dr. Srečo Dragoš: Univerzalnost prekariata in lokalnost rešitev?

Dr. Srečo Dragoš je profesor na Fakulteti za socialno delo. Posveča se področju teorije družbe, skupnostnega socialnega dela, družbene neenakosti in socialnih omrežij. Vprašanja prekariata se loteva skozi prizmo Standingovega pogleda na sodobno družbo, v premisleku o urejanju področja pa se posveča predvsem vlogi in potencialu, ki ga imajo sindikati. V argumentu razčleni potrebo po tem, da bi sindikati prevzeli razredno strategijo in da bi država kot ukrep za zmanjševanje neenakosti uvedla univerzalni temeljni dohodek.

Mislim, da je več razlogov za pritrdilen kot za nikalen odgovor na naslovno vprašanje. Da je problem prekariata univerzalen, se vsi strinjamo, a od tu dalje ni več jasno, kaj to pomeni. Ko z univerzalnostjo mislimo na dejstvo, da se prekariat pojavlja tudi drugje, izven nacionalnih meja, se pogosto pretirava v trojnem smislu.

Najprej zato, ker iz obsega prekarnosti niti iz njegovega širjenja še ne moremo sklepati, da je je ta pojav velik in da bomo vsi postali prekarci. S širjenjem prekariata, pa naj bo še tako hitro, ni verjetno, da bi salariat[1] izginil v prekariatu brez spremembe sistema. Bolj verjetno je, da bi takšen tok dogodkov prekinila rastoča konfliktnost med nesimetričnimi skupinami. V razmerah, ko se zdijo verjetne ocene, da bo revolucionaren razvoj produkcijskih sredstev odpravil polovico obstoječih delovnih mest, se bo njihova tržna cena zvišala, hkrati pa zaostrila konfliktnost druge sestavine produkcijskih sil, torej človeškega dela. Njegova fragmentacija na brezposelne, prekariat, salariat, na kapitalske upravljavce in lastnike bo vse bolj konfliktna, in to ne bipolarno. Ta konfliktnost bo v obstoječih okvirih nerešljiva, dokler ne bo prišlo do spremembe osnovne dogme (neoliberalizma) o instituciji države, ki se ji priznava legitimnost le, če je pasivna, nemočna in »vitka«. Skratka, prej bo prišlo do blokade ali zloma sistema kot pa do vsesplošne prevlade prekariata na način, ki bi (o)hranil sistemsko kontinuiteto. Številčna marginalnost prekarcev glede na celoto zaposlenih (še bolj glede na vse delovno sposobne) pomembno določa nemoč te kategorije kot tudi delež politične pozornosti, ki je usmerjen v ta problem, zato je lahek plen dominantnih interesnih skupin in politik. Bistveno obeležje prekarnosti, brez katerega si ne moremo zamisliti tega pojma, je namreč življenje v revščini ali na njenem robu. Ta lastnost zadržuje prekarce v enakem položaju kot revne sloje prebivalstva.

Revni v razvitih družbah niso marginalizirani zgolj zaradi količine materialnih in simbolnih dobrin, do katerih nimajo dostopa, ampak tudi zato, ker ta sloj nikoli ni večinski, ker se najtežje organizira, je tarča številnih predsodkov, hkrati pa ne velja za družben problem, saj je za sistem večkratno funkcionalen (Gans, 1971; 2012). Zato niti v 21. stoletju nimamo konsenza o tem, ali je revščina škodljiva ali koristna, kar velja tako v Sloveniji kot drugje (Dragoš, Leskošek, 2016). Enako je s prekariatom.[2] Njegova prevlada nad salariatom je enako neverjetna kot prevlada revnih nad ostalimi družbenimi sloji, verjetnejši je zlom sistema. In tu je jedro težave, ki se podcenjuje. Pojav ni nevaren zaradi krčenja salariata, ampak zaradi ljudi, ki so se znašli v prekarnih razmerah in ker se z njihovim razširjanjem povečuje količina trpljenja.

Drugič, internacionalnost prekariata zavaja, če jo razumemo v globaliziranem smislu, kot da je prekariat enako prisoten povsod, ne glede na državne meje. Internacionalna pojavnost prekariata pomeni samo to, da ga je mogoče najti tudi izven naše države, v vsem ostalem pa so bistvene tiste razlike, ki so produkt nacionalnih politik. To velja celo znotraj Evropske unije kot najkompleksnejše internacionalne organizacije.

Na dejstvo, da so nacionalni dejavniki prekariata pomembnejši od njegove (geografske) univerzalnosti, kažejo velike razlike v številkah na to temo. Na primer, revščina tako med delno zaposlenimi kot tudi med polno zaposlenimi je v Sloveniji še vedno pod evropskim povprečjem in je občutno manjša od najrevnejše Romunije ali uničene Grčije, hkrati pa je slovenski porast tega deleža veliko večji od primerljive Češke, sploh pa od deležev v skandinavskih državah. A to ni bistvo problema. V Sloveniji je nevaren trend. Če primerjamo vrhunec ekonomske konjunkture pred začetkom zadnje ekonomske krize z zadnjimi nekaj leti, ko se je (po koncu krize) spet začela konjunktura – torej gibanje prekariatskih kazalcev v letih med 2007 in 2015, dobimo porazno sliko. V omenjenih letih se je v naši državi revščina delno zaposlenih zvečala za 35,3 % in med polno zaposlenimi kar za 47,5 %, medtem ko je evropsko povečanje revščine med polno zaposlenimi ostalo pod 9 % (EU-27 za 8,3 %; evroobmočje za 8,6 %; Romunija za 4,3 %). V Grčiji jim je v istem času uspelo revščino zaposlenih celo zmanjšati (kljub nasprotnim pritiskom EU), in to kar za 10 %.

Enak trend je pri prekariatu. Povečanje deleža revnih med delno zaposlenimi je v Sloveniji večje od evropskega povprečja, sploh pa od grškega (3,7 %) in romunskega povečanja (6,8 %). A pravi evropski prvaki smo Slovenci pri drugem kazalniku – pri povečanju revščine med terciarno izobraženo delovno silo. Čeprav ostajamo po deležu revnih med zaposlenimi izobraženci v Sloveniji (ne glede na tip zaposlitve) še vedno pod evropskim povprečjem, smo v letih med 2007 in 2015 revščino omenjene kategorije povečali za neverjetnih 414 %.[3]

Za primerjavo, v istem času je povprečje evropskih (evro) držav beležilo »le« 30,6-odstotno povečanje. Iz te drame prekariata je v omenjenem obdobju (med '07 in '15) pozitivno izstopala predvsem Grčija, čeprav je največja tarča neoliberalne politike (EU) [4] v 21. stoletju. V Grčiji sploh ni bilo povečanja prekarnosti. Še lepši zgled je najsiromašnejša evropska država Romunija, ki je revščino omenjene kategorije celo zmanjšala za zglednih 72,7 % (vse iz: Eurostat, 2015).

Torej, kje je jedro problema? Kapitalizem in globalizacija – to ni pravi odgovor, ker je površen in zamegljuje. V globaliziranem kapitalizmu smo namreč vsi, ne le bogata Skandinavija, ampak tudi načrtno razsuta Grčija in od nekdaj revna Romunija kot tudi zgledna Češka, s katero je bila Slovenija na začetku tranzicije še povsem primerljiva.[5] Kako pojasniti te dramatične razlike? Izkoriščevalski kapitalizem, globalizirani neoliberalizem, zarota evropskih birokratov, Donald Trump … To so preveč nebulozni odgovori, opisano stanje je posledica nacionalnih politik.

Tretji vidik univerzalnosti prekariata je sindikalističen (o njem v naslednjem razdelku).

Sindikati

Stopnja sindikaliziranosti se na Slovenskem konstantno zmanjšuje že od začetka osamosvojitve in ob tem se spreminja tudi notranja struktura sindikalnega članstva (Stanojević, 2010: 129–135). Nekdanji tradicionalni delež članov z osnovnošolsko in poklicno strukturo, ki je bil v sindikatih večinski (70 %), je v manj kot enem desetletju padel pod 40 %. Hkrati se je povečala fragmentacija sindikalizma, zvečal se je sindikalno neorganiziran prekariat kot tudi vse večji pritisk na sindikate od zunaj oziroma od zgoraj. Da zaradi prilagajanja na globalizacijsko konkurenčnost ne gre drugače, je neoliberalen odgovor. Glavni krivec je država, ker se je distancirala od neokorporativnega sistema (v korist delodajalcev), ga občasno celo odkrito bojkotirala, medtem ko se je delodajalska stran radikalizirala v neoliberalno smer.[6] Ob teh negativnih trendih se dogajajo tudi perverzni[7] paradoksi, ko se za nemogoč položaj prekariata vse bolj krivijo sindikati, čeprav so prvi in najpomembnejši zastopnik prekarskih interesov.

Je torej res, da zaradi univerzalnosti prekariata v globaliziranem neoliberalizmu sindikati izgubljajo moč in omenjenih trendov ne morejo zaustaviti, kaj šele preobrniti? Trditev je preveč pavšalna, če jo razumemo strateško, pa tudi dvakrat napačna: zaradi nelogičnosti in empirije. Nelogičnost izhaja iz nedoslednosti, ko negativne trende sindikalnega gibanja speljemo v sklepe, da je s sindikati konec, da so relikt pretekle industrijske dobe, rigidni itd., hkrati pa se enakega sklepanja vzdržimo na drugih področjih, ki so neprimerno bolj problematična od sindikatov, denimo na področju države kot največje institucije (npr. slovenske) na področju parlamentarne demokracije, ekologije, neenakosti, kapitalističnega gospodarstva, socialne politike, zdravstva, financiranja znanosti itd. Ali naj zaradi vse manjše volilne udeležbe ukinemo politične stranke in parlament kot nekaj neučinkovitega, preživelega? Naj zaradi preskromnih socialnih pravic odpišemo koncept socialne države?[8] Naj zaradi rastočih disfunkcij kapitalizma ta tip ureditve zamenjamo z netržnim, centralnoplanskim? Naj se zaradi kritičnega financiranja znanosti odpovemo državnim financam, naj torej tudi znanost sprivatiziramo? Kdor omenjena področja zaradi negativnih trendov označi za preživela, odvečna in išče rešitve izven njih, običajno velja za radikalca ali pa površneža. Če isto rečemo o sindikatih, pa je to splošno sprejeta folklora, kjer se zdi, da je vsak dvom odveč.

Trditev, da zaradi nemoči sindikatov ne moremo več računati nanje, je tudi empirično neustrezna. Primerjava z drugimi razvitimi družbami pokaže, da je slovenska delovna sila še vedno med bolj in ne med najmanj sindikaliziranimi (sodeč po članstvu). V Sloveniji prav sindikati veljajo (leta 1999) za daleč najbolj privlačno obliko članske pripadnosti, celo dvakrat bolj od članstva v športnih društvih, ki so sicer na drugem mestu po formalni pripadnosti civilnodružbenim institucijam. Celo v času, ko zadnje ekonomske krize še ni bilo na vidiku, je bil slovenski delež sindikalno včlanjenih kar za 40 % večji od povprečja osmih držav (prikazano v tabeli 1, gl. prilogo). Boljši od drugih smo tudi po članstvu v dobrodelnih in kulturnih organizacijah, izrazito slabši pa po članstvu v verskih in okoljskih organizacijah.

Temu ustrezna je zelo visoka naklonjenost, ki jo do sindikatov izraža javnost, in to ne le po zadnji ekonomski krizi, ampak ves čas. Od osamosvojitve dalje je podpora sindikatom krepko višja od dveh tretjin prebivalstva (in se giblje med 69 in 73 %), medtem ko v vsem času delež nezadovoljstva nad sindikati ostaja pod 7 % in s tendenco zmanjševanja (tabela 2). Nobena druga slovenska institucija se ne more pohvaliti s tako visokim in konstantnim ugledom v javnosti. To sicer ni zgolj posledica dobrega delovanja sindikatov in njihovih vodstev, ampak tudi splošnega razočaranja javnosti nad socialno državo.[9]

Iz tabele 3 vidimo, da znotraj nobene socialne kategorije delež zadovoljnih s socialnim varstvom ne preseže 41 %, kar je najvišje zabeleženo zadovoljstvo, ki ga najdemo samo pri kategoriji najbolje situiranih. Pri vseh ostalih kategorijah se delež zadovoljstva manjša skladno s padanjem njihovega položaja na socialni lestvici. Po drugi strani pa delež nezadovoljnih s slovenskim socialnim sistemom ostaja izrazito večinski znotraj vseh kategorij. Največje nezadovoljstvo izražajo kategorije državljanov, ki od socialne države dobijo najmanj: revni (74 %), tisti na dnu stratifikacijske lestvice (78 %) in delavci (73 %). Visoko zaupanje javnosti v slovenske sindikate je posledica različnih dejavnikov, med katerimi je nedvomno na prvem mestu njihova učinkovitost v vsem tranzicijskem obdobju. Vse od osamosvojitve so sindikati edini, ki so lahko vzor vsem ostalim institucijam. Kljub podedovanim težavam iz bivšega sistema (razdelitev skupne lastnine, stigma socializma), kljub njihovi rastoči fragmentaciji in kompetitivnosti sindikalistično gibanje ne pozna nobene afere, ki bi bila kakor koli primerljiva s tistimi v drugih sektorjih (od strankarske politike in gospodarstva do zdravstva, šolstva, znanosti). Čeprav se je z zatonom neokorporativizma znižala uspešnost[10] sindikalnega gibanja, ker so bili izigrani (Stanojević 2010), so sindikati še vedno najbolj zaslužni za blokado nadaljnje erozije socialne države. Podatki kažejo, da to javnost ve in ceni.

Naslednji dejavnik, ki vpliva na visoko podporo sindikatom, pa je (ob razočaranju nad socialno državo) tudi visoko nezadovoljstvo na delovnem mestu. Primerjava javnega mnenja v osmih razvitih ekonomijah pokaže, da je med evropskimi državami (zajetimi v tabeli 4) daleč največ sporov v Sloveniji. Po deležu tistih, ki sodijo, da so spori med vodstvi podjetij in delavci pri nas ostri (+ zelo ostri: 66,7 %), zelo izstopamo iz vzorca partnerskega urejanja delovnih konfliktov, ki je sicer značilen za Evropo. Že leta 1999 smo postali bolj podobni državam brez modela socialnega partnerstva (Južna Koreja, Turčija). To je za Slovenijo škandalozno dejstvo, še zlasti če ga presojamo z vidika izkušenj in zgodovinske perspektive. Na vsem planetu smo namreč že pred 90 leti prav v Sloveniji – sočasno s skandinavskimi državami – dobili zelo elaboriran koncept socialne države.[11] Celo pred nekaj desetletji, ko je v bivšem sistemu že postajalo jasno, da je socialistična varianta našega samoupravljanja dokončno diskreditirana, je zaupanje v vodstva podjetij še vztrajalo na zelo visoki ravni. Še leta 1980 je kar 80,3 % javnosti takratnim direktorjem pripisovalo velik (+ zelo velik) ugled, medtem ko je bilo tistih, ki so menili nasprotno, da imajo direktorji majhen (+ zelo majhen) ugled, zgolj 1,3 % (Toš, 1968: 416), torej diametralno nasprotno od današnjih razmer, ki so za enakopravno sodelovanje delovnih partnerjev neprimerno boljše (po vseh kazalnikih) od 80. let prejšnjega stoletja.Še jasnejšo mednarodno sliko Slovenije v tej zvezi dobimo iz tabele 4a, ki vsebuje 44 držav. Tudi ta primerjava pokaže, da je prav v Sloveniji zabeležen največji delež tistih, ki menijo, da so odnosi med vodstvom in zaposlenimi izrazito slabi. Takšnega je pri nas 15,5 % javnega mnenja, medtem ko je povprečje ostalih držav 7,1 %, povprečje nekdanjih socialističnih držav 8,1 % in povprečje štirih nordijskih držav 10 %. Posledično pa zaupanje v slovenske sindikate ostaja na zelo visoki ravni – 49 % (leta 2008), kar je četrti najvišji delež med 31 državami. Večje zaupanje od slovenskega je izmerjeno samo v Norveški, Danski in na Kosovu, medtem ko je povprečje zaupanja v nekdanjih socialističnih državah za tretjino manjše od slovenskega. Glede odnosa do sindikatov je enako pozitiven tudi daljši časovni trend (prikazan v srednjem stolpcu tabele 4a). V letih med 1992 in 2008 je naklonjenost do sindikatov na Slovenskem narasla kar za dobrih 22 odstotnih točk, kar je daleč najvišji porast zaupanja med vsemi prikazanimi državami. Ena od najnovejših ilustracij, kako so ti abstraktni odstotki videti na konkretnih slovenskih primerih, so razmere v podjetju Adria Airways Tehnika, ki ga je država za skoraj enak znesek, kot so ga zbrali delavci za delavski odkup, raje prodala tujemu kapitalu (Mekina 2017).

Po drugi strani pa optimizem zgornjih podatkov močno zbledi pri stvarnejšem kazalcu naklonjenosti sindikatom, ki je prikazan v tabeli 5, pri dejanski podpori sindikalnemu gibanju na način osebne aktivnosti. Med najrazvitejšimi državami sveta je Slovenija podpovprečna po deležu tistih državljanov, ki so osebno dejavni v sindikalni oziroma poklicni organizaciji (celo po minimalnem kriteriju: vsaj enkrat v zadnjem letu). Takšnih je v Sloveniji zgolj slaba desetina, kar je tako pod povprečjem razvitih (30) držav kot tudi pod povprečjem EU. Nizek slovenski delež aktivnih je malenkost višji le od tistih šestih evropskih držav, ki veljajo za tradicionalno katoliške, in od povprečja nekdanjih socialističnih držav. Da gre pri tem (relativno) skromnem deležu dejanske podpore slovenskim sindikatom za še eno zamujeno priložnost, ki smo jo v tranziciji izgubili povsem po nepotrebnem,[12] je posredno razvidno tudi iz zadnjega stolpca tabele 5, ki prikazuje indeks politične nestabilnosti (EIU, 2009).

Indeks je prikazan za vsako državo in se giblje na lestvici od nič do deset, kjer nižja vrednost označuje stabilnejše razmere in obratno (gl. opombo 33). Indeks nestabilnosti je za Slovenijo odličen (3,8), saj je občutno manjši tako od povprečja vseh prikazanih držav kot tudi od povprečij znotraj EU, znotraj katoliških kot tudi nekdanjih socialističnih držav, posredna zveza s sindikalizmom pa je v primerjavi deleža sindikalno aktivnih s skupinama visoko in nizko nestabilnih držav. V tistih devetih državah, ki so po indeksu še stabilnejše od Slovenije (z indeksom pod 3,8), je značilna zelo visoka aktivnost prebivalstva v sindikalnih oziroma poklicnih organizacijah. Gre za Avstralijo, Avstrijo, Norveško, Češko, N. Zelandijo, Kanado, Dansko, Švico in Finsko; njihova povprečna aktivnost je kar za 6,3 odstotne točke višja od slovenske, medtem ko je v državah z večjo nestabilnostjo od Slovenije sindikalna aktivnost skoraj za polovico manjša od naše. Če zanemarimo ekonomski kriterij, ker v bogatih državah (zajetih v tabeli 5) ni več bistven za pojasnjevanje neekonomskih kazalcev, postane slepa ulica na Slovenskem bolj vidna. Gre za politični dejavnik.

Čeprav bi v Sloveniji zaradi visoko stabilnih razmer pričakovali večji delež civilnodružbene aktivnosti (vsaj pri našem najrazvitejšem segmentu, pri sindikalno-poklicni participaciji), ta logika pri nas očitno odpove. Tega ni mogoče pojasniti s kakšno specifično kulturno tradicijo, saj ta ni drugačna kot v Češki ali Avstriji, ki pa sta v primerjavi s Slovenijo zgledni. Tudi minula socialistična kultura ni odgovor, saj je Slovenija še vedno boljša od bivših socializmov (po omenjenem kazalcu).

Glavni razlog je v neoliberalni averziji slovenskih političnih elit (zlasti) do sindikatov kot tudi do drugih civilnodružbenih gibanj. Ta averzija se je pri nas najbolj krepila od konca 90. let dalje, ko se je v rastoči gospodarski konjunkturi vsem političnim elitam zdelo, da je z nacionalno osamosvojitvijo, vstopom v EU in s sprejemom evra konec vsakršne nestabilnosti, vključno z razmerjem med kapitalom in delom. Država, dokončno konsolidirana in mednarodno integrirana, ne potrebuje več civilne družbe. Gre za obdobje krepitve neoliberalizma in logike vitke države, katere stranski, čeprav načrtni produkt je bila tudi »devolucija intermediarnih organizacij« (Stanojević 2010: 132).

Rešitve

Tako kot velja za probleme z revščino in erozijo (temeljev) socialne države, velja tudi za prekarnost – rešitev je v večjem in organiziranem pritisku civilne družbe. Tega so zmožni samo sindikati, ki imajo na Slovenskem, kot je bilo že rečeno, relativno dobro podporo javnosti.

Čeprav drugih rešitev ni, tudi ta ni enoznačna. Z zaostrovanjem problemov bodo sindikati vse bolj v precepu med tremi načini strateškega delovanja, ki so povzeti v tabeli 6. Alternativi za socialnopartnersko strategijo, ki je v zadnjem desetletju v zatonu, sta samo dve, ekonomistična in radikalnejša razredna.^{^[13]} Z ekonomistično, katere glavni cilj je realizacija interesov lastnega članstva, se bo zelo verjetno skozi fragmentiranost povečala tekmovalnost in konfliktnost sindikalizma navznoter, to pa zmanjšuje moč celotnega sindikalnega gibanja. V tem primeru bo prišlo do realizacije vzporednega organiziranja prekariata v lastnih sindikatih, ki bodo ločeni od klasičnih, kar predlaga Guy Standing (Poglajen, 2017: 288), pri tem pa bodo tudi strategije neenotnih sindikatov neusklajene. Druga strateška alternativa je razredna, ki se od ekonomistične najbolj razlikuje po dveh značilnostih, po obsegu zahtev, ki presegajo ozke interese članstva, in po politizaciji. Ker sta za Slovenijo pereča zlasti dva problema, erozija temeljev socialne države in zaton neokorporativizma, ki sta neodvisna od recesijsko-konjunkturnih gibanj v gospodarstvu, sonajbolj na udaru teh trendov revni sloji in prekariat. V takšnih razmerah pa je primernejša razredna strategija (namesto ekonomistične), saj lahko le z njo zavarujemo socialno državo in obnovimo neokorporativizem, ki je bil v Sloveniji dokazljivo uspešen, dokler je bil živ.

Za zaščito socialne države in življenjskih interesov prekariata je eden najpomembnejših ukrepov univerzalni temeljni dohodek (UTD). Ta je v tabeli 6 omenjen povsem desno spodaj, torej med tveganji v zvezi s tretjo, razredno strategijo. To deloma pojasnjuje tudi rezerviranost sindikatov do predloga UTD. Z njegovo uvedbo bi namreč sistemsko preprečili nadaljnjo erozijo socialne države in bistveno ublažili gmotno deprivacijo prekariata, kar bi dosegli prej, preden bi konfliktnost razredne strategije, če bi jo sindikati začeli prakticirati, obrodila sadove. Razredna strategija se namreč lahko začne graditi pri temeljnih, najnujnejših in najbolj splošnih vprašanjih, ki so skupna vsem državljankam in državljanom, prav iz tega izhodišča lahko razredno delovanje sindikatov preseže ekonomistično strategijo.[14] Ker se UTD navezuje na problem preživetja na temeljni ravni, in to brezpogojno, se nekaterim sindikalnim aktivistom zdi, da bi UTD spodmaknil točko, s katere bi lahko različni sindikati razvili skupno strategijo v razredno smer. Če se bo to zmotno prepričanje krepilo in če sindikati ne bodo podprli uvedbe UTD, bo (šele) to zanesljiv znak preživele logike iz 19. stoletja, ki je bila inavgurirana že 1848 v Manifestu komunistične stranke.[15]

UTD sicer ni rešitev za prekariat niti za socialno državo, še manj je njen nadomestek, je pa dokazljivo edini, najenostavnejši, najhitrejši, najboljši in najcenejši ukrep, s katerim lahko sistemsko preprečimo erozijo socialne politike v trojnem smislu (subsidiarnosti, demarginalizacije, instrumentalizacije pravic). To pomeni, da bi z uvedbo UTD lahko

- vsaj pri najrevnejšem sloju prebivalstva in pri prekariatu (ker gravitira k revščini) nevtralizirali razdiralne učinke podrejenosti socialne politike drugim politikam, zlasti ekonomski;

- z brezpogojnim UTD, ki bi bil najmanj za tretjino višji od sedanjih socialnih pomoči, bi zaščitili dve najbolj ranljivi in izključeni kategoriji državljanov, tiste pod pragom revščine in one, ki jim grozi past revščine, v kateri je tudi prekariat (ta bi se lažje organiziral, če bi mu z vratu sneli nenehno skrb za osnovno preživetje);

- UTD bi radikalno, naenkrat in dokončno ukinil permanentno politično težnjo po licitiranju osnovnih socialnih pravic navzdol, kar se v Sloveniji dogaja tako v času recesijskih kot tudi konjunkturnih nihanj v gospodarstvu.

- V desni polovici tabele 7 je prikazan odnos slovenskega javnega mnenja do uvedbe UTD, na levi strani pa odnos intervjuvancev o prekariatu (v zborniku Poglajen, 2017) do tega vprašanja. Medtem ko UTD podpira 36,1 % javnosti, kar je dvakrat večji delež od tistih, ki mu nasprotujejo, je med intervjuvanci takšnih le 15,6 % pritrdilnih odgovorov, ki so približno enako porazdeljeni tako med intervjuvanimi akademiki kot politiki. Glavni problem javnosti ni nasprotovanje, ampak neinformiranost o UTD (34,5 %) in zdi se, da je enako tudi pri intervjuvancih. Med njimi je tistih, ki niso niti z besedico omenili UTD, kar 78,1 %, večina med njimi verjetno zaradi istega razloga – neinformiranosti. Pri tako pomembni temi, kot je prekariat, je to previsok delež, še zlasti zato, ker gre za izobražence in politično elito. Hkrati pa je tako visok delež ignorance lahko tudi priložnost, kajti o tako preprostem in pomembnem ukrepu za prekariat in za vso družbo, kot je UTD, se razprave šele začenjajo, informiranje javnosti pa je prvi in najpreprostejši del teh prizadevanj.

Priloge

Tabela 1: Članstvo v organizacijah (leta 1999, v % pritrdilnih odgovorov; Toš, 2014)

Država	a	b	c	d	e	f	g	Legenda:
Slovenija	28,4	4,5	1,9	8,1	3,9	7,6	14,3	a) sindikat b) politična stranka c) društvo za varovanje okolja d) dobrodelno društvo e) društvo, povezano s cerkvijo f) kulturno društvo ali skupina g) športno društvo
Nemčija	10,3	3,1	1,6	2,8	5,8	5,0	23,0
Madžarska	9,3	1,9	0,3	0,7	1,4	1,1	4,2
Španija	6,1	2,8	0,9	3,9	5,3	3,6	11,4
Švica	12,2	9,8	12,9	18,3	11,5	15,8	37,1
Avstrija	18,5	9,3	3,0	1,6	13,3	7,0	19,1
Turčija	3,3	5,1	0,6	1,3	0,6	0,7	1,6
J. Koreja	2,3	1,1	0,9	1,8	4,4	1,4	7,5
Povprečje	11,3	4,7	2,8	4,8	5,8	5,3	14,8

Tabela 2: Odnos do sindikatov (v %)

Vir: SJM 2015	leto	negativno	pozitivno
Odnos do sindikatov[16]	1994₂	6,7	68,9
	2007₂	5,3	75,1
	2013₁	4,8	76,8
	2015₁	5,5	73,1
Odnos do trditve: »Vojska naj v času večjih stavk nadomešča stavkajoče delavce«	1999₁	72,8	10,0
	2007₁	76,0	10,4
	2012₁	78,2	8,5
	2015₁	77,9	6,7

Tabela 3: Nezadovoljstvo s sistemom socialne varnosti (Toš, Vovk, 2014)[17]

Socialni status (vse v %)		zadovoljen	nezadovoljen
Materialne razmere v družini	bogati	38	60
	višji srednji	24	74
	nižji srednji	22	73
	meja revščine	23	74
	revščina	20	74
Samouvrstitev na stratifikac. lestvici	nizka	19	78
	spodnja sredina	26	71
	zgornja sredina	31	68
	visoka	41	59
Kvalifikacija	delavec	25	73
	uslužbenec	27	71
	nezaposlen	25	69
	se izobražuje	39	57
	upokojenec	29	69

Tabela 4: Ostrina sporov med vodstvi podjetij in delavci (Toš, 2014)[18]

Euromodul, 1999 (v %)	Ni teh sporov	Spori so ostri + zelo ostri
Slovenija	3,8	66,7
Nemčija	8,8	39,5
Madžarska	9,0	56,1
Španija	18,1	32,5
Švica	7,7	37,8
Avstrija	16,2	32,8
Turčija	10,5	65,5
J. Koreja	1,4	73,6

Tabela 4a: Nezadovoljstvo z delovnimi razmerami in zaupanje v sindikate (%)

Država	Nezadovoljstvo z odnosi med vodstvom in zaposlenimi^{^[19]}	Zaupanje v sindikate[20]
		od 1992 do 2008 (v odstot. točkah)	leta 2008
		upad porast	leta 2008
Slovenija	15,5	+22,3	49,1
Avstrija	/	-7,0	27,1
Belgija	7,4[21]	-10,7	47,5
BiH	/	/	30,6
Bolgarija	3,5	-21,9	9,4
Češka	9,3	+2,1	26,5
Črna gora	/	/	21,9
Danska	8,3	+9,8	55,1
Estonija	/	+11,2	37,5
Finska	8,9	+16,0	45,4
Francija	14,6	+11,1	41,2
Hrvaška	/	/	17,0
Irska	5,2	+6,2	48,5
Italija	/	-4,4	28,6
Kosovo	/	/	59,5
Latvija	7,8	+14,5	37,7
Litva	/	+10,0	36,5
Madžarska	6,3	-4,8	24,0
Makedonija	/	/	31,8
V. Nemčija	3,4	-0,3	35,2
Z. Nemčija	6,9	+0,6	35,2
Nizozemska	/	-4,5	46,9
Norveška	10,4	+4,3	62,5
Poljska	/	+7,0	27,6
Portugalska	1,5	+6,4	38,1
Romunija	/	+4,9	33,1
Slovaška	/	+2,1	20. jan. 2019