dr. Rudi Klanjšek: Dimenzije prekarnosti – o vzrokih, posledicah in rešitvah

Dr. Rudi Klanjšek je profesor na Filozofski fakulteti v Mariboru in član Centra za raziskovanje postsocialističnih družb. Ukvarja se s socialno teorijo, proučevanjem družbenih sprememb, globalizacije, socialne mobilnosti, dohodkovne neenakosti in družbenih problemov, povezanih z revščino, deviantnostjo in kriminalom. Prekarnosti se v prispevku loteva skozi proučevanje prevladujočega modernizacijskega diskurza in možnosti razvoja, ki jih ta omogoča.

1. Kako razumeti »prekarnost« in njeno krepitev ter kako o tem sociološko razmišljati?

Situacija na trgu dela se je v zadnjem desetletju ali dveh korenito spremenila. Spremembe ne vključujejo zgolj višjih statistik o brezposelnih, ki jih je v našo realnost prineslo obdobje po letu 2008, ampak predvsem stanje okrepljene negotovosti, o katerem je že več kot pred tremi desetletji v dobro znani knjigi Družba tveganja (1986/1992) pisal Ulrich Beck. Krepitev negotovosti na trgu dela – po nekaterih podatkih (prim. Schulze-Buschoff, 2015; ILO, 2015) naj bi kar tretjina vseh zaposlenih Evropejcev delala v eni izmed atipičnih[1] oblik zaposlitve, ta delež pa naj bi se nenehno povečeval – je torej videti kot del širših družbenih procesov. Po mnenju Arnolda Gehlena (v Berger, Berger in Kellner, 1973, 92) v jedru teh procesov leži proces »deinstitucionalizacije«. Ta svet institucij, ki vedno delujejo kot okvir smisla in stabilnosti, se namreč nenehno fragmentira, to pa nezadržno pripelje do »fluidizacije« vseh domen posameznikovega življenja (Bauman, 2002), vključno s sfero dela. Povedano drugače, procesa prekarizacije ni mogoče razumeti ali o njem razmišljati izven procesa modernizacije, ki v svojem jedru poleg industrializacije, urbanizacije, racionalizacije, tehnologizacije ipd. nosi tudi fragmentacijo institucij.

Da je slednja ključni element za razumevanje problema širjenja negotovih zaposlitev, se pokaže še bolj, ko se razume, da je proces deinstitucionalizacije tesno povezan s sicer večkrat izpostavljenimi procesi individualizacije, subjektivizacije in liberalizacije/emancipacije. Ti vsi so sicer element tako imenovanega »obrata k človeku«, ki se kljub temu, da obstajajo mnogi primeri njegovega problematiziranja (izguba »kolektiva«, fragmentirani, izgubljeni jaz, izguba stabilnosti ipd.), vedno in povsod legitimira v okviru ideje o dokončni osvoboditvi človeka. Slednje je za obravnavano problematiko še posebno pomembno. Koncept osvoboditve kot jedrni element razsvetljenskega oziroma modernizacijskega projekta se lahko v ožjem smislu nanaša tudi na proces ekonomske osvoboditve, v še ožjem smislu pa na širjenje ekonomske svobode oziroma na odpravo omejitev (deregulacija), razumljenih kot nekaj, kar duši posameznikov kreativni, podjetni potencial, kar duši konkurenčno tekmo, s tem pa tudi mehanizem izboljšanja. Krepitev konkurenčne tekme je v tej optiki – o tem, kako je ta optika postala prevladujoča, nekoliko kasneje – namreč dojeta kot nekaj dobrega, saj rezultira v silah, ki človeka vse hitreje potiskajo »naprej«, v smer napredka.

Na to, da o prekarizaciji ni mogoče razmišljati izven procesa modernizacije, pa kaže še nekaj. Prekarizacija je, kot bo to prikazano v nadaljevanju, tesno povezana s tehnološkim razvojem, ta pa je še eden izmed jedrnih elementov modernizacije. Ta povezanost se kaže na več ravneh.

Prvič, razvoj novih tehnologij je pripeljal do situacije, ko ta prvič v zgodovini modernega sveta ukinja več delovnih mest, kot pa jih ustvarja (Brynjolfsson & McAffe, 2014; Wallach, 2015). Če upoštevamo, da se ponudba delovne sile zaradi nadaljnje rasti prebivalstva vseskozi veča, to pomembno vpliva na (pogajalsko) pozicijo dela, s tem pa tudi na varnost in stabilnost zaposlitev.

Drugič, nove tehnologije zaradi svoje izjemne dinamičnosti po svoji »naravi« zahtevajo drugačne, bolj fleksibilne oblike dela, ki jih mnogi, ki na to novo »mašinsko« realnost[2] niso pripravljeni (predvsem v smislu primanjkljaja »pravih veščin«), niso sposobni opravljati. Še več, za zasedbo novih, praviloma visokotehnoloških delovnih mest je v povprečju potrebnih vedno več resursov (čas, denar), kar pa postaja v vse bolj razslojenem svetu individualne odgovornosti, takojšnega učinka ter praznih državnih blagajn (davčna tekma), ki vedno težje sledijo zahtevam po kakovostnem izobraževanju (in prekvalifikacijah), vse večji problem. Tudi to slabi tržni/pogajalski položaj mnogih, ki so zato v tej novi realnosti pripravljeni (prisiljeni) sprejeti oblike (in načine) dela, ki v sebi nosijo bore malo ekonomske, socialne in pravne varnosti. Takšne prekarne zaposlitve sicer zmanjšujejo uradne stopnje brezposelnosti (in povratno krepijo konkurenčno tekmo), a jih spremljajo mnoge, manj pozitivne posledice, ki jih uradni oziroma prevladujoči modeli in statistike nikoli ne vključujejo (ali pa zelo redko). Toda več o tem nekoliko kasneje. Pred analizo posledic se zdi nujno odgovoriti na še eno ključno vprašanje – zakaj je proces prekarizacije dobil takšen pospešek ravno v zadnjih dveh, treh desetletjih?

Odgovorov je več, kot najbolj plavzibilna pa se kažeta predvsem dva. Prvi se nanaša na izgubo legitimnosti paradigme ekonomskega intervencionizma oziroma keynesianizma, primarno zaradi problema stagflacije, s katerim so se najrazvitejše družbe zahoda pričele soočati v 70. in 80. letih 20. stoletja, drugi na padec socializma kot edine modernizacijske alternative v smislu organiziranosti družbenoekonomskega sistema. Ti procesi so namreč dali legitimnost »novi« kozmologiji, »novemu« receptu za doseganje tistega, na čemer sicer počiva že omenjeni modernizacijski projekt – projekt stvaritve »dobre družbe«, »raja na zemlji«. Konkretno, s propadom zgodovinskih alternativ je izginila legitimnost receptov, ki so ob sicer jasni zavezanosti modernizacijskemu projektu temeljili na reguliranju, planiranju, intervencionizmu, javnem, družbenem načrtovanju ipd. Povedano drugače, ob zgodovinskem »preigravanju« različnih scenarijev se je uveljavilo prepričanje, da je zmagovit recept za (čim hitrejše) doseganja napredka – ta je od razsvetljenstva naprej lociran v sferi materialnega (enačenje napredka z gospodarsko rastjo), v sferi tehnološkega razvoja, v sferi obvladovanja narave – tisti, ki temelji na krepitvi konkurenčne tekme, na krepitvi ekonomske svobode, deregulacije in privatizacije, ki to konkurenčno tekmo krepita. Deregulacija trga dela je tako postala zgolj sestavni in nujni del procesa doseganja optimalnega družbenega rezultata, ki ne vodi le do višjih stopenj blaginje, ampak omogoča tudi širjenje prostorov svobode. To pomeni, da jo je v smislu Heglovega duha mogoče razumeti kot del realizacije »konca zgodovine«, kot esencialni del realizacije »dobre družbe«[3].

Eden izmed idejnih očetov te nove kozmologije – danes se zanjo najpogosteje uporablja izraz »neoliberalizem« –, ekonomist in filozof Friedrich von Hayek, v delu »Pot v hlapčevstvo« (1991) tako na primer pravi, da je proces deregulacije nujni in sestavni del osvoboditve človeka (poslednji cilj človekove zgodovine), realizacija katere bo ustvarila najboljši približek »raja« (na Zemlji). Kot pravi sam: »Biti nadziran v svojih ekonomskih aktivnostih pomeni biti nadziran povsod.« K temu nato dodaja še jasen premislek o družbenem (in ekonomskem) načrtovanju, ki ga sam dojema kot zablodo arogantnih levičarjev: »Tako malo kot je možnosti, da bi človeški možgani kadar koli popolnoma razložili sami sebe, je malo mogoče tudi, da bi možgani razložili ali napovedali rezultat interakcije velikega števila človeških možganov« (Hayek, 1991, 89).

Če povzamem, iz zapisnega jasno izhaja, da o prekarizaciji, kot je bilo nakazano že uvodoma, ni mogoče razmišljati izven modernizacijskega diskurza. Še več, ni je mogoče ločiti od ideje napredka, od ideje dobre družbe, predvsem pa ne od premišljevanj o tem, katera pot vodi do takšne dobre družbe. Konkretno, prekarizacija je posledica a) prepričanja, da je dobra družba, dobro življenje nekaj, kar primarno počiva v sferi materialnega (v tej senzatski mentaliteti, ki ji vlada predvsem resnica čutil, manj pa resnica nadčutnega (Sorokin, 1962), je gospodarska rast ključni cilj vsake družbe), b) prepričanja o tem, da obstaja ena in edina prava (tj. optimalna) pot do karseda hitre realizacije tega cilja, in c) prepričanja, da ta cilj zaradi svoje »odrešiteljske« narave opravičuje vsa sredstva.

Proces prekarizacije je torej v ožjem smislu integralni del prepričanja, da obstajata le en cilj (gospodarska rast) in le ena pot za učinkovito doseganje tega cilja (neoliberalizem), zanj pa je dopustno ne le problematiziranje ali že doseženih ali pa predlaganih pravic na področju sociale, okolja, zdravja, temveč celo njihovo ukinjanje. V takšnem miselnem loku je omenjeno namreč motnja, ovira, ki jo je treba odpraviti. Tako kot poskuse drugačnega dojemanja človekove biti, sveta, napredka. Konkretno, ker so stabilne zaposlitve (poleg tega, da so stroškovno manj ugodne) tudi bolj »problematične« (vidik discipliniranja, produktivnosti, konkurenčnosti, vidik ekspropriacije presežne vrednosti, vidik interesa delodajalca ipd.; ILO, 2015), je popolnoma pričakovano, da se nenehno problematizirajo in nato tudi odpravljajo. Nenehni pozivi k deregulaciji trga dela, k odpravi »togosti« (tj. stabilnosti), so le ena izmed jasnih manifestacij zapisanega.

2. Opredelitev koncepta prekarnosti in njegovo merjenje

Kot je bilo nakazano uvodoma, prekarne zaposlitve razumemo predvsem v luči nestalnosti, nestabilnosti in višjih ravni negotovosti, ki jih spremljajo nižje ravni ekonomske, socialne in pravne varnosti (Kalleberg, 2009). To pa ni vse. Kot izpostavi MyKayeva s sodelavci (2012), je esencialni del prekarnosti tudi zmanjšana zmožnost načrtovanja prihodnosti in odsotnost izbire. V analitičnem smislu gre torej za antitezo »standardne zaposlitve«, ki jo opisujejo stalnost, stabilnost in varnost (Grimshaw, Johnson, Keizer & Rubery, 2016).

Prekarnost ima torej več dimenzij, ki jih je mogoče preučevati prek več različnih indikatorjev, zdi pa se, da morajo ti nujno vključevati a) vidik negotovosti/nestabilnosti zaposlitvenega razmerja, b) vidik ekonomskih, socialnih in pravnih pravic, c) vidik ekonomske, pravne in socialne varnosti, č) vidik možnosti načrtovanja prihodnosti ter d) vidik izbire.

Konkretni indikatorji prekarnosti lahko tako vključujejo naslednje mere (Bajec 2017; Dernovšček Hafner, 2017):

– oblika zaposlitve (npr. delo za (ne)določen čas, agencijsko delo, delo po pogodbi),

– višina dohodka,

– raven socialnih bonitet (npr. možnosti plačanega dopusta, nadomestil),

– raven statusnih bonitet (npr. pravica do sindikalnega združevanja, pogajalske možnosti, možnost načrtovanja prihodnosti),

– delovni pogoji (npr. razporejenost delovnega časa, delovne obremenitve izven delovnega časa),

– izbira (npr. prostovoljnost/neprostovoljnost, ko gre za posamično obliko zaposlitve).

Primer takšnega večdimenzionalnega merjenja je na primer študija Piug-Barrachine in sodelavcev (2014), ki je prisotnost prekarnosti ugotavljala prek osmih indikatorjev: 1. nestabilnost zaposlitve, 2. nizek dohodek, 3. pomanjkanje pravic in socialne zaščite, 4. nezmožnost uveljavljanja pravic, 5. odsotnost kolektivnega pogajanja, 6. neuravnoteženi odnosi moči (ali ranljivost), 7. pomanjkanje izobraževanja na delovnem mestu in 8. pomanjkanje nadzora nad delovnim časom.

Študija je torej vključila večino nakazanih vidikov prekarnosti, spregledala je le možnost načrtovanja prihodnosti in vprašanje izbire. Toda slednje je precej pomembneje, kot se utegne zdeti na prvi pogled. Obstoj in širjenje prekarnih zaposlitev se (skladno z duhom prej nakazane kozmologije) skuša namreč večkrat upravičiti prek ideje, da si sodobni posameznik pravzaprav ne želi več tradicionalne gotovosti v smislu »enega šihta v življenju, ki traja od šestih do dveh«; da gre pravzaprav za nekaj, kar si ta posameznik želi.

Primer tovrstne legitimacije ponudi zapis, ki ga je zvezi z zaposlovalno politiko podjetja Uber zapisal direktor in glavni urednik časnika Finance (»Krik malomeščanske levice – napad na Uber«, Finance, 3. 11. 2016) Peter Frankl:

»Problem je predvsem v tem, da država, ko preganja prekarno delo, razlaga, da varuje malega človeka, dejstvo pa je, da danes premnogi želijo biti prekarci oziroma sami svoji šefi …«

Zapisano namreč daje jasno vedeti, da so prekarne zaposlitve (zgolj) odraz širjenja univerzalno zaželene ekonomske svobode in izbire, kar pa ne drži. Čeprav je res, da nekateri najbolj vrednotijo svobodo, neodvisnost na delovnem mestu (da so torej v negotovem položaju prostovoljno), obstajajo mnogi indici, ki zapisanemu nasprotujejo.

Prvič, prekarizacije ni mogoče razumeti zgolj na ravni izbire med »delati za nekoga« in »biti sam svoj šef«. Kot je bilo nakazano, med negotove zaposlitve sodijo tudi tiste oblike delovnih razmerij, kjer posameznik ni »svoj šef« – na primer zaposlitev za določen čas.

Drugič, empirična evidenca (Slovensko javno mnenje – SJM, 2013) kaže, da »premnogi« dejansko ne želijo biti niti »svoji šefi« niti zaposleni v eni izmed bolj »svobodnih« oblik. Večina vprašanih namreč daje prednost varnosti pred svobodo (55 % proti 33 %, ostali neopredeljeni), na delovnem mestu pa jim je statistično značilno pomembnejša varnost zaposlitve kot pa možnost, da lahko delajo samostojno. Enako velja tudi za mlade (Lavrič idr., 2011; Flere idr., 2014), čeprav so ti zaradi svoje vitalnosti objektivno najbolje »opremljeni« za rahle vezi. Še več, kot je prikazano v nadaljevanju, so mnogi prekarno zaposleni v tem statusu neprostovoljno, kar pomeni, da dejansko nimajo izbire, s čimer se negira ideja o deregulaciji trga dela kot načinu širjenja prostorov svobode.

In še zadnje – raziskava »Preživetvene strategije gospodinjstev v družbah srednje in južne Evrope«, ki jo je financirala Švicarska nacionalna znanstvena fundacija in ki smo jo izvedli raziskovalci Centra za raziskovanje postsocialističnih družb pri Univerzi v Mariboru (CePSS, 2016), je pokazala, da so prekarna gospodinjstva nadpovprečno ekonomsko prikrajšana (revna) in socialno izključena.

3. Spremembe na trgu dela – empirični portret

Povedano daje grob teoretsko-konceptualni okvir za razumevanje in merjenje prekarnosti, nadaljevanje pa daje nekaj empirično podkrepljenih vpogledov v spremembe na trgu dela, v spremembe in trende, za katere je mogoče upravičeno domnevati, da so posledica/vzrok[4] porasta negotovih zaposlitev.

Prvič, poročilo Mednarodne organizacije za delo (ILO, 2015) pokaže, da se je zgolj v obdobju 2002‒2012 delež začasno zaposlenih povečal v večini obravnavanih držav (slika 1).

Slika 1: Delež začasno zaposlenih (zaposleni za določen čas, zaposleni na projektih, občasno delo) med vsemi zaposlenimi, izbrane države, 2002‒2012

Vir: ILO, 2015.

Nekoliko izrazitejši trend se pokaže, ko se pogleda podskupina evropskih mladih (15‒24 let), ki so sicer najpogosteje »žrtve« negotovih zaposlitev. Rezultati Evropskega statističnega urada (Eurostat) namreč pokažejo, da se je na ravni EU-17 v obdobju 1996‒2016 (slika 2) delež mladih, ki so zaposleni za določen čas, dvignil s približno 40 % na približno 50 %. Pri tem velja opozoriti na še posebno izrazito povečanje tako zaposlenih mladih v Sloveniji (25 % à 65 %).

Slika 2: Delež mladih (15‒24), zaposlenih za določen čas, med vsemi mladimi, EU-17 in Slovenija, 1996‒2016

9-2png

Vir: Eurostat.

Podobni trendi se kažejo tudi pri tistih mladih, ki so zaposleni za skrajšan oziroma za polovičen delovni čas (slika 3). Pri tem velja opozoriti, da je med njimi precej takšnih, ki so v tem razmerju neprostovoljno – v Sloveniji je bilo leta 2016 takšnih okoli 9 %, na primer v Španiji pa kar 55 %. Za primerjavo, še leta 2005 se je delež tako zaposlenih mladih v Sloveniji gibal okoli 5 %, v Španiji okoli 30 % (OECD, 2017).

Slika 3: Delež mladih (15‒24), zaposlenih za polovični delovni čas, med vsemi mladimi, EU-17 in Slovenija, 1996‒2016

Vir: Eurostat.

Indikatorjev, ki neposredno potrjujejo nakazane spremembe na trgu dela, vzroke, za katere je, kot je bilo rečeno, treba misliti najprej v okviru modernizacije, nato v okviru vzpona »nove kozmologije«, nato pa še v okviru tehnologije in globalizacije, je seveda še več. Več pa je tudi indikatorjev, ki na te premike kažejo nekoliko bolj posredno. Poglejmo jih nekaj.

Letno poročilo Mednarodnega denarnega sklada za leto 2017 (IMF, 2017) kaže, da produkcijski faktor delo vse od začetka 80. let 20. stoletja prejema vse manjši delež ustvarjene vrednosti. To kaže na oslabljen položaj dela v primerjavi s produkcijskim faktorjem kapital, s tem pa tudi na slabšanje pogajalske pozicije dela. Podobno kažejo tudi podatki OECD (2015). Poročilo iz leta 2015 namreč kaže, da se je delež dela v okviru t. i. funkcijske distribucije v obdobju 1980‒2011 vsako leto zmanjšal za okoli 0,3 %, o čemer sicer podrobno in nazorno piše tudi Piketty (2015).

Nadalje na to, da delo ne slabi le ekonomsko, temveč tudi politično, kažejo podatki o vključenosti v sindikate oziroma t. i. »sindikalna gostota«. Kot je mogoče razbrati iz slike 4 (delež delovne sile, vključene v sindikate v državah OECD, obdobje 1960–2013), se ta redči že vse od začetka 80. let prejšnjega stoletja.

Slika 4: Delež zaposlenih, ki so včlanjeni v sindikat, OECD, 1960‒2013

Vir: OECD/OECD.stat.

Verjetno ni naključje, da se v približno enakem obdobju, ko se prične krepiti fragmentacija dela, zgodi še nekaj, kar pomembno vpliva ne le na položaj dela per se, temveč tudi na politično legitimacijo mehanizma discipliniranja dela. Namreč, v enakem obdobju prične slabeti vez med rastjo produktivnosti dela in višino nagrad, prek katere kapital sicer legitimira ukrepe za rast produktivnosti – osnovna teza praktično vseh družbenopolitičnih diskurzov je, da je rast produktivnosti garant višjih plač.

Da omenjeno ne drži več, se najbolje kaže na primeru ZDA. Tam se povprečni dohodek spodnjih 90 % prejemnikov dohodka kljub nenehni rasti produktivnosti in kljub gospodarski rasti glede na leto 1970 realno ni spremenil. Še več, če je leta 1970 povprečni letni dohodek v tej skupini znašal okoli 33.000 USD, je ta leta 2012 znašal le še okoli 30.000 USD (oboje izraženo v stalnih cenah/dolarjih 2012; Rotman, 2014). Za primerjavo, v enakem obdobju se je povprečni dohodek zgornjih 10 % prejemnikov dohodka praktično podvojil (ibid.). Slednje se zdi veliko, vendar je za pravo percepcijo tega, v kako »radikalnem« času živimo, treba opazovati gibanje dohodka zgornjega odstotka ali še bolje, gibanje dohodka zgornje desetine odstotka prejemnikov (Piketty, 2015).

Na slabši položaj dela v primerjavi s kapitalom je mogoče sklepati tudi v okviru povprečnih implicitnih davčnih stopenj – po podatkih Eurostata iz leta 2012 je bilo delo v državah EU-27 v povprečju obremenjeno s 34 %, kapital pa s 24 %. Vloge davčnih oaz, pripadajočih »davčnih optimizacij« ter davčne tekme med državami, ki se odraža tudi v nižanju davka od dohodkov pravnih oseb, pri tem ni mogoče prezreti. Slednji (tj. davek od dohodka pravnih oseb) se je v EU-28 v obdobju 1996‒2015 znižal s 35 % na 22,8 % (Eurostat). Vse to ne le, da prazni državne proračune, ki se soočajo z vedno večjimi zahtevami (infrastruktura, zdravje, izobraževanje, varnost), ampak tudi onemogoča, da bi se znižale obremenitve dela in/ali potrošnje.

Tovrstna polarizacija, ki kaže, da rezultate rasti uživa vse manjša skupina ljudi, ki hkrati nosi relativno vse manjše breme, ima mnoge družbenopolitične posledice, o katerih več v nadaljevanju.

4. Posledice prekarnosti

Večja negotovost na trgu dela ima več posledic, v grobem pa jih je mogoče razdeliti na individualne (prim. stres, stagnacija dohodka) in družbene (prim. družbeni problemi zaradi večje incidence stresa, npr. večji izdatki za javno zdravstvo, manjše zaupanje v državne institucije ipd.), vplivi obojih pa so lahko neposredni (prim. stres) in posredni (prim. več samomorov, večja dohodkovna neenakost, posledično več kriminala, nižje zaupanje v institucije ipd.), med vsemi pa praktično vedno obstaja dialektičen odnos.

O neposrednih in posrednih učinkih večje negotovosti na posameznika je mogoče podrobno brati že v okviru pričujočega dela (prim. Bajec, 2017; Dernovšček Hafner, 2017), najpogosteje pa se v zvezi z njimi govori o učinkih na psihofizično zdravje posameznikov, ki imajo nato mnoge ekonomske in neekonomske družbene stroške. Burgardova s sodelavci (2009) tako na primer ugotavlja, da ima negotovost bolj negativne učinke na psihofizično zdravje kot izguba zaposlitve, zdravstvene težave pa napoveduje celo bolje od kajenja in hipertenzije. Glavni dejavnik naj bi bil stres, kar pomeni, da negativni učinki negotovih oblik dela sežejo še precej dlje, tudi na raven družbenega. Na spletni strani ameriškega združenje psihologov je namreč mogoče prebrati, da stres ni povezan zgolj z boleznimi srca in ožilja, z rakom in diabetesom, to je z boleznimi, katerih zdravljenje vrta vse večje luknje v zdravstvene blagajne, ampak tudi z alkoholizmom, drogami in nasiljem. Še več, Maierjeva s sodelavci (2015) ugotavlja, da permanenten stres znižuje tudi raven samokontrole, ki ni tesno povezana zgolj s problematičnim vedenjem, ampak tudi z (ne)učinkovitim starševstvom. To konkretno pomeni, da starši, ki delujejo pod višjim stresom, težje učinkovito vzgajajo svoje otroke. Verjetno je odveč poudariti, kakšne učinke ima to (skupaj z alkoholizmom, odvisnostjo od drog in nasilništvom) na socializacijo in psihofizično zdravje otrok, s tem pa tudi na zdravje družbe kot takšne.

Nekoliko drugačen primer sicer neposrednega družbenega učinka negotovih zaposlitev ponudi Andrew Benito, glavni ekonomist pri banki Goldman Sachs. V svoji študiji »Does Job Insecurity Affect Household Consumption?« (2006) pokaže, da imajo negotove zaposlitve negativen vpliv tudi na potrošnjo (posameznikov in gospodinjstev). To je zelo pomembno, ko se upoštevajo razlage, ki dolgotrajnost ekonomskega okrevanja po krizi 2008 razlagajo prek krize agregatnega povpraševanja (prim. Damijan, 2016).

Kot je bilo že prej nakazano, negotove zaposlitve spremlja tudi večja dohodkovna polarizacija, ki je prav tako povezana z mnogimi družbenimi problemi.

Prvič, večanje dohodkovne neenakosti erodira enake možnosti za doseganje kulturnih ciljev (uspeh), to pa krepi raven kolektivne frustracije in splošno deviantnost (prim. Bresicca, 2010).

Drugič, koncentracija dohodka slabi politike, ki omogočajo enake možnosti in dostop do sredstev oziroma dobrin, ki na dolgi rok koristijo družbi kot celoti ‒ kakovosten sistem javnih šol, socialnih institucij, zdravstvenega varstva. Ko se dohodek koncentrira, se namreč krepi moč (in verjetnost), da se politika »nagne« v korist tistih, pri katerih se dohodek koncentrira, predvsem v smislu prevalitve davčnega bremena na »mnogoštevilno rajo«, ki je zaradi tega vedno bolj besna na državo, čeprav je ta poleg sindikatov pravzaprav edina, ki lahko brani njihov interes. Država namreč vedno deluje kot posrednik med različnimi interesnimi skupinami, rezultat njenih politik pa je vedno odraz moči posameznih interesnih skupin. Podpiranje nesposobnih politikov in posledično opozarjanje na neučinkovitost države, demoniziranje sindikatov in vsega javnega ter »reforme« v smeri nadomeščanja javnega z zasebnim je zato potrebno razumeti tudi v luči igre interesov.

Tretjič, obstoj in krepitev visoke koncentracije dohodka znižuje zaupanje ljudi v družbenoekonomski sistem, to pa povzroča socialna in politična trenja, porast takšnih in drugačnih ekstremizmov, krepi pa se tudi vedenje, da ljudje drug drugega zaradi vse večje socialne distance vidijo predvsem kot sredstvo za doseganje cilja. Z drugimi besedami, večanje dohodkovne neenakosti zmanjšuje splošno raven zaupanja v družbi, kar med drugim negativno vpliva tudi na raven solidarnosti v družbi, ki je temelj obstoja vsake družbene skupine.

Četrtič, večanje neenakosti sili ljudi v različna »neracionalna« dejanja, kot je na primer najemanje nevzdržnih kreditov (avtomobil, nepremičnine), in sicer zgolj zaradi strahu, da bi bili v nasprotnem primeru izključeni iz določene družbene sredine in/ali da bi bili označeni za neuspešne. Soočenje z vedno višjimi standardi uspeha je namreč za posameznike stresno, nedoseganje teh standardov pa jih navdaja z občutkom »tretjerazrednosti«.

Da večanje dohodkovne neenakosti ni nekaj nedolžnega, je ugotovil celo Mednarodni denarni sklad. Poleg tega, da je potrdil, da ima naraščajoča dohodkovna neenakost mnoge družbene posledice, je nakazal še to, da lahko vse večje razlike v dohodku upočasnijo gospodarsko rast držav. Še več, v poročilu iz leta 2014 lahko beremo, da bodo imele države z večjimi razlikami v dohodkih tudi krajša in šibkejša obdobja okrevanja in rasti.

In še zadnje, ni mogoče spregledati učinka (ki ga sicer problematizira že omenjeni direktor časnika Finance Peter Frankl), da negotove zaposlitve (predvsem ko gre za delo po pogodbi, za samozaposlovanje) znižujejo davčne prilive, zato se ali viša davčna obremenitev varnih zaposlitev ali pa veča proračunska luknja (ali pa oboje). Tako je tudi zato, ker si večina pogodbenikov v dobrih časih ne naredi denarne rezerve in varnostne mreže za slabe čase, za »pokojninsko prihodnost«. Omenjeno lahko na ravni krize javnih financ privede do krčenja pravic, s tem pa zopet do že omenjenega – do več revščine, frustracij, stresa, kriminala, erozije zaupanja v institucije itd.

Če povzamemo, mnoštvo empirično podprtih študij z različnih področij kaže, da imajo negotove zaposlitve mnoge negativne (ne)posredne učinke tako na posameznika kot tudi na družbo. Te je mogoče »gasiti« tako ali drugače, toda temeljnega dejstva, ki ga nakaže Adam (2016) – prekarizacija kot eden izmed sestavnih delov nove kozmologije je le še ena »fronta« razrednega boja, »enega odstotka« proti vsem ostalim –, ni mogoče prezreti. Tako kot ni mogoče prezreti, da je prekarizacija le še en kamenček v zidu populizma. Analiza podpornikov brexita in predsednika ZDA D. Trumpa namreč jasno pokaže, da procesi liberalizacije, ki spodjedajo ekonomsko in fizično varnost posameznikov, krepijo vzpon političnega radikalizma. Ta namreč vedno gradi na frustraciji, nezadovoljstvu, strahu, obupu.

5. Kje počivajo rešitve?

Iz zapisanega je mogoče razbrati, da problemov, ki jih v takšnem ali drugačnem obsegu povzroča prekarizacija, ni mogoče rešiti izven premisleka o pravilnosti oziroma stroških obstoječe kozmologije; izven vprašanja o tem, koliko tega novega »recepta za rast« še lahko prenesejo človek, narava in svet; izven premisleka o tem, ali je recept, ki ga piše nova kozmologija neoliberalizma, res recept za ustvaritev dobre družbe.

Glede na prikazano se zdi, da ta premislek ni posebno težak. Nova kozmologija neoliberalne paradigme kapitalizma namreč v praktično vseh dimenzijah uničuje življenje, medtem ko hkrati obljublja življenje (v nejasni prihodnosti). Vsaj, ko je govora o večini. V tem smislu se prvi korak k rešitvi ponuja skoraj sam, za »boljši jutri« je treba nujno ozavestiti dejstvo, da rešitve v situaciji, ko je vsak poskus strožjega nadzora, omejevanja pospremljen s komentarji o nižanju konkurenčnosti, o omejevanju in dušenju podjetniškega duha, o omejevanju svobode, uničevanju kreativnega duha itd., preprosto ni in je tudi ne more biti. Tako kot je ne more biti vse dotlej, dokler straši prepričanje, da alternative ni. Povsem jasno je, da katero koli prepričanje (ali vera) o nujnem, neizogibnem in nemogočem ni realnost. Realnost je vedno potencial. Odgovornosti akademske sfere, umetnosti in medijev pri širjenju tega dejstva ni mogoče poudariti dovolj. Tudi v smislu boja proti marginalizaciji ved, ki se strokovno ukvarjajo s temi vprašanji, ki razkrivajo mite in praznoverja, ki jih širi zasužnjevalna logika »ekonomizacije vsega«, ki jih pod krinko spodbujanja »uporabnih vednosti« vse pogosteje črtajo iz učnih programov (namesto da bi jih tja vse pogosteje vključevali).

Seveda pa krepitev zavedanja, da je nujno razkrivati paradoksalnost in uničujočo naravo dominantne ideologije neoliberalizma, ni dovolj. Bolje je treba artikulirati rešitve, ki so v veliki meri znane, a spregledane, ker se znova in znova reducirajo na raven utopije. Med njimi je gotovo tudi ideja o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), ki se vztrajno potiska v polje ekonomske fikcije, kljub temu da je financiranje takšnega dohodka pravzaprav lahko rešljivo. Vse, kar je potrebno, je politična volja, da se sprejme nekaj ukrepov.

Prvič, nujna je omejitev davčne tekme (proti dnu) med državami tudi tako, da se vzpostavi spodnja meja pri obdavčitvi kapitala (podobno kot to na področju Evropske unije velja za DDV). Ta ukrep mora biti nujno dopolnjen s strogimi sankcijami zoper davčne oaze (npr. carine, embargo na uvoz iz teh držav; Zucman, 2016).

Drugič, nujna je uvedba davka na finančne transakcije (t. i. Tobinov davek).

Tretjič, nujna je okrepitev davčne progresije vsaj na raven, ki je veljala pred neoliberalističnim paradigmatskim zasukom.

Četrtič, nujna je uvedba davka na robote.

Kot (dopolnilne) rešitve velja omeniti še a) univerzalno uzakonitev minimalne plače (npr. na raven 70 % mediane dohodka); b) univerzalno nižanje delavnika na maksimalno šest ur dnevno (to bi povzročilo večje povpraševanje po delovni sili, s čimer bi se okrepila pogajalska moč dela.; c) davčne olajšave za sindikalno članstvo.

Na nekoliko daljši rok pa je seveda treba premisliti sam koncept »dobre družbe«. Ali ta res počiva na podpiranju logike neskončne rasti v prostoru, kjer se občutek praznine oziroma tega, »da nekaj ni prav«, skuša nadomestiti z nenehnim kopičenjem stvari, ki jih pravzaprav ne potrebujemo, njihova produkcija pa uničuje tisto, kar dejansko potrebujemo (čisto okolje)? Ob vse večji produktivnosti, brezposelnosti in siromašenju kupne moči (ki se kaže v obliki krize agregatnega povpraševanja) se človeštvo namreč prvič v svoji zgodovini realno sooča s fizičnimi oziroma ekološkimi limitami rasti (potrošnje, proizvodnje). Z drugimi besedami, ob vse manjših potrebah po delovni sili in vedno večji produkciji imamo na drugi strani vedno večjo ponudbo delovne sile in shirano potrošnjo, poskus njene revitalizacije pa ni mogoč, ne da bi trčili v fizične limite okolja.

Omenjene specifike tako jasno kažejo, da rešitev za težave 21. stoletja (vključno s prekarizacijo) ni mogoče iskati v »orodjarni« 19. ali 20. stoletja, ampak v okviru idej, ki so se v realnosti 19. in 20. stoletja zdele povsem utopične, danes pa to nikakor niso. Danes bi bili lahko vsi siti, vsi bi lahko živeli v čistem in varnem okolju, vsi bi lahko imeli streho nad glavo in vsi (ne glede na to, ali smo zaposleni ali ne) bi imeli neki osnovni temeljni dohodek, ki bi nam omogočal fizično preživetje. Vse to je danes namreč mogoče tudi in predvsem zaradi razvoja znanosti in tehnologije, ki sta, kot je to razumel že Karl Marx, sestavni del rešitve za probleme, ki tarejo moderne družbe. Seveda pa je za realizacijo navedenega nujna sprememba paradigme, ki mora v Kantovem smislu opraviti z idejo človeka kot sredstva (dela in potrošnje), z idejo dominacije, izkoriščanja, rangiranja ljudi na osnovi etničnega, rasnega in spolnega porekla, z idejo, da se prek tekmovalnosti in sebičnosti najbolje uresničuje interes skupnosti, in s tem, da se tehnologija in znanost uporabljata primarno za ohranjanje »spontanega naravnega reda«, katerega »samourejajoča« narava očitno vodi do socialne polarizacije, socialnega kanibalizma, anarhije, kaosa in vojne vseh proti vsem, ne pa v reševanje problemov.

Nujen je tudi premislek o že omenjeni neravnovesni razdelitvi nagrad, ki se v duhu vedno bolj zablodelih poskusov ohranjanja statusa quo skuša na vsak način naturalizirati. Spregovoriti bo treba tudi o nujnosti omejevanja potrošnje v luči sonaravnega bivanja – nihče namreč ne potrebuje šestih kopalnic, desetih avtomobilov, sto parov čevljev ipd.

Skratka, kljub vsem reakcionarnim silam, ki so zavoljo ohranjanja privilegijev in miopije pripravljeni žrtvovati življenje samo, moramo pričeti razmišljati o resničnih alternativah. Obstoj teh ni sporen, le da se o njih, kot je to razumel Erich Fromm, preprosto ne razmišlja dovolj. Kako dolgo še?

6. Viri in literatura

Adam, A. 2016. Uberizacija je razredni boj. Dostopno na: https://za-misli.si/kolumne/andrej-adam/3097-uberizacija-je-razredni-boj (Aug. 2017).

Bajec, B. 2017. Raziskovanje prekarnosti v psihologiji. Zbornik tukaj.

Bauman, Z. 2002. Tekoča moderna. Ljubljana: Založba /*cf., Rdeča zbirka.

Beck, U. 1992. Risk Society. Towards a New Modernity. London: Sage Publications.

Berger, P. L., Berger, B., Kellner, H. 1973. The Homeless Mind: Modernization and Consciousness. NY: Random House.

Brescia, RH: 2010. The Cost of Inequality: Social Distance, Predatory Conduct, and the Financial Crisis. NYU Annual Survey of American Law, Vol. 66, 2010. Albany Law School Research Paper No. 10-20. Dostopno na: https://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=1661746 (Aug. 2017).

Brynjolfsson, E., McAfee, A. 2014. The Second Machine Age. Work, Progress, and Prosperity in a Time of Brilliant Technologies. NY: WW Norton & Co.

Burgard, SA., Brand, JE., House, JS. 2009. Perceived job insecurity and worker health in the United States. Soc Sci Med. 2009 Sep;69(5):777–85.

CePSS. 2016. 2014‒2016: Life-Strategies and Survival Strategies of Households and Individuals in South-East European Societies in the Times of Crisis. Financed by: Swiss National Science Fundation (SNSF). Dostopno na: http://projects.ff.uni-mb.si/cepss/index.php/projects-2/ (Aug. 2016).

Damijan, J. P. 2016. Intervju v tedniku Mladina. Dostopno na: http://www.mladina.si/176142/joze-p-damijan/ (Aug. 2017).

Dernovšček Hafner, N. 2017. Psihološki vidiki prekarnega dela. Zbornik tukaj.

Flere, Sergej, Klanjšek, Rudi, Lavrič, Miran, Kirbiš, Andrej, Tavčar Krajnc, Marina, Divjak, Marko, Boroja, Tjaša, Zagorc, Barbara, Naterer, Andrej 2014. Slovenian youth 2013: living in times of disillusionment, risk and precarity. Maribor: Centre for the Study of Post-Yugoslav Societies (CEPYUS), University of Maribor; Zagreb: Friedrich-Ebert-Stiftung (FES), 2014. 266 pp..ISBN 978-953-7043-49-0.

Grimshaw, D., Johnson, M., Keizer A., Rubery, J. 2016. Reducing precarious work in europe through social dialogue. Produced for the EC project ‘Reducing precarious work in Europe through social dialogue’ DG Employment, Social Affairs and Equal Opportunities Project VP/2014/004 (Industrial Relations & Social Dialogue). Dostopno na: http://www.research.mbs.ac.uk/ewerc/Portals/0/Documents/UK-final-report.pdf (Aug. 2017)

Hafner Fink, M., Malnar, B., Kurdija, S., Uhan, S. in Štebe, J. 2013. Slovensko javno mnenje 2013: Mednarodna raziskava Nacionalna identiteta, mednarodna raziskava Razumevanje vloge državljana in Ogledalo javnega mnenja [datoteka podatkov]. Slovenija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij [izdelava], 2013. Slovenija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 2014. ADP - IDNo: SJM13.

Hayek, F. A. 1991. Pot v hlapčevstvo. Ljubljana: Državna Založba Slovenije.

ILO. 2015. Non-standard forms of employment. Report for discussion at the Meeting of Experts on Non-Standard Forms of Employment (Geneva, 16–19 February 2015). Dostopno na: http://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/@ed_protect/@protrav/@travail/documents/meetingdocument/wcms_336934.pdf (Aug. 2017)

IMF. 2017. World Economic Outlook, April 2017. Dostopno na: https://blogs.imf.org/2017/04/12/drivers-of-declining-labor-share-of-income/ (Aug. 2017).

Kalleberg, Arne L. 2009. Precarious Work, Insecure Workers: Employment Relations in Transition. American Sociological Review. Vol. 74/February: 1–22.

Lavrič, M., Flere, S., Tavčar Krajnc, M., Klanjšek, R., Musil, B., Naterer, A. Kirbiš, A., Divjak, M. & Lešek, P. 2011. Youth 2010: The social profile of young people in Slovenia [Mladina 2010: Družbeni profil mladih v Sloveniji]. Ljubljana: Ministry of Education and Sports, Office for Youth; Maribor: Aristej.

Maier, SU., Makwana, AB., Hare TA. 2015. Acute Stress Impairs Self-Control in Goal-Directed Choice by Altering Multiple Functional Connections within the Brain's Decision Circuits. Neuron. Aug 5;87(3):621-31. doi: 10.1016/j.neuron.2015.07.005.

MyKay, S., Clark, N. in Parasekevopoulou, A. (2011). Precarious Work in Europe: Causes and consequences for Agriculture, Food and Tourism sectors. London: London Metropolitan University, Working Lives Research Institute. Pridobljeno s http://www.precarious-work.eu/sites/default/files/effat/files/publications/EFFAT_Study_on_Precarious_Work_EN.pdf

OECD. 2015. The Labour Share in G20 Economies. International Labour Organization, Organisation for Economic Co-operation and Development with contributions from International Monetary Fund and World Bank Group. Report prepared for the G20 Employment Working Group Antalya, Turkey, 26-27 February 2015. Dostopno na: https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=1&cad=rja&uact=8&ved=0ahUKEwiZ94rNhYHWAhWJvRQKHVmPAg8QFggrMAA&url=https%3A%2F%2Fwww.oecd.org%2Fg20%2Ftopics%2Femployment-and-social-policy%2FThe-Labour-Share-in-G20-Economies.pdf&usg=AFQjCNHJkBt1jy-6p0ruWzSnss_yfOaJOg (Aug. 2017).

OECD. 2017. OECD.Stat. Dostopno na: https://stats.oecd.org/Index.aspx?DataSetCode=INVPT_D (Aug. 2017).

Piketty, T. 2015. Kapital v 21. stoletju. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Piug-Barrachina, V., Vanroelen, C., Vives, A., Martínez, J. M., Muntaner, C., Levecque, K., Benach, J. in Louckx, F. (2014). Measuring employment precariousness in the European Working Conditions Survey: The social distribution in Europe. Work : A Journal of Prevention, Assessment, and Rehabilitation, 49(1), 143‒161

Rotman, D. 2014. Technology and Inequality. MIT Technology Review. Dostopno na: https://www.technologyreview.com/s/531726/technology-and-inequality/ (Aug. 2017).

Schulze Buschoff, K. 2015. »Atypical Employment« is Becoming a Norm, but have Pension Systems Responded Yet? A Comparison of Six European Countries. FES Publication: Dostopno na: http://library.fes.de/pdf-files/id-moe/11614-20151019.pdf (Aug. 2017).

Sorokin, P. 1962. Social and Cultural Dynamics. New York: Bedminster Press, 1962.

Wallach, W. 2015.A Dangerous Master: How to Keep Technology from Slipping Beyond Our Control. Basic Books.

Zucman, G. 2016. Skrito bogastvo narodov. Raziskava o davčnih oazah. Ljubljana: Sophia.

VIR: Prispevek je bil narejen za zbornik, Prekarnost in družbena odgovornost: Interdisciplinarni pogledi na prekariat, ki ga je za zbirko Maksima leta 2018 založila Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.

[1] Ko govorimo o atipičnih zaposlitvah, govorimo o začasnih, negotovih, nestalnih, tj. prekarnih zaposlitvah, ki jih v primerjavi s stalno zaposlitvijo za nedoločen čas spremljajo nižje ravni socialne, ekonomske in pravne varnosti. Gre predvsem za (neprostovoljne) (samo)zaposlitve za določen čas, pogodbeno delo, delo prek agencij ipd.; več v točki 2.

[2] O razsežnosti premika nazorno priča dejstvo, da so se praktično vsi udeleženci letošnjega Svetovnega ekonomskega foruma v švicarskem Davosu strinjali, da živimo v času »četrte industrijske revolucije«, ki jo poganja nesluten razvoj informacijske tehnologije in ki prek pametnih naprav, nanotehnologije, umetne inteligence, avtomatizacije, virtualne resničnosti in vse večje sposobnosti manipulacije življenja (in smrti) povsem spreminja načine dojemanja prostora, časa, komuniciranja in seveda dela.

[3] Ob povedanem je sicer zanimivo predvsem to, da ti koncepti in principi veljajo predvsem za šibke. Primer posebnih davčnih dogovorov največjih podjetij z nacionalnimi vladami namreč lepo kaže, da za ekonomsko močne (še vedno) velja svojstvena oblika »dogovornega« gospodarstva.

[4] Kot je nakazano, obstaja med mnogimi pojavi dialektičen, vzajemno omogočajoč in določujoč odnos. Tako je na primer jasno, da je tehnološki razvoj hkrati posledica in mehanizem/vzrok modernizacije; da je na primer prekarizacija posledica tehnološkega razvoja, ki pa nanj povratno vpliva tako, da sili ljudi v prekarnih zaposlitvah, da delajo več in bolje, da so nenehno motivirani za preboj.