dr. Matjaž Mulej: Prekarnost v luči družbene odgovornosti

Dr. Matjaž Mulej je zaslužni profesor Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru. Je član treh mednarodnih akademij znanosti (Salzburg, Pariz in Pau). Posveča se teoriji sistemov in inovacij, zato družbeni odgovornosti na Inštitutu za razvoj družbene odgovornosti (IRDO). Ima blizu 2.000 objav v skoraj 50 državah in okoli 500 sodelovanj s prakso. Prekarnosti se loteva z vidika ukrepov za njeno preseganje.

0.     IZBRANI IZZIV IN VIDIK OBRAVNAVANJA

Prekarnost ali dninarsko zaposlovanje je stara kmetijsko-gospodarska praksa, na katero je industrijska družba izven tradicionalnega kmetijstva pozabila. Monopolizirano neoliberalno gospodarstvo ga spet širi, ker daje prednost ozkim in kratkoročnim merilom pred dolgoročnimi in širšimi. Slednje poskuša sodobna družba na globalni ravni uveljaviti pod imenom družbena odgovornost. Z njo išče novo pot iz slepe ulice krize izobilja (za 15 % človeštva) in bede (za vse druge). Prekarnost je del krize izobilja in bede, torej tema za družbeno odgovorno obravnavo, vsaj v okviru teme o spoštovanju človekovih pravic.

1.     UVODNA OPOMBA

Nisem raziskovalec prekarnosti, zanjo sem izvedel kot pasiven udeleženec okrogle mize o njej v Mariboru poleti 2017. Pritegnila me je toliko, da sem Črta Poglajna povabil, da pripravi še okroglo mizo v okviru 12. konference IRDO o družbeni odgovornosti 28. 9. 2017 v Mariboru: Družbena odgovornost in izzivi časa 2017: Dodana vrednost kot poslovna informacija z vidika družbene odgovornosti in trajnostnega razvoja podjetij (Mulej in Bergant, urednika, 2017; Hrast, urednica zbornika na www.irdo.si). Tik pred njo sem dobil in prebral knjigo Črta Poglajna (Poglajen, 2017a) in njegov referat za to konferenco (Poglajen, 2017b). Po konferenci me je Poglajen povabil, da naj v desetih dneh pripravim prispevek za ta zbornik, in mi priložil 11 prispevkov (Bajec, 2017; Dernovšek Hafner, 2017; Domadenik, 2017; Dragoš, 2017; Hočevar, Lukšič, Maraž, 2017; Hrženjak, 2017; Klajnšek, 2017; Kostevc, 2017; Repe, 2017; Turnšek Mikačič, 2017; V. Godina, 2017). Vse sem prebral, nobenega nisem utegnil proučiti natančno. Pač ne spadam med upokojence, ki ne bi vedeli, kaj naj delajo, ampak med tiste, ki ne vedo, kaj naj delajo prej.

Kot izhodišče mi je Črt Poglajen poslal tri vprašanja (očitno so enaka za vse omenjene, odgovori pa so vse prej kot enaki in se odlično dopolnjujejo v precej celovito sliko prekarnosti in razmer zanjo):

• Kako razumete prekarnost ‒ kaj prekarnost vključuje?

• Na katerem področju ste se ukvarjali s prekarnostjo (se pravi opis stroke in pristopa k tematiki)?

• Kako bi bilo z zornega kota stroke, v kateri delate, dobro meriti posledice prekarnosti (katere kazalce bi bilo dobro uporabiti za merjenje posledic prekarnosti)?

Ne bom se takoj ukvarjal z njimi. Najprej bom iz prispevka, ki sem ga objavil skupaj z Anito Hrast in Tadejem Slapnikom (2017), povzel prikaz bistva družbene odgovornosti. Četudi ne omenja prekarnosti, se je dotika, ko med načela družbene odgovornosti uvršča 'spoštovanje človekovih pravic', vsaj posredno. Prispevki Rada Bohinca (2016; 2017), Živka Berganta (2017a; 2017b) in Mata Gostiše (2017a; 2017b) pa so pokazali, da ima EU veliko dokumentov, ki družbeno odgovornost zanemarjajo v korist dobička lastnikov kapitala, kot da ta ne prispeva samo še 15 % k vrednosti organizacije.

2.   RAZUMEVANJE DRUŽBENE ODGOVORNOSTI

Družbena odgovornost je tema, ki se razteza čez več področij politike.  Ima temeljno vlogo pri zagotavljanju trajnostne gospodarske rasti, medtem ko hkrati blaži socialne in okoljske vplive podjetij v Evropski uniji in po svetu.[1],[2]

Zakaj je vse več zanimanja za družbeno odgovornost? Vse bolj osveščeni potrošniki kupujejo izdelke in storitve družbeno odgovornih podjetij. Večja podjetja povzročajo spremembe v delovanju tudi pri manjših podjetjih (v dobavni verigi). Mladi presojajo bodoče delodajalce po učinkih organizacije na družbo oziroma okolje; družbeno odgovornejša podjetja dobijo boljši kader, tudi zaposleni v takšnih podjetjih so bolj zadovoljni in naredijo več. Družbena odgovornost navsezadnje prispeva k večjemu ugledu organizacije.

V standardu za družbeno odgovornost ISO 26000:2010 (SIST, 2012) je zapisana trenutno najbolj uporabljena definicija družbene odgovornosti: »Družbena odgovornost je odgovornost organizacije za vplive njenih odločitev in dejavnosti na družbo in okolje, da s preglednim in etičnim ravnanjem:

·         prispeva k trajnostnemu razvoju, vključno z zdravjem in blaginjo družbe,

·         upošteva pričakovanja deležnikov,

·         je v skladu z veljavno zakonodajo in mednarodnimi normami delovanja

·         ter je integrirana v celotno organizacijo in jo izvaja v svojih odnosih.«

Z organizacijami se srečujemo vsepovsod, tako v javni upravi kot v gospodarstvu in civilni družbi. Vsako gospodinjstvo je organizacija v malem. Organizacijo torej sestavljamo ljudje, nas pa opredeljujejo naše vrednote, prepričanja, interesi in še bi lahko naštevali.[3] Družbena odgovornost se torej začne pri osebni odgovornosti. Med cilji je trajnostni/sonaravni razvoj oziroma prihodnost.

Trajnostni razvoj je razvoj, ki zadovolji sedanje potrebe brez ogrožanja možnosti naslednjih generacij, da bodo lahko zadovoljevale svoje potrebe. Družbena odgovornost organizacij je neke vrste orodje za dosego trajnostnega razvoja.

Zakaj je trajnostni razvoj sedaj tako aktualen? Rast prebivalstva, urbanizacija, urbano, prometno in drugo onesnaženje povzročajo vse večje potrebe. Industrijska rast povzroča pomanjkanje virov in spodbuja potrebe po novih tehnologijah. Nastajata nekontrolirana poraba in proizvodnja, zadovoljevanje potreb rastočega prebivalstva je težko. Pred nami so ekonomski izzivi in zavedanje okoljskih vplivov, ki so tudi družbeni vplivi. Emisije, globalno segrevanje in klimatske spremembe že povzročajo zdravstvene težave ljudem in živalim, zaznavamo krčenje gozdov, izginjanje živalskih in rastlinskih vrst, vse več je naravnih katastrof (poplave, suša), soočamo se s problemi preganjanja z domov, več kot deset vojn, zato migracij in prilagajanja vsem tem dejavnikom.

Družbena odgovornost pomeni mnogo več od dobrodelnosti, je predvsem poštenost brez zlorabe prek meja, ki jih zahteva zakonodaja; je odgovornost (organizacij) za vplive na družbo, tj. na ljudi in naravo. Je eno izmed ključnih orodij za dosego trajnostnega razvoja.

Z družbeno odgovornostjo je mogoče pomagati pri premagovanju socialnih posledic krize, vključno z izgubo delovnih mest; to je del družbene odgovornosti organizacij. Na daljši rok ponuja družbena odgovornost organizacij nabor vrednot, na katerih naj bi gradili bolj povezano družbo in na osnovi katerih naj bi prešli na trajnostni gospodarski in družbeni sistem.

Po standardu za družbeno odgovornost ISO 26000:2010 je več načel, ki naj bi jih podjetja upoštevala pri svojem poslovanju. Ta so:

‒ pristojnost,

‒ preglednost,

‒ etično ravnanje,

‒ spoštovanje interesov deležnikov,

‒ spoštovanje vladavine prava,

‒ spoštovanje mednarodnih norm delovanja in

‒ spoštovanje človekovih pravic.

Po tem standardu je tudi sedem osrednjih tem, prek katerih lahko organizacije izkazujejo svojo družbeno odgovornost. Te so vodenje/upravljanje organizacije, človekove pravice, delovne prakse, okolje, poštene poslovne prakse, vprašanja, povezana s kupci/potrošniki, in vključenost v razvoj skupnosti/družb. Pri vsem tem pa sta nujno potrebna tudi zavedanje o medsebojni odvisnosti (tj. soodvisnosti) in celovit pristop (slika 1).

Teme, ki jih vsebuje ta standard, so prikazane na sliki 1.

Slika 1: Sedem osrednjih tem standarda za družbeno odgovornost ISO 26000:2010.

(SIST ISO26000:2010)

Družbena odgovornost organizacij zahteva sodelovanje z notranjimi in zunanjimi deležniki (zainteresiranimi stranmi), tako da jim omogoča boljše predvidevanje in izkoristek hitro spreminjajočih se pričakovanj v družbi kot tudi pogojev delovanja. To pomeni, da lahko deluje tudi kot gonilna sila pri razvoju novih trgov in ustvarjanju realnih možnosti za rast in razvoj.

Strateški pristop k družbeni odgovornosti je vse pomembnejši za konkurenčnost organizacij. Lahko jim prinese koristi, kot so upravljanje s tveganji, prihranki pri stroških, dostop do kapitala, razmerja z odjemalci, upravljanje človeških virov in zmogljivost inoviranja. Prav tako spodbuja bolj družbeno in okoljsko odgovornost v podjetniškem sektorju v času, ko je kriza  zmanjšala zaupanje potrošnikov in stopnjo zaupanja v gospodarstvo.

Več o družbeni odgovornosti podjetij je dosegljivo na spletnem mestu EU:

http://ec.europa.eu/growth/industry/corporate-social-responsibility_sl in na spletnem mestu http://www.csreurope.org/ .

3.1 Interesi za razvoj in uveljavitev DO(P) in TR

Evropska komisija predstavlja novo opredelitev DOP kot „odgovornost podjetij za njihove vplive na družbo“. Pogoj za prevzemanje te odgovornosti je spoštovanje veljavne zakonodaje in kolektivnih pogodb med socialnimi partnerji.

Družbena odgovornost podjetij/organizacij (DOP) je pomembna, ker je:

-         v interesu podjetja ‒ DOP omogoča pomembne koristi podjetjem pri upravljanju tveganj, prihranke, dostop do kapitala, odnose s strankami, upravljanje človeških virov in njihovo sposobnost za inoviranje;

-         v interesu gospodarstva ‒ DOP naredi podjetja bolj trajnostna in inovativna, kar prispeva k bolj trajnostnim gospodarstvom;

-         v interesu družbe ‒ DOP ponuja nabor vrednosti, pri katerih lahko gradimo tesneje povezano družbo in osnove za prehod na trajnostni gospodarski sistem.

Družbena odgovornost podjetij pomeni, da si podjetja pri svojih vsakodnevnih poslovnih dejavnostih prostovoljno in ne zgolj na podlagi predpisov prizadevajo upoštevati družbene in okoljske potrebe. Pojem obsega naslednje vidike:

• strategijo Evropa 2020 (predvsem nova znanja in delovna mesta, mlade, krajevni razvoj),
• gospodarstvo in človekove pravice,
• poročanje o družbeni odgovornosti podjetja,
• družbeno odgovorno javno naročanje.

Evropska komisija spodbuja podjetja, naj vodijo pravično zaposlitveno politiko in spoštujejo človekove pravice, zlasti kadar je njihova proizvodnja zunaj Evropske unije.

Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–2014  srednje- in dolgoročno ustvarja pogoje za trajnostno rast, odgovorno ravnanje podjetij in nastajanje trajnih delovnih mest. Pogoj za prevzemanje te odgovornosti je spoštovanje veljavne zakonodaje in kolektivnih pogodb med socialnimi partnerji.

Podjetja bi morala imeti za dosledno izpolnjevanje družbene odgovornosti vzpostavljen postopek za vključevanje socialnih, okoljskih in etičnih vprašanj ter vprašanj človekovih pravic in potrošniških vprašanj v svoje poslovanje in osrednjo strategijo v tesnem sodelovanju z deležniki, da bi ustvarjali čim več skupnih vrednot za lastnike/delničarje ter deležnike in družbo nasploh in ugotovili, preprečili ali ublažili možne negativne učinke.

3.2 Promocija DO(P) in TR 

Evropska komisija zato promovira družbeno odgovornost podjetij v EU in spodbuja podjetja, da se držijo mednarodnih smernic in načel (Strategija za družbeno odgovornost podjetij Evropske komisije 2014). Politika EU temelji na ukrepih v podporo temu pristopu.

Vključuje povečanje prepoznavnosti DOP in razširjanje dobrih praks, izboljšanje in sledenje ravni zaupanja v gospodarstvo, izboljšanje samo- in koregulacije procesov, izboljšanje povračil trga za družbeno odgovornost podjetij, izboljšanje razkritja socialnih in okoljskih informacij, nadaljnje vključevanje družbene odgovornosti podjetij v izobraževanje, usposabljanje in raziskave, poudarjanje pomena nacionalnih in regionalnih politik DOP ter boljšo uskladitev evropskih in svetovnih pristopov k družbeni odgovornosti.

Evropska komisija je v obdobju 2011‒2015 izvedla medsebojni strokovni pregled dejavnosti držav članic EU na področju družbene odgovornosti podjetij. Komisija meni, da si morajo za doseganje navedenega prizadevati tudi drugi, zato poziva:

Ø države članice, da s sklicevanjem na mednarodno priznana načela in smernice DOP ter v sodelovanju s podjetji in deležniki ter ob upoštevanju vprašanj iz tega sporočila do sredine leta 2012 razvijejo in posodobijo svoje načrte ali nacionalne sezname prednostnih nalog spodbujanja DOP v okviru strategije Evropa 2020;[4]

Ø vsa velika evropska podjetja, da se do leta 2014 zavežejo k upoštevanju najmanj enega od naslednjih sklopov načel in smernic pri razvoju lastnega pristopa k DOP:

-         globalni dogovor ZN (UN Global Compact),

-         smernice OECD za večnacionalna podjetja ali

-         usmerjevalni standard ISO 26000 o družbeni odgovornosti;

Ø vsa evropska večnacionalna podjetja, da se do 2014 zavežejo k spoštovanju tristranske deklaracije ILO o načelih večnacionalnih podjetij in socialne politike.

Komisija EU tudi:

Ø  od vseh evropskih podjetij pričakuje prevzemanje družbene odgovornosti in spoštovanje človekovih pravic, kot je opredeljeno v vodilnih načelih ZN;

Ø  poziva države članice, da do konca leta 2012 pripravijo nacionalne načrte izvajanja vodilnih načel ZN.

3.3 Združeni narodi: Spremenimo svet: Agenda 2030 za trajnostni razvoj

Nova evropska celostna strategija o DOP zelo poudarja Agendo 2030 za trajnostni razvoj (UN) in še natančneje Trajnostne razvojne cilje (SDG).

Tako kot koncept družbene odgovornosti tudi Agenda 2030 uravnoteženo povezuje tri dimenzije trajnostnega razvoja ‒ ekonomsko, socialno in okoljsko,  jih prepleta skozi 17 med seboj povezanih in neločljivih ciljev trajnostnega razvoja in poudarja odgovornost vseh držav (tako razvitih kot tudi držav v razvoju) za njeno uresničevanje. V Agendi 2030 so svetovni voditelji opozorili na številne škodljive posledice podnebnih sprememb, na izčrpavanje naravnih virov in neugodne posledice vse slabšega stanja okolja. Med ključnimi usmeritvami za trajnostno prihodnost človeštva zato Agenda 2030 poudarja celovito vključevanje okolja v vse politike ter spoštovanje planetarnih meja.

Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 uravnoteženo povezuje tri dimenzije trajnostnega razvoja ‒ ekonomsko, socialno in okoljsko. Govori o 17 splošnih in 169 konkretnih medsebojno povezanih in neločljivih ciljih trajnostnega razvoja, ki jih na kratko predstavljamo v nadaljevanju.

Cilj 1: odpraviti vse oblike revščine povsod po svetu.

Cilj 2: odpraviti lakoto, zagotoviti prehransko varnost in boljšo prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo

Cilj 3: poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati splošno dobro počutje v vseh življenjskih obdobjih.

Cilj 4: vsem enakopravno zagotoviti kakovostno izobrazbo ter spodbujati možnosti vseživljenjskega učenja za vsakogar.

Cilj 5: doseči enakost spolov ter krepiti vlogo vseh žensk in deklic.

Cilj 6: vsem zagotoviti dostop do vode in sanitarne ureditve ter poskrbeti za trajnostno gospodarjenje z vodnimi viri.

Cilj 7: vsem zagotoviti dostop do cenovno sprejemljivih, zanesljivih, trajnostnih in sodobnih virov energije.

Cilj 8: spodbujati trajnostno, vključujočo in vzdržno gospodarsko rast, polno in produktivno zaposlenost ter dostojno delo za vse.

Cilj 9: zgraditi vzdržljivo infrastrukturo, spodbujati vključujočo in trajnostno industrializacijo ter pospeševati inovacije.

Cilj 10: zmanjšati neenakosti znotraj držav in med njimi.

Cilj 11: poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja.

Cilj 12: zagotoviti trajnostne načine proizvodnje in porabe.

Cilj 13: sprejeti nujne ukrepe za boj proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam.*

Cilj 14: ohranjati in vzdržno uporabljati oceane, morja in morske vire za trajnostni razvoj.

Cilj 15: varovati in obnoviti kopenske ekosisteme ter spodbujati njihovo trajnostno rabo, trajnostno gospodariti z gozdovi, boriti se proti širjenju puščav, preprečiti degradacijo zemljišč in obrniti ta pojav ter preprečiti izgubo biotske raznovrstnosti.

Cilj 16: spodbujati miroljubne in vključujoče družbe za trajnostni razvoj, vsem omogočiti dostop do pravnega varstva ter oblikovati učinkovite, odgovorne in odprte ustanove na vseh ravneh.

Cilj 17: okrepiti načine in sredstva za izvajanje ciljev ter oživiti globalno partnerstvo za trajnostni razvoj.

Ob priznavanju, da je najpomembnejši mednarodni medvladni okvir za pogajanja o boju proti podnebnim spremembam na svetovni ravni Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja.

Novembra 2016 je komisija EU objavila Komunikacijo (Next steps for a sustainable European future), ki prikazuje, kako namerava Komisija izvajati trajnostne razvojne cilje v EU, pri čemer naj bi imelo gospodarstvo ključno vlogo. 

3.4 Večja uskladitev evropskih in svetovnih pristopov k družbeni odgovornosti podjetij

Junija 2017 je Svet EU formalno podprl ta pristop v svojih Zaključkih o trajnostni evropski prihodnosti. Komisija EU se je zavezala nadaljevati svoje delo na področju DOP v tem okviru ter nadgrajevati predhodne usmeritve, zapisane v Komunikaciji iz leta 2011 (A renewed EU strategy 2011‒2014 for Corporate Social Responsibility).

V tem okviru bo Komisija EU kmalu objavila EU Multideležniško platformo za izvajanje trajnostnih razvojnih ciljev (TRC), da bi razvila holistični pristop pri izvajanju teh ciljev in  z vključevanjem večjega števila deležnikov (vključno z zasebnimi akterji).

Komisija EU poudarja smernice OECD za večnacionalna podjetja, 10 načel UN Global Compact, vodilna načela ZN za gospodarstvo in človekove pravice, tristransko deklaracijo ILO o načelih za multinacionalna podjetja in socialno politiko ter ISO 26000 ‒ smernice standarda o družbeni odgovornosti.

Komisija EU namerava spremljati zaveze velikih evropskih podjetij, da upoštevajo mednarodno priznane smernice in načela. Prav tako je predstavila poročilo o prednostnih nalogah EU za izvajanje vodilnih načel ZN za gospodarstvo, za človekove pravice in razvoj človekovih pravic, smernice za omejeno število industrijskih sektorjev in za mala podjetja.

Poročilo o izvajanju tega akcijskega načrta je dosegljivo na spletnem mestu:

http://ec.europa.eu/enterprise/policies/sustainable-business/files/csr/documents/csr_agenda.pdf

Evropska komisija je tudi posodobila svojo Zbirko politik in aktivnosti držav članic na področju družbene odgovornosti. Zadnja posodobitev je bila narejena leta 2014. Ta zbirka je nastala v času od 2013 do 2014 kot zaključek strokovnega pregleda, ki so ga izvedli z državami članicami EU o njihovih obveznostih na področju družbene odgovornosti podjetij. Zbirka je tematsko zasnovana in prikazuje skupne prednostne naloge EU. Vsebuje tudi prilogo, ki obravnava prednostne naloge po posameznih državah članicah. Zbirka je dosegljiva na spletnem mestu: http://ec.europa.eu/social/main.jsp?catId=331.

Z obnovitvijo prizadevanj za sedanje spodbujanje družbene odgovornosti podjetij namerava Evropska komisija ustvariti ugodne pogoje za trajnostno rast, odgovorno poslovno vedenje in trajno odpiranje novih delovnih mest za srednje- in dolgoročno obdobje. Pri tem naj bi ji sledila tudi Slovenija. 

3.5 CSR Europe – evropska platforma družbeno odgovornih podjetij in organizacij           

V Evropi je trend, da se odgovorna podjetja in organizacije odločajo za članstvo v organizacijah, ki krepijo družbeno odgovornost. Na ta način pridobijo večji ugled, lojalnost kupcev, večjo motiviranost zaposlenih za delo, boljša sodelovanja s skupnostjo in drugimi poslovnimi partnerji. S tem povečujejo svojo konkurenčnost, svoj socialni in poslovni kapital ter inovativnost.  

CSR Europe je vodilna evropska poslovna mreža za družbeno odgovornost gospodarskih družb, ki vključuje približno 70 večnacionalnih podjetij članic in 27 nacionalnih partnerskih organizacij v 23 državah po vsej Evropi. CSR Europe deluje kot evropska platforma za podjetja in njihove interesne skupine, ki slednjim omogočajo izmenjavo in sodelovanje, da bodo skupaj z Evropo dosegli vodilni globalni položaj na področju trajne konkurenčnosti in družbene blaginje. CSR Europe si prizadeva osveščati evropska podjetja o družbeni odgovornosti tudi s pomočjo projekta Enterprise 2020 ter mnogih drugih vseevropskih kampanj. Več: www.csreurope.org. 

Inštitut za razvoj družbene odgovornosti (IRDO) in Mreža za družbeno odgovornost Slovenije sta za Slovenijo nacionalni partnerski organizaciji v mreži CSR Europe. Skupaj na evropski ravni in v skladu z usmeritvami EU izmenjujemo znanja, dobre prakse in krepimo razvoj družbene odgovornosti. V Sloveniji obe navedeni organizaciji v svojih vrstah združujeta podjetja in druge organizacije ter posameznike kot člane teh dveh organizacij. Z mreženjem, izmenjavo dobrih praks ter znanja člani teh dveh organizacij prispevajo k razvoju Slovenije na tem področju.

4.     KORISTI, KI JIH PRINAŠA DRUŽBENA ODGOVORNOST PODJETIJ 

Korporacije so tudi drugje po svetu v zadnjem času začele sprejemati jezik in prakso družbene odgovornosti podjetij, predvsem v Evropi, pa tudi v Afriki, Avstraliji, Južni Ameriki ter južni, vzhodni in jugovzhodni Aziji. Vlade vključujejo DOP v skupne zaveze in razprave o družbeni odgovornosti podjetij in delujejo v partnerstvu z zasebnim in socialnim sektorjem.

Družbena odgovornost (DO) prinese organizaciji številne koristi na različnih področjih. Pri vodenju pomaga spodbujati odločanje na podlagi boljšega razumevanja pričakovanj družbe ter s tem povezanih priložnosti, izboljšuje prakso obvladovanja tveganj organizacije, konkurenčnost organizacije, vključno z možnostjo pridobivanja finančnih sredstev in statusa prednostnega partnerja. Izboljšujeta se zanesljivost in pravičnost poslovanja z odgovornim udejstvovanjem v politiki, s pošteno konkurenco in z odsotnostjo korupcije, izboljšujejo se odnosi organizacije z njenimi deležniki ter s tem izpostavljanje organizacije novim pričakovanjem in stiku z vrsto različnih deležnikov. Družbena odgovornost pomaga pri analizi stanja organizacije in pri vzpostavljanju strateških pristopov ter zavezništev z deležniki organizacije pri njenem delovanju in pri razvoju.  

Na področju zaposlovanja se s pomočjo družbene odgovornosti povečujejo pripadnost, vključevanje, udeležba, inovativnost in morala zaposlenih. Manj je absentizma in fluktuacije pri zaposlenih, izboljšata se varnost in zdravje tako žensk kot moških. Pozitiven vpliv ima družbena odgovornost na sposobnost organizacije, da zaposluje, motivira in obdrži svoje zaposlene. Vse več je zanimanja zaposlenih za izobraževanje o družbeni odgovornosti, tako se tudi povečuje zavedanje o pomenu družbene odgovornosti med vsemi zaposlenimi v podjetju, vključno z vodstvom in lastniki.

Družbeno odgovorna podjetja zaznavajo, da se pojavlja vse več inovativnih predlogov (zaposlenih, kupcev, dobaviteljev …) za izboljšanje poslovanja, da se ustvarja več inovacij ter vključujejo spoznanja dobrih praks drugih organizacij za izboljšanje dela lastne organizacije.

Na področju financiranja se lahko z družbeno odgovornostjo vzpostavi varčevanje, povezano s povečano produktivnostjo in učinkovitostjo virov, manjšo porabo energije in vode, z zmanjšanjem odpadkov in pridobivanjem dragocenih stranskih proizvodov. Lahko se pridobijo novi posli s strankami, dobavitelji, povečajo se nakupi strank in njihovi predlogi za izboljšanje sodelovanja, kar se vse obrestuje z več dobička ob izteku leta (posredno).

Poveča se ugled organizacije in spodbuja večje zaupanje javnosti v organizacijo in njene izdelke, storitve, družbena odgovornost prispeva tudi k izboljšanju odnosov s kupci in dobavitelji. »Podeljevanje družbenega dovoljenja« organizaciji za delovanje ter preprečevanje oziroma zmanjševanje morebitnih sporov s potrošniki glede proizvodov in storitev prav tako prispevajo k rasti organizacije.

Na področju komuniciranja se večata prepoznavnost in ugled organizacije pri deležnikih (v medijih in pri splošni javnosti, pri kupcih in dobaviteljih, poslovnih partnerjih …), pojavlja se več objav o organizaciji v medijih. Urejeno poročilo o nefinančnih vidikih delovanja organizacije dodatno krepi ugled organizacije v očeh njenih deležnikov.

5.     ČLOVEŠTVO POTREBUJE MODEL ZA ŽIVLJENJE PO KONCU NEOLIBERALNIH MONOPOLOV

Podatki o gospodarskem razvoju so jasni (glejte npr. Mulej, Dyck, ur., 2014; Mulej in drugi, ur., 2016, zlasti prvo knjigo trilogije): 80 % globalnega poslovanja je pod nadzorom manj kot 750 izmed 30 milijonov proučenih organizacij. Ta monopolizacija se dogaja v imenu svobodnega trga, a uničuje svobodni trg kot prostor enakopravnega gospodarstva. Poleg tega neoliberalni kapitalizem uničuje liberalnega, v katerem nevidna roka usmerja podjetja in porabnike v dolgoročne odnose medsebojnega zaupanja in zanesljivosti. Poleg tega se neoliberalni kapitalizem ne sooča več z dilemo 'ali topovi ali maslo', ampak uporablja izjemno obsežno proizvodnjo orožja, da zagotavlja 'maslo', a samo najbogatejšemu enemu odstotku človeštva in njegovim maloštevilnim zaposlencem, hkrati pa povzroča več kot deset sedanjih vojn in več kot sto milijonov z domov pregnanih ljudi. Te vojne so seveda daleč od držav, ki so stalne članice Varnostnega sveta OZN in proizvajajo in prodajajo globalno prevladujoče ogromne količine orožja (samo ZDA eno tretjino).

Sklep št. 1: Neoliberalni kapitalizem ne ustreza izvirni definiciji kapitalizma (svobodni trg, nenehne inovacije, trojno načelo francoske revolucije – svoboda, enakost in bratstvo, skromnost), ampak je nova zvrst fevdalnih in sužnjelastniških odnosov pod novo oznako.

Sklep št. 2: Neoliberalni kapitalizem je na koncu svoje slepe ulice in človeštvo ga mora nadomestiti ali s 3. svetovno vojno ali brez nje (slednje je seveda dosti manj nevarna rešitev).

Sklep št. 3: Družbena odgovornost je alternativni model za življenje po neoliberalnih monopolih, saj ne ogroža zasebne lastnine in svobodnega trga, ampak ju omogoča.

Na globalni ravni je namreč človeštvo odkrilo alternativo zoper nevarne neoliberalne monopole in njihove nenehne krize, med katere spadajo tudi svetovne vojne. Pod okriljem OZN in ISO je človeštvo to alternativo poimenovalo družbena odgovornost. Ime zavaja, saj gre v bistvu za odgovornost ljudi in njihovih organizacij do družbe, tj. do ljudi (človeštva) in njihovega naravnega okolja. Po podani opredelitvi (naj) sega družbena odgovornost dlje kot pravo, a (naj) prava nikakor ne nadomesti. Spremeni naj pravo, da bo doseglo brezpogojno podporo za družbeno, tj. do družbe odgovorno ravnanje ljudi kot oseb in kot članov, zlasti vplivnih članov organizacij – podjetij in vseh drugih – družin, nevladnih organizacij, deležev in/ali njihovih delov in nadnacionalnih povezav, kot je EU. To zajema tudi povezave ljudi, ki so sčasoma postale pravno države, kot so ZDA, Kanada, Mehika, Brazilija, Argentina, Indija, Kitajska, Južna Afrika, Japonska, Pakistan, Indonezija, Avstralija, UK, Nemčija, Italija, Francija, Španija idr.; EU to še ni.

Trije osrednji koncepti, ki jih ponovimo, kot jih na kratko in jasno povzema ISO 26000, so namreč:

-         odgovornost za vplive na družbo,

-         soodvisnost in

-         celovit pristop.

To je odziv ljudi na monopole, kajti zaradi njihovih teženj so bile v človeški zgodovini vedno negativne posledice.

-         Monopoli so vedno ustvarjali neodgovornost, kajti:

-         šefi niso imeli nad seboj nobenih nadzornikov, tudi pravo se je prilagajalo njihovim interesom;

-         podrejenci niso imeli nobenih pravic, razen pravice do neodgovornosti, npr. v obliki omejevanja svojega truda znotraj šefovih naročil/ukazov, razen truda za delovanje proti šefom.

-         Monopoli so vedno ustvarjali etiko odvisnosti in etiko neodvisnosti namesto edine naravne posledice specializacije ljudi in drugih delov narave po naravnih lastnostih in poklicih – etike soodvisnosti, kajti:

-         šefi so se počutili neodvisni od svojih podrejencev in druge narave, saj so svojo oblast šteli za pravico do posebnih pravic namesto dodatnih dolžnosti, zato do neodgovornosti;

-         podrejenci so se počutili odvisni od šefov in druge narave, saj so svojo nevplivnost šteli za vir neodgovornosti, ki je soodvisnost ne povzroča.

-         Monopoli so vedno ustvarjali etiko enostranskosti/pristranskosti namesto celovitega pristopa, kajti:

-         šefi so uporabljali načelo ‘deli in vladaj’, da so uživali svoje ‘posebne pravice’ namesto posebnih dolžnosti posebno vplivnih;

-         podrejenci so se naučili biti ozki specialisti brez vrednot/etike in znanja za ustvarjalno interdisciplinarno sodelovanje, da bi prispevali karseda veliko.

Poleg tega je gospodarski razvoj pokazal, da je nastala kriza izobilja, iz katere vodi družbena odgovornost, kajti (Porter, 1990, v Mulej in Dyck, ur., 2014) zgodovina pozna štiri faze razvoja podlag za konkurenčnost (ki ni nekaj novega, značilnega za kapitalizem – glejte Harari, 2017a, b).

1.     Lastništvo naravnih virov, ki je vedno povzročalo vojne in kolonije, tudi dandanes.

2.     Investiranje v boljšo/lažjo izrabo naravnih virov, ki je vzrok za oblast lastnikov finančnega in materialnega kapitala.

3.     Inoviranje za še boljšo/lažjo izrabo naravnih virov, ki je vzrok za izobilje inovativnih in oblastnikov v škodo drugih, ki so manj inovativni in zato živijo v – relativni ali absolutni  – bedi.

4.     Izobilje ni več dobra podlaga za konkurenčnost, saj uničuje ambicijo imeti več pri ljudeh, ki imajo vse, kar štejejo za potrebno, zato nimajo več volje garati, ampak imeti prosti čas (danes turizem cveti kot še nikoli, prav tako druge vsebine prostega časa, celo zloraba drog, ker ima prosti čas premalo dobrih vsebin). Sledi propad (v podobni fazi je Rimsko cesarstvo propadlo, v Rimu je od milijona prebivalcev ostalo samo še deset tisoč ljudi. Za sodobne zglede glejte npr. James, 2007).

5.     Potrebna je peta faza, zato je človeštvo po svojih najbolj globalnih organih razglasilo družbeno odgovornost z ISO 26000. Žal tega vsi niso dojeli in ožijo družbeno odgovornost na dobrodelnost in nekaj skrbi za okolje (Wang, Tong, Takeuchi, George, 2016).

6.     POSKUS ODGOVORA NA VPRAŠANJE, KAKO RAZUMETI PREKARNOST IN KAJ PREKARNOST VKLJUČUJE 

Mislim, da je bistvo prekarnosti dobro izrazil prof. dr. Jože Mencinger med okroglo mizo o njej poleti 2017 v Maribor: dninarstvo. Dva nasprotna vidika mojih prijateljev:

-         Podjetnik šteje dninarski odnos za edinega pravilnega, saj ne more dati sodelavcem plač, če nima naročil in plačane prodaje.

-         Upokojen delavec pri stroju pravi, da ni problem sodelavca, če podjetnik ni pridobil naročil, saj to ne spada med njegove naloge.

Podjetnik razmišlja kot kmet, ki ima dninarje samo, kadar jih potrebuje, npr. pri žetvi in pri trgatvi. Tam je to od nekdaj običajno. Delavec pri stroju ravna kot vojak. Obema so neodgovornost, neodvisnost in pristranskost bližje kot odgovornost do družbe, soodvisnost in celovitost. Po dosedanjih merilih sta oba normalna, z vidika družbene odgovornosti pa sta vzgojena za problematično ravnanje. Oba pa tudi kažeta, da v zadnjih desetletjih vsaj v industrializiranih okoljih dninarstvo ni bilo normalno – če ni bilo krize ali pretirane požrešnosti, a samo v zadnjih desetletjih, ki se ne morejo obdržati niti ponoviti, ker takega stanja narava ne prenese. Rast pač ne more biti večna (npr. Kajfež Bogataj, 2017; Avery, Ecimovic, Semashko, 2017).

Prekarnost je torej nov pojav, ker se v neoliberalizmu sinergijsko povezujeta, ne samo istočasno pojavljata monopolni/oligopolni odnos podjetnikov do sodelavcev in kriza izobilja, ki je še hujša od nekdanjih kriz hiperprodukcije. Za samo 15 % človeštva velja iz časov pred javnim izbruhom sedanje globalne družbenoekonomske krize podatek, da so imeli vsaj šest dolarjev (USD) na dan; samo oni imajo kupno moč, a nimajo resničnih potreb, zato jim je težko toliko prodati, da dninarski odnos ne bi bil odziv podjetnikov na sedanje povpraševanje. Po ozkih in kratkoročnih merilih poslovanja je razumen, po bolj celovitih pa ne. Dninarski odnos namreč zmanjšuje povpraševanje, nabiranje sredstev za sklade za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje idr., čemur nujno sledijo večja revščina na eni strani in večje davčne in podobne obremenitve na drugi strani. Nastaja torej začarani krog, iz katerega po prej navedenih spoznanjih vodi družbena odgovornost kot družbenoekonomski odnos. 

7.     POSKUS ODGOVORA NA VPRAŠANJE, NA KATEREM PODROČJU SEM SE UKVARJAL S PREKRNOSTJO (OPIS STROKE IN PRISTOPA K TEMATIKI) 

Iz prejšnjih zapisov je jasno vidno, da sem se ukvarjal s prekarnostjo (kolikor sem se sploh) kot razvojni ekonomist, ki je delovno življenje posvetil sistemskemu, tj. karseda celovitemu ravnanju, ga apliciral na invencijsko-inovacijsko-difuzijske proces, konkretno na ustvarjanje in uveljavljanje netehnoloških novosti kot inovacij, tj. za uporabnike – po njihovi izkušnji (ne le oceni!) – koristne novosti. Med slednje spada tudi družbena odgovornost, znotraj nje pa prekarnost – kot družbeno in ekonomsko neustrezen odnos nekega dela (!) podjetnikov do zaposlenih (dobra polovica še vedno ni v prekarnem odnosu, pravijo raziskovalci; glejte npr. Poglajen, 2017 a, b).

8.     POSKUS ODGOVORA NA VPRAŠANJE, KAKO BI BILO Z ZORNEGA KORA STROKE, V KATERI ELAM, DOBRO MERITI POSLEDICE PREKARNOSTI (KATERE KAZALCE BI BILO DOBRO UPORABLJATI ZA MERJENJE POSLEDIC PREKARNOSTI)

Merjenje posledic prekarnosti se mora najbrž uvesti na štirih ravneh: na osebni in družinski, organizacijski in poslovno lastniški, nacionalni družbenoekonomski in globalni. Posledice so kratkoročne in dolgoročne (pogosto so dolgoročne slabe, četudi so trenutne dobre, lahko je tudi obratno), tičejo se ožjih ali pa širših krogov udeležencev, posredno in neposredno. Lahko so ekonomske, sociološke, psihološke, pravne, antropološke, zdravstvene (osebno, družinsko, širše) in v še kakšno specializacijo bi jih lahko uvrstili. Najbrž vsi omenjeni vidiki dajejo učinke, ki se lahko medsebojno dopolnjujejo in/ali izključujejo. Sinergije med njimi so najbrž v praksi redke, četudi so vidiki (vede) soodvisni. Za podrobnejši premislek mi je zmanjkalo časa (razlog sem navedel prej).

9.     SKLEPNE MISLI

Prekarnost je (najbrž skrajna) pojavna oblika mezdnega delovnega odnosa, ki uničuje sodobno družbo; je posledica neoliberalnega monopolizma kot del navideznih inovacij, ki pa dajejo samo kratkoročno korist in samo zelo drobnemu delu človeštva – lastnikom kapitala v oligopolnem konkuriranju. Zato ne more trajati, a se ne more razrešiti v danem oligopolnem položaju globalnega gospodarstva, ampak s prehodom v fazo, v kateri prevladuje družbena odgovornost kot družbenoekonomski odnos. 

Omenjeni viri:

VIR: Prispevek je bil narejen za zbornik, Prekarnost in družbena odgovornost: Interdisciplinarni pogledi na prekariat, ki ga je za zbirko Maksima leta 2018 založila Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.