dr. Peter Čeferin: Problem prekarnosti ne le problem posameznih delavcev
dr. Peter Čeferin je vodja ene najmočnejših odvetniških družb v Sloveniji. Kot pravnik se je prekarnosti lotil skozi prizmo ustavnega prava in človekovih pravic in tako na našem blogu začel novo rubriko imenovano ‘Pogledi na prekariat’. V prispevku k temi pristopa sam, v svoji dinamiki in po lastnem prevdarku.
Avtor prispevka: dr. Peter Čeferin, Ljubljana, 17.11.2016
Pridevnik ‘prekaren’ se najpogosteje uporablja v zvezi s pojmi prekarni delavec, prekarno delo, prekarna zaposlitev, zaposlitev za določen čas, zaposlitev brez pravice do dopusta, brez pravice do plačevanja prispevkov za zavarovanje in podobno. Beseda izhaja iz latinske besede »precarius«, ki prvotno pomeni izprošen, priberačen, začasen; kasneje pa nestalen, negotov, prehoden. Odvisen od volje drugega.
Zato prekarni delavec ni samo nasprotje nekoga, ki je v rednem delovnem razmerju. Je nekdo, ki dela v pogojih, ko nima socialne varnosti, ki je v stalni negotovosti ali bo za svoje delo plačan ali ne, ki ne ve, koliko bo plačan, ki ne ve, kako dolgo bo sploh lahko delal, ki je skratka odvisen od volje drugega.
Umetnik na primer, nima na voljo le alternative, ali je prekarec ali pa je v delovnem razmerju. Problem umetnosti in arhitekture v današnjem svetu je, da se ju skuša zvesti na tržni dejavnosti. To pomeni, da se morata podrejati logiki profita. Konkretno to pomeni, da mora umetnik delati samo takšne slike, ki se bodo prodajale, režiser takšne gledališke predstave, ki bodo všečne čim večjemu številu ljudi, arhitekt takšne stavbe, kot si jih želijo tisti, ki imajo denar, in ki se vmešavajo v arhitektove strokovne, estetske in etične odločitve. To pa je problematično zato, ker imata umetnost in arhitektura veliko večjo moč od tega, da zabavata množice oziroma tiste, ki si ju lahko privoščijo. Imata moč, da sprožata mišljenje, da sprožata kreativnost ljudi, da ti vidijo, da obstoja še kaj drugega kot svet rutine, v katerem iščemo samo nove in nove verzije zabave. Skratka umetnost in arhitektura odpirata možnost za to, da smo v svetu drugače, kot samo na način, da trošimo, da smo v svetu kot subjekti in ne zgolj kot potrošniki. Postavljanje umetnikov v prekarni položaj pomeni zapiranje možnosti za to,da lahko delajo tisto, kar so na podlagi svojega znanja in trdega dela odkrili kot »pravo stvar«. Če umetniki v zgodovini ne bi kreativno delovali, potem ne bi bilo izjemnih del človeštva, ki nas še danes spominjajo na to, da je v človeku nekaj močnejšega in lepšega, kot pa samo njegova potreba po (čimbolj zabavnem) preživetju.
Poseben problem predstavlja tudi položaj prekarnega dela v novinarstvu. Novinarja, ki je vezan na pogodbo civilnega prava, lahko namreč urednik odpusti naslednji dan po objavi uredniku ali lastniku medija nevšečnega članka. In mu ne da novega dela. Novinar, ki hoče preživeti, se mora odločiti, ali bo pisal po željah urednika oziroma lastnika medija, če bo hotel preživeti svojo družino. Ali pa bo lačen. Tak položaj globoko posega v svobodo tiska, ki ni samo sestavni del pravice do svobode izražanja, ampak je tudi eden bistvenih elementov svobodne in demokratične družbe.
Odvetnik, na primer, ni služabnik stranke, ampak je lahko le služabnik prava. Tako kot arhitekt, ki mu stroka ne dopušča, da bi po nalogu bogatega investitorja projektiral hiše v sladolednih fasadnih barvah, tudi odvetnik ne sme streči takim in tistim željam stranke, ki nasprotujejo pravilom stroke in načelom poklicne etike. Da ne govorimo o tem, da je mladim pravnikom v Sloveniji sploh onemogočeno opravljanje poklica,za katerega so se šolali.
Univerzitetni diplomirani pravnik (po novem tudi magister prava) lahko namreč opravlja poklic sodnika, državnega tožilca, odvetnika, pravobranilca oziroma lahko pridobi pravico zastopanja strank v zahtevnejših zadevah samo v primeru,če ima opravljen pravniški državni izpit. Glavni pogoj za pripustitev kandidata k opravljanju tega izpita pa je opravljena pripravniška praksa. Prostih pripravniških mest pri odvetnikih je malo. Zato pride v poštev predvsem sodno pripravništvo v delovnem razmerju. Kriterija za sprejem v tovrstno pripravništvo sta dva: kriterij na podlagi povprečne ocene v času študija in kriterij na podlagi prednostne liste. V primeru prvega kriterija je treba opozoriti,da se na primer na dan 13.9.2016 na tej čakalni listi Višjega sodišča v Ljubljani nahaja 1046 (entisočšestinštirideset) na pripravništvo čakajočih univerzitetnih diplomiranih pravnikov ali magistrov prava. Od teh jih sodišče pokliče v pripravništvo manj kot 10 (deset) na leto. Sodišča te liste osvežijo trikrat na leto, iz česar lahko sklepamo,da eno od štirih višjih sodišč v Sloveniji letno sprejme do 30 (trideset) pripravnikov. V primeru drugega kriterija na podlagi prednostne liste, ki je sestavljena z upoštevanjem dneva prijave, pa mora kandidat na pripravništvo čakati 10 (deset) let. Če vzamemo prednostno listo Višjega sodišča v Ljubljani, je na prvem mestu kandidat, ki je podal prijavo dne 16.6.2006. Ob takem položaju se seveda postavlja vprašanje, ali je študij prava pri nas sploh smiseln.
Glede na vse zgoraj povedano problem prekarnega dela ni samo problem posameznih delavcev in poklicev, ampak ima institut prekarnosti tudi splošne družbene posledice.
Zato odpirajo obstoječe razmere tudi vprašanje skladnosti prekarnega dela s temeljnimi načeli ustave.
Po naši ustavi je Slovenija socialna država. V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Nihče ne sme biti podvržen ponižujočemu ravnanju. Zagotovljeno je spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v vseh pravnih postopkih.
Slovenska ustava nadalje deklarativno zagotavlja nedotakljivost človekove duševne celovitosti ter osebnostnih pravic. Položaj, v katerem se nahaja prekarni delavec, pa predstavlja evidentno kršitev njegove osebnostne pravice do duševne integritete. Prekarni delavec je vsak dan v strahu, ali bo že naslednji dan izgubil delo, ali bo lahko preživel družino, ali bo lahko vrnil kredit, ali mu bodo težko prigarano hišo prodali na dražbi. Prekarnega delavca spremljajo tudi številna druga negativna čustva in predstave, kot so jeza, nemir, žalost, obup.
Ustava zagotavlja svobodo dela; vsakdo prosto izbira zaposlitev; vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Ali res?
Po ustavi imajo delavci pravico do socialne varnosti. Država naj bi skrbela za delovanje obveznega zdravstvenega, pokojninskega, invalidskega in drugega socialnega zavarovanja. Vsakdo naj bi imel pravico do zdravstvenega varstva. Po ustavi naj bi država ustvarjala možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavljala njuno zakonsko varstvo. Delavci naj bi sodelovali pri upravljanju v gospodarskih organizacijah. Kako naj bi prekarni delavci pri tem sodelovali? Začasnost njihovega položaja jim to ne omogoča. Kar ima seveda lahko tudi negativne gospodarske posledice. Tak delavec namreč ne čuti nobene pripadnosti do podjetja in do kolektiva. Začasnost njegove prisotnosti v podjetju ne vzbuja njegovega zanimanja za nadaljnji razvoj podjetja. Delavec, ki ne ve, kje bo jutri delal, tudi nima interesa za nadaljnje izobraževanje v okviru potrebe delovnega mesta,na katerem dela.
Uvedba prekarnega dela tako na eni strani povzroča kršenje z ustavo zajamčenih človekovih pravic, po drugi strani pa kvarno vpliva na gospodarski in kulturni razvoj ter poslabšuje kakovost življenja.