dr. Metoda Dodič Fikfak: Prekarno delo in zdravje
Dr. Metoda Dodič Fikak se je po študiju poklicne in okoljske epidemiologije, ki je vključevala tudi okoljske politike, posvetila raziskovanju različnih vplivov okolja na zdravje delavcev. Ti vključujejo tako vplive polutantov kot tudi vplive družbenih in gospodarskih sprememb. O tem in kako preprečiti, da bi vse to vplivalo na človekovo zdravje, predava študentom različnih strok.
Izvleček
V medicinski literaturi prekarnost ni natančno definirana. Govorimo o negotovih oblikah dela, ki so povezane predvsem z migrantskim delom in hudo človekovo stisko, povezano z delom. Posledice takih oblik dela se na človekovem zdravju odražajo najpogosteje kot depresija in strah, ki pogosteje vodita do samomora. Značilen je tudi prezentizem. Take oblike dela povzročajo psihosomatske bolezni, ki jih je kot posledico težko raziskovati, ker se kažejo kot somatska bolezen, ki jo je povzročila duševna stiska delavca. Podatkov o zdravju prekarnih delavcev v Sloveniji nimamo, lahko pa o posledicah prekarnosti sklepamo iz študij o delavcih, ki jih je prizadela zadnja gospodarska kriza.
Abstract
Precarious work is not precisely defined in medical literature. It mostly focuses on insecure jobs associated with migrant workers and serious work related psychological crisis. The consequence of such jobs on human health is presented as depression and axiety, which frequently lead to suicide. Presenteeism is also a typical symptom of such jobs. Precarious work brings more psychosomatic diseases, for which causal relationship is difficult to research as the diseases are somatic triggered by workers' mental suffering. In Slovenia we have no data of health of precarious workers, but we can predict the consequences of precarious work from the studies on workers exposed to the last economic crisis.
Ključne besede: prekarnost, negotove oblike dela, zdravje, depresija
Key words: precariousness, insecure jobs, health, depresion
Uvod
V medicinski literaturi ne obstaja enotna definicija prekarnosti. V glavnem govorimo o vplivu različnih oblik negotove zaposlitve, kot so nizke plače, pomanjkanje bonitet za delavce, slabe možnosti učenja in izpopolnjevanja, slabe perspektive za bodočnost in visoka fleksibilnost delovnega časa, na zdravje delavcev.
Kanadska literatura govori o prekarnosti predvsem v povezavi z migranti, njihovim izkoriščanjem, podcenjevanjem usposobljenosti, z onemogočanjem vračanja domov, življenjem, razcepljenim med prijaznostjo in osebno stisko, z neprepoznanimi potrebami za ohranitev duševnega zdravja ... (1,2).
Literature, ki raziskuje posledice prekarnosti za zdravje delavca, je največ na Daljnem vzhodu. Korejski avtorji poročajo, da je pri delavcih, ki so postali part-time prekarni delavci, večja verjetnost, da bodo resno mislilo na samomor, kot pri tistih, ki ohranjajo zaposlitev za nedoločen čas (RO=2,37; IZ= 1,07-5,25). Prav tako korejski avtorji ugotavljajo, da je samo dejstvo, da so postali delavci prekarni, čeprav polno zaposleni, dovolj, da je verjetnost za samomor več kot dvakrat večja kot pri polnozapsolenih, vendar neprekarnih delavcih (RO=2.33; IZ 1,09-4,99); za tiste delavce, ki so postali prekarni za polovični delavni čas, pa je verjetnost, da bodo naredilo samomor, celo štirikrat večja, kot če ne bi bili prekarni (RO=3,94; IZ=1,46-10,64) (3).
Južnokorejski avtorji so tudi ugotovili, da je prekarno delo statistično značilno povezano z depresijo in ??suicidalnosamomorilno mislijo pri moških z nizkim ali srednjim osebnim dohodkom (4).
Tudi evropski avtorji poudarjajo, da se morajo snovalci politik zavedati škodljivega učinka prekarnega dela tako na zdravje kot tudi dobro počutje delavca in to upoštevati pri nadaljnji fleksibilizaciji trga dela.
V istem projektu so italijanski raziskovalci odkrili, da imajo prekarni delavci bistveno večje tveganje za poškodbe (resne in lažje) kot tisti z gotovo zaposlitvijo.
Pri delavcih, ki so delali več kot 48 ur na teden, je bilo večje tveganje za prezentizem. Pri prekarnih delavcih je bilo manjše tveganje za absentizem brez prezentizma in za kombinacijo absentizma s prezentizmom, pri delavcih, ki so dojemali svoje delo kot negotovo, pa je bilo večje tveganje za prezentizem brez absentizma. Raziskovalci opozarjajo snovalce politik, naj ponovno uvedejo zaposlitev za nedoločen čas in se izogibajo dela v podaljšanem delovnem času.
Intenzivno prekarno delo je povezano z (naj)slabšim zdravjem in (naj)slabšim počutjem, prav tako z nizkim zadovoljstvom na delu, s slabim zdravjem, še zlasti slabim duševnim zdravjem (5).
Italijanski avtorji poročajo, da ima Italija kar 2,7 milijona prekarnih (pogodbenih) delavcev in da je pri njih verjetnost predpisovanja psihotropnih zdravil večja. Pogoste spremembe pogodb o začasnem delu so povezane tudi s pogostimi duševnimi motnjami in slabim zdravljenjem. Tako prehod iz trajnega v začasno delo poveča verjetnost za duševno motnjo, simetrično pa prehod iz začasnega v trajno zaposlitev zmanjša verjetnost za duševne motnje. Med spoloma ni razlike (6).
Rezultati slovenskih študij o negotovih oblikah dela v času krize
Študij o vplivu prekarnega dela na zdravje delavcev nimamo, imamo pa nekaj študij o vplivu negotovih oblik dela na zdravje iz gospodarske krize leta 2009.
Številni avtorji so namreč ugotovili, da negotovost zaposlitve v krizi povzroča slabo zdravje. Tveganje za to se poveča za skoraj trikrat (OR= 2.5, po 4. letih 2.1), poveča se resnost za kostno-mišične bolezni, tudi število prizadetih delov kostno-mišičnega sistema se poveča, posledično se poveča bolniška odsotnost. Znano je tudi, da so negotove oblike dela v času krize povezane z večjim tveganjem za smrt zaradi bolezni kardiovaskularnega sistema (OR= 5.1; IZ= 1.4-19.3), poveča se število samomorov. Neposredno ob nastopu take oblike dela se povečajo bolniška odsotnost, prezentizem, predpisovanje psihotropnih zdravil, delovna invalidnost, več je trpinčenja (7).
Tudi v Sloveniji je v času krize odstotek bolniške odsotnosti v eni od najbolj prizadetih panog (proizvodnja oblačil) narastel s 7, 5 % v letu 2008 na kar 9,4 % v letu krize, to je leta 2009 (slika 1).
Slika 1: Odstotek BS po industrijskih panogah, 2009 (Vir: NIJZ)
Prva nacionalna raziskava na reprezentativnem vzorcu odraslih o trpinčenju na delovnem mestu, ki smo jo izvedli leta 2008, je pokazala, da 10,4 % anketirancev meni, da so bili izpostavljeni trpinčenju ne delovnem mestu v zadnjih šestih mesecih pred raziskavo. Ta delež vključuje tudi tiste, ki so bili trpinčeni le občasno. Ker definicije večinoma pravijo, da lahko negativna dejanja na delovnem mestu imenujemo trpinčenje na delovnem mestu le, če se zgodijo pogosto, najmanj enkrat na teden in v daljšem časovnem obdobju, najmanj šestih mesecev, potem je bilo trpinčenih “le” 1,5 % vprašanih. Na vprašanje, ali so bili trpinčeni v zadnjih petih letih, je pritrdilno odgovorilo 19,4 % vprašanih.
Skoraj dvakrat večji delež kot pri žrtvah smo zabeležili pri pričah: 18,8 %. Od tega je bilo 3 % vprašanih zelo pogosto priča trpinčenju na delovnem mestu. Ta podatek daje slutiti, da je trpinčenje na delovnem mestu v Sloveniji še bolj razširjeno, kot bi lahko sklepali iz deleža tistih, ki so se opredelili kot žrtve.
V nasprotju s številnimi tujimi raziskavami so žrtve enakomerno porazdeljene med zasebni in javni sektor.
Enaka raziskava, ponovljena še v času krize leta 2011, je pokazala, da je bilo v zadnjih 6 mesecih na delovnem mestu trpinčenih 5,6 % ??zaposlenih, medtem ko pogosto oziroma po definiciji 0,2 % , kar je bistveno manj kot v času zunaj krize, ko se delavci niso čutili ogrožene. Da so bili trpinčeni zadnjih pet let, je trdilo »le« 14,6 % anketirancev in tudi delež prič je bil bistveno nižji kot leta 2008, ko še ni bilo krize (14,6 %) (8). Podatek se zdi na prvi pogled paradoksen. Kot smo v tem članku že povedali, se trpinčenje v času krize ali negotovih oblik dela poveča, kar se kaže tudi pri nas pri najtežjih primerih, ki zahtevajo bolniško odsotnost, medtem ko je na populacijski ravni število trpinčenih manjše. Podobne rezultate raziskav so dobile tudi nekatere druge evropske države in kažejo na to, da je v času negotovosti človeku najpomembnejše preživetje, vse drugo pa potiska v ozadje. To seveda ne pomeni, da trpinčenja ni, le da so delavci nanj manj pozorni ali pa se ga bojijo priznati celo samim sebi. Najtežjih primerov, ki zahtevajo bolniško odsotnost, pa je več v krizi. Tako analiza bolniškega staleža za diagnozo »reakcija na hud stres in prilagoditvene motnje«, pod katero se skriva trpinčenje na delovnem mestu, kaže, da je bolniška odsotnost v času krize kljub temu, da je za vse duševne in vedenjske motnje na račun prezentizma padala, naraščala (slika 2).
Slika 2: Odstotek bolniške odsotnosti (BS), duševne in vedenjske motnje po diagnozah, 2004–2010 (Vir: NIJZ)
Edina slovenska študija, ki je raziskovala prezentizem, je bila izvedena na delavcih UKC Ljubljana. Pokazala je, da je glavni razlog prezentizma ekonomski. Povprečni prezentist v zdravstvu je ženska, ima srednjo šolo ali manj, je kadilka, ima enega do dva otroka, njena mesečna plača pa je manj kot 1000 evrov (9).
Po podatkih EUROFOUND je več kot 62 % slovenskih delavcev, starejših od 50 let, odgovorilo, da so v zadnjih 12 mesecih delali, čeprav so bili bolni. Odstotek je najvišji med vsemi državami EU in je zaskrbljujoč (10).
Študija, narejena na delavcih Mure, ki so bili odpuščeni ali pa so ??bili preživelcipreživeli prestrukturiranje v letu 2009, je pokazala alarmantne rezultate, ki kažejo, da so prestrukturiranci Mure doživeli depresijo več kot trikrat pogosteje, kot je ta prisotna v splošni slovenski populaciji. Več kot polovica udeležencev raziskave se je med prestrukturiranjem zdravila zaradi depresije, skoraj polovici obolelih pa se je bolezen takrat tudi poslabšala. 40 % delavcev je poročalo, da niso nikoli polni energije, skoraj toliko pa, da niso nikoli zadovoljni (37,1 %), 30 % jih je poročalo, da so pogosto ali stalno osamljeni, od 1046 jih je 143 pomislilo, da bi naredilo samomor, od teh se jih 47 o tem ni pogovorilo z nikomer (11).
Podatkov o psihosomatskih boleznih za Slovenijo nimamo.
Zaključek
V rezultatih pokazani podatki niso neposredno povezani s prekarnimi delavci, zdravstvenih podatkov neposredno od teh namreč nimamo. Z veliko verjetnostjo pa lahko sklepamo, da bodo podatki podobni, kot so pri drugih negotovih oblikah dela, kot je bilo to v času krize. Človekovo telo namreč ne ločuje med različno pravno ali sociološko definiranimi oblikami dela, človek zazna negotovost in predvsem njeno stopnjo ter nanjo odgovori. Zato tudi menim, da nam bodo prikazani podatki v pomoč in vodilo pri nadaljnjem raziskovanju vpliva drugih negotovih oblik dela na delavčevo zdravje.
VIR: Prispevek je bil narejen za zbornik, Prekarnost in družbena odgovornost: Interdisciplinarni pogledi na prekariat, ki ga je za zbirko Maksima leta 2018 založila Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Literatura:
1. Premji S. "It's Totally Destroyed Our Life": Exploring the Pathways and Mechanisms Between Precarious Employment and Health and Well-being Among Immigrant Men and Women in Toronto. Int J Health Serv. 2017.
2. Vahabi M, Wong JP. Caught between a rock and a hard place: mental health of migrant live-in caregivers in Canada. BMC Public Health. 2017 May 23;17(1):498. Published online 2017 May 23. doi: 10.1186/s12889-017-4431-4.
3. Han KM, Chang J, Won E, Lee MS, Ham BJ. Precarious employment associated with depressive symptoms and suicidal ideation in adult wage workers. J Affect Disord. 2017 Aug 15;218:201–209.
4. Yoon HJ, Choi JW, Jang SY, Lee SA, Park EC. The effect of job loss on depressive symptoms: The results from the Korean Welfare Panel Study (2007-2013). Int J Soc Psychiatry. 2017 Feb;63(1):57–62.
5. Julià M, Vanroelen C, Bosmans K, Van Aerden K, Benach J. Precarious Employment and Quality of Employment in Relation to Health and Well-being in Europe. Int J Health Serv. 2017 Jul;47(3):389–409.
6. Bena A, Giraudo M .The health of foreign workers: an Italian and international priority. Recenti Prog Med. 2017 Jul-Aug;108(7):303–306.
7. Vahtera J, Kivimäki M, Pentti J, et al. Organisational downsizing, sickness absence, and mortality: 10-town prospective cohort study. BJM 2004; 328(7439): 555.
8. Urdih Lazar T, Dernovšček Hafner N. Opredelitev, vzroki in razširjenosti trpinčenja na delovnem mestu: Preprečevanje in obvladovanje trpinčenja na delovnem mestu, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa, Ljubljana, 8. april 2011. 2011; Ljubljana.
9. Škerjanc A, Dodič Fikfak M. Sickness presence and stressful life events of health care workers. Central european journal of public health. 2015; 23(3): 240–243.
10. https://www.eurofound.europa.eu/.../sixth-european-working-conditions-survey-2015.
11. Draksler K, Hafner Drnovšček N, Dodič Fikfak M. The restructuring of a textile manufacturing company and workers’ health. In print.