Goran Šalamon: Alternativa je družbena odgovornost!
Goran Šalamon je frontmen skupine Demolition Group. Človek, ki razmišlja o problemih sodobne družbe in ki besedilom pesmi zaradi tega namenja posebno pozornost. O tem govorijo že naslovi demolišnovskih pesmi. Kot pravi, je izziv, ki ga ima pred seboj vsak družbeno kritičen glasbenik, to, da skuša v zelo kratkem »pop« tekstu podati svoj odnos do kompleksnih družbenih odnosov. Za intervju sva se dogovorila na Apelu – Za delo brez prekarnosti, kjer so se Demolition Group na odru pridružili Kombinatkam in Zoranu Predinu, njegovo mnenje pa me je zanimalo, zaradi besed, s katerimi je med nastopom nagovoril publiko.
Črt Poglajen, politični analitik, tor. 18.12.2018, 09:00
Zdravo, Goran. Prejšnji mesec ste Demolition Group nastopili v Španskih borcih. Začeli ste z »Neoevangelijem«, za katerega ste dejali, da je pravzaprav nekakšen pojmovnik neoliberalizma. Kaj stoji v danem pojmovniku pod črko a? Na čem temelji neoliberalizem?
Če govorimo o neoliberalizmu kot vrednostnem sistemu, pod črko a vsekakor stoji odprava omejitev. Neoliberalizmu je odveč vsako pravilo, vsaka omejitev, vsaka zaščita, četudi gre za zaščito manj močnega, za zaščito tistega, ki bi v totalni borbi gotovo ne preživel. Zakaj je tako gledanje za družbo slabo, lahko zelo dobro razumemo, če vzamemo konkreten primer iz športa. Če v ring pošljemo boksarja mušje kategorije (do 51 kil op. p.) in boksarja super-težke kategorije (nad 91 kil op. p.), je povsem jasno, kakšen bo končni rezultat. Gledali bomo pokol in ne tekme in četudi bi po kakšnem naključju kdaj manjši boksar slavil zmago, bi bilo to veliko presenečenje, ki bi se na daljši rok gotovo ne ponavljalo.
Nekaj podobnega velja tudi v vsakdanjem življenju. Če ne bomo zaščitili delavcev in tistih, ki so v odnosih šibkejši, bomo odprli gladiatorske boje, v katerih bo povsem jasno, kdo bo zmagovalec in kaj bo s poražencem. S padcem pravil pada vse. Prosti trg kot mantra v resnici ni nič drugega, kot popolna podpora darwinističnega principa preživetja in obstanka samo najmočnejšega. Sedanjo stopnjo razvitosti smo dosegli, ker smo delovali kot skupnost. In kot skupnost moramo tudi ostati, če želimo z razvojem nadaljevati.
Na vprašanje, kaj je kapitalizem, ste odgovorili: stanje, v katerem dobro za vse ustvarjajo najbolj umazani osebni interesi. Kako je kapitalizmu po vašem mogoče nadeti demokratično naravo?
Da individualistični – se pravi, sebični, umazani, pokvarjeni – nameni peljejo v dobro za vse, je nekoč baje izrekel John Maynard Keynes. Mi smo njegovo misel v refrenu za »Kapital« le nekoliko prilagodili. V drugem delu smo namreč dodali, da se »nenasitni in goljufivi redijo v dobro vseh«.
Na vprašanje, kako je kapitalizmu mogoče nadeti demokratično bit, ni enostavnega odgovora. Čeprav nisem človek, ki bi kot izpostavljal revolucionarno spreminjanje sistemov, se mi čedalje bolj zdi, da se drug način, kot da bo 99 odstotkov ljudi stopilo skupaj in od odločevalcev jasno zahtevalo spremembe, enostavno ne bo obnesel. Sedanje demokratične institucije težnje neoliberalizma le za silo krote, vizije, ki bi bila potrebna za spremembo kapitalizma oziroma za poenotenje kapitalizma, socialne države in politične ureditve, pa niso sposobne predstaviti. Neizogibno dejstvo je, da se bodo stvari hitro zares zaostrile, če spremembe na področju počlovečenja kapitalizma ne bo.
Pred kratkim je profesor dr. Tihomir Cipek z Univerze v Zagrebu govoril o paradoksu demokracije. Poudaril je, da si družba ne zna predstavljati sistema, ki bi bil primernejši od demokratičnega, hkrati pa, da so institucije, ki demokracijo omogočajo na sistemski ravni, v družbi ne uživajo praktično nikakršnega zaupanja. Ne stranke, ne parlament, ne vlada, ne javna uprava.
Na čem bi naj slonela demokracija, vemo. Na pravičnosti. Osnovno načelo vladavine vseh predpostavlja, da imajo vsi enako možnost politične vključenosti. To pa je mogoče le, kadar imajo vsi dovolj za dostojno preživetje. Pri obstoječi parlamentarni demokraciji problem vidim predvsem na dveh mestih. V tem, da ima zelo malo ljudi dejansko moč odločanja o relevantnih vprašanjih in v tem, da postanejo ti ljudje, ko so izvoljeni, del elite. Kapital ima na svoji strani sredstva, ki so potrebna za volitve in druge politične akcije, hkrati pa tudi najboljše strokovnjake (znanstvenike), ki lahko vselej najdejo za naročnika najustreznejše rešitve.
Tretji problem, ki nastane pri realizaciji demokratičnih načel zaradi prvih dveh, pa je, da po navadi v politiki uspejo le tisti, ki so najbolj udarni, najbolj osredotočeni na lasten interes in predvsem najbolj pripravljeni za trd obračun z vsemi tistimi, ki jim stojijo nasproti.
Kaj je potrebno narediti, da bi se demokracija izboljšala in bi se zaupanje ljudi v demokratične institucije privzdignilo, bi težko rekel. Anarhija, kot politično gibanje, je pokazala svoje prednosti in slabosti, participativna demokracija ravno tako. Predvsem je velika komplikacija doseganje konsenza v času intenzivnega favoriziranja individualizma. Upam, da se bo čimprej našla ustrezna demokratična alternativa, ki bo ljudi dejansko vključila. Najbolj me skrbita posplošen in poudarjen individualizem in egoizem vseh in vsakega.
O individualizmu ste govorili v pesmi »Grozno sam«. Kako individualizem služi ohranjanju obstoječih odnosov?
Neoliberalizem je sistem, ki promovira interes posameznika pred interesom družbe. Se pravi, da je individualizem njegovo bistvo že sam po sebi. Je pa spodbujanje individualizma hkrati zelo učinkovito orodje za vzdrževanje danega statusa quo. Edini odgovor na prevlado zelo majhne skupine ljudi, ki ima v rokah velik kapital, je povezovanje manj močnih oziroma nemočnih. Z individualizmom pa tega ni, če pa že je, je močno otežkočeno.
Margaret Thatcher je dejala, da je skupnost le velika skupina posameznikov, da družbe pravzaprav ni. Kaj je tej misli sledilo, vemo. Razbijanje sindikatov, privatizacija železnic in cest in tako naprej. Razbijanje skupnosti, skratka.
Potrebno je vedeti, da ima individualizacija družbe cel kup negativnih posledic, tudi za posameznika, ne le za skupnost. Poleg tega, da se z individualizmom odreka tistemu vzvodu moči, ki ga v skupini sicer imel, nase prevzema tui celotno breme poraza. Ta ideologija namreč ljudi loči na uspešne in na tiste, ki so neuspešni, ker so bodisi leni bodisi neumni bodisi nesposobni.
Pa se večina ljudi nebi uprla, če bi jim nek sistem vsiljeval misel, da so bodisi leni, bodisi neumni, bodisi nesposobni?
Človek vsekakor potrebuje stalno potrjevanje, da bi ohranil dobro samopodobo. Zato je neoliberalizem zavezništva poiskal v širšem družbenem okolju. In jih tudi hitro našel. Ksenofobija in nacionalizem gresta z njim zelo dobro skupaj. Posamezniku je namreč tiste, ki prihajajo od zunaj, treba predstaviti kot tiste, ki so zares leni, neumni in nesposobni in ki mu bodo odvzeli še tisto malo, kar ima. S tem ga je mogoče odvrniti od razmišljanja in od zahtev po spremembi sistema. Njegova agresija se tako usmeri v ljudi, ki pa dejansko s slabšanjem njegovega položaja nimajo nič. Ker pa je od njih zaradi vključenosti v sistem močnejši, so ob koncu dneva zmagovalci tudi tisti, ki imajo med »staroselci« daleč najmanj. Ker vendarle so del »našega naroda«. Ker so naši. To že zadošča za vsaj nekaj malega ponosa. Karavana gre naprej, oni, ki povečujejo svoje premoženje na račun družbe, pa tudi.
Druga učinkovita utvara pri odvračanju pozornosti od manjšanja pravic, ki jih imamo, je potrošništvo. Dvig kakovosti življenja se skuša dokazati s tem, da imamo na voljo veliko večjo izbiro posameznih izdelkov, kot smo jih imeli nekoč.
»A vidiš, koliko različnih vrst televizorjev lahko dobiš v trgovini danes? Pred tridesetimi leti sta bila na voljo le dva različna modela. Pa še ta črno-bela.« Na ta način se argumentacija o kakovosti življenja običajno začne in tudi zaključi. Nobenega vprašanja o tem, koliko vrst televizorjev človek potrebuje za kakovostno življenje, ni. Ali kako televizorji vplivajo na osamljenost, o kateri sva govorila. Če tako vprašanje slučajno kdo le zastavi, pa se ga takoj prime oznaka teoretika, filozofa ali kar neživljenjskega človeka.
Med nastopom v Španskih borcih ste rekli, da nas kar naprej prepričujejo, da je edini način za pregon demonov, ki jih s seboj prinaša individualizem, to, da se še bolj poglobimo v same sebe. Da se na nek način še bolj oddaljimo od ljudi. In od njihovega vpliva. Kaj je lahko alternativa tovrstnemu načinu razmišljanja?
Alternativa takemu načinu razmišljanja je vsekakor družbena odgovornost. Če želimo odpraviti občutek utesnjenosti, je pomembno, da je posameznik pripravljen stopiti v družbo, ustrezno izraziti svoje mnenje, poslušati mnenja drugih in sodelovati pri skupnem odločanju. In to tudi takrat, ko odločitev ni stoodstotno po njegovem okusu.
Kako razumete prekarnost? Kdo je prekarec?
Prekarec je tisti, ki mora delati izven delovnega razmerja po želji drugega. Posledice pa so jasne. Od raztegovanja delavnika in nižanja plačila, do odtegovanja osnovnih delavskih pravic, ki jih posameznik, ki je zaposlen redno, ima. Obstajajo pa tudi prekarci, ki se za delo izven delovnega razmerja odločijo sami. Po svoji volji …
Mislite na svobodnjake?
Ja, na svobodnjake mislim. Problem je, da so svobodnjaki elita zaposlenih izven običajnega delovnega razmerja, podobno kot so najbolje plačani uslužbenci elita znotraj redno zaposlenih. Ta status se jim splača mnogo bolj, kot dobro plačane redne službe. Zato jih bodo prekarci, se pravi tisti, ki so izven delovnega razmerja po želji drugega, zelo težko prepričali v to, da je tovrstno zaposlovanje slabo in da ga je treba ukiniti. Solidarnosti tu ni in je ne bo.
Kakšen odnos pa imajo do prekarcev redno zaposleni?
To vprašanje leti name direktno?
Ne. Mišljeno je splošno. Nanaša se na temeljni odnos, ne na vas osebno …
No, jaz sem zaposlen redno in to odkar sem končal s šolanjem. Zato bi se dalo reči, da to vprašanje leti tudi direktno name. Mislim, da se moramo vsi zavedati stranpoti prekariata. Ta odnos do zaposlenih navzdol vleče vse. Družbeno bogastvo se razporeja drugače, kot je bilo nekoč dogovorjeno. Pa o tem, nimamo pojma. Še slabše. Nočemo vedeti, nas ne zanima.
So prekarci in redno zaposleni po vašem zavezniki, nasprotniki ali živijo vsak zase in drug mimo drugega?
Zaradi vzdrževanja statusa quo je v interesu političnih in kapitalskih elit, vsekakor to, da redno zaposleni delavci in prekarci stojijo na ločenih bregovih. Na ta način se jim veliko lažje vlada. Imajo pa redno zaposleni delavci in prekarci dejansko zelo pomembno skupno stvar. Oboji so trenutno poraženci. Gmotni položaj se dejansko slabša za vse. Čedalje večje število redno zaposlenih se kljub normalnemu delu le s težavo drži nad pragom revščine, prekarci pa so na revščino na dolgi rok tako ali tako obsojeni. To pa je lahko tista točka, v kateri lahko skupini najdeta skupni imenovalec in motiv za to, da nastopita združeno.
Kar se povezovanja moči delavstva tiče, bi po mojem mnenju ne smeli imeti sindikatov redno zaposlenih in sindikatov prekarcev, ker se na ta način moč delavstva drobi in izničuje. Morali bi imeti le en tip sindikatov, ki bi branil pravice vseh in kakorkoli zaposlenih in ne bi bil pripravljen popuščati ne na enem ne na drugem bregu. Tako tistih, ki imajo redno zaposlitev, kot tistih, ki je nimajo. To je edini način. Vse drugo je v naprej izgubljena bitka.
Kako bo na skupnost vplivala četrta industrijska revolucija? Bomo ustvarili paralelne družbe, se bomo povsem atomizirali, ali bo tehnološki napredek postopno vodil v vnovično povezovanje?
Če bi me o posledicah četrte industrijske revolucije vprašal pred 30 leti, ko smo se vsi učili temeljev marksizma, bi odgovoril, da se bosta s prestopom v novo tehnološko ero cedila med in mleko. V socializmu smo bili namreč prepričani, da bo tehnološki razvoj družbo pripeljal do točke, kjer bo prostega časa več in bo dobrin dovolj za potrebe vseh. Da ravno tehnološki razvoj, ne pa umazani nameni, pelje v bolje za vse. Če bi danes kdo rekel kaj podobnega, bi mu rekel le: »Svaka čast, če res tako misliš in v to celo verjameš«.
Kako pa bodo platforme kot so Facebook, Twitter, Snapchat ali Instagram vplivale na družbo in njeno povezanost? Zdaj imaš lahko 5000 prijateljev, ne da bi jih v življenju sploh kdaj srečal.
To drži. Mislim, da bo šel trend še en čas v začrtani smeri. Bomo pa naposled prišli do nekega plafona, od katerega ne bo mogoče iti naprej. Tedaj se bomo vrnili k družbi in skupnosti. K osebnim stikom. Gre za princip, ki velja povsod. V športu in v glasbi, iz katere izhajamo mi. V osemdesetih se je šlo na čedalje bolj intenzivne ritme, na čedalje večjo moč in kar se da visoko jakost zvoka. Po tem smo prišli do nekega maksimuma in razvoj se je obrnil drugam. Prepričan sem, da bo tudi pri medosebnih stikih tako.
Naj zaključim z »Nostalgijo«. Dejali ste, da je pesem nastala, ker še pomnimo čase, ko je bila zmaga mogoča. In da možnost, da kak drug, boljši svet še obstaja, tudi je. Kaj bi moral imeti svet prihodnosti, ki bi ga Demolition Groupovci podprli brez pridržka?
V duhu Apela in najinega današnjega pogovora, bi rekel, da bi brez pridržka podprli družbo, v kateri so zaščiteni vsi. Tudi manjšine. Tudi tisti, ki so najšibkejši. In imajo zato vsi možnost ustvarjati in sodelovati v družbenem odločanju. To je tista družbena pravičnost, ki bi nam kot skupnosti dala največ. To je tisto, kar bi podprli brez pridržka!