dr. Rado Bohinc: Vzvodi prekarnega zaposlovanja v slovenskem pravnem redu
Dr. Rado Bohinc je profesor na Fakulteti za družbene vede. Osredotoča se na proučevanje družbene odgovornosti, znotraj tega pa predvsem na analizo delovnih razmerij in korporacijskega upravljanja. V svojem prispevku pod drobnogled jemlje spremenjene pogoje na trgu dela in trenuten odnos med delavcem in delodajalcem. Izhajajoč iz analize veljavne zakonodaje in njenega izvrševanja oblikuje konkretne predloge, prek katerih bi se bilo treba soočiti s prekarnostjo.
VZVODI PREKARNEGA ZAPOSLOVANJA V SLOVENSKEM PRAVNEM REDU
Povzetek
Bolj kot je ureditev trga dela liberalna (t. i. fleksibilizacija in deregulacija trga dela), večja tveganja padejo na delavce in posledica sta večja negotovost in nezanesljivost, to je prekarnost dela.
Prekarnost ima svoje korenine v vse skrajnejših zahtevah sodobnega kapitalizma po čim bolj prožnem zaposlovanju delovne sile in uveljavljanju vzporednega trga dela, na katerem delavec prevzema vsa tveganja, kot so izguba zaposlitve, zmanjšanje socialne varnosti itn.
Prekarnost je torej derivat skrajnega in državno neobrzdanega kapitalističnega produkcijskega sistema, v katerem na račun čim boljših ekonomskih učinkov, to je večjih profitov, ki gredo v žepe nosilcev kapitala, delavci prevzamejo celotno tveganje in breme, ki se izraža v negotovosti zaposlitve in posledično v nezanesljivem socialnem položaju.
Prekarnost je izraz nemoči (nesposobnosti) in nezadostne politične volje (nepripravljenosti) države, da se ubrani pritiskov kapitala, tako da zagotovi zaposlenim pravno in socialno varnost v razmerju do delodajalca. Prekarnost nastaja kot posledica družbene neodgovornosti države in politike do tistega dela državljank in državljanov, ki živijo od svojega dela, in do dela kot ključnega produkcijskega tvorca v informacijski in digitalni družbi.
Prekarnost kot vse bolj razširjen družbeni pojav je treba pravno opredeliti in jo odpravljati s pravnimi orodji, ki preprečujejo nedopustno ravnanje.
Ključne besede:
prekarnost oziroma prekernost, prekaren, prekeren, prekariat, delovnopravna zakonodaja, delovno razmerje, agencijsko zaposlovanje, delo na črno
SPLOŠNO O PREKARNOSTI
Razmere v svetu, dostojno delo
ILO v svojem poročilu za leto 2017 navaja podatke o t. i. ranljivih zaposlitvah (vulnerable employment), ki bi jih lahko poimenovali tudi kot prekarne zaposlitve. Navaja, da več kot 1,4 milijarde delavcev po vsem svetu dela v t. i. ranljivih zaposlitvah. Število teh delavcev se vsako leto povečuje za okoli 11 milijonov. To je pomemben izziv, saj to niso zanesljiva delovna mesta z rednimi dohodki in dostopom do socialne varnosti. Tudi zato se svet danes sooča z velikim primanjkljajem, ko gre za uresničevanje politične zamisli o t. i. dostojnem delu[1].
Iz navedenega poročila tudi izhaja, da je trenutno po vsem svetu brezposelnih več kot 201 milijon delavcev, kar pomeni povečanje za 3,4 milijona delavcev po vsem svetu glede na leto 2016. Skoraj 780 milijonov delavcev, predvsem v državah v razvoju (vsak tretji delavec), še vedno živi v razmerah ekstremne ali zmerne revščine.
Poročilo sicer poudarja pomen trajnostnih podjetij in vključujoče rasti. Navaja, da podjetja sama ne morejo ustvariti gospodarske rasti, polnega in produktivnega zaposlovanja ter dostojnega dela za vse. Takšni dosežki zahtevajo od vlade in socialnih partnerjev, da prevzamejo svoj delež odgovornosti. Vlade igrajo pomembno vlogo zlasti z učinkovitim socialnim dialogom in pri oblikovanju pravil in institucij, ki spodbujajo trajnostna podjetja in vključujočo rast. Poročilo poudarja, da dostojno delo in produktivno zaposlovanje lahko temelji samo na podjetjih, ki spodbujajo pravičnost pri zaposlitvenih priložnostih, varstvu pravic delavcev ter pri vlaganjih v delavce in druge pomembne dejavnike proizvodnje[2].
Podatki kažejo, da so razmere v sodobnem svetu, kar zadeva trg dela in zaposlenosti ter kakovost (dostojnosti) zaposlitve, kritične in se poslabšujejo. Področje dela in zaposlovanja ter s tem povezane pravice in socialni položaj človeka še niso predmet učinkovite globalne družbene pozornosti in odgovornosti. Obstaja velikanski primanjkljaj pri uresničevanju mednarodnih političnih in pravnih proklamacij, ki zadevajo človekovo delo (OZN, ILO, OECD, EU ...). Prekarnost kot način kar najcenejšega izvajanja dela po volji in oblikah, ki ustrezajo samo eni strani – delodajalcu, se širi z nenehnimi in nezaustavljivimi zahtevami kapitala po vse večji gospodarski učinkovitosti in profitih. Ta proces je še dodatno spodbujen s skokovitim tehnološkim razvojem, ki sam zase terja fleksibilizacijo dela in stalno opuščanje preživelih in nastanek novih vrst in oblik dela. Pravni red tem procesom ne sledi, politika jih še ne zaznava v obsegu, ki zahteva sprejemanje ukrepov.
Nastanek prekarnosti
Razmah prekarnosti oziroma prekarnih oblik dela in zaposlovanja sovpada z uvajanjem t. i. prožnih (fleksibilnih) oziroma atipičnih oblik zaposlovanja, ki naj bi trg dela naredile prožnejši, kar naj bi povečevalo konkurenčnost dela in s tem gospodarsko učinkovitost.
Ta proces je s svojimi stranskimi učinki žal premočno zarezal v pravice delavstva, ki so bile pridobljene v stoletnem sindikalnem boju, in v varnost zaposlitve, ki jo je zagotavljala delovnopravna zakonodaja z zaposlitvijo za nedoločen čas kot prevladujočim delovnim razmerjem. Načela varnosti zaposlitve in socialne varnosti zaposlenih nasploh se v sodobni delovnopravni zakonodaji vse bolj umikajo neoliberalnim pritiskom za večjo prožnost trga dela. Ta proces vse bolj zaostruje razmerja med delom in kapitalom, t. i. »just in time« najemanje dela, kar dejansko je prekarna zaposlitev, postaja nov vzvod ekonomske učinkovitosti v prid nosilcev kapitala in na račun socialne varnosti nosilcev dela.
Na drugi strani se proces prekarizacije spodbuja z razvojem tehnologije in s povečevanjem deleža storitev na račun tradicionalne industrije, v kateri je bil položaj delavca manj negotov in z vidika pridobljenih pravic iz dela varnejši. Negotovost zaposlitve kot esencialna sestavina prekarnega razmerja se v sodobnem svetu povečuje, ker se povečuje t. i. fleksibilnost trga dela, spodbujena s slo po večji gospodarski učinkovitosti in profitu.
Teorija še navaja (Hrženjak, Majda, 2017), da je treba prekarizacijo razumeti bistveno širše kot zgolj frekventnost nestandardnih zaposlitev, ki so samo vrh ledene gore. Prekarizacijo je treba raziskovati z vidika elementov, ki definirajo kakovost delovnega mesta, kot so kontrola nad delovnimi pogoji, obseg in intenzivnost dela, dolžina delovnega časa, višina dohodka, delež plačanih socialnih prispevkov delodajalca, dostop do izobraževanja, možnosti usklajevanja dela in družine, sindikalno predstavništvo in prisotnost kolektivnih sporazumov (Hrženjak, Majda, 2017 navaja Tucker, 2002; Rodgers, 1989).
Prekariat kot družbeni razred
Guy Standing v knjigi The Precariat utemeljuje, da je prekariat nevaren razred, ki ga sestavljajo ljudje, ki se soočajo z življenjem v negotovosti in se gibljejo znotraj delovnih mest, ki dajejo malo pomena njihovemu življenju. Opozarja, da to vodi do naseljevanja migrantov in drugih ranljivih skupin in da so njegovi člani lahko dovzetni za klice političnega ekstremizma. Pri opredelitvi nove politike prerazdelitve dohodka (dohodkovna varnost) bi morali biti strahovi in težnje prekariata osrednjega pomena. Prekariat postaja vse pomembnejši svetovni pojav, ki je zelo viden v protestnih gibanjih po vsem svetu. Gre za nastanek novega kolektivnega duha ali le za razkritje naraščajoče velikosti in naraščajoče jeze tega novega razreda?[3]
Prekarci vse bolj preraščajo v razred brezpravnih državljanov, ki jih država ni sposobna zaščititi pred delodajalci, ki zaradi sle po dobičkih ne presegajo le meje zakonitosti, ampak tudi socialne brezbrižnosti. Naraščajoča jeza in obup zaradi življenjskih stisk in nepredvidljivosti življenja, ki spremljajo ta socialno zapostavljeni del prebivalstva, sta zato upravičena.
Prekariat postaja razred, ki ga sestavljajo ljudje, ki živijo od dela, ki trpijo zaradi premajhne predvidljivosti in s tem pravne in socialne varnosti; to vpliva na materialno ali psihološko blaginjo pripadnikov tega razreda.
Za razliko od razreda proletarcev (industrijskih delavcev v 20. stoletju, ki nimajo lastnih proizvodnih sredstev in so zato prodali svoje delo za življenje) so sodobni prekarci sicer vključeni v delo, morajo pa ga opravljati na način, ki jim ne zagotavlja niti dostojnega plačila niti socialne varnosti. Kljub temu takšno delo opravljajo, da ohranijo svoj položaj na sicer krutem trgu dela (pomanjkanje varnosti zaposlitve, prekinitve v delovnem razmerju, podzaposlenost, negotovost).
Ellerman postavlja problem širše, govori o najetih ljudeh in o razklanosti človeštva na tiste, ki človeško silo najemajo, in tiste, ki svojo (delovno) silo dajejo v najem. V tem vidi temelj izkoriščevalskega razmerja med delodajalci in delojemalci in to razmerje primerja z lastništvom nad sužnji[4]. Odprava tega razmerja oziroma pogodbe za najem človeških bitij, kot se izraža, je temelj preoblikovanja podjetja v demokratično korporacijo, v kateri so članske pravice osebne pravice, vezane na opravljanje dela v podjetju. Tako se korporacija iz kosa lastnine pretvori v demokratično družbeno institucijo.[5] Ellerman razvija idejo demokratičnega principa: vsakdo, ki je voden na podlagi neke odločitve, mora imeti neposredno nadzorstveno pravico sodelovati pri sprejemanju te odločitve. Razlikovati je treba med tistimi, ki so vodeni (zaposleni), in tistimi, ki jih neka odločitev samo zadeva in niso vodeni (delničarji, porabniki, poslovni partnerji, okoliško prebivalstvo).
Izrazi prekarnost oziroma prekernost, prekaren, prekeren, prekariat
Samostalnik prekarnost oziroma prekernost se najpogosteje pojavlja v pridevniški obliki, kot npr. prekarni delavec (prekarec), prekarno delo ali prekarna zaposlitev.
Prekarna zaposlitev je splošni izraz za take vrste zaposlitev, ki je nezanesljiva, manjšega obsega, začasna in pravno ni varovana v smislu splošno pripadajočih pravic (do minimalne plače, odmora in dopusta, prispevkov za socialno varnost in podobno). Ne le zaposlitev za določen čas, po delovršnih pogodbah, prek SP in drugih oblik individualnega dela, prekarna zaposlitev se pojavlja v najrazličnejših oblikah, najpogosteje imenovanih s skupnim izrazom netipične ali prožne oblike zaposlitev.
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika na besedo prekarnost ali prekernost pa tudi pridevniška oblika prekaren ali prekeren nima zadetkov[6]. V Jezikovni posvetovalnici na vprašanje, katera od različic prekeren/prekaren je ustreznejša, dobimo odgovor, da je bila različica z e prevzeta glede na izgovorno prakso (vsakdanji jezik: prekeren), različica z a pa glede na pisno prakso (strokovni jezik: prekarij, prekarist). Razlog za zapis besede prekeren z e je verjetno dejstvo, da smo besedo tedaj prevzeli pod vplivom izreke v germanskih oziroma romanskih jezikih (npr. nemški pridevnik prekär izgovorimo [preˈkɛːɐ̯]), kar je zaznamovalo zapis v slovenščini.[7]
Pridevnik prekaren, ki izhaja iz latinske precarius (prvotno 'izprošen, priberačen, začasen, odvisen od volje drugega'; kasneje 'nestalen, negotov, prehoden')[8].
Angl. izraz »precarious« se prevaja kot negotovo ali nestabilno[9]. Negotov položaj v razmerju, v katerem je ena od strank v podrejenem položaju, praviloma pridobljenem na ponižujoč način.
Izraz »precarious« [lat. »precarius«) je angleški pridevnik za položaj, ki je pridobljen s prosjačenjem ali molitvijo in je odvisen od prošnje ali volje drugega (fr. izraz »precari« pomeni molitev). Prekarni položaj je odvisen od volje drugega in ga je mogoče pridobiti, spremeniti ali izgubiti po volji drugega; njegova temeljna značilnost je negotovost.
Jezikovne razlage prekarnega položaja navajajo, da je to položaj z dvomljivim mandatom; kdor se v njem nahaja, je odvisen od neznanih vzrokov ali dogodkov, izpostavljen stalnemu tveganju, na katero nima vpliva. Prekarnost se pojasnjuje kot negotovost ali nestabilnost.[10]
Uveljavljen je tudi samostalnik prekariat, in sicer v pomenu 'nov, socialno heterogen družbeni razred', saj gre za tvorbo skupnega imena po analogiji s proletariat[11]. Izhaja iz uveljavljenega in tudi teoretično osmišljenega izraza precariat, ki se v literaturi kot nastajajoči nov družbeni razred primerja z delavskim razredom[12].
V nadaljevanju tega prispevka bomo uporabljali izraze prekarnost, prekaren, prekariat, ker menim, da so iz navedenih razlogov jezikovne stroke ustreznejši od izrazov prekernost, prekerni, prekeriat.
PREKARNOST V SLOVENIJI
Pravna opredelitev, prekarij
Pojma prekarnost, prekaren v pravnem redu RS nista opredeljena oziroma kot pravna pojma ne obstajata. Gre za poljudne izraze, ki so se uveljavili za označevanje negotovih in pravno nevarovanih oblik zaposlovanja, in vse bolj tudi za vse bolj določno opredeljene sociološke pojme. Prav to, da pravne opredelitve prekarnosti ni, je pomemben razlog, da politika in oblast ta pojav zelo različno opredeljujeta in tudi vrednotita njegov pomen. V tem tiči tudi razlog, da se ga v Sloveniji država ne loteva oziroma ga ne odpravlja kot škodljiv družbeni pojav.
Še danes pa je v poljudni in tudi strokovni uporabi rimskopravni izraz prekarij, ki pomeni 'prepustitev nečesa drugemu do preklica'. Po rimskem pravu je lastnik lahko prepustil lastnino v rabo nekomu drugemu do preklica. To pravno razmerje se je imenovalo prekarij.
Čeprav gre po rimskopravnem in tudi našem današnjem pojmovanju prekarija za prepustitev stvari, torej ne dela, do preklica, je med pojmoma prekarij in prekarnost ob tej temeljni funkcionalni razliki tudi vrsta sorodnosti. Sorodnost med prekarijem in prekarnostjo ni v poslovnem namenu (kvazi) razmerja, saj gre pri prvem za rabo tuje stvari, pri drugem pa za rabo tujega dela, v obeh primerih do preklica, ampak v pravni naravi razmerja. Značilnost pravne narave razmerja v obeh primerih je dopusten preklic razmerja kadar koli s strani tistega, čigar stvar oziroma čigar delo se rabi oziroma je na posodo. Značilnost je torej negotovost, nezanesljivosti in šibka oziroma nikakršna pravna varnost tistega, ki stvar rabi oziroma delo zagotavlja.
V obeh primerih gre tudi za dvostransko razmerje, in sicer med tistim, ki stvar ali delo daje na posodo (prekarec), in med tistim, ki stvar oziroma delo uživa (uporablja) do preklica (prekarist). Prekarist je torej tisti, ki je dobil določeno stvar (v primeru prekarija) oziroma je uporabljal določeno delo (v primeru prekariata) na posodo do preklica, prekarec pa tisti, ki daje svojo lastnino (pri prekariju) oziroma svoje delo (pri prekariatu) na posodo prekaristu do njegovega preklica.
S tem smo utemeljili tudi razlikovanje med pojmoma prekarij in prekariat. Pri prekariju gre za prepustitev stvari, pri prekariatu pa za prepustitev dela do enostranskega preklica, ki povzroča skupno pravno značilnost razmerja, to je pravna negotovost in nevarovanost ene od strank razmerja.
Tudi v slovenskem pravnem besednjaku izraz prekarij pomeni začasno uporabo ali užitek tuje lastnine. Naš OZ[13] obravnava prekarij v poglavju o posodbeni pogodbi in tudi (tako kot v rimskem pravu) ne ureja posojanja dela, temveč posojanje stvari. V 583/3. členu OZ določa pravico do preklica pogodbenega razmerja kadar koli, kadar čas trajanja in namen uporabe nista določena. Prekarij je torej razmerje, kadar čas trajanja posodbene pogodbe ni določen; gre torej za nezavezujočo posodo do preklica.
Vzroki nastanka prekarnosti v Sloveniji
Prekarnost je v Sloveniji v precejšnjem obsegu vzpostavila zakonodaja oziroma je vsaj ni preprečila, saj je v zadnjih dveh desetletjih izrazito usmerjena v rahljanje gotovosti položaja zaposlenih in zanesljivosti zaposlitve. Potrebna bi bila temeljita revizija zakonodaje z vidika pravil, ki v različnih področnih zakonih (ne le v delovnopravni zakonodaji) sproščajo pogoje za prekarno zaposlovanje. Predvsem to velja (poleg ZDR) za zakonodajo, ki široko in ne dovolj pretehtano (z vidika pravnega položaja, ki nastane) odpira vrata individualnemu delu, torej delu, ki ni povezano v organizacije, za katere veljajo sicer kolektivno dogovorjena enotna delovnopravna pravila, niti nima sindikalnega varstva. Sem vsekakor sodijo pravila, ki širijo meje dopustnosti zagotavljanja dela prek samostojnih podjetnikov in drugih individualnih (svobodnih) poklicev ter posrednega zaposlovanja prek agencij, ne da bi bila postavljena tudi zakonska pravila za preprečevanje zlorab, ki jih je vse polno in jih označujemo s skupnim izrazom prekarnost.
Zakonodaja vse bolj sledi splošno sprejeti nuji po vse večji t. i. prožnosti zaposlovanja oziroma trga dela, kar ni nič drugega kot manj varnosti za zaposlene. T. i. varna prožnost (flexicurity) je bolj ali manj pesek v oči oziroma izgovor politikov, ki se upogibajo pod pritiski nosilcev kapitala v njihovih neprestanih zahtevah za večjo gospodarsko učinkovitost oziroma konkurenčnost gospodarstva. Slednje pa je zgolj izgovor za pritisk na višje profitne stopnje, ki rastejo hitreje kot družbeni proizvod in vsekakor hitreje kot stopnje rasti plač in socialnih transferjev[14]. To poglablja in do neskončnosti odpira škarje dohodkovne neenakosti z vsemi spremljajočimi posledicami, kot so revščina, nezaposlenost, socialne stiske, neobvladljive ekonomske migracije itd.
Prekarnost so v Sloveniji v precejšnjem obsegu vzpostavili delodajalci, ki zakonodajo zlorabljajo in kršijo. Prekarnost se namreč v Sloveniji vse bolj uveljavlja predvsem z množično kršitvijo delovnopravnih predpisov (kršitev pravil o delovnem razmerju za določen čas, agencijsko zaposlovanje, zaposlovanje in delo na črno, neplačevanje prispevkov, nedopustno zaposlovanje prek samostojnih podjetnikov in drugih oblik individualnega dela itd.). To pri zaposlenih in nasploh v družbi povzroča negotovost in povečuje socialno nestabilnost na izjemno občutljivem področju, kot je zaposlovanje oziroma socialna varnost.
Pravna razmerja, ki vodijo v prekarnost zaposlitve
Po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR)[15] je delovno razmerje povsem določno opredeljeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Vključitev v organiziran delovni proces delodajalca ter osebno in nepretrgano opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca so torej okoliščine, ki terjajo sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (če ne obstaja izjemni zakonski pogoj za sklenitev pogodbe za določen čas) in nikakršne druge pogodbe (niti delovršne, niti avtorske, niti pogodbe z espeji oziroma druge samozaposlitvene pogodbe). To temeljno pravilo iz ZDR se ne uresničuje, saj se za opravljanje dela v imenu prožnosti sklepajo t. i. atipične oblike zaposlitev, ki se po ZDR lahko sklepajo le v izjemnih, zakonsko izrecno opredeljenih primerih; v praksi so izjeme postale pravilo, kar danes poimenujemo prekarnost.
Med atipičnimi oblikami zaposlitve v Sloveniji (zaposlitev za določen čas, agencijski delavci, javna dela, zaposlitve s krajšim delovnim časom, opravljanje del na domu in pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami ali prokuristi) je najbolj razširjena oblika zaposlitev za določen čas, v kateri dela že četrtina delovno aktivnih oseb oziroma 30 % vseh zaposlenih po statističnih podatkih SURS. Poleg omenjenih se v praksi pojavljajo še druge oblike atipičnega dela, ki niso neposredno zapisane v delovnopravni zakonodaji, a se o njih veliko govori v javnosti in jih je pri opravljanju nadzora opazil tudi inšpektorat za delo: to so navidezno samozaposleni in navidezni podizvajalci[16].
Stanje prekarnosti v Sloveniji
Prekarno zaposlovanje tudi pri nas že nekaj časa skokovito narašča. Nastaja t. i. vzporedni trg dela, za katerega je značilno, da se ne vzpostavljajo delovna razmerja in se ne sklepajo pogodbe o zaposlitvi. Samo delovna razmerja se namreč sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Zakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi ne more ustvariti prekarnega razmerja. Ustvarja ga nezakonito nespoštovanje pravila o obveznem sklepanju delovnega razmerja, če nastopijo pri opravljanju dela prej naštete okoliščine. Prekarno delo je torej lahko le nezakonito. Pojem »prekaren« sicer označuje negotovo, navadno slabo plačano, začasno zaposlitev, vendar velja, da je takšna zaposlitev tudi nezakonita.
Prekarno delo se lahko opravlja tudi znotraj delovnega razmerja, vendar le s kršitvijo zakonskih določb o zaposlitvi za določen čas ali določb o agencijskem delu. Prekarno delo se večinoma opravlja izven delovnega razmerja ali prav zaradi tega, navadno na podlagi pogodb civilnega prava, predvsem podjemnih in avtorskih pogodb ter pogodb o samozaposlitvenih razmerjih.
Osnovni problem prekarnih oblik dela (zaposlitev za določen čas, študentsko delo, zaposlitev za krajši delovni čas, samozaposlitev kot samostojni podjetnik, agencijsko delo …) je korenito znižanje socialne varnosti. Tako zaposleni večinoma ne prejemajo zadostnega plačila za preživetje, so brez pravic do plačanega dopusta in regresa, malice, povračila stroškov za prevoz na delo in nimajo plačanih prispevkov (za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti ter prispevkov iz naslova starševskega varstva).
Takšen negativen razvoj trga dela v smeri vse večje fleksibilnosti oziroma prekarnosti v RS potrjuje (npr. podatki SURS), da se je število agencijsko zaposlenih oseb od januarja 2014 do julija 2016 povečalo s 6.220 na 15.532, torej se je več kot podvojilo; ali pa podatek SURS, da se je število samozaposlenih oseb (brez kmetov) v istem času povečalo s 63.191 na 68.584. V letu 2015 se je še naprej povečevalo število kršitev prepovedi sklepanja pogodb civilnega prava ob obstoju elementov delovnega razmerja[17].
V RS področna zakonodaja ustvarja poklice, ki zaradi svojega pravnega statusa vodijo v prekarnost in jo povečujejo. Tako so npr. vse zaposlitve in statusi na področju nege in pomoči na domu prekarni, vendar se obseg in način prekarizacije VIR: Prispevek je bil narejen za zbornik, Prekarnost in družbena odgovornost: Interdisciplinarni pogledi na prekariat, ki ga je za zbirko Maksima leta 2018 založila Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani. razlikujeta glede na konkretni zaposlitveni položaj (Hrženjak, Majda, 2017). To še posebno velja za družinskega pomočnika[18] po Zakonu o socialnem varstvu (ZSV).[19] Zakon o osebni asistenci, ki se bo začel uporabljati šele v letu 2019, uvaja osebnega asistenta, ki je fizična oseba, ki opravlja osebno asistenco pri izvajalcu osebne asistence na podlagi pogodbe o zaposlitvi po zakonu, ki ureja delovna razmerja, ali po podjemni pogodbi ali kot samostojni podjetnik posameznik. Slednji sta obliki, ki ustrezata opredelitvi prekarnega opravljanja dela.[20]
Podobno velja za svobodne kulturne delavce po Zakonu o uresničevanju javnega interesa na področju kulture, ki določa pogoje za samozaposlovanje v kulturi.[21] Samozaposlen v kulturi sklepa pogodbe civilnega prava. Kadar posameznik opravlja tudi dejavnosti, ki ne sodijo v kulturno dejavnost, jih ne sme opravljati kot samozaposlen v kulturi, ampak po splošnih predpisih.
Zaposlovanje na črno
Naša zakonodaja[22] nima opredelitve prekarnega zaposlovanja, ima pa opredelitev zaposlovanja na črno, ki je prepovedano. Prekarno zaposlovanje ni prepovedano, ker zakonsko pravno sploh ni opredeljeno.
Prepovedano je zaposlovanje na črno, kar je zaposlovanje delavca (študenta, tujca), s katerim ni sklenjena pogodba o zaposlitvi oziroma pogodba civilnega prava, na podlagi katere se lahko opravlja delo, in delavec ni prijavljen v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Za zaposlovanje na črno zakon določa sankcije, nobenih sankcij pa ni zoper prekarno zaposlovanje.
POVZETEK NEZAKONITIH OBLIK PREKARNOSTI IN PREDLOGI ZA PREPREČEVANJE
Poglavitne nezakonitosti, ki vodijo v prekarnost
Največ kršitev, ki so očitno že povsem neobvladljive, je pri zaposlovanju za določen čas. Delež teh se je pri novih zaposlitvah povzpel na 80 % in več, zato temeljno obliko prekarnosti znotraj delovnega razmerja predstavljajo pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki v EU vse bolj pridobivajo na pomenu[23]. Gre za vse večji obseg zaposlovanja, čeprav v večini primerov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni izrecne zakonske podlage oziroma se takšna podlaga zlorablja (fiktivno vzpostavlja) in bi morala biti pogodba sklenjena za nedoločen čas. Gre tudi za najemanje samozaposlenih v primerih, ko bi morali skleniti pogodbo o zaposlitvi, ali pa za sklepanje več različnih pogodb o zaposlitvi znotraj družb in z različnimi povezanimi družbami pod istim vodenjem, na različno opredeljenih projektih ipd.
Izven primerov kršitev pravil o zaposlovanju za določen čas je prekarnost v delovnem razmerju, ki se vzpostavi s pogodbo o zaposlitvi, sicer redka. Prekarnost se vzpostavi nezakonito, ko delodajalec uveljavi pogodbo o zaposlitvi, ki ni skladna z zakonom (npr. glede temeljnih pravic iz delovnega razmerja, ki so določene z zakonom in s kolektivno pogodbo), ali pa ko pogodbo krši, torej ko ne izvršuje svojih obveznosti v razmerju do delavca. Prav tako v primeru, ko pogodbe o zaposlitvi ne sklene, pa bi jo moral glede na okoliščine, v katerih se delo opravlja. Ko je sklenjena pogodba o zaposlitvi, prekarnost nastopi z njeno kršitvijo oziroma z njeno neskladnostjo z zakonom.
V največ primerih prekarnost nastane, ko ni sklenjena pogodba o zaposlitvi (delo na črno), pa bi morala biti. Gre za običajno pogodbeno razmerje z izvajalcem dela, ki je fizična oseba ali pa samostojni podjetnik, nosilec osebnega dela, študent, kmet itd., ki ne uživa nobenih pravic iz dela, saj je stranka poslovne pogodbe in ne delavec v delovnem razmerju s pogodbo o zaposlitvi.
Med vse pogostejše kršitve delovnopravne zakonodaje, ki vodijo v prekarnost, sodi tudi neplačevanje prispevkov za socialno varnost ali pa kar neplačevanje pogodbeno ali zakonsko določenih plač ob dospelosti.
Sem sodijo tudi primeri t. i. posojanja delavcev prek organizacije, ki se ukvarja z zagotavljanjem delavcev drugim delodajalcem. Nemoč oblasti, da bi obvladala nezakonitosti na račun delavcev, je očitna, saj je Slovenija v vrhu držav po obsegu agencijskega zaposlovanja. V Sloveniji se t. i. agencijsko delo povečuje, in to kljub številnim zlorabam na račun delavcev (neplačevanje prispevkov, nespoštovanje pravil o pravicah iz dela itn.). Povečuje se število agencijsko zaposlenih, še zlasti pa se povečujejo prihodki, še zlasti dobički zaposlitvenih agencij.
Predlogi za dopolnitve ZDR in druge zakonodaje
Opredelitev prekarnosti
ZDR mora določiti zakonsko definicijo, opredelitev prekarnosti razmerja in določiti prepoved sklepanja katerih koli drugih razmerij, če so izpolnjeni pogoji za sklenitev delovnega razmerja. Sankcija za kršitev te prepovedi je ničnost takšne pogodbe.
Opredelitev prekarnosti mora izhajati iz sedanje ureditve delovnega razmerja v ZDR. Prekarno in s tem prepovedano je vsako razmerje oziroma opravljanje dela, kjer se delavec vključi v organiziran delovni proces delodajalca, ter osebno in nepretrgano opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki ni delovno razmerje, sklenjeno s pogodbo o zaposlitvi.
Nazaj iz podjetniških v delovnopravna razmerja
ZDR mora z izrecno določbo prepovedati sklepanje s. p. in drugih individualnih razmerij, ko gre za opravljanje dela z vključenostjo delavca v delovni proces delodajalca, nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Prepoved mora biti sankcionirana z ničnostjo pogodb. Samo to lahko prepreči beg iz delovne zakonodaje v kvazipodjetniške oblike in pretvarjanje delodajalca v naročnika oziroma uporabnika storitve, delavca pa v izvajalca storitve na trgu.
Zaposlovanje za določen čas
ZDR bi moral izrecno opredeliti ničnost pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so sklenjene in zanje ni izrecne zakonske podlage, če je ta fiktivna, če gre za veriženje, zlorabe znotraj povezanih podjetij itd. Hkrati bi morali revidirati zakonske podlage, jih podrobneje opredeliti in odpraviti tiste, ki so predmet zlorab.
Neplačevanje prispevkov za socialno varnost
Kršitve delovnopravne zakonodaje v obliki neplačevanja prispevkov za socialno varnost ali neplačevanja pogodbeno ali zakonsko določenih plač ob dospelosti bi morali najstrožje, tudi kazensko sankcionirati, s pravnimi posledicami obsodbe v obliki prepovedi opravljanja dejavnosti za kršilce.
Agencijsko zaposlovanje
Zakonske pogoje t. i. posojanja delavcev prek organizacije, ki se ukvarja z zagotavljanjem delavcev drugim delodajalcem, je treba z dopolnitvami ZDR omejiti, jih torej napraviti bolj restriktivne, tudi z zmanjševanjem dopustnega odstotka zaposlenih v organizaciji na tej podlagi.
Pregon zlorab delovne zakonodaje
Velikega pomena je pregon nezakonitosti ter s tem povezana vloga in položaj inšpekcijskih in pravosodnih organov.
Organi pregona v zadnjem času ugotavljajo razširjen pojav sklepanja pogodb o zaposlitvi za krajši delovni čas, pri čemer pa delavci opravljajo delo dlje od dogovorjenega delovnega časa, ob tem pa za preostanek delovnega časa niso ustrezno zavarovani, plačani – če sploh – pa so v gotovini. Številne zlorabe so tudi na področju prepovedi sklepanja pogodb civilnega prava ob obstoju elementov delovnega razmerja.
Sklep
Zakonodajo je treba temeljito prenoviti v delih, ki dopuščajo širjenje prekarnosti; predvsem opredeliti prekarnost, zaostriti opredelitve glede dopustnega zaposlovanja za določen čas in cenzuse za zaposlovanje prek organizacij, ki zagotavlja delo pri drugem delodajalcu, kjer je kršitev na škodo delavcev največ
Postopno je treba uveljavljati in širiti obseg t. i. delavskih korporacij, v katerih delavec ni najeta delovna sila in torej ni v mezdnem razmerju, ampak je konstitutivni član podjetja. Velikega pomena je pregon nezakonitosti ter s tem povezana vloga in položaj inšpekcijskih in pravosodnih organov. Njihovo delo je treba podpirati in povečati njegov obseg, predvsem pa uzakoniti sankcije za kršitelje.
LITERATURA
Breznik, Maja, Mirovni inštitut, Staje prekarnosti v RS, Atipične oblike zaposlitev: poročilo ekspertnih intervjujev in analiza politik, Ljubljana, 2013
Ellerman, David (2017): “On the Labour Theory of Property: Is the Problem Distribution or Pre-distribution?” Challenge. The Magazine of Economic Affairs 60 (2): 171–88.
Ellerman, David, THE CORPORATION AS A DEMOCRATIC SOCIAL INSTITUTION, SOCIAL ECONOMICS: RETROSPECT AND PROSPECT, edited by Mark A. Lutz, University of Maine, Kluwer Academic Publishers, Boston, Dordrechtl London
Hrženjak, Majda, Mirovni inštitut., Družbena organizacija skrbi kot dejavnik prekarizacije dela, neobjavljeno, 2017
Hlebec, Valentina, Mateja Nagode in Maša Hrast Filipovič (2014): Kakovost socialne oskrbe na domu: vrednotenje, podatki in priporočila. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Standing, Guy (2011) The Precariat: The New Dangerous Class ISBN 1-84966-351-3
Lorey, Isabel (2015). State of Insecurity: Government of the Precarious. Translated by Derieg, Aileen. London: Verso. ISBN 978178168
Piketty, Tomas, Kapital v 21. stoletju, Mladinska knjiga Ljubljana
PRAVNI VIRI
Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 64/16 – odl. US)
Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 12/07 – uradno prečiščeno besedilo, 29/10, 57/12, 21/13 – ZUTD-A in 32/14 – ZPDZC-1).
Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, 79/06 – ZZZPB-F, 103/07, 45/08 – ZArbit in 21/13 – ZDR-1)