Mag. Marko Hočevar in mag. Denis Maraž sta doktorska študenta, dr. Andrej Lukšič pa je profesor na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo Fakultete za družbene vede, soustanovitelj in raziskovalec Centra za politično teorijo ter direktor Inštituta za ekologijo. Preučevanja prekariata so se lotili z zornega kota političnega diskurza. Razumeti so namreč želeli, kako prekarnost kot pojem interpretirajo različni deležniki, vključeni v komunikacijske in odločevalske procese, in kje so v njihovih pogledih največje sorodnosti in kje največje razlike. V danem prispevku predstavljajo ključne izsledke enoletne raziskave.

Uvod

V zadnjih nekaj desetletjih prihaja do radikalnih sprememb na polju kapitalistične produkcije, ki so kažejo kot prehod od fordizma k postfordizmu in v »logični« zahtevi po večji fleksibilizaciji in deregulaciji trga delovne sile, ki je »logična« le z vidika interesov in potreb kapitala (glej: Harvey 2011; Harvey 2012; Negri in Hardt 2003; Panitch in Gindin 2013; Hirsch 2014; Jessop 2002). Posledica novih ekonomskih, družbenih in političnih premikov je  vznik novega »nevarnega razreda« ‒ prekariata (Standing 2011), ki se je dodobra »razkril« šele v času krize po letu 2008, čeprav so bili pogoji za njegov nastanek vsaj že v 80. letih prejšnjega stoletja, ko so te spremembe dobile v neoliberalizmu kot hegemonski koncepciji razumevanja sveta legitimacijsko podporo in vizijo nadaljnjega razvoja (glej Van Oort 2015; Standing 2011; 2012; 2014; 2015; Neilson; 2015; Molé 2010; Jørgensen 2016; Kalleberg 2009).

Ti megatrendi so prisotni tudi v Sloveniji; vse bolj se problematizira tako narava prekarnosti kot tudi številčnost prekarnih zaposlitev (glej: Breznik 2013; Kanjuo Mrčela in Ignjatović 2015). V ta korpus premišljanj o prekariatu lahko umestimo tudi obsežno kvalitativno študijo o prekariatu in prekarnosti s politološkega zornega kota. Študija[1] je bila narejena spomladi leta 2017 v upanju, da lahko tudi politološka dimenzija pomembno prispeva po eni strani k vedenju o miselnih predstavah o prekariatu, ki  vstopajo v javni in politični prostor in ki v odločevalskih procesih oblastnih institucij oblikujejo normativne in finančne pogoje za obstoj prekariata, po drugi pa k akcijski mobilizaciji različnih političnih in civilnodružbenih akterjev najprej tako, da nagovorijo tudi same intervjuvance in jim omogočijo samorefleksijo lastnih pogledov in stališč do prekariata s tem, ko bodo lahko komentirali rezultate in zaključke naše študije (ta del študije bo izpeljan v oktobru). S študijo smo hoteli tudi vzpostaviti temelje za nadaljnje politološke refleksije in uveljaviti še enega od možnih pristopov h kvalitativnemu raziskovanju prekariata in prekarnosti.

V tem prispevku bomo povzeli ključne točke iz te študije, in sicer začenjamo s kratkim opisom raziskovalnega načrta, v katerem predstavljamo način zbiranja podatkov  in pokažemo na omejitve takšnega zbiranja (poglobljeni novinarski intervjuji), opišemo ključne operativne koncepte, na katere smo se opirali pri analizi, in metode, s katerimi smo analizirali tri vsebinske sklope, ki so nas zanimali pri analizi prekariata in prekarnosti in ki jih povzemamo v treh podpoglavjih: opredelitev prekariata in prekarnosti, organiziranost in zaščita prekariata, četrta industrijska revolucija in razmerje med delom in kapitalom.[2] V sklepnem delu teksta pa povzamemo še ključne ugotovitve in tako odpremo mentalni prostor za nadaljnji politološki premislek o prekariatu.

I. del

Raziskovalni načrt

Politološka študija o prekariatu odstopa od konceptualnih in metodoloških pristopov, kot so se doslej uveljavili v družboslovnem raziskovanju, zato je smiselno na začetku natančno in strnjeno predstaviti teoretska izhodišča, metodološki proces zbiranja in analize podatkov ter ključne operativne koncepte, kar bo zadostilo tudi kriteriju veljavnosti in zanesljivosti oziroma kriteriju znanstvenega raziskovanja (glej: Kirk in Miller 1986; Golafshani 2003).

Teoretska in metodološka izhodišča

Družbenih in političnih fenomenov ni več mogoče ustrezno razložiti, če jih ne dojemamo kot delovanje v strukturi, menijo nekateri družboslovci in tudi politologi[3]. Problematika delovanja in strukture je v politični znanosti implicitno vseskozi prisotna, vendar gre praviloma za ločene probleme. Pri razumevanju in pojasnjevanju političnih fenomenov se opira ali na delovanje in/ali na strukturo. Ko se politologi usmerjajo na proučevanje obnašanj in ravnanj posameznikov in političnih skupin, v katere se združujejo, ter na njihove učinke na politične dogodke, implicitno favorizirajo delovanje, pri tem pa manjka struktura kot pojasnjevalni element. Ko proučujejo vprašanja, kot so na primer, kako spremembe v ekonomiji ali kako spremembe v sistemu državnih institucij (polity) vplivajo na politične spremembe (policy), pa favorizirajo strukturni dejavnik, pri pojasnjevanju teh sprememb pa manjka delovanje posameznikov in političnih skupin.

Tisto, s čimer se posamezni politologi bolj ukvarjajo (ali se bolj ukvarjajo z obnašanjem in ravnanjem ali z idejnimi in sistemskimi vprašanji), določa tudi njihovo pozicijo do vprašanja, ali je pomembnejša struktura ali delovanje pri pojasnjevanju političnih fenomenov in dogodkov. Številne razprave so prinašale vrsto razlogov v prid eni ali drugi strani, ne da bi preprašale samo ali-ali vprašanje.

Da bi se izognili zgoraj omenjenim težavam v dualizmu struktura-delovanje, smo se pri oblikovanju ustreznega metodološkega modela naslonili na koncept Margaret Archer (1996), ki je prva metodološko ločevala tri segmente: strukturo, delovanje in kulturo in se izognila celi vrsti težav, ki so jih imele predhodne konceptualizacije – od strukturalizma, intencionalizma in dialektičnih pristopov[4]. Vpeljevanje kulture v razmerje med strukturo in delovanjem nam je služilo kot izhodišče za kritično diskurzivno študijo o prekariatu, s katero smo poskusili ustvariti temelje za politološko raziskovanje o prekarnosti v kontekstu političnega odločanja na eni strani in kot »nagovor« k političnemu delovanju na drugi. Raziskovanje miselnih predstav in imaginarijev (kulture), ki lahko vstopajo v politične procese, je ena od pomembnejših nalog politološkega raziskovanja, saj se s tem razkriva, katerim predstavam je sploh omogočen sistemski vstop vanje oziroma med katerimi se bo vnel spopad, npr. v našem primeru o tem, kaj je prekariat, zakaj je nastal, kako se nam kaže kot fenomen in kako spremeniti obstoječe (neželeno) stanje.  

Študijo o prekariatu smo zato zastavili trodelno in vpeljujemo metodološko razlikovanje med strukturo, delovanjem in idejnim svetom z zavestno odločitvijo, da se bo ta študija gibala le na terenu idejnega z intenco vplivanja na konstituiranje ustreznejše strukture prek delovanja, v katero je zavestno vpisana že ta študija sama. 

Kritična diskurzivna metoda in operativni koncepti 

Študija o prekariatu se naslanja na več virov, s pomočjo katerih smo opredeliti koncepte, ki smo jih bolj ali manj analitično poglobljeno uporabili v študiji in s katerimi smo želeli ne nazadnje trasirati pot kasnejšim politološko bolj poglobljenim kritičnim diskurzivnim študijam o prekariatu. Temelj za uporabo kritične diskurzivne metode smo našli v zborniku Methods of Critical Discourse Studies (tretja izdaja, 2016), ki ga je uredila Ruth Wodak skupaj z Michaelom Meyerjem. V zborniku so zbrani pomembni pristopi z osnovnimi koncepti, s katerimi analitično operirajo, in vsak prispevek vključuje tudi študijo primera.

Iz zbornika smo povzeli nekatere koncepte in jih umestili v politološki kontekst, kar pomeni, da so politološki koncepti primarni (politični proces, politična akcija, polje akcije, politični žanr ipd.), drugi pa zavzemajo sekundarno mesto (diskurz, tekst, kontekst, intertekstualnost, interdiskurzivnost ipd.), saj smo želeli v študiji izpostaviti politološki pogled na problematiko prekarnosti v tisti dimenziji, ki se nanaša na oblikovanje hegemonske predstave o prekarnosti v Sloveniji in na možnosti njenega spreminjanja, zavedajoč se, da se bodo znotraj te forme mentis  iskale politične in pravne rešitve za probleme prekariata. To študijo razumemo tudi kot začetni prispevek k široko zastavljenemu procesu sistematičnega oblikovanja poglobljene transdisciplinarne predstave o prekariatu v Sloveniji.

Način zbiranja podatkov in kujčni tematski sklopi

Edini vir študije so bili novinarski intervjuji, narejeni s posamezniki, ki zasedajo (so zasedali) različne družbene pozicije in/ali opravljajo (so opravljali) odgovorne politične funkcije. Intervjuji so nastajali ob koncu leta 2016 in v začetku leta 2017 in so bili sproti objavljeni in javno dostopni na spletni strani »Skozi oči prekariata«[5]. Namenjeni so bili široki javnosti, zato so bili odprti in polstrukturirani[6], s številnimi vprašanji, ki so bila prilagojena intervjuvancem, so imeli tudi tri ključne stične točke – vprašanje opredelitve prekariata, zaščita in organiziranost prekariata ter vpliv 4. industrijske revolucije na razmerje med delom in kapitalom v odnosu do  nastanka prekariata. Ti trije tematski sklopi so tudi os, okoli katere smo zgradili študijo in naredili kritično diskurzivno analizo. Izhajajoč iz vprašanj in odgovorov smo za analitične potrebe oblikovali matriko, da bi dobili vpogled v vse topike, ki so bile podane v odgovorih (tako po intervjuvancih kot po zastavljenih vprašanjih), in da bi jih v nadaljevanju lažje analitično obdelovali (kodirali, kategorizirali ipd.), opravili kvalitativno analizo.  

Opis procesa analize

Pri študiji smo izhajali iz prepričanja, da je za politološko analizo prekariata v Sloveniji pomembno, da prepoznamo značilnosti (skupinskih) predstav ter razlik med njimi, saj imajo te predstave ključno vlogo v komunikacijskih in odločevalskih procesih Njihovo poznavanje, ki sledi refleksiji od zunaj, in vpogled vanje omogočata njihovo zavestno spreminjanje tako na individualni kot na skupinski ravni.

V analizo smo zajeli 50 intervjujev[7] in jih razdelili na štiri podskupine. Intervjuvance smo za analitične potrebe »arbitrarno« umestili v skupino (1) politikov, v skupino (2) gospodarstvenikov, sindikalistov in civilnodružbenih organizacij, v skupino (3) akademikov in v skupino (4) kulturnikov, da bi v analitično-konstruktivističnem postopku oblikovati skupinsko predstavo za vsako skupino posebej in da bi nato lahko ugotavljali stične točke in razlike med pogledi posameznih skupin. Te skupine smo nato delili še naprej v podskupine. Tako smo v skupini politikov ustvarili dve podskupini – poslanci in visoki državni predstavniki (in drugi); v skupini delo/kapital/civilna družba smo oblikovali 3 podskupine: podskupina sindikalistov in zastopnikov dela, podskupina delodajalcev, skupina predstavnikov civilnodružbenih organizacij; v skupinah akademikov in kulturnikov pa nismo oblikovali posebnih podskupin. Za vsako od teh (pod)skupin smo oblikovali matrike z odgovori na tri ključna tematska vprašanja ter poskušali identificirati skupne topike in ugotavljati razlike med njimi. Iz tega smo lahko razbrali ponavljanje določenih pojmov, različne frekvence in različna razumevanja kontekstov znotraj (pod)skupin in med njimi.

Vrstni red skupin intervjuvancev v končnem poročilu (in tudi v tem članku) ni naključen, saj smo izhajali iz strukturne in sistemske moči posameznih skupin, ki jim je dodeljena v procesu odločanja. Predpostavljali smo, da imajo predstave politikov o prekariatu največjo težo, saj so po eni strani neposredno vključeni v odločevalske procese, v katerih se sprejemajo normativni akti, so sistemsko privilegirani, po drugi strani pa so kot taki pod nenehnim pritiskom predstav drugih skupin ‒ tako od notranjestrankarskih, akademskih, civilnodružbenih, gospodarskih, sindikalnih, kulturnih in drugih skupin kot tudi v javnostih izraženih (individualnih) predstav – in na koncu tudi pod neposrednim udarom vpliva in lobiranja najrazličnejših skupin.

 

II. del 

Analiza

V nadaljevanju povzemamo ključne ugotovitve analize glede na tri sklope odgovorov intervjuvancev, arbitrarno umeščene v posamezne skupine, upoštevajoč zgoraj opisane konceptualne in metodološke okvire.

Opredelitev prekariata 

Politiki  

Med politiki obstaja dokaj enotna skupna predstava o tem, kaj naj bi bil prekariat in kaj naj bi pomenila prekarnost. Seveda vsak intervjuvanec izpostavi neko plat, a bistveno je, da se te različne plati nizajo ena ob drugo in da se tako zgradi neki skupinski diskurz o prekariatu, za katerega velja, da gre za zelo heterogen razred, ki živi v strahu, stiski, pod pritiskom, v negotovosti, brez pravic; prekarne oblike zaposlitve so značilne za vsa področja in panoge in takšno stanje je treba spremeniti. Med prekarce spadajo tako mladi kot starejši, visoko izobraženi kot slabše izobraženi, tako moški kot ženske, v intervjujih pa so omenjeni tudi migrantski delavci. V trenutni konstelaciji je mogoče prekariat razumeti kot »nasprotnika« tistim, ki so zaposleni za nedoločen čas, vendar pa imajo dolgoročno gledano vsi zaposleni enake interese. Nastajanje prekariata je  rezultat tehnoloških sprememb, procesov globalizacije, pritiskov in moči mednarodnih finančnih institucij, pritiskov institucij EU in tudi »soglasja« države na te vrste zahtev. Pri vprašanju vpliva fleksibilizacije in deregulacije trga delovne sile na nastajanje prekariata se zadeva nekoliko zaplete in pride do pomembnih razlik znotraj skupine politikov. Eni namreč vztrajajo, da imata fleksibilizacija in deregulacija samo negativne posledice, drugi pa, da imata tudi pozitivne – zanje je fleksibilizacija nujna zaradi »objektivnih« razmer na trgu, torej oblike zaposlitve se morajo usklajevati z razmerami v gospodarstvu.  

Delo/kapital/civilna družba

Predstavniki sindikatov poudarjajo vplive, ki jih ima prekarno delo na psihofizično stanje delavca. Prekarno delo, ugotavljajo, zajema delo, s katerim se srečuje vse več ljudi, tako mladih kot starejših, in je problematično že samo po sebi, saj ni vzpostavljenih varovalk, ki bi zaščite prekarne delavce in s katerimi bi lahko dolgoročno preprečili njihovo fizično in psihično pešanje. V tem trenutku so prepuščeni sami sebi in ustanovam, ki dajejo prednost interesom kapitala; ni ustreznih oblik povezovanja in močnih skupin, ki bi s svojimi zahtevami po ureditvi pravic vplivale in pritiskale na tiste, ki odločajo. Prav tako je problematika prekarnega dela netransparentna in prikrita na način, da se večina ljudi, ki so porinjeni v prekarnost, preprosto ne znajde v tej novi situaciji. K temu prispeva še tendenca po izolaciji in individualizaciji posameznika, ki v okovih fleksibilizacije in nestalnosti (nestabilnosti) izgubi občutek za povezovanje z drugimi, saj drugih ne vidi kot soljudi, s katerimi lahko sodeluje in spreminja razmere, v katere je ujet, ampak jih vidi zgolj kot konkurenco in tekmece na trgu dela.

Pri skupini delodajalcev se jasno zariše ločnica med njimi o tem, kako razumeti mesto, ki ga zasedajo prekarni delavci. Nekateri prekarne oblike dela razumejo kot izredno problematične, saj se v tej obliki zaposlitve zrcalijo vse negativne okoliščine, ki so posledica izkoriščanja, ki so mu podvrženi prekarni delavci. Drugi so bolj zavezani predstavi (ta je značilna za večino predstavnikov (pod)skupine delodajalcev), da so za takšno stanje krivi posamezniki, prelagajo odgovornosti za prekarnost na prekarce same, na posameznike. Gre za idejo posesivnega individualizma, v kateri posameznik znotraj družbe s svojo usmeritvijo sicer soglaša s krepitvijo individualizma in konkurenčnosti/tekmovalnosti, hkrati pa sprejema, da naj sam nosi pridobitve in bremena te konkurenčnosti. Rešitve za prekarnost se zato iščejo na področjih, ki se ne dotikajo ključnih problemov, zato v resnici tudi ne posegajo v bistvo same prekarne problematike.

Predstavniki civilnodružbenih organizacij in gibanj razumejo prekarno delo podobno kot sindikati, rešitve pa iščejo v ukrepih, s katerimi bi prekarni delavci pridobili enake pravice, kot jih imajo redno zaposleni. Menijo, da za spremembo stanja prekarnosti niso dovolj le iniciative prekarnih delavcev, ki naj poskrbijo za izboljšanje svojega položaja, ampak je treba združiti njihovo moč s sindikati in v ta proces vključiti še odločevalce, fleksibilizacijo pa dojemajo kot izredno problematično, saj poglablja že tako slabe razmere. Predstavniki civilnih društev in organizacij še opozarjajo, da sta potrebna večja solidarnost in medsebojno povezovanje delavcev na različnih ravneh.

Akademija

Znotraj akademskega kroga je prekariat (večinoma) razumljen kot del delavskega razreda, kot njegova specifična skupina, ki pa se zaradi drugačnih eksistenčnih pogojev tudi razlikuje od klasičnega proletariata. Prekariat je razred v nastajanju, ki pa (še) nima vzpostavljene skupne (razredne) identitete, prekarni delavci pa so opredeljeni prek posebnih produkcijskih in distribucijskih razmerij brez državne podpore, socialnih, ekonomskih ali političnih pravic. Gre za heterogeno skupino individualiziranih posameznikov, ki so v kombinaciji z zadolženostjo v medsebojno tekmovalnih odnosih. Nastal je kot nasledek neoliberalne logike, ki si prizadeva za povečanje učinkovitosti in uspešnosti ter fleksibilnosti posameznika in delov družbe. Med prekarci je veliko mladih, visoko izobraženih; med prekarne zaposlitve spadajo študentsko, projektno in agencijsko delo, oblike samostojnega podjetništva ter vse civilne pogodbe, ki ustrezajo pogodbi o zaposlitvi. Prekarci se ne srečujejo na delovnem mestu, kar onemogoča združevanje, zaradi minimalne socialne in ekonomske varnosti ter razpršenosti delovnega časa in dela za več naročnikov hkrati pa se pojavlja še prezaposlenost z nizkimi prihodki. Ob tem in zaradi pomanjkanja standardov dela so v njihovem psihičnem stanju pogosto prisotne duševne motnje, depresija, izgorelost, nemoč ipd.

Kulturniki

Diskurz kulturnih delavcev in umetnikov se oblikuje okrog razumevanja prekariata kot heterogene skupine (razreda) ljudi, ki so jim skupni nestabilna oblika zaposlitve, vsiljena fleksibilnost, razpršenost med več naročnikov, pa tudi pritiski, strah, otopelost in slabo plačano opravljeno delo. Menijo tudi, da atomizacija in individualizacija v kombinaciji s heterogenostjo privedeta tako do tekmovalnosti znotraj skupine kot tudi v odnosu do drugih skupin delavcev.

 

Organizacija prekariata in njegova zaščita 

Politiki

V skupini politikov se jasno kaže prepričanje, da je za zaščito prekariata treba še veliko postoriti, in sicer tako na področju zakonodaje kot tudi na področju inšpekcijskih služb, ki bi morale delovati učinkoviteje. Največjo vlogo pri organiziranosti in zaščiti prekariata pripisujejo sindikatom, pri čemer pa se med njimi pojavijo pomembne razlike. Skupno jim je prepričanje, da so sindikati tisti, ki stojijo nasproti kapitalu (in javni oblasti), ki je vse močnejši, kar potiska tako prekarce kot tudi vse delavce v čedalje slabši položaj.  Med njimi prevladuje tudi prepričanje, da so sindikati pomembni, če ne celo ključni zavezniki prekarcev, toda problem vidijo v tem, da so sindikati rigidni in »zastareli«. Menijo, da se morajo spremeniti in »posvojiti« probleme prekarcev ter se odmakniti od ustaljenega načina delovanja, če želijo ohraniti pomembno družbeno in politično vlogo. Menijo tudi, da naj bi sindikati ščitili vse delavce, ne samo tistih, ki so »privilegirani« oziroma redno zaposleni. Znotraj diskurza se zarisujeta dve tendenci: prekarci naj postanejo del obstoječih sindikatov ali pa naj ustanovijo svoj sindikat, kar pomeni, da bi tako lahko vstopili v socialni dialog; oziroma sindikati, takšni kot so, so dejansko nasprotniki prekariata, zato naj se prekariat vključi v socialni dialog kot novi partner, ne prek sindikalnega posredništva. 

Delo/kapital/civilna družba  

Predstavniki sindikatov poudarjajo, da je treba najprej sprejeti določene osnove za umestitev prekarnega dela med druge oblike dela; omenjajo se nekakšni standardi, ki bi lahko veljali za vse delavstvo. Po drugi strani pa poudarjajo, da bi bilo treba organizirati prekarne delavce bodisi znotraj obstoječih sindikatov bodisi v okviru posebnega sindikata prekarcev (sindikalna organiziranost pomeni nekakšno obliko združevanja, sodelovanja, solidarnosti ter tudi možnost vključitve prekarcev v sindikalne boje). Brez organiziranosti, menijo, kakršni koli nadaljnji napori ne bodo uspešni. Treba bo spremeniti tudi pogled na problematiko prekarnega dela pri delavcih samih, saj marsikateri delavec, ki dela v oblikah prekarne zaposlitve oziroma nezaposlitve, ne razume, da je prekarni delavec in kaj to pravzaprav pomeni, kakšne so njegove možnosti, zakaj pravice in varnosti niso urejene ipd. Vloga države in vlade, trdijo, je prav tako zelo pomembna; pritisk na odločevalce je smiseln v luči zagotavljanja osnovnih pravic in varovalk, ki bi ščitile prekarne delavce. Opozarjajo pa tudi na nujno spremembo pri delodajalcih, in sicer da bi omogočili upoštevanje interesov tudi tistih delavcev, katerih interesi in potrebe doslej niso bili upoštevani.

Predstavniki delodajalcev izhajajo iz povsem drugačnih izhodišč, saj boja prekarnih delavcev ne razumejo kot zahtevo po zagotovitvi osnovnih pravic, ki sicer pripadajo drugim delavcem, ampak kot boj za še več pravic. To pomeni, da ne razumejo napora prekarnih delavcev, da si hočejo zagotoviti samo osnovne pravice in osnovno eksistencialno varnost, ki bi sicer morale biti zagotovljene, še preden posameznik stopi na trg dela. Nasprotno, nekdo celo predlaga, da bi namesto večanja pravic prekarnim delavcem raje zmanjševali pravice drugim zaposlenih, kar bi pomenilo poslabšanje razmer za celotno delavstvo. Po drugi strani pa se kot protiutež takšnemu razumevanju omenja primer uspešne prakse delavskega soupravljanja, ki je temelj dobre in uspešne prakse. Predstavniki delodajalcev razumejo, da je treba sankcionirati vse tiste iz vrst delodajalcev, ki zlorabljajo svoj položaj in se izživljajo na račun delavcev; takšna dejanja je treba strogo kaznovati, obstoječe nadzorne službe pa so, kot poudarjajo, povsem neučinkovite in neuporabne.

Predstavniki civilnodružbenih gibanj in organizacij imajo glede zaščite in organiziranosti prekarcev podobne poglede kot sindikalisti. Povezovanje delavstva je nepogrešljivo in nujno,  o prekarnosti je treba informirati javnost, saj bi tako lahko posamezniki, ki sploh ne vedo, da so ujeti v prekarne oblike dela, dobili prepotreben uvid v »stanje stvari«, v pozicijo in razmere, v katere so sicer ujeti, niso pa se sami znašli v njih in ne po lastni krivdi, kar pa je tudi predpogoj za organiziran skupni boj za spremembe na različnih ravneh.

Akademija

V akademski skupini razmišljajo o zaščiti in organiziranosti prekariata v okvirih razmerja med prekarci in sindikati. Sindikati imajo zelo pomembno vlogo pri organizaciji in zaščiti prekarcev, toda problem, trdijo, tiči tako na strani sindikatov kot na strani prekarcev. Sindikati so preveč tradicionalni, večinoma ne razumejo problemov prekarcev, vsekakor pa je pomemben korak naprej to, da sindikati počasi spoznavajo, da so problemi, s katerimi se soočajo prekarci, dejansko problemi delavstva. Prekariat sindikatov še ne dojema kot predstavnike svojih interesov in potreb, kar onemogoča skupni sindikalni boj. Prepričani so, da je povezovanje prekariata z levimi strankami, sindikati in alternativnimi gibanji predpogoj za to, da se prepoznajo skupni problemi in interesi in da se enotni v zahtevah združijo v boju proti ohranjanju statusa quo. Ugotavljajo tudi, da država zaradi posledic globalizacije in neoliberalizma izgublja politično moč, zato bi bilo treba socialne pravice in zaščito delavcev organizirati (vsaj) na mednarodni oziroma evropski ravni. Nujna je nova družbena redistribucija, ustrezna razmeram v 21. stoletju, in univerzalni temeljni dohodek je prepoznan kot ustrezno sredstvo. Zakonske varovalke na nacionalni ravni so potrebne, a je treba paziti, da se s specifično zakonodajo ne uvaja nova prekarnost. Alternativna možnost obstoječemu, ki ostaja za zdaj še slabo urejena v zakonskih aktih, je delavsko soupravljanje.

Kulturniki

Skupina kulturnikov je mnenja, da je organiziranje in združevanje prekariata zahteven in dolgotrajen proces. Ustrezna zakonodaja in univerzalni temeljni dohodek se dojemata kot možni rešitvi za zagotovitev osnovnih eksistencialnih potreb, kar bi omogočilo uvajanje nadaljnjih sprememb in bi lahko vodilo v emancipacijo družbe. Menijo, da je moč v majhnih skupinah; povezovanje v skupnost, v zadruge ali kooperative bi omogočilo združevanje različnih zmožnosti in tako bi se lahko zagotovila minimalna varnost. Sindikalno združevanje dojemajo kot nemočno v odnosu do kapitala, bistveni problem pa je vprašanje identifikacije s sindikati in njihove reprezentativnosti.

 

Četrta industrijska revolucija

Politiki

Ključna točka pogledov na četrto industrijsko revolucijo v skupini politikov je prepričanje, da je treba biti pripravljen na nove izzive – novi izzivi pa jim pomenijo predvsem soočanje z dejstvom, da bo zaradi tehnološkega napredka kljub oblikovanju novih delovnih mest teh pravzaprav vse manj; poudarjajo tudi pomen dela za samoosmišljanje človeškega življenja kot kreativnega procesa. Poudarjajo, da je izjemno pomembno tudi vprašanje prerazporeditve dobička in bogastva, kajti tehnološki napredek brez pritiska organiziranega dela sam po sebi vodi v poglabljanje neenakosti in v izrivanje ljudi iz produkcijskega procesa. Ob tem je jasno, da mora za posledice nove industrijske revolucije in blaženje njenih učinkov na delavstvo obstajati (kolektivna) politična akcija. Po drugi strani pa verjamejo, da nove tehnologije lajšajo življenje in da bo treba zaradi njihove uporabe poskrbeti tudi za pridobivanje novih veščin.

Če upoštevamo tudi druge odgovore politikov, lahko zaključimo, da vidijo edino možno delovanje, ki je lahko uspešno, v tem, da samo »blažijo« negativne vplive tehnološkega napredka. Izjema je en intervjuvanec, ki pripisuje pomembno moč tudi spremembi zakonodaje (tudi uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka) in sindikalnemu organiziranju.

Delo/kapital/civilna družba

V sindikalistični skupini se jasno kaže prepričanje, da bo četrta industrijska revolucija prinesla velike spremembe, ki bodo zelo hitre in jih je treba že danes upoštevati. Pod vplivom hitrih in korenitih sprememb se bodo pojavila nova področja, ki bodo potrebovala delovno silo in človeško kognitivno dejavnost, nekateri poklici, ki jih poznamo danes, pa bodo postali preteklost. Premisliti bo treba, kako bo to vlivalo na brezposelnost in kako rešiti problem prekvalifikacij, izobraževanja za nova delovna mesta ipd. Vse večji poudarek bo na četrtem sektorju, torej na poklicih, ki spadajo na področje informacijsko-komunikacijskih storitev; več časa bo treba posvetiti raziskovanju posledic industrijske revolucije, ki jih bo povzročila v družbi nasploh, in tudi oblikovanju političnih usmeritev. Sindikalisti so prepričani, da bo interes kapitala prevladoval nad interesi delavcev (kot  že sedaj), tehnološki preobrat pa bo le prispeval k ohranitvi nadvlade profita nad ljudmi. Učinek industrijske revolucije bo tudi povečevanje neenakosti, saj bo veliko ljudi izgubilo delo, kakovost življenja pa se jim bo zato slabšala; vloga države se bo sicer zmanjševala, potreba po zaščiti delavcev pa se bo povečala. Odgovor na te trende vidijo sindikalisti v povezovanju ter sodelovanju na različnih področjih, da bi si ljudje z delovanjem zagotovili določeno raven socialne varnosti.

Skupina delodajalcev vidi industrijsko revolucijo kot čas velikih, paradigmatskih sprememb, brezposelnost pa jim pomeni le neko naravno/razumno posledico tega prehoda. Čas sprememb je omejen le na čas prehoda, v katerem se bodo zamajali vsi temelji družbe, potem pa se bo vse postopoma vrnilo v ustaljene tirnice. Vihar trenutnega šoka, ki ga bodo povzročile tehnološke spremembe in inovacije, se bo kmalu polegel, vendar bo treba na različnih področjih uvesti določene adaptivne spremembe. Poskrbeti je/bo treba tudi za ukrepe, s katerimi se bodo spremembe nadzorovale (da zadeve ne bi ušle izpod nadzora), predvsem zagotoviti pravočasno informiranje in usmeritev celotne družbe k varovanju skupnega okolja.

Predstavniki civilnodružbenih organizacij so mnenja, da povzroča četrta industrijska revolucija tudi paradigmatske spremembe v organiziranju. Prekarnim delavcem ponuja možnost, da si zagotovijo svoje pravice in varnost v družbi, vendar je zelo pomembno, kako se bodo delavci lotili povezovanja, saj sta solidarnost in povezovanje z drugimi ljudmi pri doseganju in zagotavljanju pravic ključnega pomena. Nova industrijska revolucija je za delavce (tudi prekarne) priložnost, da na svoj položaj opozarjajo družbo in da si izborijo boljše pogoje za delo in življenje. Pri izboljševanju ali celo odpravljanju prekarnih oblik dela ne gre računati (le) na delodajalce ali na tiste, ki delujejo v okviru interesov kapitala, pač pa morajo staviti na moč lastne iniciative in svojih organizacij. Civilnodružbena gibanja ter organizacije zavzemajo tisto mesto v družbi (dovolj distancirano in dovolj vpeto v četrto industrijsko revolucijo), ki jim omogoča vpogled v celotno situacijo in tudi uvid v možnosti, ki jih imajo prekarni delavci. Ena od možnih rešitev je npr. univerzalni temeljni dohodek,^[8] ki ga dojemajo kot realno možnost in potencialno usmeritev družbe.

Akademija

Znotraj akademskega kroga lahko zaznamo prepričanje, da nova tehnologija vsekakor vpliva na spremembe kapitalističnega načina produkcije, da nova industrijska revolucija ne bo nujno tako radikalna, kot se zdi, vendar bo zagotovo imela velik vpliv na delo. Kljub novim tehnologijam bo človeško delo do določene mere še vedno potrebno. Zaradi izgube določenih delovnih mest in za zagotavljanje splošne socialne varnosti in stabilnosti je smiselno uvesti določene novosti, kot je npr. univerzalni temeljni dohodek. Nova industrijska revolucija bo povzročila, da se bo družba še bolj individualizira, zaradi tehnologije pa se spreminja tudi človek – tako mentalno kot fizično, v večjem obsegu se pojavljajo tudi psihološka obolenja.

Kulturniki

Krog kulturnikov je osredotočen na možnosti tako pozitivnih kot negativnih posledic nove industrijske revolucije. Veliko je odvisno od tega, kako bomo kot družba uporabljali nova orodja in nove tehnologije, ki lahko ponudijo veliko prednosti, kot so krajši delovni čas, kvalitetnejše in lažje življenje, izboljšajo komunikacije, ne morejo pa npr. nadomestiti čustvenega doživljanja. Problem individualizacije in odtujenosti se bo z razvojem novih tehnologij, če se bodo nadaljevali prevladujoči trendi, samo še poglabljal. Zanje je vprašanje, kako bi lahko inovacije pripomogle k združevanju ljudi in prekarcev, še odprto.

 

III. del 

Izhodišča za nadaljnjo raziskavo

 

Uvid v predstave posameznih skupin o prekariatu, njegovem organiziranju in četrti industrijski revoluciji, kot so se izoblikovale skozi analitični postopek, nam omogoča, da vzpostavimo kritično distanco in naredimo refleksijo, ki jo v nadaljevanju prikazujemo kot izhodišča za nadaljnjo analizo, strukturirano  glede na posamezno skupino.

Politiki

V nadaljevanju analize bi morali razkriti, iz katerih ideoloških predpostavk izhajajo intervjuvanci pri dojemanju prekariata. Ali je prekariat le produkt »naravnega« spreminjanja kapitalistične produkcije in razvoja kapitalistične družbe, na katerega politika nima vpliva? Pri tem vprašanju se namreč hitro pokaže, da določeni politiki sebe dojemajo le kot »služabnike« trga in novih tehnologij in v svojem dojemanju tudi državo podredijo naravnim ali tehnološkim zakonitostim »prisile stvari«. Državo, s katero upravljajo, dojemajo le kot instrument brez avtonomije, ki jo politika dejansko ima. Vprašanje je torej, v kolikšni meri politiki soglašajo s predpostavko, da je trg naravni fenomen in tehnološki razvoj nekaj nujnega ter da je njihova naloga le to, da pri oblikovanju javnih politik samo sledijo tem »danostim« in z ustrezno zakonodajo pravno omogočijo (ne pa ovirajo) njihov razcvet. Takšno razumevanje, ki trg in/ali tehnologijo »naturalizira«, ju dojema kot objektivni in nevtralni mehanizem, vnaprej odreši politike, ki izvajajo takšne reforme, kakršne koli politične odgovornosti. Če politikom manjka refleksija lastne pozicije, težko razumejo, da so s politikami, ukrepi in zakoni, ki so jih sami sprejeli, sokreatorji obstoječega stanja in da je njihova predstava o lastni nemoči pred trgom in novimi tehnologijami že posledica ideološkega pritiska. »Ni alternative«, je najbolj univerzalna ideologija  kapitala, ki pa jo, ko jo politiki sprejmejo za svojo,  že udejanjajo s svojimi političnimi odločitvami. Skozi to formo mentis politiki lahko razumejo svojo vlogo pri vzpostavljanju pogojev za širjenje prekarnosti in prekariata kot zelo pasivno in se ne čutijo politično odgovorni, skozi to prizmo pa je treba dojeti tudi njihovo razumevanje odnosa med strukturo in delovanjem.

 

Delo/kapital/civilna družba

Predstavniki dela sicer razvijejo kritični pogled na konkurenčnost in tekmovalnost, vendar pozabljajo, da s svojimi stališči včasih ustvarjajo strukturne pogoje za širjenje načela konkurenčnosti. Pomembno je razumeti pozicijo sindikatov v kapitalistični družbi in na tem zgrajeno zavest o lastni vlogi v njej ter tudi to, da je sindikalni boj le eden izmed načinov razrednega boja, ne pa edini. Pomembno je, kako sindikati razumejo prekarnost in kako s svojo predstavo o njej vplivajo na ukinjanje/širjenje prekarnih zaposlitev ‒ navsezadnje se to lahko razume tudi kot rezultat spopadanja med sindikati in kapitalom, v katerem zmaguje slednji. Odprto je tudi vprašanje, koliko sindikati upoštevajo strukturne in kulturne določitve, ki omejujejo možnosti za njihovo delovanje, in kako si širijo polje možnosti političnega in sindikalnega delovanja: npr., ali takšno ali drugačno organiziranje prekarcev lahko vpliva na spreminjanje razmerja moči v strukturi ali pa gre bolj za stabilizacijo obstoječih razmerij. Zdi se, da se tehnološki napredek pri sindikatih dojema neproblematično oziroma se problematizira le v tisti dimenziji, ko povzroča izgubo delovnih mest.

 

Predstavniki kapitala razumejo četrto industrijsko revolucijo kot nujen pogoj za razvoj družbe in vztrajajo v prepričanju, da je pravi odgovor na problem prekarnosti še več fleksibilnosti, kar je problematičen predlog, še posebno v kontekstu predloga, da se tistim, ki sedaj ne delajo v prekarnih oblikah dela, odvzame del pravic in doda nekaj pravic prekarnim oblikam, da bodo potem enakopravni. Delodajalci gledajo na zahteve prekarnih delavcev in na njihovo organiziranje kot na potencialno »grožnjo«, uperjeno proti njihovim interesom, in ne kot na zahteve za enake pravice, kot jih imajo redno zaposleni. V tej skupini obstajajo tudi drugačni pogledi in predlogi, ki izhajajo iz drugačnih ideoloških pozicij, zato tudi alternativne praktične rešitve, kot je npr. pomen vključevanja delavcev.

 

Delodajalci vidijo družbo prihodnosti kot družbo tekmovanja in individualne odgovornosti. Predstava v osnovi ustreza Hobbsovemu načelu Homo homini lupus, ki pa ne zmore učinkovati v prid človeku (človeštvu) in naravnemu okolju, temveč kratkoročno učinkuje v korist kapitala na račun večjega obubožanja množic. Večanje neenakosti je največja pomanjkljivost in najbolj pereč problem, ki mu ob prehodu namenjamo premalo pozornosti in bo za sabo pustil množice brezposelnih. Pri tem je odgovornost delodajalcev ogromna, saj z vsako svojo odločitvijo odločajo o usodi ljudi, o svoji usodi in usodi prihodnjih generacij. Zdi se, da se nekateri ne zavedajo svoje pozicije, ki je v strukturi kapitalistične družbe privilegirana, da se ne zavedajo svoje odgovornosti in da se niti ne zavedajo širših posledic svojih odločitev in ukrepanj. To bi bilo v nadaljevanju treba premisliti, posebno v kontekstu njihovega delovanja, s katerim vplivajo na strukturo in kulturo.

 

Vprašanja, ki jih je treba odpreti v kontekstu civilne družbe:

·         Ali civilnodružbeni akterji lahko zavzamejo lastno pozicijo do razmerja »država« : »ekonomija«?

·         Ali se zavedajo, da je njihov obstoj vzniknil kot rezultat razrednega konflikta in da jih je širjenje neoliberalnega diskurza o vladovanju vzpostavil kot pomemben demokratični element in kot substitut za (nekatere) storitve javnega sektorja?

·         Ali vidijo nevarnost za vzpostavitev »civilnodružbenega totalitarizma«?

·         Ali jim predstava o lastni nevtralnosti onemogoča zavest o ideološki in strukturni poziciji, ki jo imajo v kapitalistični družbi?

·         Kakšne so strukturne in kulturne omejitve za povezovanje različnih skupin delavcev in v kolikšni meri  razmerja v produkcije določajo zavest ljudi?  

Akademija

Bistveno izhodišče za nadaljnjo analizo, ki ga sicer le med vrsticami odpirajo intervjuvanci akademskega sklopa, je vprašanje delovanja v razmerju do strukturnih določitev. Zaradi tega je ključno razčistiti, kako akademski krogi gledajo na zmožnost avtonomnega delovanja v razmerju do trga in države ter kakšno vlogo pripisujejo sebi v procesih spreminjanja/ohranjanja statusa quo; kako misliti obče in o možnosti delovanja danes; kakšni so materialni in ideološki pogoji, ki onemogočajo skupno delovanje prekarcev. Glede četrte industrijske revolucije so ključna vprašanja, ali drži, da tehnologija predvsem spreminja človekovo telo, kako bo lahko posameznik avtonomno vzpostavljal/spreminjal pogoje lastnega bivanja in ali se bo vsaj boril za to, ali lahko razvoj singularnosti pripomore k možnosti upora ali jo onemogoča, kako se spreminjajo strukturni pogoji, ki vplivajo na odtujenost posameznikov in družbe ter ali je UTD rešitev za kapital in kapitalizem ali pa je korak k odpravi kapitalizma.

Kulturniki

Prekariat razumejo kot posledico sprememb v tehnologiji, njegov nastanek kot posledico interesov kapitala. Razkrivajo tri poglede na razmerje, ki omogočajo uvid v kompleksnost odnosov: razmerje med delodajalcem in delojemalcem oziroma prekarcem, razmerje med samimi prekarci ter razmerje prekarca do lastnega doživljanja. Kulturniki na tej točki vzpostavljajo refleksijsko funkcijo. Ključno vprašanje zadeva interpretacijo omenjene funkcije, saj lahko kultura kot reprodukcijska praksa intervenira v procesu prekarizacije in s tem omogoči vidnost oziroma slišnost položaja, ki je formiran kot prekaren. Naslednje vprašanje, kako v obstoječih pogojih priti do identifikacije s specifičnim razredom ali skupino, in to kljub radikalnim spremembam v sferi produkcije, ko ustaljena razredna delitev čedalje manj odraža dejansko stanje, je tisto vprašanje, s katerim naj bi se začele spremembe obstoječega procesa prekarizacije.

Pri vprašanju zaščite in organizacije prekariata se izkaže za problematično mehanizacija posameznika in ponotranjenje mehanizmov nadzora; ob sočasni individualizaciji in atomizaciji je organizacija na klasičen način onemogočena. Rešitev vidijo v majhnih skupinah, vprašanje pa je, kako vzpostaviti povezanost med manjšimi skupinami oziroma platformo tovrstnega povezovanja. Skupine ne glede na vertikalno pozicijo zaznavajo problem reprezentativnosti, sindikati pa zaradi vzpostavljene forme ne zastopajo prekarno zaposlenih. Ena od možnih rešitev je univerzalni temeljni dohodek, ki bi eksistencialno razbremenil posameznike, kar bi potem lahko omogočilo skupinsko artikulacijo prekarcev.

Kulturniki četrte industrijske revolucije ne problematizirajo, temveč se osredotočajo na problem mehanizacije posameznika znotraj družbenega in politično-ekonomskega konteksta, po drugi strani pa vidijo možnost in vpliv kulturniškega načina izražanja v smislu umetniških praks pri zavedanju in spreminjanju eksistenčnih pogojev ljudi. Prevladuje prepričanje, da je četrta industrijska revolucija globaliziran proces, kar dodatno potrjuje zgornjo tezo o mehanizaciji skladno s prevladujočim trendom, pa naj gre za gledališče, film, arhitekturo ali oblikovanje. Prepričani so, da tehnika ne more nadomestiti čustvenega doživljanja, da pa se lahko specifičen družbeni naboj transferira v potrošniško izkušnjo. Ključna ostaja subverzivnost, ki je lahko dosežena z implementacijo tehnoloških praks v kulturno prakso ali umetniško dejanje oziroma performans. Vprašanje, kako bo četrta industrijska revolucija vplivala na razmerja v družbi, je treba obrniti na vprašanje, kako razvoj novih tehnologij vpeti v kulturne prakse, da bi lahko ustvarile učinek subverzivnosti oziroma da bi intervenirale v obstoječo predstavo ter na neki način spodbudile zavedanje o skupnem. Nadaljnja analiza bi lahko vključevala prenos družbenih praks v kulturni izraz na podlagi vzpostavljene predstave o formah izključenosti.

 

Sklep

Kritična diskurzivna študija o prekariatu je bila narejena v času, ko se zdi, da je »kriza« (vsaj v Sloveniji) stvar preteklosti, vendar je vprašanje prekariata stvar sedanjosti in prihodnosti, saj kapitalizem sam od sebe ne odpravlja te »anomalije«, prej jo vzpostavlja in univerzalizira. Za ustrezno interveniranje v strukturna protislovja, ki jih generira kapitalizem, je po našem globokem prepričanju potrebna najprej refleksija miselnih predstav tako političnih odločevalcev kot vseh tistih vplivnih skupin, ki zasedajo pomembna mesta v družbi. Sedanjost in prihodnost delovnih in življenjskih pogojev prekariata se bo namreč oblikovala na osnovi političnih moči ključnih akterjev, ki so nosilci in zagovorniki določenih predstav o prekariatu in ki z njimi vstopajo v politično areno, da bi oblikovali politike (policy) in iz njih izpeljane normativne akte in konkretne ukrepe.

Pričujočo (politološko) kritično diskurzivno študijo, ki je vpeta v glavnem v razmerje kultura – delovanje, je treba razumeti tudi kot zavestno intervencijo v javni prostor, saj je nastala kot analiza v javnem prostoru objavljenih intervjujev posameznikov, analitično umeščenih v različne družbene skupine, z jasno intenco, da z lastno konstrukcijo, narejeno s konceptualnimi orodji kritičnih diskurzivnih študij, sooblikuje novo skupno predstavo o prekariatu, ki bo učinkovala naprej v spreminjanju strukturnih pogojev prekariata v Sloveniji. Študija je prežeta z mišljenjem za (politično) akcijo in ne le z mišljenjem za vedenje (De Bono).

 

Dodatek: skupine in podskupine intervjuvancev v analizi 

1.     Politiki: Milan Brglez, Tanja Fajon, Zoran Janković, Anja Kopač Mrak, Milan Kučan, Maja Makovec Brenčič, Luka Mesec, Vlasta Nussdorfer, Peter Pogačar, Miran Potrč, Igor Šoltes, Marianne Thyssen, Violeta Tomič, Danilo Türk, Matej Tonin, Dejan Židan.  

1.1 Poslanci: Tanja Fajon, Luka Mesec, Miran Potrč, Igor Šoltes, Violeta Tomič, Matej Tonin.

1.2 Visoki državni predstavniki (in drugi): Milan Brglez, Zoran Janković, Anja Kopač Mrak, Milan Kučan, Maja Makovec Brenčič, Vlasta Nussdorfer, Peter Pogačar, Marianne Tyhssen, Danilo Türk, Dejan Židan. 

2.     Delo/kapital/civilna družba: Klemen Balanč, Peter Čeferin, Marko Funkl, Samo Hribar Milič, Lidija Jerkič, Matej Križanec, Petra Lesjak Tušek, Jože Mermal, Jakob Počivavšek, Dušan Semolič, Sonja Šmuc, Zala Turšič, Marko Vrhunec, Stanislav Zore. 

2.1 Delodajalci: Peter Čeferin, Samo Hribar Milič, Jože Mermal, Sonja Šmuc, Marko Vrhunec.

2.2 Sindikalisti: Marko Funkl, Lidija Jerkič, Dušan Semolič, Jakob Počivavšek, Zala Turšič.

2.3 Predstavniki civilnodružbenih organizacij in društev: Klemen Balanč, Matej Križanec, Petra Lesjak Tušek, Stanislav Zore.

3.     Akademija: Mišo Alkalaj, Franco Berardi, Metoda Dodič Fikfak, Valentina Franca, Črt Kostevc, Lev Kreft, Tonči Kuzmanić, Igor Lukšič, Jože Mencinger, Vlado Miheljak, Branko Milanović, Dušan Plut, Božo Repe, Guy Standing, Ivan Svetlik, Vesna Vuk Godina.

4.     Kulturniki: Simon Kardum, Laibach, Peter Lovšin, Milena Zupančič.

VIR: Prispevek je bil narejen za zbornik, Prekarnost in družbena odgovornost: Interdisciplinarni pogledi na prekariat, ki ga je za zbirko Maksima leta 2018 založila Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.

 

Literatura

 

Archer. M. S., 1996. Realist Social Theory: The Morphogenetic Approach. Cambridge

University Press, Cambridge.

 

Breznik, Maja. 2013. Atipične oblike zaposlitve. Poročilo ekspertnih intervjujev z analizo politik. Ljubljana: Mirovni inštitut.

 

Golafshani, Nahid. 2003. Understanding Reliability and Validity in Qualitative Research. The Qualitative Report, 8 (4): 597–606.

 

Harvey, David. 2011. The Enigma of Capital and the Crises of Capitalism. London: Profile Books.

 

Harvey, David. 2012. Kratka zgodovina neoliberalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis.

 

Hirsch, Joachim. 2014. Gospostvo, hegemonija in politične alternative. Ljubljana: Sophia.

 

Jessop, Bob. 2002. The future of the capitalist state. Cambridge: Polity.

 

Jørgensen, Martin Bak. 2016. Precariat – What it Is and Isn’t – Towards an Understanding of What it Does. Critical Sociology, 42 (7–8): 959–974.

 

Kalleberg, L. A. (2009): Precarious Work, insecure workers: Employment relations in transition. American Sociological Review, 74 (1): 1–22.

 

Kanjuo Mrčela, Aleksandra in Miroljub Ignjatović. 2015. Od prožnosti do prekarnosti dela : stopnjevanje negativnih sprememb na začetku 21. stoletja. Teorija in praksa, 52 (3): 350–381; 563–564.

 

Kirk, Jerome in Marc L. Miller. 1986. Reliability and Validity in Qualitative Research. Newbury Park; London; New Delhi: Sage.

 

McAnull, Stuart. 2002. Struktura i djelovanje. V: David Marsh, Gerry Stoker (ur.),

Teorije i metode političke znanosti, Fakultet političkih znanosti Sveučilišta u Zagrebu. Zagreb.

 

Molé, J. Noelle. 2010. Precarious Subjects: Anticipating Neoliberalism in Northern Italy’s Workplace. American Anthropologist, 112 (1): 38–53.

 

Negri, Antonio in Michael Hardt. 2003. Imperij. Ljubljana: Študentska založba.

 

Neilson, David. 2015. Class, precarity, and anxiety under neoliberal global capitalism: From denial to resistance. Theory & Psychology, Vol. 25 (2): 184–201.

 

Panitch, Leo in Sam Gindin. 2013. The making of global capitalism: the political economy of American empire. London, New York: Verso.

 

Standing, Guy. 2011. The Precariat The New Dangerous Class. New York: Bloomsbury Academic.

 

Standing, Guy. 2012. The precariat: From denizens to citizens. Polity, 44 (4): 588–608.

 

Standing, Guy. 2014. Understanding the Precariat through Labour and Work. Development and Change, 45 (5): 963–980.

 

Standing, Guy. 2015. The Precariat and Class Struggle. Revista Crítica de Ciências Sociais: Annual Review, 7: 3–16.

 

Van Oort, Madison. 2015. Making the neoliberal precariat: Two faces of job searching in Minneapolis. Ethnography, 16 (1): 74–94.

 

Wodak, Ruth in Michael Meyer (ur.). 2016. Methods of Critical Discourse Studies. London; Thousand Oaks; New Delhi: Sage.

---

[1] Avtorji omenjene študije so dr. Andrej A. Lukšič, Marko Hočevar, Denis Maraž in Nastja Vidmar.

[2] Prispevki Črta Poglajna so bili za našo analizo zanimivi, ker so v pomembnem delu pokrivali iste teme, kot so zanimale nas, v delu pa so se prilagodili funkciji in okolju, znotraj katerega je posamezen sogovornik deloval. V vseh intervjujih so bila vključena vprašanja družbenega razumevanja prekarnosti in odnosov, znotraj katerih ta fenomen nastaja.

 

[3] Mnogi pomembni družboslovci so že več let pred politologi poudarjali, da je to vprašanje najpomembnejši teoretski problem v humanističnih in družboslovnih znanostih. Stuart McAnull (2002) omenja Giddensa, Carlsnaesa, in Archerjevo, med politologi pa Haya, Marsha in Bulpitta.

[4] Archerjeva ob bok strukturi in delovanju eksplicitno postavlja kulturo kot ključni metateoretski koncept (v Archer, 1996). Glavni smisel ločevanja strukture in kulture je po mnenju Archerjeve v tem, da se tako onemogoči mešanje ravni materialnega in idejnega. Podobno Archerjeva razlikuje med kulturo in delovanjem in pravi, da je njuno razmerje podobno kot razmerje med strukturo in delovanjem. Razmerja so sicer lahko enaka na analitični ravni, vendar se na ontološki razlikujejo. Mešanje strukture in kulture bi namreč pomenilo isto kot mešanje materialnega z idejnim, zato je treba kulturo razumeti sorazmerno avtonomno, kar pa obstoječe teorije o vlogi kulture ne storijo in mešajo strukturo in delovanje. Tako nekateri avtorji soglašajo  s tezo o »dominantni ideologiji«, kjer je kultura razumljena kot zmanipulirani proizvod akterjev iz vladajočega razreda, ki imajo moč, da spoznavajo, in koherentne ideje, da oblikujejo idejno mrežo za družbo kot celoto. Ta pogled na oblikovanje dominantne kulture je reduciran na delovanje določenih skupin, torej je zveden zgolj na razrednost. Tej tezi nasprotujejo drugi avtorji s tezo, da kultura ima notranjo sistemsko enotnost – deluje v skladu z določenim »kodom«. Da bi lahko komunicirali, morajo akterji uporabljati to kodo, zato je ne morejo niti samovoljno spreminjati niti ne kaj veliko prispevati k njeni spremembi.

[5] Stran je dosegljiva na spletnem naslovu: http://www.spehnakruhu.com/.

[6] Da so bili intervjuji prilagojeni odpiranju teme v široki javnosti, ne sami strokovni analizi, postane jasno ob proučitvi njihove strukture. Intervjuvanci so na tematske sklope, ki smo jih analizirali, po večini dobili le po eno vprašanje. Da bi razširili dobljene informacije in jih ponesli na znanstveno raven, bi bilo treba prilagoditi obliko in zasnovo samih intervjujev.

[7] Za seznam intervjuvancev glej dodatek.

[8] Univerzalni temeljni dohodek kot ukrep sicer izpostavi le eden v celotni skupini delo/kapital.