dr. Vojka Cestnik: Začelo se je s tem, da se je redne zaposlitve zamenjalo s projektnimi

Vojka Cestnik je doktorica arheologije. Študij je končala z odliko, je pa po izteku statusa mladega raziskovalca ugotovila, da so politike, ki naj bi združile univerzo in gospodarstvo, zaprle pot mnogim mladim intelektualcem, ki so se posvetili področjem, ki ekonomiji niso zanimiva. Zato jim drugega kot preusmeritev in prekarno delo ni preostalo. V danem prispevku lucidno opisuje pot, s katero se je srečalo veliko njenih kolegic in kolegov.

Avtor prispevka: dr. Vojka Cestnik, Ljubljana, pon. 27. 8. 2018

VIR: SKOZI OČI PREKARIATA

Pa začnimo na začetku. Že odkar sem bila stara 10 let, sem vedela, da bom nekega dne arheologinja. Pri 14 letih smo se s starši za pol leta preselili v Glasgow, ker je oče, ki je bil profesor na veterinarski fakulteti v Ljubljani, dobil dveletno štipendijo za raziskovalno delo na univerzi. S sestro sva v Glasgowu hodili v šolo in v prostem času sem obiskovala predavanja iz egiptologije na glasgowški univerzi. Potem smo se vrnili v Slovenijo, kjer sem nadaljevala šolanje na Šubičevi gimnaziji in se vpisala na oddelek za arheologijo ljubljanske univerze. Predmetnik se je vrtel predvsem okrog materialne kulture Slovenije, vse ostalo (npr. Egipt, Bližnji vzhod) je bilo razmeroma površno in na hitro. A me to ni preveč motilo, že v prvem letniku sem se navdušila nad arheologijo starejše železne dobe in se želela s tem področjem poklicno ukvarjati. Po diplomi sem vpisala magistrski študij (z možnostjo direktnega prehoda na doktorat) in se potegovala za mesto mlade raziskovalke na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete.

Tukaj pa so se začele zadeve zapletati. Leta 2006 je Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) razpisala poziv za mlade raziskovalce za 2 prihodnji leti. Nikoli prej in nikoli kasneje v zgodovini razpisov za mlade raziskovalce ni bilo takšnega razpisa. Vedno se je razpisovalo (in se še razpisuje) samo za prihodnje študijsko leto. Takrat pa so naredili razpis za 2 prihodnji leti. Med vsemi kandidati za mlade raziskovalce, ki smo se v tistem letu prijavili, so jih polovico pričeli usposabljati v jeseni, drugo polovico pa šele prihodnjo jesen. Ključ, po katerem so izbirali mlade raziskovalce, ki jih bodo pričeli usposabljati takoj, in tiste, ki jih bodo pričeli usposabljati prihodnje leto, pa je bil starost mentorja. Mlajši mentorji so dobili priložnost, da pričnejo z usposabljanjem mladih raziskovalcev takoj, starejši pa šele prihodnje leto. Zame, ki sem že imela vpisan doktorski študij, moja mentorica pa je bila med starejšimi mentorji, je to v praksi pomenilo eno leto manj financiranja. Ko sem se šla pozanimat na univerzo o vzrokih za tako nenavaden razpis, sem dobila odgovor, da so si na ARRS verjetno želeli prihraniti delo z razpisom prihodnje leto in naj bom vesela, ker imam vsaj sofinancirano šolnino. Kako bom preživela, kako si bom plačevala stroške študija, ki je bil precej zahteven in dejansko ni puščal časa za dodatno zaposlitev, ni zanimalo nikogar.

Prihodnje leto sem dobila status mlade raziskovalke in dokončala svoj doktorat v roku. To je bilo leta 2011, ko je bilo znanosti odvzetih približno tretjina sredstev za raziskave (ki, mimogrede, še do danes niso bila vrnjena na staro raven). V jeseni sem se prijavila na razpis za podoktorski študij.

Od oddaje projektnih predlogov do rezultatov razpisa sta minili 2 leti. Ko sem si enkrat vmes drznila prijazno (in ponižno) vprašati na ARRS, kdaj bodo rezultati razpisa, sem dobila aroganten odgovor, da bodo že, ko pač bodo, in naj ne bomo nestrpni. Ponovno ni nikogar niti malo zanimalo, od česa bomo raziskovalci živeli ves ta čas do pričetka projektov (če jih bomo seveda sploh dobili).

Moj projektni predlog je bil ocenjen najvišje med vsemi prispelimi podoktorskimi projekti iz vseh področij, vendar podoktorske štipendije nisem dobila. Zanimalo me je, zakaj so bile na področju arheologije sploh razpisane podoktorske štipendije, če ni bila niti ena realizirana. Odgovor pa je bil, da je to stvar letnega proračuna, namenjenega znanosti. Sredstva, namenjena znanosti, se porazdeli po posameznih področjih po vnaprej določenih razmerjih oz. odstotkih. Koliko sredstev bo v absolutnem smislu dobilo posamezno področje, je odvisno od višine letnega proračuna. Najprej pa je potrebno s sredstvi, ki so dodeljena posameznemu področju, pokriti tekoče projekte, ki so se npr. pričeli lansko leto ali leto prej, šele če ostane kaj denarja, pričnejo financirati nove projekte. In ker je bil proračun takrat tako nizek, v arheologiji ni bilo novih podoktorskih projektov. Ko sem se kasneje pozanimala pri kolegih, sem izvedela, da do leta 2013 že vsaj 10 let v arheologiji ni bilo podoktorskega študenta, ki bi ga financiral ARRS. Glede na obseg financiranja v znanosti, ki ostaja na ravni iz leta 2011, zelo dvomim, da je v zadnjih 5 letih (do 2018) uspelo podoktorski projekt pridobiti kateremu od mlajših kolegov. Če moja predvidevanja držijo, bi to torej pomenilo, da arheologija ni imela podoktorskega študenta, ki bi ga financirala država Republika Slovenija že vsaj 15 let!

Kako naj to razumemo? Da arheologija ni znanost? Da arheologije slovenska družba ne potrebuje? Da je raziskovanje v arheologiji povsem brez smisla?

Na naslednji razpis za podoktorske projekte ARRS sem se še enkrat prijavila, spet neuspešno. Kasneje je preteklo že toliko časa, da po merilih ARRS nisem bila več kvalificirana za podoktorskega študenta.

Ob tem velja omeniti precej simptomatičen dogodek. Še preden sem se prijavila za podoktorski projekt, je oče nekemu svojemu kolegu, ki je bil med ocenjevalci na ARRS (a ne iz mojega področja), omenil, da bom kandidirala na razpisu za podoktorske študente. Kolega ga je vprašal samo: »Na katerem področju?« Oče je odgovoril, da na arheologiji, pa mu je kolega odvrnil: »Ne bo dobila.« Pri tem je treba dodati, da v tem času nisem niti še pričela s sestavljanjem prijave, prav tako omenjeni očetov kolega ni imel nobenega vpogleda v moje raziskovalno delo. Njegova izjava dokazuje, da je bilo že takrat na ARRS splošno znano, da nekatera področja enostavno ne dobijo podoktorskih projektov. Zaskrbljujoče je seveda dejstvo, da kljub temu, da je to splošno znano, nihče ničesar ne naredi, da bi se stanje spremenilo.

Potem sem poskusila v tujini. V Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete so takrat predstavljali Marie Skłodowska Curie štipendije. Poskušala sem dobiti štipendijo za raziskovalno delo v ZDA, pri čemer sem imela kar nekaj težav z iskanjem ustreznega mentorja, saj se v celi ZDA z arheologijo evropske železne dobe ukvarjata samo 2 profesorja. Eden od njiju se je ravno takrat upokojeval, drugo profesorico pa je moja tema zanimala in je bila pripravljena prevzeti mentorstvo. Ko pa se je pozanimala na njihovi univerzi glede postopka mentorstva, so povedali, da so pred kratkim sprejeli strategijo, ki omejuje sodelovanje s tujimi raziskovalci. Strategijo mi je poslala v vpogled. V dokumentu piše, da na njihovi univerzi razumejo potrebo tujih raziskovalcev po tem, da opravljajo raziskovalno delo pri njih, ker pri tem dobijo izkušnje in obogatijo svoj življenjepis (CV), da pa se je obratno, sodelovanje s tujimi raziskovalci za njihovo institucijo izkazalo za »neoptimalno«, saj zahteva določen angažma njihovih mentorjev oz. profesorjev, ki bi se sicer morali ukvarjati z drugimi zadolžitvami, ne prinaša pa neposrednih koristi za njihovo institucijo. Pri neposrednih koristih si lahko predstavljamo, da gre za finančne. Marie Curie štipendija je tako zasnovana, da glavnino sredstev, namenjenih usposabljanju raziskovalca, prejme institucija v Evropi, v katero se raziskovalec vrne iz ZDA. Institucija v ZDA pa dobi zgolj manjši del sredstev, pa še do tega je upravičena samo v dogovoru z evropsko partnersko institucijo. Zato so na univerzi, kjer poučuje in raziskuje profesorica, ki bi lahko bila moja mentorica, enostavno sprejeli strategijo, da ne bodo sprejemali štipendistov, za sprejem katerih je potrebno z njihove strani podpisati t.i. Grant Agreement. Ker pa je to pogoj pri Marie Curie štipendijah, je bilo sodelovanje s profesorico iz ZDA nemogoče.

Nato sem našla mentorico na univerzi v Münchnu, se z njo dogovorila in pripravila prijavno dokumentacijo. Dodati je potrebno, da so prijave za Marie Curie štipendije zelo zahtevne in si je potrebno zanje vzeti vsaj 2 do 3 mesece časa. Intenzivno sem delala na prijavi, pri njej mi je svetovalo tudi več za to usposobljenih svetovalcev iz münchenskega znanstvenega inštituta. Resnično sem bila prepričana, da mi bo tokrat uspelo. A po približno pol leta od oddaje prijave sem dobila negativen odgovor. Zbrala sem sicer 77 % točk, za začetek financiranja pa bi jih potrebovala 90 %. Težava ni bil moj CV niti moje dotakratno raziskovalno delo, oboje so zelo pohvalili, prav tako so razumeli potrebo in razlog, zakaj sem izbrala dotično mentorico v Münchnu. Glavni očitek je bil, da bi se moje raziskovalno delo premalo vpenjalo v delo oddelka kot takšnega, torej v delo ostalih raziskovalcev na oddelku. Ta razlog se mi je takrat zdel (in se mi še vedno zdi) precej banalen, glede na to da so oddelki po univerzah na splošno zelo heterogeni in bi človek težko pričakoval, da bo projekt lahko pritegnil k sodelovanju vse tamkajšnje raziskovalce.

Naslednje leto sem se nato prijavila na razpis univerze v Kielu v Nemčiji, od koder pa so mi po približno enomesečnem čakanju odgovorili samo, da moj projektni predlog (v množici ostalih projektnih predlogov) ni bil sprejet in se zahvaljujejo za moj trud.

Potem sem za trenutek odložila znanstveno kariero in sodelovala pri prijavi projekta na razpisu Interreg Slovenija – Hrvaška. V Društvu GEOSS, kjer že dolga leta sodelujem, si namreč prizadevamo na Vačah, ki so znano arheološko najdišče, postaviti arheološki park. K Interreg projektu smo pristopili nekoliko boječe, saj smo kot skupina zanesenjakov vedeli, da nas občina podpira na načelni, ne pa tudi na finančni ravni, in bi torej morali ves delež sofinanciranja v projektu prispevati sami. Želeli pa smo si, da bi v okviru tega projekta lahko odkupili zemljišče za arheološki park in pričeli z nujnimi arheološkimi raziskavami. S tem bi se aktivnosti za arheološki park premaknile z mrtve točke. Žal pa sta oba razvojna zavoda, ki sta prijavo na projekt vodila, zapeljala stvar izključno v promocijo. V okviru tega projekta bi lahko postavili table z napisom arheološki park, vzpostavili spletno stran, pripravili sodobnejše predstavitve v društvenem muzeju, oblikovali nove spominke itd., tistega, kar je za nas res pomembno in bi predstavljalo korak naprej, pa ne bi mogli izvesti, ker ni bilo cilj projekta. V društvu sem še vedno aktivna, nad Interreg razpisi pa nisem več navdušena. Predvsem mislim, da imajo od njih največje koristi razvojne agencije, ne pa projektni partnerji ali končni uporabniki.

Pred kratkim so me opozorili na razpis za raziskovalce na začetku kariere. Z zanimanjem sem prebrala razpisno dokumentacijo, predvsem ker je razpis namenjen raziskovalcem, ki so doktorirali od 1. 1. 2011 dalje, kar razumem predvsem kot poskus poprave krivic zaradi odvzetih sredstev znanstveni sferi. Že takoj na začetku pa se je izkazalo, da je razpis namenjen vzpostavitvi povezave med raziskovalnim in podjetniškim okoljem, poleg znanstvene institucije mora sodelovati tudi gospodarski subjekt (s katerim pa raziskovalec ne sme biti sorodstveno povezan niti ne sme opravljati katere od funkcij v podjetju). Navedena so tudi prioritetna področja, kar v praksi verjetno pomeni, da če prijaviš temo izven teh prioritetnih področij, težko dobiš projekt. Med prioritetnimi področji seveda ni arheologije, še najbliže temu je turizem. A hkrati mora biti izkazano tudi, da se znanstveno raziskovalna institucija oz. dotična programska skupina znotraj te institucije ukvarja s področjem iz razpisa. To pa je za arheologijo nemogoče dokazati, saj se oddelki in inštituti za arheologijo ne ukvarjajo s turizmom, vsaj ne v okvirih, ki jih predvideva razpis. Znotraj fokusnih področij, ki so objavljena v razpredelnici razpisa, bi težko našla temo, ki bi jo s svojim znanjem lahko obdelala (teme so npr.: digitalizacija turističnih proizvodov, trajnostna raba virov, upravljanje z odpadki, tehnološke rešitve in varnost). Poleg tega mi manjka gospodarski subjekt.

Pri tem se človek ponovno vpraša, kako odločevalci v tej državi sploh razumejo znanost? Ne samo arheologija, celotne humanistične in družboslovne vede so v tem razpisu popolnoma diskriminirane. Zakaj? Ker niso uporabne za gospodarstvo. Ali torej velja za znanost samo tista znanost, ki prinaša dobiček? Kaj pa zgodovina, filozofija, jezikoslovje…? Ali raziskovalci na začetku svoje kariere, ki se ukvarjajo s temi področji, niso znanstveniki?

Večji projekti, t.i. temeljni in aplikativni projekti, ki jih razpisuje ARRS, so za mlade znanstvenike praktično nedostopni. Ker so na začetku svoje kariere, večinoma nimajo dovolj referenc (torej objavljenih člankov, monografij itd.), da bi bili vodje teh projektov. Teoretično jih seveda lahko v projekte vključijo starejši, že uveljavljeni kolegi, a je spet težko priti zraven, saj imajo uveljavljeni znanstveniki običajno svoje sodelavce, s katerimi že dlje časa sodelujejo.

Tisti mladi znanstveniki, ki imajo to srečo, da je njihovo področje delovanja zanimivo za tuje univerze, se lahko rešijo z odhodom v tujino. A tudi tujina se vse bolj zapira (kot je bilo pokazano na primeru ZDA). Vsaka država ščiti lastne raziskovalce. Tudi Slovenija bi jih morala. Kajti tujina ne bo financirala raziskav, ki bi jih morala financirati Slovenija. Dodatno izpopolnjevanje v tujini bi moralo biti samo to, kar ta beseda dejansko pomeni, torej dodatno izpopolnjevanje, ne pa nadomestilo za zaposlitev. Ko je moj oče v davnih 90. letih dobil štipendijo za izpopolnjevanje v Glasgowu, nikomur še na kraj pameti ni padlo, da bi ga zato vmes odpustili iz matične fakultete. Mladi, ki se danes izpopolnjujejo v tujini, pa se v Slovenijo ne morejo več vrniti, ker zanje na tukajšnjih raziskovalnih institucijah enostavno ni prostora.

Težave se seveda niso pojavile naenkrat in čez noč. Začelo se je s tem, da se je v raziskovalni sferi redne zaposlitve v celoti zamenjalo s projektnimi. To se je storilo (uporabljam izraz storilo, ne zgodilo, ker je šlo za namerno dejanje) okrog leta 2000 z izgovorom, da projektne zaposlitve omogočajo več fleksibilnosti in večje karierne priložnosti raziskovalcem. A posledica tega ukrepa je bila, da so bili raziskovalci oropani osnovne socialne varnosti, v zameno pa nis(m)o dobili napovedanih projektov. Nadaljevalo se je z ropom znanosti leta 2011 in takrat je obstoječi sistem razgalil vse svoje slabosti, predvsem na področjih humanistike in družboslovja. Starejši, uveljavljeni raziskovalci so s pomočjo financiranja preko programskih skupin in pedagoških ur še nekako uspeli obdržati zaposlitve, mlajši, ki s(m)o v ta sistem šele vstopali, nis(m)o imeli nobenih možnosti. In če se je kdo pritožil, je bil poučen, da sistem deluje brezhibno in da si je pač vsak sam kriv, če ne zna napisati uspešnega projekta. Meni so rekli, da nisem bila dovolj vztrajna. Pa res ne?