dr. Uroš Pinterič: Prekarnost kot simptom razpada družbe
Dr. Uroš Pinterič je profesor za področje politologije na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu in na Univerzi v Trnavi, v preteklosti pa je med drugim deloval na Karlovi Univerzi v Pragi. V svojem delu se osredotoča na različne vidike družbenega razvoja. V danem prispevku se prekarnosti loteva skozi poglobljeno kritiko neoliberalnega razumevanj želja, ambicij in ciljev mladih in skozi analizo neukrepanja države ob čedalje očitnejših slabostih, ki jih s seboj prinaša fleksibilizacija dela.
Uvod
Vprašanje prekarnosti se po svoji naravi bistveno ne razlikuje od vseh ključnih pojmov družboslovnega raziskovanja. Je modna beseda, ki se je v aktualnem smislu, povezanem z delovnimi razmerji, začela pojavljati ob prelomu tisočletja, čeprav je že leta 1711 Joseph Addison zapisal, da gre za pojem, ki označuje odvisnost nekoga od volje drugega (kar izključuje ekskluzivnost uporabe pojma na področju delovnih razmerij). Še bolj pomenljiv je etimološki izvor, ki se naslanja na latinsko besedo prex, ki označuje molitev. V tem pogledu je prekarnost stanje odvisnosti od milosti božje. To pa za sabo nujno potegne ključni element prekarnosti zaposlitve, to je popolno odvzetje vsakršne moči/oblasti nad lastno usodo posameznika, ki s svojim ravnanjem ni več sposoben izboljšati svojega položaja in se ne more zanesti na nikakršne logične vzvode družbenih podsistemov, s čimer je sočasno oropan vsakršnega osebnega dostojanstva, torej razčlovečen. S tem postane suženj/objekt, ki ga lahko reši samo ponovni simbolni izhod iz Egipta ali nova umišljena delavska revolucija, utemeljena na sabotaži ter vrnitvi v agrarno družbo z blagovno menjavo brez posrednika.
Pogled k problemu
Danes se delavski intelektualni svet bolj ali manj intenzivno ukvarja z vprašanjem prekarnosti na ravni reševanja eksistenčne nuje oziroma proučevanja novega fenomena na področju trga dela/ekonomskih odnosov. Politično gre za relativno postransko temo, ki takoj trči ob ekonomske interese kapitala in se od teh odbije v praznino, prekrito s pojmom fleksibilnosti trga dela. Država in njeni predstavniki nimajo prevelikega interesa za reševanje te problematike, saj prekarno delo zagotavlja relativno ugodno statistiko na področju spremljanja zaposlenosti, polni davčno blagajno in zmanjšuje proračunske izdatke (Rdeči križ in Karitas pač nista proračunski entiteti) za brezposelnost, reintegracijo na trg dela in podobno. Poslovni subjekti zmanjšujejo stroške poslovanja pri "najbolj fleksibilnem" proizvodnem dejavniku in ohranjajo cenovno konkurenčnost do točke selitve v državo z nižjo ceno delovne sile in nižjo davčno obremenitvijo (kar se bo odrazilo v padcu BDP, nižjih proračunskih prihodkih itd.). Kaj pa prekarni delavci? Marsikdo od njih je celo navdušen nad podjetniško svobodo, projektnim delom in prezira socialistično bogokletno ostalino slovenske ustave, ki v drugem členu opredeljuje, da je Republika Slovenija socialna država, in v 49. do 51., 66., ter v 74. do 77. členu nadalje opredeljuje temeljne ekonomsko-socialne pravice. Problem ustave je v tem, da v svojem bistvu primat pogosto prepušča zakonodaji, ki ni dorasla posttranzicijski perspektivi in se še vedno ukvarja s stabilizacijo javnih financ, redefiniranjem družbenih razmerij ter zadovoljevanjem posamičnih interesov, pri čemer ob strani pušča ustavno definiranje pojmov, kot so "socialna država", "pravica do socialne varnosti" ipd. V tem pogledu je Slovenija še vedno krepko tranzicijska država, ki iz vseh (preteklih in sedanjih) družbenih/političnih/ekonomskih kontekstov po pravilu izbere najslabše za posameznike/državljane/delavce.
Ameriške sanje med elitizmom in delom
Socialistični ideal polne zaposlenosti je v zahodni ekonomiji neprimeren, saj bo nujno privedel do ekonomskega neskladja v delu, ki ga tržna ekonomija razume kot bistveno pomembnejšega, tj. do dviga inflacije v primeru primerno visoke gospodarske rasti ali pa do upada gospodarske rasti v primeru nadzorovanja inflacije na "sprejemljivi" ravni. V tem pogledu je določena stopnja nezaposlenosti cena uravnotežene gospodarske rasti in inflacije ter omogoča ekonomsko trajnost (ki je zgolj marginalno povezana s trajnostnim razvojem). Ekonomija v tem pogledu "normalizira" določeno stopnjo brezposelnosti in vnaprej pove, da kljub trudu (na individualni ravni) obstaja določen delež posameznikov, ki ne morejo pričakovati ustrezne zaposlitvene varnosti. Starejša generacija v tem pogledu skozi statistični model zdrsne med dolgotrajno brezposelne in od tam med neaktivno prebivalstvo, torej v tisto kategorijo, ki je uradna statistika ne obravnava več kot pritisk na trg dela. Mlajša generacija se poskuša temu zdrsu v "neaktivno prebivalstvo" upirati na različne načine. Dokler je mogoče in v obsegu, do katerega je mogoče, je študentsko delo prvi socialni korektiv zaposlovanja mladih, ki jim omogoča minimalno socialno varnost, hkrati pa jih s svojim principom delovanja navaja na nestabilne delovne pogoje, torej na prekarnost dela. Izčrpanje možnosti za študentsko delo (ter morebitno pripravništvo) pogosto rezultira v vprašanju, ali bi delali za nas kot kooperant, podizvajalec in podobno. Ta razprava v naslednjem koraku pripelje do nekaj možnih opcij, kot so avtorske in podjemne pogodbe ali pa davčno navidezno privlačnejše odprtje podjetja (ki potem sklene pogodbo o sodelovanju z matičnim podjetjem)[1]. Zakonodaja sicer tehnično ščiti posameznika pred samoprekarizacijo skozi vsiljeno navidezno podjetništvo, vendar pa zakonodaja ni zmožna učinkovito zaščititi posameznika pred socialnimi, ekonomskimi in drugačnimi pritiski (ki se skozi čas lahko odražajo v različnih psihičnih in fizičnih bolezenskih stanjih ter ne nazadnje v samomorih), ne da bi posameznik ob tem tvegal družbeno samoizključitev. Dolgotrajnost in negotovost pravnih postopkov, ščitenje ekonomskega interesa (ki je dejansko javni interes) pred interesi posameznika in strah pred družbeno stigmo posameznike odvračajo od pravne zaščite svojih pravic. Tehnična rešitev za to stanje je verjetno v povezovanju prekarnega delavstva (kot je to značilno za ostale zaposlene) v sindikat, znotraj katerega ni več temelj branža, temveč prekarnost. Deloma ta pobuda že obstaja od konca leta 2016, vendar je v letu obstoja videti zelo malo aktivnosti, ki bi dvigovale zavest širše javnosti[2].
Kljub temu pa je treba izpostaviti, da določena stopnja prekarnosti v modernem okolju obstaja kot tista relativno nizka cena za poklicno svobodo, kjer lahko posameznik kot visokokvalificiran talent samostojno izbira projekte, v katerih želi delovati in za katere verjame, da mu prinesejo največ tako v preživetvenem kot samoaktualizacijskem smislu. V tem pogledu se zdi zahteva po zmanjševanju in izkoreninjenju prekarnosti socialistična želja po enakosti ne glede na različnost kompetenc in talentov, z drugimi besedami, ubija princip mlade generacije, ki se od rojstva spopada z bremenom unikatnosti in večvrednosti[3]. Seveda pri tem posploševanje ni na mestu, saj obstajajo visoko talentirani/usposobljeni posamezniki, ki imajo v tem pogledu možnost izbiranja, kaj želijo početi in za kakšne ekonomske in čustvene privilegije želijo to početi. Sočasno pa je dejstvo, da slovenski izobraževalni sistem v iskanju unikatnosti nima potrebnega potenciala, saj je podvržen iskanju povprečnosti po Gaussovi krivulji, kjer se poskuša zagotoviti, da delež najslabših ne zaostane preveč za sredino, hkrati pa to onemogoči, da bi delež najboljših razvil svoje potenciale znotraj sistema do najvišje ravni (nadarjeni posamezniki tako padejo v povprečje ali pa morajo pot k razvoju iskati sami). V tem pogledu izobraževalni sistem še vedno pretežno proizvaja delavce, ki so sposobni nekritičnega reproduciranja delovnih procesov, inovacija pa ostaja drugotnega pomena. Tako posameznik ob vstopu na trg delovne sile nima nujno potrebnega zaupanja v svoje sposobnosti ter se namesto z iskanjem svojega sna v večini primerov sprijazni z iskanjem varne zaposlitve, ki bo omogočala klasično predstavo o poroki, psu, potomcu, lastni hiši čez 20 let in ločitvi[4]. Tako se ideja o tem, kako smo lahko vse, kar želimo biti, če le verjamemo in delamo intenzivno na tem, razblini že na ravni osebnega upanja in posameznika iz nosilca spremembe spremeni v delavca, ki pohlevno čaka na upokojitev.
Državna regulacija kot ključ do problema
Država je za razvoj prekarnosti v veliki meri kriva sama predvsem skozi sistematično pomanjkanje razvojne vizije. Če je imela Slovenija do leta 2004 skupen cilj, tj. vključitev v evroatlantske povezave, nadaljnjih nekaj let pa je bil deloma motor še vstop v območje evra, nas je leta 2007 udarila vsesplošna "lenoba" ter počivanje na lovorikah že minulih uspehov, k čemur je leto kasneje svoje dodala še ekonomska kriza. Država torej že več kot 10 let nima jasne usmeritve in motivacije, obstaja v času vsesplošno turbulentnega okolja, ko notranjepolitične zdrahe in nesposobnost enotnega odziva na ključne družbene težave pripeljejo do idealnih pogojev za razpad sistema socialne varnosti, ki morda svojo najjasnejšo podobo pokaže v rešitvi, kjer država v imenu socialne pomoči vzpostavi pravico do legalne "zaplenitve" premoženja (ta ukrep je bil v letu 2017 umaknjen). V tem obdobju smo priča razvoju malega podjetništva, ki je ogledalo prekariata in se kaže kot tisoče odprtih s. p., ki sistematično ugašajo po koncu finančnih ugodnosti ali pa postanejo poslovno odvisni od nekega drugega podjetja. Država ne zagotavlja sistema, ki bi omogočil preživetje že ustanovljenim podjetjem (predvsem s.p. in d.n.o., ki so pod pritiskom izgube vse imovine v primeru slabih poslovnih izidov) s poštenim sistemom državne finančne bremenitve (davki in prispevki)[5].
Ko bo država opravila svojo nalogo (ob neki priložnosti je aktualni premier Cerar izjavil nekaj v smislu, da delavci ne bodo vodili države – izvzeto iz konteksta, vendar simptomatično), bo vodila družbo po poti ekonomske odprtosti v smislu davčne in administrativne razbremenitve ekonomije ob sočasnem povečevanju socialne varnosti. Država je danes (ne zgolj v Sloveniji, temveč v vseh državah brez posluha za človeka) koruptivni administrativni aparat, ki namenja velike zneske za različne tehnike obvladovanja, nadzorovanja in ustrahovanja, sočasno pa zmanjšuje sredstva za napredek znanosti, socialno in zdravstveno oskrbo ter za zagotavljanje blagostanja posameznikov. V Sloveniji je morda eden zadnjih primerov nakup policijskega vodnega topa (1,2 mio. evrov) ob sočasnem sistematičnem opozarjanju na nezadostno financiranje gasilske opreme. Država/oblast kljub drugačni zavezi (sicer neke druge vlade) še vedno ni popravila stopenj DDV na predkrizno raven, obvladovanje cen ključnih pogonskih goriv pa s pridom izkorišča za zmanjševanje mobilnosti posameznikov ter sočasno za ustvarjanje dodatnih proračunskih prihodkov. Vse to in vse ostalo, kar ni našteto, hromi tako konkurenčnost ekonomije kot tudi negativno vpliva na kakovost življenja, ki daje zaskrbljujoče rezultate že na ravni klasičnih družbenoekonomskih indikatorjev, ne da bi upoštevali kompleksnejše kazalnike, ki jih ekonomska statistika potiska na rob.
Prekarnost v tem kontekstu je seveda pravno jasno definirana (vendar ne nujno ustrezno), regulirana in v primerih, ko obstajajo razlogi, da je mogoče verjeti, da bi bilo treba realizirati delo kot neprekarno zaposlitev, tudi sankcionirana. V tem pogledu torej država opravlja svojo vlogo, vendar problem državne regulacije na področju prekarnosti izhaja iz političnega nerazumevanja razlogov za prekarnost, saj država skozi pravni red na eni strani spodbuja prekarnost, enako kot izseljevanje v tujino, delo na črno in podobno, na drugi pa to poskuša omejevati oziroma sankcionirati. V tem pogledu so recimo zanimivi primeri spodbujanja vračanja slovenskih raziskovalcev, ki delajo v tujini, v domovino. Država to v določenih primerih finančno nagrajuje, vendar pri tem ne obstaja iskrena želja po spremembi, saj državno subvencioniranje traja zelo omejeno obdobje in brez zagotovila, da bo po tem obdobju obstajala verjetnost, da bo imel raziskovalec možnost ostati v slovenskem akademskem okolju. Na drugi strani pa na primer Slovaška k tej problematiki pristopa vsaj srednjeročno (daljše obdobje državnega financiranja ob sočasni večji odprtosti akademskega trga dela), kar je bistveno boljša osnova za resen razmislek o vračanju v domovino.
Kaj pa, če ni vse res?
Že prej je bilo izpostavljeno, da obstaja neke vrste tiho strinjanje predvsem mlajše generacije (ki ni več obremenjena s tem, kako je bilo "v prejšnjem režimu bolje") z modernimi oblikami delovnih razmerij, ki jih morda slabšalno imenujemo prekarna in so v resnici zgolj fleksibilna delovna razmerja, saj posamezniku omogočajo, da ni zgolj delavec, uslužbenec, zaposlen, temveč je ustvarjalec, ki se samoaktualizira skozi delovne priložnosti, v katerih uživa in se razvija. Morda. Nekaj posameznikov. Najverjetneje so taki že davno v tujini v kakšnem podjetniško-razvojnem centru s prihodki, ki omogočajo solidno življenje. K temu napeljujeta dve ločeni zadevi.
Prva je visok delež nezaposlenih ekonomistov v strukturi brezposelnih, ki ga sicer država lahko razlaga kot statistično dejstvo, da kdor ne ve, kaj bi študiral, pač pristane na ekonomiji in sorodnih vedah. Pri tem se precej prikladno pozablja, da je ključna vloga ekonomistov, da na podlagi svojega znanja (če je več od papirja, ki se mu reče diploma) predstavljajo temelj ekonomskega razvoja družbe v prihodnosti, poiščejo ekonomske niše in jih pretvorijo v BDP ter višjo družbeno blaginjo zase in za sodržavljane. Očitno marsikdo namesto iskanja poslovnih priložnosti pristane na zavodu za zaposlovanje, kjer je del problema in ne rešitve, razen če se na ta način bori proti prekarnemu delu [sic]. Ta argument je sicer lahko po drugi strani precej imaginaren, saj prerezi stanja ne odražajo nujno dinamike zaposlovalnih procesov.
Drugi vidik pa izhaja iz raziskave, ki jo je v letu 2016 opravil avtor tega prispevka med slovenskimi srednješolci za potrebe razumevanja družbenoekonomskega dela njihovega vrednotnega sistema. Gre za posameznike, ki so po obstoječi zakonodaji sposobni za vstopanje v delovna razmerja (starost nad 15 let), imajo vsaj omejeno razumevanje osnov ekonomske dejavnosti (zaposlitev, služba, delo, cena, plača, plačilo), imajo lahko za sabo tudi že prve delovne izkušnje ter so v fazi, ko (vsaj nekateri) začnejo prevzemati določene ekonomske obveznosti (plačilo stroškov za mobitel ipd.). V odnosu do razumevanja prekarnosti so pomembni naslednji poudarki[6]. Skoraj četrtina vprašanih želi po petih letih zaslužiti več kot 3000 evrov na mesec, 36,5 % pa nekje med 1000 in 1500 evrov. Glede na to, da se trenutno povprečna neto plača giblje okrog 1000 evrov na mesec in da ima približno 65 % zaposlenih neto plačo nižjo od povprečne, je moč pričakovati veliko razočaranje. Za napredovanje, boljšo plačo jih je 63 % pripravljenih oditi v tujino (to je potencial bega delovne sile, ki presega zgolj famozni beg možganov), hkrati pa bi 53 % vprašanih iz istega razloga sprejelo delo ponoči. Iz tega lahko razberemo, da je lažje iti v tujino kot "na nočno", sočasno pa, da polovica bodoče generacije prvih iskalcev zaposlitve nima pomislekov glede nočnega počitka kot temeljne človekove pravice. Nekoliko drugačen zorni kot (kako bi reševali situacijo po enem letu brezposelnosti) pokaže upad interesa za selitev v tujino na približno 24 %, zgolj dobrih 7 % vprašanih bi poskusilo srečo v poslovnih vodah, preostali pa bi bolj ali manj živeli na račun države (pravice iz naslova statusa brezposelnega) v takšni ali drugačni kombinaciji s postranskim zaslužkom. Na vprašanje, zakaj ne začeti samostojne poti, so ključne ovire pomanjkanje zaupanja vase (31 %), pomanjkanje poslovnih idej (18 %) in visoke obdavčitve (16 %). Sočasno pa kar 66 % vprašanih verjame, da je zagotavljanje delovnih mest naloga države (kar je seveda ena izmed ključnih iluzij, ki jo ponavljamo tudi skozi kasnejša življenjska obdobja, vendar pa države sočasno ne odveže od ustavne odgovornosti za zagotavljanje pozitivnega ekonomskega okolja).
Na podlagi obeh argumentov je mogoče trditi, da predvsem "inovativna" generacija ni tako zelo inovativna v svojem prepričanju, temveč je v svojem bistvu tradicionalna v smislu rešitvene matrike "naj poskrbi država ali pa grem za gastarbajterja", pri čemer pa bo za razliko od klasičnega ”gastarbajterskega″ obdobja zaradi razvodenele družbene identitete (atomiziranosti družbe) mogoče pričakovati manjši priliv sredstev v matično ekonomijo, kot je to veljalo v preteklem režimu[7]. Skozi zgodovino so vedno obstajali briljantni posamezniki, čemur ni mogoče oporekati, na ravni večine pa je ta generacija bolj kot inovativna opravnomočena (entitled). Občutek pravic brez dolžnosti, samoumevnost uspeha (merjenega skozi število "prijateljev", "sledilcev", "všečkov"), nesposobnost razumevanja in psihološko pozitivnega predelovanja kritike za potrebe osebnega razvoja ustvarjajo generacijo resničnostnih zvezdnikov, ki jim mediji namenjajo več pozornosti kot raziskovalnemu novinarstvu in zahtevam po odgovornosti oblasti v imenu ljudstva.
V tem pogledu tudi predhodna razprava o tem, da je določen del prekariata dejansko načrtovan in inovativen, način usklajevanja med delom in življenjem nekako zvodeni. Ne samo "socialistična" generacija, ki še verjame v državno pravično urejanje trga dela, ne generacija starih, ki jih nefleksibilnost trga dela precej avtomatsko pahne v brezposelnost in revščino, če niso sposobni obdržati predhodne zaposlitve, temveč tudi mlada generacija, ki šele prihaja na trg dela (mnogi izmed njih bodo tam šele čez 10 let), še kako verjame in upa v stabilnost zaposlitve, pri čemer pretežno nimajo ustreznih kvalitet, ki jih po eni strani pričakujejo delodajalci že danes, sočasno pa se preveč opirajo na velike zgodbe, kako se v tujini lahko uspe in kako je družina varno zavetje (daje, kar ima, vendar če je tega malo, je težko govoriti o dostojnem življenju).
Sočasno pa je problem prekarnosti krepko zasidran tudi v ekonomskem sistemu neinovativne povprečnosti, kjer obstaja sistem protektoratov in zaposlovanja po poznanstvu, ne po znanju. Izjema od tega pravila so visoko konkurenčna podjetja, ki se morajo uveljavljati v mednarodnem okolju skozi inovacije. Za vse druge poslovne subjekte, ki se napajajo ali v državnem proračunu ali pa skozi iskanje racionalizacije stroškov, pa so kvalifikacije posameznika popolnoma nerelevantne, saj prosto delovno mesto pogosto pomeni reševanje družinskega člana, prijatelja in ne povečevanja domače in mednarodne konkurenčnosti podjetja. V tej situaciji prekarnost nikoli ni in ne more biti odraz svobode in iskanja samopreseganja, temveč je nič več in nič manj kot še ena izmed oblik prevaljevanja stroškov na najšibkejši člen, ki je predvsem v primerih, ko dvig cen proizvodov ni realna opcija, kakovost pa ni najpomembnejši dejavnik, najlažji način za vzdrževanje obstoja podjetja.
Simptomatičnost
Je torej po vsem tem razprava o prekarnem delu pomembna? Verjetno je, vendar v širšem razumevanju konteksta, kjer je družba kot taka izgubila kompas ne zgolj v ekonomskem smislu, temveč v širšem družbenem smislu, in kjer posamezniki (in njihovo življenje) nimajo več nikakršne vrednosti, razen računovodske in davčne (ki jo je mogoče razumeti kot državno računovodstvo). Smrtne žrtve na cestah se preračunajo v strošek (zanimivo, da se to ne počne s samomorilci), ki je odraz neoddelanih let dela (kar smrtno nesrečo brezposelnega naredi manj tragično, saj proračun prihrani?![sic]), podaljšanje življenjske dobe se preračuna v strošek (zaradi večjega obsega izplačila pokojnine), ki rezultira v podaljševanju delovne dobe. Zanimivo je, da ekonomisti niso navdušeni nad izračunavanjem stroška (kot izgubljenega prihodka) zaradi brezposelnosti med mladimi (ker bi to verjetno pomenilo pritisk v smeri hitrejšega vstopanja v delovna razmerja in povečalo stroške na račun uvajanja mladih z minimalnimi izkušnjami, čeprav imajo prek študentskih del pogosto precej spodobne delovne izkušnje)[8].
Zdi se, da ne gre zgolj za prekarnost dela, temveč prekarnost življenja, ki izhaja ne samo iz določene oblike delovnega razmerja, temveč iz splošnega odnosa upravno-političnega in ekonomskega sistema do državljanov/zaposlenih, saj je od leta 2008 neenakost v Sloveniji narasla (čeprav v svetovnem merilu še vedno sodimo med ekstremno egalitarne družbe), sistematična meritev kakovosti življenja se je opustila, tveganje revščine je naraslo do stopnje, kjer vsak peti prebivalec Slovenije živi na pragu (ali pod) tveganja revščine ter socialne izključenosti. Prekarnost življenja v tem pogledu izhaja iz različnih ocen, ki k podatkom o revščini in socialni izključenosti dodajajo še podatke o finančni podhranjenosti, ker si več kot 41 % slovenskega prebivalstva ne more privoščiti nepričakovanih finančnih stroškov. V vsebinskem pogledu to pomeni, da dva od petih prebivalcev Slovenije nimata možnosti učinkovitega reševanja problemov, kot so odpoved pralnega stroja, prevoznega sredstva in podobno. Iz tega izhaja vprašanje, ali je razprava o prekarnosti sploh še razprava o delu in zaposlitvi ali pa je vedno bolj razprava o življenjskem standardu in kakovosti življenja, ki jo lahko posameznik v določenem okolju pričakuje (z davčnega vidika je to seveda tudi razprava o delu na črno in o utajevanju davkov, kjer država v zadnjem obdobju dela astronomske korake naprej brez zagotavljanja ustrezne osnove ter spodbuja ovaduštvo z nagradnimi igrami, ne da bi sočasno reševala minimalni socialni standard). Ena zadnjih izjav ministrice, pristojne za vprašanja socialne varnosti, kako naj bi se minimalna plača izenačila z ravnjo praga revščine, je v tem pogledu priznanje, da aktualna minimalna plača posamezniku ne omogoča, da bi za pošteno delo prejel nadomestilo, ki bi omogočalo življenje nad pragom revščine. To sočasno seveda pomeni, da država z vidika zaščite zaposlenih doslej ni zagotavljala minimalnega življenjskega standarda in da je omogočala zavestno razgradnjo posameznikovega dostojanstva (pogosto do ravni, ko se samomor zdi legitimna odločitev). Vrednotna izprijenost političnih odločevalcev, ujetih med zahteve različnih deležnikov ter inovacijsko zaostalost gospodarstva, ki pogosto izhaja iz neživljenjskega pravnega reda, nujno zahteva legitimen dvom o legalnosti, ki je v služenju političnim elitam pozabila na narod do točke, da so se politiki vseh političnih opredelitev v obraz smejali ljudem[9], ki so iskali pot k boljšemu življenju.
Iskanje rešitev za prekarnost v delovnem okolju je verjetno ali v radikalnih neživljenjskih potezah, kot je kolektivni izstop iz delovnega razmerja, ki rezultira v razpadu državnih socialnih mehanizmov in ekonomije, ali pa v dvigu kolektivne zavesti, da je potrebna družbena rahločutnost politike, ki mora kljub ideološkim razlikam delovati v dobro vseh državljanov. Slovenska moderna zgodovina je to izkusila samo enkrat in prebivalstvo tega potenciala ni izkoristilo do konca. Občinski problem kontrole prometa je postal nacionalni problem arogance in izprijenosti politične elite in je rezultiral v odstopu arogantne politike in v nekakšni tehnični vladi, ki je posvetila več pozornosti realnim problemom. Žal je cankarjanski Slovenec v tem pogledu zelo hitro spet uklonil svoj hrbet in pozabil na ključno pravilo demokracije, da se mora oblast bati državljanov in ne obratno. S tega gledišča je odprava prekarnosti kot zaposlitveno-ekonomskega problema mogoča samo skozi politično ozaveščenost državljanov in neprestano zahtevo po odgovornosti političnih struktur, da z zaupano državo ravnajo v interesu vseh in vsakogar. Do takrat pa prekarnost dela ostaja simptom, ki v Sloveniji kaže na splošno izničenje kakovosti življenja, njeno reševanje pa je po medicinskem pravilu lajšanje simptomov in ne zdravljenje bolezni.
Zaključek
Vprašanje prekarnosti je nemogoče razumeti parcialno (ekonomsko, pravno, socialno), ampak samo v najširšem pomenu besede, saj vsaka druga, manjšinska definicija izvzame večinski del problema. Prekarnost je tako sočasno stvar ekonomije (posameznikove in podjetniške), prava (pa tudi pravičnosti), sociale (tako v smislu pravic kot v smislu kakovosti življenja posameznika), je stvar politike (kot presečne točke družbenega konsenza, kaj prekarnost je) in je predvsem stvar družbe (v smislu sprejemanja/zavračanja prekarnosti kot oblike vstopanja posameznikov v delovna razmerja). Iz tega sledi, da je prekarnost vprašanje odnosa družbe do dela kot vrednote. Če družba sprejema prekarnost kot primerno obliko ekonomskega udejstvovanja, postavlja to delo v funkcijo nujnega zla za pridobivanje finančnih sredstev, razvrednotenje dela pa vodi v ekonomsko apatičnost, kjer ni možnosti za inovativne preboje, za ekonomsko rast, osnovano na razvoju, ter za izboljševanje kakovosti življenja.
Iz povedanega sledi, da je rezultat prekarnosti (v smislu popolne odvisnosti) delovnih razmerij prekarnost življenja, kjer posameznik ne more več prevzemati odgovornosti za kakovost lastnega življenja, kar nadalje vodi v razkroj posameznikove samopodobe, v apatijo in razvoj negativne spirale, s katero družba tone v stanje kulturne osiromašenosti in ekonomske revščine do točke, ko država ni več sposobna vzdrževati socialnega ravnotežja. Da dosegamo to točko, nakazuje serija kriznih in pokriznih ukrepov, ki zmanjšujejo socialno varnost posameznika in prenašajo breme socialne podpore z države na družbo. Prekarnost tako postaja simptom družbe in države brez ustrezne razvojne vizije, ki se nista sposobni prilagajati globalnim spremembam in kjer družbena razmerja ne omogočajo vladavine prava in družbenega interesa nad partikularnimi političnimi ter finančnimi interesi.
VIR: Prispevek je bil narejen za zbornik, Prekarnost in družbena odgovornost: Interdisciplinarni pogledi na prekariat, ki ga je za zbirko Maksima leta 2018 založila Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Viri
Addison Joseph (1711): The Spectator. No 256. http://www.gutenberg.org/files/12030/12030-h/SV2/Spectator2.html#section253 (20. 10. 2017)
Fitzpatrick, Meagan (2017): Ontario college strike spotlights 'new norm' of precarious labour in academia. http://www.cbc.ca/news/canada/ontario-college-strike-academia-1.4364735 (23. 10. 2017)
Marjetič, Eva; Lesjak, Dušan (2013): Trg dela in visokošolski razpis za vpis. http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/Visoko_solstvo/Statistika_in_analize/Analiza_trga_dela_jan2013.pdf (20. 10. 2017)
Meritime-Webster dictionary: Precarious. http://www.merriam-webster.com/word-of-the-day/precarious-2015-07-01 (20. 10. 2017)
Pinterič, Uroš (2016): Poslovne vrednote mladih v Sloveniji. Novo mesto: Fakulteta za organizacijske študije v Novem mestu.
Slovenia-Gini index. http://tradingeconomics.com/slovenia/gini-index-wb-data.html (20. 10. 2017)
Ustava Republike Slovenije (NPB9): http://zakonodaja.com/ustava/urs/ (20. 10. 2017)
Žlogar, Marjan (2017): V Sloveniji najnižji delež brezposelnih na pragu revščine v EU. http://siol.net/novice/slovenija/v-sloveniji-najnizji-delez-brezposelnih-na-pragu-revscine-v-eu-451502 (17. 10. 2017)
[1] Pri tem pa je pogost problem, da posamezniki, ki se v nuji po lastnih finančnih prihodkih odločajo za odpiranje podjetij, premalo poznajo zakonodajo na tem področju ter iz tega izhajajoče pravice in obveznosti.
[2] Zdi se, kot da z izjemo javnega sektorja v družbi po ekonomski krizi leta 2008 velja nekakšen tihi dogovor, da so pravice delavcev do nadaljnjega v podrejenem položaju v razmerju do gospodarske rasti.
[3] Ne glede na to, kako zelo neunikatni so posamezniki v tej navidezni unikatnosti in kako nič nimajo pokazati v potrebi po prepoznavanju večvrednosti v sposobnostih in dejanjih.
[4] Raziskava med mladimi v Sloveniji (kljub posamičnim primerom drugačne poti do življenjskih uspehov) potrjuje pretežno pravilnost te trditve, saj mladi dajejo prednost različnim elementom družinske tradicije pred ekonomsko neodvisnostjo oziroma ekonomsko varnost iščejo v zavetju družine.
[5] Najbolj tipičen primer je v situacijah, ko nekdo začne s t. i. "popoldanskim s.p." ob polni zaposlitvi, kjer se iz naslova dopolnilne dejavnosti plača pavšal za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. V primeru izgube/prekinitve zaposlitve pa plačevanje celotnega prispevka pade na s.p. ne glede na finančne zmožnosti plačevanja teh prispevkov (pod grožnjo izgube osebnega premoženja), s čimer je tovrstna podjetniška pobuda obsojena na propad, posameznik pa na zavod za zaposlovanje, kljub temu da bi lahko vzdrževal plačevanje pavšala (ali sorazmeren/odstotkovni obseg prispevkov glede na prihodke) in ohranjal vsaj minimalno ekonomsko aktivnost oziroma jo poskušal povečati do obsega normalne ekonomske sposobnosti. Ob trenutnih pavšalih je to okoli 800 evrov letno, minimalni prispevki za samozaposlenga pa se na letni ravni gibljejo okrog 5000 evrov, pri čemer države ne zanima, ali je "podjetnik" posameznik ustvaril za toliko prihodkov.
[6] N = 384, vsi podatki veljavni ob 95-odstotni statistični verjetnosti in 5-odstotni napaki.
[7] Nemogoče je spregledati vlogo zdomskih delavcev, ki so v tujini zagotavljali dotok svežega kapitala v matično domovino v času Jugoslavije. Ta socialna odgovornost s prehodom v individualistično družbo in s pomanjkanjem narodnostnega občutka šibi, država pa z davčnim pohlepom dodatno zapira prostor za sekundarne učinke solidarnosti.
[8] Pri tem puščamo ob strani izrojenost rednega študija, ki je postal farsa samega sebe in ne predpostavlja minimalnih standardov v smislu študija kot temeljene obveznosti študenta, ki ima privilegij rednega študija, in je v tem pogledu postal de facto izenačen z izrednim študijem, saj prisotnost študenta na predavanjih praktično ni več potrebna (z določenimi izjemami). Če je v preteklosti veljal očitek izrednemu študiju, da je diploma na koncu ista in je tozadevno izredni študij sicer cenovno neugoden, vendar lažji, pa danes lahko rednemu študiju očitamo, da je predvsem v primeru državnega financiranja neupravičen, saj država plačuje polno obvezo, hkrati pa redni študenti tega ne razumejo kot privilegij do poglobljenega prenosa znanja in pogosto izkoristijo celo manjši delež priložnosti kot njihovi izredni kolegi.
[9] Od izjav o tem, kako je s 3000 evrov neto plače težko preživeti, primerjava od ekonomske krize izčrpanega naroda z zombiji, do tega, kdo bo vladal in kdo ne.