dr. Vesna Vuk Godina: Prekariat: sociološko-antropološka perspektiva

Dr. Vesna V. Godina je predavateljica na Filozofski fakulteti v Mariboru in članica Centra za raziskovanje postsocialističnih družb na isti instituciji. V svojem prispevku se prekarnosti posveča skozi analizo procesov, ki potekajo v zahodnih in postsocialističnih družbah v zadnjih tridesetih letih. Vzpostavlja poglobljen razmislek o posledicah privatizacije, globalizacije in deindrustrializacije, ki so skupaj pripeljale do rahljanja trga dela in hitrega razvoja atipičnih oblik zaposlitve.

1.     Kako razumem prekariat?

Prekarnost razumem kot vsako obliko dela, pri kateri delavcem oziroma tistim, ki delo izvajajo, niso zagotovljene razmere, zaščita in pravice, ki so postale že standard za delavce, ki so zaposleni v rednem delovnem razmerju. Kot prekariat torej razumem skupino delavcev, ki opravljajo delo, ne da bi imeli zagotovljene razmere, zaščito in pravice delavcev, ki so v rednem delovnem razmerju. Prekarec pa je vsak posameznik, ki opravlja delo, pri katerem mu niso zagotovljene zgoraj omenjene razmere, zaščita in pravice.

Z antropološke perspektive je treba pripomniti še, da so razmere, pogoji dela, zaščita in pravice delavcev meddružbeno in medkulturno variabilne. To pomeni, da so se v različnih družbah izoblikovali zgodovinski, socialni in kulturni standardi glede razmer in pogojev dela ter pravic in zaščite delavcev, ki se med seboj razlikujejo.

Ko bom v nadaljevanju govorila o prekarnosti v postsocialističnih družbah, bom imela v mislih pogoje in razmere dela ter zaščito in pravice delavcev, ki so se uveljavili na Zahodu v drugi polovici 20. stoletja in so v veliki meri neposreden rezultat delavskega in sindikalnega gibanja v zadnjih sto letih, pa tudi specifičnih zgodovinskih razmer, v katerih je kapital kupoval socialni mir tudi s tem, da je izboljševal pogoje in razmere dela ter povečeval zaščito in pravice delavcev.

Če s temi standardi primerjamo razmere, pogoje, zaščito in pravice delavcev zunaj Zahodne Evrope, npr. na Kitajskem ali v Afriki, delavci na teh geografskih lokacijah v veliki večini že desetletja delajo v prekarnih razmerah, ki so za te lokacije marsikje postale normalne.

Moja teza je, da so se tudi v postsocialističnih družbah oblikovale razmere, v katerih prekarnost postaja vedno bolj normalen način opravljanja dela.

2.     S katerih zornih kotov sem se lotila proučevanja prekariata?

Zorni kot, s katerega sem se lotila proučevanja prekariata, je zorni kot antropologije postsocializma, tj. zorni kot, s katerega socialni in kulturni antropologi proučujejo družbene spremembe, ki (in kakor) potekajo v nekdanjih socialističnih družbah po padcu socializma. Te spremembe od padca socializma ne potekajo tako, kot se je pričakovalo oziroma kot je bilo načrtovano.

Ob padcu socializma se je pričakoval »hiter in neboleč premik iz socialističnega totalitarizma v liberalno demokracijo in od planske ekonomije k trgu … Tako ali drugače so skorajda vsi avtorji napovedovali hitro in v bistvu unilinearno spremembo«.[1] Pričakovalo se je torej, da bodo nekdanje socialistične družbe v kratkem času ponovile razvoj razvitih zahodnih kapitalističnih družb in se tako brez večjih problemov tudi same v nekaj letih prelevile v razvite kapitalistične družbe. Povedano drugače, pričakovana je bila tranzicija nekdanjih socialističnih družb v razvite kapitalistične družbe zahodnega tipa.

Ideja o tranziciji je vključevala ideje o spremembah predvsem v družbenem, političnem in ekonomskem sistemu. Računalo se je, da naj bi bila že v socializmu realizirana industrializacija[2] v postsocializmu prevzeta in v tranziciji nadaljevanja izboljšana in izpopolnjena, kar naj bi vodilo v industrijsko renesanso postsocialističnih družb[3]. V socializmu realizirana industrializacija naj bi pomembno vplivala na pozitivne možnosti in rezultate tranzicije, kar je skladno z ugotovitvijo Geertza, ki je menil, da je v razpravljanju o t. i. ‘take-off družbah’ temeljnega pomena upoštevati, ali je družba, o kateri razpravljamo, že industrializirana ali ne[4], saj že industrializirane in še neindustrializirane družbe predstavljajo (ko gre za prevzem zahodnega kapitalizma) pomembno različna okolja.[5]

Vendar pa postsocialistična tranzicija ni šla po načrtu. Ne samo, da se nekdanje postsocialistične družbe v zadnjih petindvajsetih letih niso preobrazile v razvite kapitalistične družbe zahodnega tipa, tudi ideja, da so nenačrtovani  “trenutni pogoji začasni in da se bodo konsolidirali v nekem novem sistemu”[6], se ni uresničila. Predpostavka, da se bodo spremembe v postsocialističnih družbah hitro ustalile v novih stabilnih razmerah in v novem stabilnem sistemu, se ni uresničila. Kot izpostavljata Hann in Hart, »dve desetletji kasneje … te stabilnosti še vedno ni nikjer«[7].

V postsocialističnih družbah se prav tako ni uveljavila predpostavka o novem Marshallovem načrtu, ki naj bi bil ponujen nekdanjim socialističnim družbam, da bi se tranzicija lahko uresničila. »Državljanom postsocialističnih družb po 1987/92 ni bil ponujen Marshallov načrt. Namesto tega je 'faza ena' tranzicije prinesla globalizem, 'tehnično asistenco' Harvardskega inštituta za mednarodni razvoj …, 'faza dve' pa je že prinesla bolj intenzivne dileme o okvirih javnih politik na vseh institucionaliziranih ravneh«[8] .

Tisto, kar je postsocializem prinesel postsocialističnim družbam in njihovim državljanom in državljankam, so bile povsem drugačne spremembe od načrtovanih, na katere niti državljani niti državljanke postsocialističnih družb niti te družbe kot celote niso bili pripravljeni. Zdi se, da nanje niso bile pripravljene niti politične elite in politiki, ki so v teh družbah prevzeli oblast po padcu socializma.

Ta tip nenačrtovanih sprememb, ki pa so postale usodne za postsocialistične družbe, morda najbolje ilustrira proces dezindustrializacije z vsemi posledicami, ki jih je prinesel tako za postsocialistične družbe kot tudi za njihove državljane in državljanke. Tisto, kar so z nastopom postsocializma doživele postsocialistične družbe, je bilo namreč daleč od načrtovanega »obsežnega transferja kapitala, ki bi vodil v izvoz orientirano industrijsko renesanso«[9]. Nasprotno je postala »dejanska izkušnja Srednje Evrope obsežna dezindustrializacija«[10], ki je pomenila opustitev v socializmu delujoče industrijske proizvodnje in zaprtje velikega števila tovarn. Tako za Lodž Pinejeva poroča: »V visoko industrializirani regiji Lodža so bili učinki dezindustrializacije takojšnji in lepo vidni. Leta 1991, ko sem začela raziskovati v tej regiji, so številne stare tekstilne tovarne delale ali z močno zmanjšano delovno silo ali pa so bile zaprte; stavbe so delovale opuščeno, zanemarjeno in zastarelo, čisto drugače kot v časih socializma, ko so bile žarišča dejavnosti in produktivnosti.«[11]

V vseh postsocialističnih družbah se je proces dezindustrializacije spremljal z enakimi ukrepi in praksami ter bil povezan z enakimi posledicami in rezultati. Kot prvi značilni ukrep gre omeniti privatizacijo tovarn in podjetij, ki jo Pinejeva imenuje kar »demontaža državnih industrijskih podjetij«[12]. Ta je bila predstavljana kot nujni del uvedbe tržne ekonomije[13]. Privatizacija je pogosto dobila obliko namernega uničevanja podjetij, da so lahko prešla v zasebne roke. Kideckel opisuje romunske izkušnje takole: »Ne le, da je bila privatizacija spremljana z izjemno obsežnim skritim dogovorom med političnim in poslovnim razredom, ampak je bilo številnim državnim tovarnam dovoljeno, da oslabijo in umrejo, saj je bila to namerna strategija njihovih menedžerjev, ki so izčrpali njihove resurse preko parazitskih firm … ki so jih kontrolirali sorodniki in/ali klienti. Ko je gostiteljsko podjetje umrlo, so tisti, ki so bili vključeni v neproizvodno delo, obogateli na račun delavcev.«[14]

Privatizacija v postsocialističnih družbah pa ni bila le ekonomski ukrep, čeprav je povsod vsebovala restitucijo[15] in transformacijo, ampak je imela vrsto ideoloških in drugih dimenzij. Spremljana je bila npr. z ideologijo poravnave krivic žrtvam prejšnjega sistema.[16] Prav tako je bila močno določena s postsocialističnim razumevanjem zasebne lastnine, ki je v postsocialističnih družbah dobila eshatološki status[17], saj pri njenem uvajanju ni šlo toliko za ekonomijo in ekonomske razloge, temveč za očiščenje (predvsem moralno) ter kaznovanje ključnih socialističnih akterjev[18]. Hkrati pa je zasebna lastnina postala tudi eden vodilnih ideoloških sloganov[19]. Po drugi strani je bila privatizacija v postsocialističnih družbah povezana s percepcijo zgodovine, po kateri naj bi se bilo mogoče vrniti v predsocialistično stanje, ga restavrirati in nato iz njega nadaljevati po pravi, tj. kapitalistični poti, in tako izničiti rezultate napačne socialistične poti.[20]

Ob tem je ostalo zamolčano dejstvo, »da imajo sistemi lastnine številne druge družbene funkcije, ki se jih ne da zreducirati na ekonomsko učinkovitost«[21], enako kot je ostalo zamolčano tudi dejstvo, da so zahteve po privatizaciji ena od treh temeljnih zahtev neoliberalizma.[22] Spregledanih in/ali zamolčanih pa je bilo še nekaj drugih neprijetnih dimenzij privatizacije: da je privatizacijo treba razumeti kot proces akumulacije kapitala, ki je stalni spremljevalec kapitalizma od njegovih nastankov do danes[23]; da proces akumulacije kapitala poteka danes v obliki neoliberalne globalizacije[24], katere pododsek je 'tranzicija' v postsocialističnih družbah[25]; da privatizacija državnih podjetij vodi v koncentracijo bogastva v multinacionalnih korporacijah[26]; da je privatizacija v številnih državah okrepila kartele, ki se ukvarjajo s pollegalnimi ali nelegalnimi posli, npr. z drogami[27], itd. Enako se je ignoriralo dejstvo, da se v postsocialističnih družbah niti idej o ekonomski racionalnosti niti procesa privatizacije praviloma ni dalo uskladiti s predstavami o moralni pravičnosti, kar je resen in ne le ekonomski problem.[28]   

Privatizacija državnih podjetij je bila eden ključnih procesov oblikovanja nove postsocialistične družbene stratifikacije. Skozi ta proces se je izoblikoval razred novih domačih kapitalistov oziroma elite, ki je skozi ta proces povečala svoje bogastvo in moč.[29] Omogočila je tudi prevzem nekdanjih državnih podjetij s strani tujih lastnikov in multinacionalk[30], ki po Kalbovem mnenju v postsocialističnih državah dejansko vladajo[31]. Prav tuji lastniki so v postsocialističnih družbah pogosto videni kot najbolj problematični: »Čeprav so se začasna odpuščanja delavcev pojavljala v vseh tipih sprivatiziranih tovarn, so se najbolj drastični ukrepi prestrukturiranja pojavljali v podjetjih v tuji lasti, in prav nad temi novimi lastniki, bolj kot nad katerim koli drugimi, lokalni delavci izražajo svojo jezo in ogorčenost. Prodajalec v enem najrevnejših delov Lodža mi je povedal naslednje: Vidiš tisto tovarno tam /pokazal je na velikansko gotsko rdečo opečnato stavbo, ki je bila kot nekaj, kar je stopilo iz Zolaja ali Dickensa/? Zapirajo jo in pravijo, da jo hočejo kupiti Nemci. Sem prihajajo Nemci in kupujejo naše tovarne skorajda zastonj ter odpuščajo naše delavce. Hočejo nas POŽRETI … Tovrstne lokalne jeze ni težko razumeti. Velik del problemov, ki trenutno pestijo tekstilno industrijo, izvira iz kolapsa ruskega trga za poljske izdelke, drugi pa so povezani s pogoji, ki jih je postavila EU za poljski pridruženi status in ki vsi ščitijo zahodno tekstilno industrijo … in zahtevajo od Poljske, da uvaža zahodno blago. Prav tako je res, da so bile na začetku privatizacije celotne tovarne z vso opremo prodane zahodnim podjetjem po smešno nizkih cenah.«[32]

Ob tem Pinejeva izpostavlja, da ideja, da 'nas hoče Zahod požreti', izraža »močno moralno sodbo o procesu privatizacije«[33]. Novi tuji lastniki so v tej metafori namreč razumljeni kot »povsem zunaj morale«[34]: »metafora o pojedenosti/kanibalizmu implicitno zoperstavlja tuje zasebno lastništvo pravilni moralnosti obeh: moralnosti negujoče, hrano dajajoče domače sfere in tudi (idealno) negujoče, podpirajoče javne sfere«[35].

Neposredna posledica dezindustrializacije je bilo zmanjšanje števila delovnih mest in naraščanje brezposelnosti[36], ki je bila v prejšnjih socialističnih družbah neznan pojav: »Moški in ženske, zaposleni v industriji ali v dejavnostih, so se naenkrat znašli brez dela, medtem ko so tisti, ki so še delali, živeli pod stalno grožnjo brezposelnosti, in to prvič v življenju.«[37] V Rusiji so samo leta 1998 zaprli okoli 70.000 državnih tovarn, s čimer je nastopila epidemija brezposelnosti.[38] Na Poljskem je na nekaterih področjih brezposelnost dosegla 25 %, in tudi ko je gospodarstvo spet začelo rasti, je visoka brezposelnost ostala kronična[39]. V Ukrajini, Gruziji in Sibiriji naj bi delo izgubila najmanj tretjina delavcev[40], najvišja pa naj bi bila brezposelnost v Albaniji[41], kjer naj bi bila leta 1993 v nekaterih področjih najmanj 70-odstotna[42]. In čeprav Pinejeva za Poljsko poroča, da je od sredine 90. let postalo ljudem jasno, da sta dezindustrializacija in nezaposlenost trajno, ne le prehodno stanje[43], se vendarle zdi, da nezaposleni delavci v številnih postsocialističnih državah tega dejstva še niso dojeli, kot niso dojeli dejstva, da v sodobnem kapitalizmu ni dovolj dela za vse[44].

Zaradi nezmožnosti, da bi ponovno dobili delo, številni delavci iz postsocialističnih družb migrirajo v tujino, predvsem na Zahod.[45] Gre za tipične ekonomske migracije, saj npr. albanski migrant v Grčiji zasluži okoli 500 USD, doma pa med 20 in 30 USD, če sploh dobi delo[46]. Poleg tovarniških delavcev pa iz postsocialističnih družb migrira tudi najbolj izobraženi del delovne sile. Beg možganov je v postsocializmu v nekaterih državah dobil neslutene razsežnosti. Bolgarija je tako »med 1995 in 2000 'izgubila' alarmantnih 10 % svoje populacije, vključno z verjetno 50 % najbolje izobraženih v starosti od 20 do 40 let«[47].

Nezaposlenost pa spremeni celotni posameznikov način življenja[48], še zlasti ker večina nezaposlenih v postsocialističnih družbah nima niti kulturnih niti družbenih odgovorov in opremljenosti za to stanje, saj se je v situaciji, ko si brez dela, znašla prvič.[49] To nezaposlenost v postsocialističnih družbah loči od nezaposlenosti tako na Zahodu kot v državah svetovne periferije, kjer imajo nezaposleni že razdelane (in ponekod tudi institucionalizirane) alternativne različice preživetja. Nezaposlenost za ljudi v postsocialističnih družbah pomeni izgubo statusa tako v očeh skupnosti kot tudi v svojih lastnih očeh[50], uničenje obstoječih podpornih družbenih mrež, predvsem družbene mreže sodelavcev[51], za katere je bila značilna visoka stopnja solidarnosti[52], izgubo občutka profesionalne identitete[53] in povečanje družbene izoliranosti posameznikov, ki se pogosto poveča tudi zato, ker je nezaposlenost videna kot nekaj sramotnega[54], kar je vezano na v socializmu izrazito pozitivno vrednotenje dela[55]. Nezaposlenosti se sramujejo tako nezaposleni[56] kot tudi njihovi sorodniki[57], nekatere nezaposlene pa so zaradi njihove brezposelnosti družine zavrnile[58].

Hkrati se nezaposleni prikazujejo kot problematični in nemoralni: »O njih se govori, kot da kopičijo ugodnosti za nezaposlene, medtem ko delajo 'na črno'… Obtožuje se jih, da zavračajo urjenje za nova dela, da se selijo v regije, v katerih je delo mogoče najti, ali da potratno zapravljajo dohodke svojih odpravnin in so nato še toliko predrzni, da zahtevajo svoje nekdanje službe nazaj; … nezaposlene delavce se pogosto krivi za njihova lastna brezupna življenja in za njihov neuspeh, da bi se spoprijeli, kaj šele da bi uspeli, v novem svetu tržnega kapitalizma. Kritizira se jih zaradi njihove nesposobnosti, da bi izkoristili priložnost, zaradi njihovega zavračanja zahteve po zategovanju pasu … in zaradi tega, ker postavljajo prevelike zahteve, ki si jih njihove države težko privoščijo.«[59]

Videni so tudi kot leni posamezniki, ki bi lahko delo našli, če bi le hoteli,[60] in kot krivci za slabo gospodarsko stanje, saj naj bi skupaj s svojimi sindikati zavirali nujne reforme in druge nujne spremembe v postsocialističnih družbah.[61] Delavci, ki so sami največje žrtve ekonomskega nazadovanja v obdobju postsocializma, se prikazujejo kot krivci za to nazadovanje.[62]

Proces dezindustrializacije pa je pomembno spremenil tudi položaj še zaposlenih delavcev.[63] Ne le, da tudi ti delavci prvič v življenju dnevno trepetajo, ali bodo svoje delo obdržali, ampak je delo delavcev, zlasti industrijskih, slabo plačano. Tako so se v številnih postsocialističnih državah povprečne mezde delavcev približale minimalnim stroškom preživetja ali pa padle pod njihovo raven.[64] Primerjalno z državami Zahodne Evrope postsocialistične družbe predstavljajo področja nizko plačanega oziroma podplačanega dela. Tako je bila npr. v Romuniji leta 2007 povprečna plača 250 EUR, povprečna plača zdravnika manj kot 200 EUR[65], v Albaniji pa je bila leta 1993 povprečna plača v mestih 30 USD[66], v ruralnih predelih pa 20 USD[67], ob tem, da je stal kilogram kruha 50 ameriških centov[68].

V postsocializmu so se uveljavile tudi prakse neplačevanja še zaposlenih za že opravljeno delo: »Ko so pogoltneži prevzeli industrijo, so ne le odpustili tretjino delovne sile, ampak so tudi prenehali plačevati tiste, ki so teoretično še imeli delo. Desetine milijonov delavcev je leta nadaljevalo z vsakodnevnim delom, garalo v vedno bolj nevarnih, zastarelih tovarnah v upanju, da se bo nekega dne zgodil čudež in da bodo dobili izplačane plače za mesece dela.«[69]

Poleg tega je v postsocializmu prišlo do radikalnega prevrednotenja tako industrijskega dela kot tudi industrijskih delavcev.[70] Industrijsko delo je razvrednoteno[71], zanika se njegov pomen za nove postsocialistične kapitalistične ekonomije[72], tradicionalne industrijske veje pa so razumljene kot ostanki socializma, ki jih je treba odpraviti[73]. Spremenjeno vrednotenje je vplivalo tudi na spremembo položaja industrijskih delavcev, ki so od v socializmu čaščenih, poveličevanih in vsaj delno privilegiranih v postsocializmu postali marginalizirani in degradirani.[74]

V vseh postsocialističnih družbah je prišlo tudi do splošnega upadanja spoštovanja že doseženih pravic delavcev: »Delavske pravice so na udaru v vseh deželah regije … trenutno je v skoraj vseh deželah regije v teku prava kampanja Svetovne banke in Mednarodnega monetarnega fonda, ki ima za cilj nujno novo revizijo delavske zakonodaje … da se zagotovijo liberalizacija delovnega trga, fleksibilizacija odnosov na delu in redukcija delavskih pravic.«[75]

Tisto, kar je Kideckel ugotovil za romunske delavce, bi bil lahko opis položaja velikega dela vseh delavcev v postsocialističnih državah: »Industrijski delavci so padli na samo dno ekonomske in družbene lestvice … pogoji in identitete delavskega razreda so zaostreni zaradi izjemno hitro izginjajočega dostopa do resursov – materialnih, družbenih in simbolnih ... Delavske družbene mreže so počile od znotraj. Simbolna podpora delavcem v družbi je bila odstranjena kot ostanek socialistične preteklosti in kot odgovor na globalistično sedanjost … Z umestitvijo delavcev na dno ali povsem blizu dna novih nacionalnih politično-ekonomskih in kulturnih kategorij je neokapitalizem oblikoval družbene strukture, s katerimi so delavci povezani ali kot degradirani ponižni priprošnjiki ali kot alienirani nasprotniki. Neokapitalizem proizvaja odnose menjave, v katerih delavci definirajo sami sebe kot neenake in so tako definirani tudi od drugih. S to prakso ta neokapitalizem za delavce določene regije kreira vrsto 'trajne neenakosti', tj. neenakost, ki 'traja iz ene družbene interakcije v drugo …/ki teži k temu, da/ vztraja skozi celotne kariere, življenja in organizacijske zgodovine' (Tilly 1998:6) …; posebni pogoji, v katerih je bil socializem zamenjan z neokapitalizmom, so zagotovo okrepili diferenciacijo delavcev od drugih razrednih skupin in prav tako alienacijo delavcev drugega od drugega … ; so največji poraženci sprememb po letu 1989 …, zanikana jim je bila njihova zgodovina in njihove subjektivne realnosti, njihovo temeljno človeško dostojanstvo pa je ogroženo na vsakem koraku.«[76]

Hkrati so delavci sprejeli igro medsebojnega tekmovanja, ki jo vsiljujejo nove postsocialistične ekonomije, ko gre za zaposlitev in odpuščanje.[77] Z rivalskim vedenjem uničujejo solidarnost znotraj lastnega razreda in posledično izgubljajo družbeno moč.[78] Kot druge dejavnike, ki so povezani s poslabšanim položajem industrijskih delavcev v postsocializmu, gre omeniti še[79] omejeno znanje delavcev, omejene informacije, ki jih imajo delavci, neučinkovite predstavniške institucije, povečano odvisnost zaradi vrste dejavnikov, npr. zaradi trga dela na črno in zaradi brezobzirnih zaposlovalcev, in zavračanje socializma in socialističnih kategorij, s katerimi industrijske delavce povezujejo.

Poseben problem so sindikati, ki v glavnem delujejo po logiki, prenešeni iz socializma, zato ne morejo pomembno vplivati na strukturno in dolgoročno izboljšanje položaja delavcev[80], hkrati pa so se možnosti za delovanje neodvisnih sindikatov zmanjšale[81].

Brezizhodnost položaja delavcev še povečuje dejstvo, da so se intervencije države, ki naj bi izboljšale položaj delavcev, praviloma izkazale za neuspešne.[82] Kideckel meni, da je šlo pri njih za ukrepe, »ki so bili oblikovani ne za to, da bi res kaj spremenili, ampak za to, da nudijo politično kritje«[83]. Kot primer navaja državne ukrepe, ki so bili v Romuniji izvedeni ob asistenci Svetovne banke.[84] Ni čudno, da romunski delavci ne kažejo posebnega navdušenja nad poskusi in ukrepi države[85] in da se socializma spominjajo kot »modela dobrega življenja«[86], hkrati pa vedo, »da bodo njihovi spomini na socializem ostali le spomini«[87]. Zase namreč »delavci, enako kot ostali, ne vidijo nobene druge rešitve, kot da preživijo v sedanjem sistemu«[88]. To je po Kidecklovem mnenju ustrezna presoja, saj »niti družba niti delavci v postsocialistični Romuniji ter Vzhodni in Srednji Evropi danes ne morejo izzvati globalnega neoliberalnega reda, v katerega so nekdanje socialistične države nepremišljeno hitele«[89]. Vzhodno-centralna evropska regija bila »od padca komunizma … ogromen požiralnik za tujo asistenco, katere namen je bil vsaj deloma tudi zacementirati zahodno zmago v hladni vojni«[90].  

Skratka, dezindustrializacija je v postsocialističnih družbah proizvedla množice nezaposlenih delavcev brez vsakih pravic, ki so bili v svojem brezizhodnem položaju (in so še) pripravljeni sprejeti katero koli delo oziroma način služenja denarja pod kakršnimi koli pogoji.[91] Enako velja za proces deagrarizacije, ki je bil drugi ključni proces, ki je usodno spremenil ne le nekdanjo socialistično vas, ampak tudi položaj tisočih, ki so v socialistični agrarni proizvodnji imeli delo, v postsocializmu pa so to delo izgubili.[92]  

 

Očitno je torej, da v postsocialističnih družbah ni prišlo do načrtovane pretvorbe nekdanjih socialističnih držav v države zahodnega tipa. V njih se je uveljavil nov tip kapitalizma, za katerega Kideckel pravi: »Družbeni sistem, ki ga je bolje kot postsocialističnega razumeti kot 'neokapitalističnega', predeluje temeljne kapitalistične principe na nove, še bolj neegalitarne načine kot zahodni model, iz katerega izvira …  V neokapitalizmu tempo in obseg razredne diferenciacije presegata zahodno izkušnjo … V neokapitalizmu lahko spet vidimo, kako spretno so bile elite zmožne prilastiti si javne dobrine in onemogočiti njihovo transparentno, pravično razdelitev. Bilo je sicer nekaj izjem …, vendar pa je bil dominanten trend zaščititi sprivatizirano lastnino na račun družbene pravičnosti, uveljavljati neustrezno posojilno politiko ter olajšati skorumpirano barantanje med razredoma lastnikov in politikov na račun dela … Vzhodna in Srednja Evropa sta tako ujeti v sistem, katerega temeljne značilnosti so kapitalistične, vendar ne v evropsko-ameriškem smislu.«[93]

 

Za postsocialistične družbe pa je postalo bistveno opredeljujoče še, da »neokapitalizem vključuje predelavo zahodnega prototipa tako, da v Srednji in Vzhodni Evropi vzpostavlja odvisno zaledje«[94]. To zaledje je do centra svetovnega kapitalizma v odnosu, ki je v številnih značilnostih podoben ali identičen odnosu, ki ga imajo do svetovnega centra države svetovne periferije, kamor sodijo predvsem neevropski deli sveta, ki so v preteklosti imeli status kolonij.[95] Postsocialistične družbe so se začele spreminjati v območja, na katerih svetovni kapitalski center prakticira številne identične strategije in ukrepe kot v neevropski periferiji, pri čemer so pogosto tudi rezultati teh praks (skoraj) identični. [96]

 

Tip odvisnosti postsocialističnega zaledja od kapitalskih centrov gre razumeti kot nov tip kolonializma, ki ga imenujem neoneokolonializem[97]. Če je bila za klasični kolonializem med drugim značilna zasedba kolonialnih ozemelj[98], za neokolonializem pa formalna osvoboditev nekdanjih kolonij, ki so ostale ekonomsko, družbeno in politično odvisne od nekdanjih kolonialnih metropol (pogosto so jih te tudi obvladovale)[99], gre pri neoneokolonializmu postsocialističnih držav za vzpostavitev ekonomske, politične in družbene odvisnosti od kapitalskih centrov, ki so jo nekdanje socialistične države izbrale prostovoljno, zaslepljene z ideološko predpostavko, da jim bo uvoz zahodnega kapitalizma prinesel ponovitev razvoja zahodnih družb. Neoneokolonializem postsocialističnih družb bi lahko razumeli kot podvrsto modernega kolonializma[100], kjer nasilnega obvladovanja ozemlja praviloma ni, ropanje pa nastopa kot posledica prostovoljne odločitve teh držav, da se priključijo sistemu svetovnega kapitalizma. V svojem neoneokolonialnem položaju postsocialistične družbe v veliki meri delijo usodo drugih delov sveta, ki so umeščeni v t. i. svetovno periferijo.

Za kakšno usodo gre, je znano, saj so družbeni, ekonomski in politični procesi v svetovni periferiji dobro raziskani.

Izpostavimo najprej Friedmanovo ugotovitev, da je oblikovanje svetovne periferije rezultat ekspanzije Zahoda, ki poteka že od konca 14. stoletja.[101] Ta ekspanzija je vključevala »dominacijo na velikih območjih zemeljske oble ter integracijo teh območij v porajajoči se evropski center skozi oblikovanje periferij; najpogosteje je bila posledica te transformacije dezintegracija prejšnjih političnih in družbenih struktur v novih periferijah in/ali njihova adaptacija na periferni status«.[102] 

Poleg omenjenega procesa je bila po njegovem mnenju ekspanzija Zahoda povezana še z dvema drugima procesoma: z industrijsko preobrazbo samega centra, s čimer je center postal najpomembnejši proizvajalec dobrin za celoten svet[103], ter s procesom dezintegracije tradicionalnih oblik življenja v centru, kar je bilo povezano z individualizacijo in urbanizacijo[104]. Stoletja evropske ekspanzije so izoblikovala ureditev, ki jo imenuje »formacija hegemonistične strukture center/periferija«[105], ki je po njegovem mnenju ključna karakteristika sodobnega sveta.[106]

Procesi ekspanzije Zahoda so v sodobnem svetu dobili obliko globalizacije, ki prav tako ni nič novega.[107] Novo je dejstvo, da v današnjem svetu poteka t. i. 'neoliberalna globalizacija'[108], ki je poseben »proces akumulacije skozi razlaščanje«[109], v katerem »ekspanzija kapitala … ni bila omejena le na razlaščanje in privatizacijo fizičnih entitet, kot so zemlja in podjetja v javni lasti, temveč se je razširila tudi na nematerialni svet intelektualne 'lastnine'. V okviru režima Svetovne trgovinske organizacije o pravicah iz intelektualne lastnine je bilo korporacijam dovoljeno patentirati semena, zdravila in znanje, ki so tradicionalno veljali za dobrine, ki pripadajo vsem.«[110]

Ker procesi razlaščanja v današnji svetovni periferiji posegajo na področja, ki v preteklosti niso bila predmet posegov kapitala, so danes »nezahodni narodi … potonili v nove sisteme eksploatacije«[111]. To dejstvo bistveno opredeljuje vse ostale procese v deželah svetovne periferije, ki jih Leech strne v oznako »strukturno nasilje in genocid kapitala«[112]. Prevzema Galtungovo razumevanje strukturnega nasilja, v katerem je nasilje razširjeno onkraj aktov direktnega fizičnega nasilja tako, da vključuje tudi vse tisto človeško trpljenje, ki je povzročeno z družbenimi strukturami, ki omogočajo, da nekateri ljudje neproporcionalno pridobivajo, medtem ko za druge proizvaja stanje, v katerem ne morejo zadovoljiti niti svojih najosnovnejših potreb.[113] Strukturni genocid kapitala pa razume kot »strukturno nasilje, ki je namenoma vsiljeno katerim koli skupinskim ali kolektivnim pogojem življenja in ki prinaša s sabo njegovo popolno ali delno fizično uničenje«[114].

Hkrati pa je neoliberalna globalizacija po Kalbovem mnenju pripeljala še do štirih drugih posledic[115]: prvič, uničila je kohezijo in koherentnost večine nacionalnih držav, z izjemo držav v centru; drugič, ustvarila je hitro naraščajoče stopnje neenakosti v moči med centrom in periferijo, med nacionalnimi državami in znotraj držav; tretjič, osvojila je nove teritorije, ki posedujejo različne ključne resurse (kapital, dobrine, informacije, ljudi), in četrtič, nacionalne hierarhije so bile zamenjane z imaginarnimi globalnimi hierarhijami.

Postsocialistične družbe kot neoneokolonije izpolnjujejo vse oziroma večino klasičnih predpostavk za kolonialne lokacije.[116] Iz postsocialističnih družb odtekajo profit (za Slovenijo tako poročajo, da »tuji lastniki iz slovenskih družb odnesejo večino dobička«[117]), kapital, znanje (za Slovenijo velja, da je v »tujini okrog petina najboljših študentov; vprašanje je, ali se bodo kdaj vrnili«[118]) in delo. V postsocialističnih neoneokolonijah tako kot v vsaki koloniji ostajajo brezposelnost, revščina (v Sloveniji so bili kot revni obravnavani le tisti, ki so imeli manj kot 177,50 evra na mesec, saj »nesubvencionirano kosilo v šoli stane od 2,5 do 3 evre na dan, do subvencije pa so upravičeni samo otroci, kjer je neto dohodek v štiričlanski družini manjši od 710 evrov«[119], kar pomeni 177,50 evra za osebo za celoten mesec!), tudi že lakota, odvisnost, splošno slabšanje življenjskih razmer, povezano z nezmožnostjo, da bi dejansko kaj storili zase. Postsocialistične družbe izpolnjujejo večino, nekatere, npr. Slovenija, tudi vseh sedem kriterijev, ki v socialni in kulturni antropologiji veljajo za kolonije. Ti so[120] obstoj politične dominacije nad konkretno državo (v slovenskem primeru in tudi v primeru vrste drugih postsocialističnih držav gre za politično dominacijo EU); obstoj pravne dominacije nad konkretno državo (v slovenskem primeru in tudi v primeru vrste drugih postsocialističnih držav gre za pravno dominacijo EU); odnosi ekonomske odvisnosti (v slovenskem primeru in tudi v primeru vrste drugih postsocialističnih držav gre za ekonomsko odvisnost od EU in drugih kapitalskih centrov, ki jih najvidneje zastopajo IMF, OECD in Svetovna banka); odnosi politične odvisnosti (v slovenskem primeru in tudi v primeru vrste drugih postsocialističnih držav gre za odnose politične odvisnosti od EU, tudi od ZDA in še koga); preusmeritev ekonomije kolonije od lastne samooskrbnosti v smeri interesov in potreb centra (v slovenskem primeru in tudi v primeru vrste drugih postsocialističnih držav gre za preorientiranje slovenske ekonomije v smeri interesov in potreb EU in drugih kapitalskih centrov); institucionalizirana rasna ali etnična neenakost (v slovenskem primeru in tudi v primeru vrste drugih postsocialističnih držav gre za institucionalizirano etnično neenakost); institucionalizirana kulturna neenakost (ki se v Sloveniji od osamosvojitve kaže kot neenakost posameznikov in skupin, ki pripadajo predvsem nekdanjim jugoslovanskim narodom in narodnostim).

Za postsocialistične družbe torej povsem velja ugotovitev Verderyjeve, »da je dejansko smiselno deliti svet na 'West' in 'the Rest' ter nato 'the Rest' naprej na območja z različnimi vrstami kolonialne/neokolonialne izkušnje«[121].

Kot smo že omenili, je za vse kolonialne lokacije značilno tudi, da je v njih prekarnost normalna oblika dela. Pomembna dimenzija strukturnega nasilja, ki so mu izpostavljene kolonialne lokacije, je namreč tudi pomanjkanje dela.

Delo je v kolonialnih lokacijah redka in težko dostopna dobrina. »Po podatkih Združenih narodov se je odstotek ekonomsko aktivnega prebivalstva na globalnem Jugu, ki je zaposlen v neformalnem sektorju, v zadnjih desetletjih skorajda podvojil – z 21 % leta 1970 na skorajda 40 %. Pomanjkanje zaposlitev v formalnem sektorju je prisililo ljudi v obupni boj za ekonomsko preživetje v mestih, kar je prispevalo k naraščajočim stopnjam kriminala in nasilja, kar je Davis poimenoval 'dnevno nasilje ekonomske izključenosti'.«[122] Hann in Hart pa podajata oceno, po kateri se za 70–90 % afriških nacionalnih ekonomij ocenjuje, da so 'neformalne'.[123]

Pozicija neoneokolonij, v kateri so se objektivno znašle postsocialistične družbe, je pozicija, ki v svetovni organizaciji globalne kapitalistične ureditve dela pomeni geostrateške lokacije, v katerih trajne in formalno zakonsko regulirane oblike dela postajajo vse redkejše in vse težje dostopne.

Postsocialistične družbe so torej tako zaradi globalnih kot tudi zaradi lokalnih razlogov postale lokacije, ki so predestinirane na prekarnost. Čeprav je res, da se prekarnost pojavlja tudi v zahodnih kapitalističnih družbah, te objektivno in subjektivno še vedno niso lokacije, na katerih bi prekarne oblike dela lahko bile razumljene kot sprejemljive ali celo zaželene, kar pa v postsocialističnih družbah – enako kot v kolonijah in neokolonijah – že marsikje drži. 

 

3.       Katere bodo ključne posledice prekarnosti in prekariata v postsocialističnih družbah?

Sprejemanje prekarnosti kot sprejemljive oblike dela je povezano s celo vrsto posledic, od katerih lahko na tem mestu omenimo le nekatere najpomembnejše.

Dejstvo, da so postsocialistične družbe predestinirane za prekarne lokacije, pomeni, da se bo v teh družbah povečevala zakonska in pravna nezaščitenost delavcev, hkrati pa se bo povečevala stopnja njihove eksploatacije, ki bo dosegla oblike in obseg, ki na Zahodu niso niti zamisljivi niti zakonsko dopustni. To se je v številnih sektorjih v številnih postsocialističnih družbah v resnici že zgodilo. Že danes je tako, ko gre za plačevanje dela, »Belgijec 11-krat dražji od Bolgara«[124].

Iluzija bi bila misliti, da uveljavitev prekarnosti, kot jo poznajo postsocialistične družbe danes, pomeni skrajno mejo uveljavitve tega pojava v postsocialističnih družbah. Res je nasprotno: pričakovati je vedno večjo uveljavitev prekarnih oblik dela tudi na področjih in sektorjih, kjer to danes morda formalno še ni dopustno. Lep primer je že danes univerza. Če npr. pred desetimi lezi na univerzi ni bilo zamisljivo, da bi se prekarne oblike dela lahko uveljavile, so danes že prisotne. Še več, njihova prisotnost se širi, in to ne glede na to, da je univerza formalna podpisnica dogovorov in izjav, ki se zavzemajo za netoleriranje prekarnosti.

Vedno večja količina dela, ki se bo opravljala v obliki prekarnega dela, bo enako kot v klasičnih kolonija zmanjševala količino dela, ki se bo še opravljala v formalnem sektorju skladno s standardi in zakonsko zašito, ki se je na Zahodu uveljavila za redno zaposlene delavce. To pomeni, da bo v postsocialističnih družbah naraščalo število delavcev, ki bodo delali na načine in pod pogoji, ki jim ne bodo nudili ustrezne zakonske zaščite. Število brezpravnih delavcev se bo torej večalo na vseh področjih in v vseh sektorjih.

Eden od ključnih vidikov prekarnosti je tudi povečevanje revščine med delavci, ki delajo v takšni obliki dela. Revščina se bo v postsocialističnih družbah še povečevala. To pomeni, da se bo nadaljeval trend, ki se je v postsocialističnih družbah že uveljavil. Hann tako ugotavlja, da se je »revščina v postsocialističnih državah povečala resnično v vseh regijah in v vseh ekonomskih sektorjih«[125], Kalb pa pravi, da je revščina narasla »tako drastično, da je vsakdo, ki govori o 'uspehu tranzicije v Srednji in Vzhodni Evropi', ali cinik ali pa ne vidi mimo makro tem«[126].

Povečevanje prekarnosti v postsocialističnih družbah torej pomeni, da se bo povečeval absolutni in relativni delež prebivalstva, ki bo živel v revščini. Lepa ilustracija tega dejstva je že danes Slovenija, kjer tri četrtine ljudi prejema plačo, ki je manjša od povprečne slovenske plače.

Večanje revščine pa je, kot vemo iz študij, opravljenih tako v neokolonijah kot v postsocialističnih družbah, povezano z vrsto drugih posledic: s slabšanjem zdravstvenega stanja[127], z upadom življenjske dobe,[128] s povečevanjem alkoholizma[129] in uporabe drog[130], z večanjem kriminalitete[131], večanjem brezdomstva[132], s slabšanjem položaja ranljivih skupin prebivalstva[133], še zlasti žensk[134] in otrok[135], ter s celo vrsto drugih posledic, ki pomenijo trajno in pogosto ireverzibilno prestrukturiranje družb. Skozi te spremembe se bodo postsocialistične družbe še bolj oddaljevale od cilja, ki so si ga na začetku postsocializma zastavile – pretvoriti se v družbe s kapitalizmom zahodnega tipa. Najverjetneje se bo zgodilo obratno: postsocialistične družbe bodo vedno bolj (enako kot kolonije in neokolonije) postajale antiteza zahodnih družb.

Kot zadnjo ključno posledico pa gre omeniti spreminjanje pričakovanj in standardov na področju dela in zaposlenosti. Če generacije državljanov in državljank v postsocialističnih družbah, ki so še izkusile zaposlenost v socializmu, dojemajo spremembe, ki jih s sabo prinašajo prekarne oblike dela, kot nedopustne in problematične, bo za mlajše generacije prekarnost postala normalna in sprejemljiva oblika dela. Ta sprememba se v postsocialističnih družbah že uveljavlja. Naj navedem zgolj en zapis s terena. Diplomirana kulturologinja, ki opravlja najrazličnejše oblike prekarnega dela, je na mojo pripombo, da njena generacija, če se ne bo uprla in zahtevala rednih zaposlitev, ne bo nikoli imela rednih služb, odgovorila: »Mi tako ali tako že vemo, da ne bomo nikoli imeli rednih služb niti penzij.« (zapis s terena, oktober 2015). To je povedala na način, da gre za racionalno prilagoditev njene generacije in da sploh nima smisla razmišljati, da bi lahko bilo drugače, torej da bi njena generacija lahko imela redne zaposlitve, ki bi se končale z upokojitvijo.

Morda je ta mentalna prilagoditev na prekarnost tudi najbolj problematična in najnevarnejša posledica prekarnosti v postsocialističnih družbah. Implicira namreč dejstvo, da se mlade generacije ne bodo borile niti za redne zaposlitve niti za pravice in zaščito, ki je s temi zaposlitvami povezana, da so se že vnaprej same odrekle tako rednim zaposlitvam kot tudi pravicam in zaščiti, ki je s temi zaposlitvami povezana, in da so se že same vnaprej brez odpora in boja odrekle zaščiti in pravicam, ki so bile za starejše delavce nujna in nediskutabilna dimenzija njihovega dela.

Ta lastni samopristanek na brezpravnost in nezaščitenost, dejstvo, da se kapitalu sploh ni treba več boriti za to, da delavcem odvzame zaščito in pravice, ki je še generacijo nazaj  delavcem ni mogel odvzeti, je morda najbolj strašljiva in problematična dimenzija uveljavljanja prekarnosti v postsocialističnih družbah.

 

LITERATURA:

Abrahams R. 1996: Some thoughts on recent land reforms in Eastern Europe. V: Abrahams R. (ur.) 1996: 1–23.

Abrahams R. (ur.) 1996: After Socialism: Land Reform and Social Change in Eastern Europe. Oxford: Berghahn.

Agócs P., S. Agócs 1994: 'The change was but an unfulfilled promise': agriculture and the rural population in post-Communist Hungary. V: East European Politics and Societies 8/1: 32–57.                              

Barfield T. (ur.) 1999/1997/: The Dictionary of Anthropology. Oxford: Blackwell - Beckert Jens.

Barnard A., J. Spencer (ur.) 2008/1996/: Encyclopedia of Social and Cultural Anthropology. London, New York: Routledge.

Borisov V., P. Fairbrother, S. Clarke 1994: Is there room for an independent tradeunionism in Russia? Trade unionism in the Russian aviation industry. V: British Journal of Industrial Relations 32/3: 359–378.                

Boycko M., A. Schleifer, R. Vishny 1995: Privatizing Russia. Cambridge, MA: MIT Press.

Bridger S., R. Kay, K. Pinnick 1996: No More Heroines? Russia, Women and the Market. London: Routledge.

Bridger S., F. Pine (ur.) 1998: Surviving Postsocialism: Local Strategies and Regional Responses in Eastern Europe and the Former Soviet Union. London: Routledge.

Buckley M. (ur.) 1997: Post-Soviet Women: from the Baltic to the Central Asia. Cambridge: Cambridge University Press.

Cartwright A. L. 2001: The Return of the Peasant: Land Reform in Post-Communist Romania. Aldershot: Ashgate.

Clarke S.

-         1994: Is there a room for an independant trade unionism in Russia? Trade unionism in the Russian aviation industry. V: British Journal of Industrial Relations 32/3: 359–378.

-          1998: Trade unions and the nonpayment of eages in Russia. V: International Journal of Manpower 19/1-2: 68–94.  

Clarke S., P. Fairbrother, M. Burawoy, P. Krotov 1993: What about the Workers? Workers and the Transition to Capitalism in Russia. London: Verso.

Cockerham W. C. 1999: Health and Social Change in Russia and Eastern Europe. London: Routledge.

Creed G. W. 1998: Domesticating Revolution: From Socialist Reform to Ambivalent Transition in a Bulgarian Village. University Park: Pennsylvania State University Press.

Crowley S. 1997: Hot Coal, Cold Steel: Russian and Ukrainian Workers from the End of the Soviet Union to the Post-Socialist Transformation. Ann Arbor: University of Michingan Press.

Dunn E.

-         1999: Slick salesmen and simple people: negotiated capitalism in a privatized Polish firm. V: Burawoy M., K. Verdery (ur.) 1999: 125–150.

-         2004: Privatizing Poland: Baby Food, Big Business, and the Remaking of Labour. Itacha, NY: Cornell University Press.

Emigh R. J., I. Szelényi (ur.) 2001: Poverty, Ethnicity, and Gender in Eastern Europe During the Market Transition. Westport, London: Praeger.

Eyal G. 2000: Anti-politics and the spirit of capitalism: dissidents, monetarists, and the Czech transition to capitalism. V: Theory and Society 29/2: 49–92.

Feuchtwang S. 2007 /2002/: Remnants of revolution in China. V: Hann (ur.): 196–215.

Fodor E. 1997: Gender in transition: unemployment in Hungary, Poland, and Slovakia. V: East European Politics and Societies 11/3: 470–500.

Friedman J. 1994: Cultural Identity and Global Process. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage.

Gal S., G. Kligman (ur.) 2000: Reproducing Gender: Politics, Public, and Everyday Life after Socialism. Princeton: Princeton University Press.

Garrett L. 2000: Betrayal of Trust. The Collapse of Global Public Health. New York. Hyperion.

Giordano C., D. Kostova 2007: The social production of mistrust. V: Hann (ur.): 74–93.

Godina V. V. 2014: Zablode postsocializma. Ljubljana: Beletrina.

Hann C. M.

-         1993: From production to property: decollectivization and the family-land relationship in contemporary Hungary. V: Man 28/3: 299–320.

-         1996: Land tenure and citizenship in Tázlár. V: Abrahams (ur.): 23–49.

-         2007/2002/: Farewell to the socialist 'other'. V: Hann (ur.): 1–12.

-         2010: Broken chains and moral lazarets: the politization, juridification and commodification of religion after socialism. V: Hann (ur.): 3–23.

Hann C. M. (ur.)

-         2007/2002/: Postsocialism: Ideals, Ideologies and Practices in Eurasia. London, New York: Routledge.

-         2010: Religion, Identity, Postsocialism. Halle/Saale: Max Planck Institute for Social Anthropology.

Hann C. M., K. Hart 2011: Economic Anthropology. History, Ethnography, Critique. Cambridge: Polity Press.

Haukanes H. (ur.) 2001: Women after Communism. Ideal Images and Real Life. Bergen: University of Bergen.

Hivon M. 1995: Local resistance to privatization in rural Russia. V: Cambridge Anthropology 18/2: 13–22.

Hobsbawm E. 2012 /1994/: The Age of Extremes 1914-1991. London: Abacus.

Ingold T. (ur.) 2007/1994/: Companion Encyclopedia of Anthropology. London, New York: Routledge.

Judd E. 1994: Gendre and Power in Ruaral North China. Cambridge: Cambridge University Press.

Južnič S. 1980: Kolonializem in dekolonizacija. Maribor: Obzorja.

Kalb D.

-         2007/2002/: Afterword: globalism and postsocialist prospects. V: Hann (ur.): 317–335.

-         2009: Conversation with a Polish populist: tracing hidden histories of globalization, class, and dispossession in postsocialism (and beyond). V: American Ethnologist 36: 207–223.

Kaleta A., N. Swain, G. Zablocki (ur.) 2001: Rural and Agricultural Transformation in Central Europe. Wroclaw: Ossolineum.

Kaneff D. 1996. Responses to 'democratic' land reform in a Bulgarian village. In After Socialism: Land Emigh, Szelényi 2000; Reform and Social Change in Eastern Europe. (ur.) R. Abrahams, 133- 85–114. Oxford: Berghahn.

Kideckel D. A.

-         1999: Storm and stasis: the paradox of labour in post-socialist Romania. V: Emergo: Journal of Transforming Economies and Societies 6/2: 24–46.

-         2007 /2002/: The unmaking of an East-Central European working class. V: Hann (ur.): 114–133.

-         2008: Getting by in postsocialist Romania: Romanian villagers to the revolution and beyond. Bloomington: Indiana University Press.

Klein M. 2009/2007/: Doktrina šoka. Razmah uničevalnega kapitalizma. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Klugman J. 1995: Poverty in Russia – an assessment. V: Transition Newsletter.

dostopno: http://www.worldbank.org/html/prddr/trans/so95/oct-ar2.htm.

Kuddo A. 1996: Aspects of the restitution of property and land in Estonia. V: Abrahams R. (ur.): 157–169.

Lampland M. 2007 /2002/: The advantages of being collectivized: cooperative farm managers in the postsocialist economy. V: Hann (ur.): 31–57.

Leech G. 2012: Capitalism: A Structural Genocide. London, New York: Zed Books.

Milanovic B. 1998: Income, Inequality and Poverty during the Transition from Planned to Market Economy. Washington: World Bank.

dostopno: http://www.worldbank.org/research/transition/pdf/(BankoEd3.pdf.

Murell P. 1992: Conservative political philosophy and the strategy of economic transition. V: East European Politics and Societies 6/1: 3–17.

Naterer A.

-         2007: Bomži: cestni otroci v Makejevki. Maribor: Subkulturni azil.

-         2010: Antropološka analiza subkulture cestnih otrok. Doktorska disertacija. Ljubljana: FDV:

-         2011: Street children in Makejevka as a result of transition and globalisation: an anthropological study of subculture of street children in Makejevka. V: Hrast, Kojc, Fištravec, Mulej, Naterer (ur.): 1–9.

-         2012: Cestni otroci in življenje zunaj tradicionalnih okvirov socializacije. V: Časopis za kritiko znanosti 39/249: 116–127.

Naterer A., V. V. Godina 2011: Bomzi and their subculture: an anthropological study of the street children subculture in makejevka, eastern Ukraine. V: Childhood 18/1: 20–38.

Pine F.

-         1992: Uneven bourdens: women in rural Poland. V: Rai S., A. Phizacklea, H. Pilkington (ur.) 1992: 57–79.

-         1996: Redefining women's work in Poland. V: Abrahams (ur.): 133–157.

-         2000: Kinship, gender and work in socialist and post socialist rural Poland. V: Goddard (ur.): 86–101.

-         2007 /2002/: Retreat to the household? Gendered domains in postsocialist Poland. V: Hann (ur.): 95–114.

Rai S., A. Phizacklea, H. Pilkington (ur.) 1992: Women in the Face of Change: the Soviet Union, Eastern Europe and China. London: Routledge.

Stark D.

-         1990: Privatization in Hungary: from plan to market or from plan to clan? V: East European Politics and Societies 4/3: 351–392.

-         1992: Path dependence and privatization strategies in East Central Europe. V: East European Politics and Societies 6/1: 17–54.

-         1996: Recombinant property in East European capitalism. V: American Journal of Sociology 101/4: 993–1027.

Stark D., L. Bruszt 1998: Postsocialist Pathways: Transforming Politics and Property in East Central Europe. Cambridge: Cambridge University Press.

St