dr. Majda Hrženjak: Družbena organizacija skrbi kot dejavnik prekarizacije dela
Dr. Majda Hrženjak je
višja znanstvena sodelavka in vodja projektov na Mirovnem
inštitutu. Raziskovalno se ukvarja s konceptom skrbi v povezavi s
socialnimi politikami, trgi dela, neenakostmi in migracijami. V
prispevku analizira različne oblike zaposlitvenih statusov na
področju nege in pomoči na domu in načine prekarizacije, ki so povezani s
posameznim zaposlitvenim statusom. Pokaže, kako država s strukturiranjem
področja nege in pomoči na domu prek svojih socialnih politik neposredno
ustvarja pogoje za razmah prekarizacije na tem področju dela.
Uvod[1]
Številne študije pričajo, da je skrbstveno delo, še zlasti storitev nege in pomoči na domu, na katero se osredotočamo v prispevku, tipičen primer feminiziranega in etniziranega, delovno intenzivnega storitvenega področja s slabimi delovnimi pogoji in nizkim plačilom, na katerem pa potrebe po delu v starajočih se evropskih družbah izrazito naraščajo (Cancceda, 2001; Kalleberg, 2011; Bettio in Verashchagina, 2010; Tomei, 2011). Nega in pomoč na domu, ki ima dolgo zgodovino kot neformalno delo, je relativno mlado področje formalnega zaposlovanja. V Evropi, zlasti v skandinavskih državah, se je vzpostavilo v 70. letih, v Sloveniji pa sredi 90. let prejšnjega stoletja kot odgovor socialnih politik na staranje prebivalstva. Ker države predvidevajo velik porast javnih stroškov, povezanih z oskrbo, razvijajo različne strategije omejevanja vpliva staranja na javne, zlasti zdravstvene in socialne blagajne. Kot ključne strategije se vzpostavljajo zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, ki bi omogočalo financiranje večjega obsega storitev (v Sloveniji je Zakon o dolgotrajni oskrbi v izdelavi več kot 15 let, kljub temu da je Slovenija ena od najhitreje starajočih se družb v Evropski uniji); omejevanje (pre)drage institucionalne oskrbe s spodbujanjem starejših, da ostanejo čim dlje v družinski oskrbi, ki naj bi bila delno podprta s storitvami nege in pomoči na domu; privatizacija storitev s premikom od zagotavljanja javnih storitev pomoči na domu k podeljevanju delnih denarnih nadomestil upravičencem do storitev (cash-for-care, v Sloveniji poznan kot dodatek za pomoč in postrežbo), s katerimi si uporabniki sami zagotovijo oskrbo na trgu ali v družini (Ungerson in Yeandle, 2007; León, 2014; Morel, 2015).
Kljub tem uniformnim trendom obstajajo med evropskimi državami še vedno razlike v strategijah dolgotrajne oskrbe, ki jih, če izhajamo iz klasične Esping-Andersenove (1990) tipologije sistemov blaginje, lahko idealnotipsko razvrstimo v tri kategorije: stroške lahko prevzema država oziroma so socializirani skozi javne storitve (model socialne oskrbe), lahko jih ponotranji družina (družinski model) ali pa so prepuščeni formalnemu in neformalnemu trgu (tržni model). V vsakem od teh idealnih tipov prevladuje ena institucija – država oziroma javni sektor, družina ali trg – ter en način produkcije in porazdelitve skrbi: redistribucija, recipročnost ali tržna menjava (De Riot 2010).
Po raziskavi Eurobarometer 2007 je prav v Sloveniji med vsemi evropskimi državami institucionalni model dolgotrajne oskrbe najbolj zaželena opcija v primeru intenzivne skrbi za starejšega. Tak način oskrbe pa je številnim onemogočen, ker je sicer pretežno javna mreža institucionalne oskrbe starejših pri plačilih privatizirana – uporabniki oziroma zavezanci za preživljanje (partnerji/-ke in otroci) so dolžni sami plačevati 100 % stroškov oskrbe. V primeru nezmožnosti plačevanja stroškov oskrbe jih doplačuje občina, vendar si sredstva povrne iz dediščine. Pri visokih stroških oskrbe in visoki stopnji tveganja revščine, s katero se soočajo starejši, je pozasebljanje odgovornosti za plačilo oskrbe pomemben mehanizem podružinjenja skrbi – mnoge družine se zaradi nezmožnosti plačevanja odločajo same prevzeti skrb za starostnike, ker nočejo izgubiti nepremičnine, saj jo percipirajo kot vir socialne varnosti v negotovi prihodnosti. Veliko starejših je tako izključenih iz možnosti institucionalne oskrbe, njihove družinske članice pa so potisnjene v neformalno skrbstveno delo. Pri tem so družine deležne zelo omejenega obsega javnih 50 % subvencioniranih storitev pomoči na domu, ki vključujejo samo 1,7 % starejših (Lebar in dr., 2015). Zaradi take ureditve dolgotrajna oskrba sledi logiki družinskega in tržnega modela. Ker se v kontekstu EU Slovenija za zdaj še umešča med države z visokim deležem za polni delovni čas zaposlenih žensk (čeprav je zaposlovanje žensk za skrajšan delovni čas tudi v Sloveniji v porastu)[2], družinski model oskrbe ni vzdržen in gospodinjstva skrbstveno delo kanalizirajo na formalne skrbstvene trge in v sivo ekonomijo.
V prispevku izhajamo iz teze, da na pogoje dela na področju nege in pomoči na domu odločilno vpliva način, kako država prek socialnih politik organizira skrb za starejše. Visoka stopnja socializacije skrbi, ki je v sodobnih družbah potrebna tudi zaradi zagotavljanja enakovredne vključenosti žensk v plačano delo, zagotavlja nego in pomoč na domu v javnem sistemu univerzalno dostopnih storitev, ki so formalizirane in profesionalizirane, javni sistem pa vsaj načelno zagotavlja urejene pogoje dela in pravice iz dela. In nasprotno, pozasebljanje skrbi namesto zagotavljanja javnih storitev spodbuja razvoj tržnih skrbstvenih storitev za premožne in porast neformalnega plačanega in neplačanega skrbstvenega dela za nepremožne, to pa vodi v informalizacijo in deprofesionalizacijo dela ter slabe delovne pogoje (Daly in Lewis, 2000; Hobson, Lewis in Siim, 2002; Morel, 2015).
Zbiranje empiričnega gradiva je metodološko temeljilo na analizi politik in na individualnih polstrukturiranih intervjujih. V analizi politik[3], ki jo lahko umestimo kot makro analizo, smo zasledovali, kako država strukturira odnose med različnimi sektorji skrbi (med državo, trgom in družino). Makro analizo smo soočili z živo izkušnjo skrbstvenih delavk, torej z mikro perspektivo, ki smo jo v dveh temeljnih raziskovalnih projektih pridobili v intervjujih.[4] Intervjuji so pokazali, da so zaposlitve na tem področju segmentirane med javno službo in trgom ter med formalnim in neformalnim delom, torej da soobstajajo in si konkurirajo različni zaposlitveni statusi. Vsi delovni položaji in statusi na področju nege in pomoči na domu se kažejo kot prekarni, vendar se obseg in način prekarizacije razlikujeta glede na konkretni zaposlitveni položaj.
Slika 1: Delovni položaji v negi in pomoči na domu
V nadaljevanju analiziramo posamične položaje, v katerih se nahajajo skrbstvene delavke, in v zaključku reflektiramo posledice predstavljene študije za nadaljnje raziskovanje prekariata.
Formalno skrbstveno delo v javni službi
Majhen delež storitev nege in pomoči na domu organizira država prek centrov za socialno delo, domov za starejše občane in zavodov za oskrbo na domu. V začetku 90. let prejšnjega stoletja je država vzpostavila nadzorovano privatizacijo socialnovarstvenih storitev, kar pomeni, da na razpisih podeljuje koncesije za izvajanje teh storitev zasebnikom in jih delno subvencionira iz javnih sredstev ter ohranja nadzor nad obsegom, kakovostjo in cenami storitev. Od takrat delež koncesionarjev vsako leto narašča, delež javnih izvajalcev storitev pa se zmanjšuje (Lebar in dr., 2015). Storitev nege in pomoči na domu se je v Sloveniji začela prvotno izvajati kot zaposlitev prek javnih del za dolgotrajno brezposelne ženske z nizko izobrazbo. 10 let kasneje se je storitev profesionalizirala s sprejetjem standardov znanj in spretnosti za poklic socialne oskrbovalke (Hlebec in dr., 2014). Redne letne evalvacije javnega sistema nege in pomoči na domu kažejo, da je večina (94,3 %) socialnih oskrbovalk standardno zaposlena s pogodbo za nedoločen čas (89,4 %) in s polnim delovnim časom (8 ur dnevno); delež 'standardnih zaposlitev' se vsako leto povečuje (Lebar in dr., 2015). Čeprav je delež nestandardnih oblik zaposlovanja v javni službi prej izjema kot pravilo, pa to ne pomeni, da delo v javni službi ni prekarno. Sindikati, delavke in delodajalci se strinjajo, da je za nego in pomoč na domu značilno veliko nesorazmerje med zahtevnostjo dela in višino dohodka. Po kolektivni pogodbi je delo ovrednoteno z minimalno plačo (tri četrtine socialnih oskrbovalk prejema plačo v razponu od 16. do 18. plačilnega razreda) (Lebar in dr., 2015), kar pomeni, da so socialne oskrbovalke v javni službi sicer standardno zaposlene, ampak so zaposlene revne. To se pokaže v intervjujih, v katerih delavke povedo, da ko zbolijo, ne vzamejo bolniškega dopusta, ker bi jim ta toliko znižal že tako nizek dohodek, da ne bi mogle pokriti mesečnih stroškov. Zlasti delavke v enostarševskih družinah s šoloobveznimi otroki ne zmorejo pokrivati vseh mesečnih stroškov, ne zmorejo npr. plačevati dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, nekatere delavke so upravičene do prehrambnih paketov Rdečega križa in Karitas. Tako stanje je posledica nizkega družbenega vrednotenja feminiziranega skrbstvenega dela (približno 97 % zaposlenih je žensk), ki ga prek kolektivnih sporazumov legitimizirajo država in socialni partnerji. Minimalna plača v Sloveniji obsega približno 55 % povprečne plače; na primer na Švedskem socialne oskrbovalke prejemajo plačo v višini 79 % povprečne plače in se ne soočajo z revščino (Stranz in Szebehely, 2017). Tega ne gre razumeti zgolj kot posledico boljše ekonomske situacije Švedske, pač pa tudi, da sta socialna oskrba in enakost spolov v švedski družbi pomembnejši vrednoti kot v Sloveniji. Ob nizkih dohodkih so delavke tudi preobremenjene, ker se ob povečevanju števila uporabnikov namesto novih zaposlitev delo intenzivira. Normativ pri izvajanju programa je 5 uporabnikov, letno evalvacijsko poročilo pa kaže, da ena socialna oskrbovalka v povprečju opravlja delo za 7,3 uporabnika (Lebar in dr. 2015). Kot v intervjujih poročajo socialne oskrbovalke, nadure, ki jih morajo narediti, da lahko oskrbijo vse uporabnike, niso plačane. Vse to kaže, da se tudi v standardnih zaposlitvah v javnem sektorju delo prekarizira v obliki intenziviranja in podaljševanja dela, prenizkih dohodkov in neplačanega dela.
Formalno skrbstveno delo na trgu: samozaposlovanje
Ker javna mreža storitev nege in pomoči na domu pokriva samo majhen delež potreb (1,7 % starejših je v Sloveniji vključenih v javni sistem storitev; v EU je povprečje od 8 do10 %, v skandinavskih državah čez 20 %) (Bettio in Verashchagina, 2010), se na trgu porajajo zasebne iniciative v obliki 'espeizacije' in zasebnih agencij za pomoč na domu. Zasebni izvajalec lahko pridobi dovoljenje za delo, če izpolnjuje kadrovske in tehnične standarde za to dejavnost. Medtem ko je storitev v javni službi in pri koncesionarjih za uporabnike subvencionirana, je pri izvajalcih, ki imajo samo dovoljenje za delo, torej pri samozaposlenih, v celoti samoplačniška. Uporabnik v javni mreži plača za uro pomoči na domu v povprečju 5 evrov, torej manj kot tretjino celotnega stroška ure, ki vključuje plače, prispevke in materialne stroške in znaša v povprečju 16,78 evra (Lebar in dr., 2015); razliko krijeta občina in država iz naslova aktivne politike zaposlovanja. Samozaposlena skrbstvena delavka pa mora celoten strošek ure dobiti od uporabnika, da si lahko pokrije plačilo prispevkov in izplača plačo. Pri tem pa je treba upoštevati, da so uporabniki upokojenci in upokojenke, ki so v Sloveniji deležni zelo nizkih pokojnin in se v visokem deležu soočajo z revščino, kar jim pogosto onemogoča dostop do storitve tudi po subvencionirani ceni (Hlebec in dr., 2014). Taka ureditev pomeni, da samozaposleni zelo težko pridobivajo uporabnike, čeprav je mogoče predvidevati, da so potrebe po tej storitvi velike. Da bi pridobili uporabnike, samozaposleni nižajo ceno storitev na račun svoje socialne varnosti in v ceno storitev ne vključujejo stroškov prevoza med uporabniki (ki je v tej dejavnosti visok strošek), malice, dopusta, regresa, bolniških odsotnosti. Ko zbolijo, ne zaslužijo nič, plačati pa morajo davke. V intervjujih poročajo, da so večinoma podzaposleni, da je njihov dohodek nepredvidljiv in nereden. Po drugi strani pa so zgolj občasno, ko dobijo več uporabnikov, izrazito nadobremenjeni. Ker pa je fluktuacija uporabnikov visoka, si ne upajo standardno zaposlovati, ampak si pomoč organizirajo v obliki priložnostnih zaposlitev, z delom na črno, po podjemni pogodbi, za pomoč prosijo družinske člane ipd. in so tako sami vir novih prekarnih zaposlitev. Tisti, ki vztrajajo v tem statusu, so neprestano na robu preživetja in tudi v primeru, ko imajo dovolj uporabnikov, da delajo polni delovni čas, ne presežejo minimalne plače.
Primerjava s Švedsko je lahko poučna. Na Švedskem je skrb za starejše javna odgovornost, kar pomeni, da država vsakomur, ki je na podlagi ugotovljenih potreb upravičen do storitve pomoči na domu, to storitev tudi zagotovi in jo financira z javnimi sredstvi. Storitev država (preko občin) financira 100-odstotno, izvajajo jo, tako kot v Sloveniji, javne in zasebne agencije s koncesij, občina storitev plača agenciji. Ker je storitev razširjena in javno financirana, sta samoplačniška siva ekonomija in trg minimalna, pojavljata se predvsem za nadstandardne storitve (Stranz in Szebehely, 2017). To jasno kaže, da prekarizacije tega dela na trgu ne vzpostavlja zgolj delovna zakonodaja, ampak tudi politike, ki določajo, kako je organizirana in financirana skrb za starejše in pomoči potrebne. Če je ta javna in univerzalna, je prekarizacija, ki nastaja na trgu in v sivi ekonomiji, majhna (v Sloveniji je primer tega javno in univerzalno varstvo otrok), umik države iz zagotavljanja javnih skrbstvenih storitev in pozasebljenje skrbi (kot je v Sloveniji organizirana skrb za starejše) pa prek marketizacije skrbi vzpostavljata pogoje za prekarizacijo tega dela.
Kljub javnemu in univerzalnemu sistemu skrbi za starejše pa se tudi na Švedskem soočajo z zaostrovanjem pogojev dela na tem področju. V zadnjem desetletju so se v evropskih državah razmahnile globalne skrbstvene korporacije in velik interes globalnega kapitala je bil usmerjen ravno v skandinavske države, ker se ve, da iz proračuna namenjajo obsežna javna sredstva za oskrbo ljudi. V Stockholmu 4 globalne skrbstvene korporacije zagotavljajo že 40 % vseh javno financiranih skrbstvenih storitev in izpodrivajo majhne lokalne agencije, ki jim ne morejo konkurirati (Brodin in Peterson, 2015). Za dostopanje do denarja nacionalnih skrbstvenih sistemov korporacije razvijajo posebne strategije, ki temeljijo na retoriki 'strokovnosti', 'inovativnosti', ki naj bi omogočale varčno odzivanje držav na naraščajoče skrbstvene potrebe starajočega se prebivalstva z 'uporabo novih tehnologij' (Lethbridge, 2017). V praksi se te strategije nanašajo predvsem na nižanje stroškov storitev z intenzifikacijo dela in taylorizacijo skrbi, ki rezultira v povečevanju kontrole nad skrbstvenimi delavkami, nadobremenjevanju, neustrezno odmerjenem času za posamezne uporabnike in aktivnosti, neplačevanju nadur ipd. Da bi zmanjšale stroške, korporacije tudi redefinirajo skrbstveno delo na način, da ta več ne vključuje relacijske, emocionalne, empatične dimenzije kot temeljne sestavine skrbi, ampak skrb omejujejo na čim hitrejše izvajanje fizičnih aktivnosti, kot so čiščenje, kopanje, preoblačenje, hranjenje. Evalvacije poročajo (poleg preobremenjenosti delavk) tudi o visoki fluktuaciji, ker delavke ne prenesejo, da dela ne morejo opravljati v skladu s standardi humane oskrbe (Stranz in Szebehely, 2017).
Neformalno skrbstveno delo na trgu: siva ekonomija
Pogoji, ki jih vzpostavljajo skrbstvene politike na področju nege in pomoči na domu v Sloveniji, sistematično potiskajo samozaposlene bodisi v emigracijo v Italijo in Avstrijo (ker je tam večja kupna moč) bodisi v sivo ekonomijo, ki je v Sloveniji najobsežnejši servis pomoči na domu. Na neformalnih skrbstvenih trgih marginalizirane družbene skupine z omejenim dostopom do (socialnega) državljanstva, kot so migrantke, dolgotrajno brezposelne ženske, revne zaposlene, upokojenke kot podplačan in nezaščiten skrbstveni proletariat, izvajajo skrbstvene storitve. Neformalni trgi skrbstvenega dela jim predstavljajo preživetveno strategijo, ki pa je ilegalna, kriminalizirana, izpostavljena zlorabam, ne omogoča pravic iz dela in socialne varnosti na podlagi delovne dobe, pokojnine in zdravstvenega zavarovanja, povečuje tveganje revščine v starosti ter utrjuje vztrajni vzorec feminizacije in privatizacije skrbstvenega dela. Neformalni skrbstveni trg je ekstremno fleksibilen, delo se lahko prekine kadar koli na zahtevo družine, uporabnika ali delavke. Neformalne plačane skrbstvene delavke izvajajo vse skrbstvene aktivnosti od intenzivne nege, telesnega dela, do čiščenja in gospodinjskih opravil. Delajo lahko nekaj ur na dan, v intenzivni oskrbi pa so pogosto najete kot 'live-in delavke', ki živijo skupaj z oskrbovancem/-ko in izvajajo oskrbo 24 ur na dan 7 dni v tednu. Čas je ključna dimenzija v sivi ekonomiji, delavka naj bi bila prisotna čim dlje in naj bi opravljala čim večji razpon del. Delovni čas presega vse normalne standarde, delavke pa morajo biti na voljo tudi izven zelo fleksibilno in nedorečeno dogovorjenega delovnega časa, tako da praktično ni razmejitve med zasebnim življenjem in delovnim časom. Neformalni tržni model se v Evropi razrašča, razlog za to pa je (poleg neustreznih javnih skrbstvenih politik) relativno nizka cena neformalne tržne skrbi, saj delavka ni deležna plačila socialnih, zdravstvenih in pokojninskih prispevkov. Nizka cena dela neformalne migrantske skrbstvene delavke pa izhaja tudi iz velikih ekonomskih neenakosti med dohodki v ciljnih državah in v izvornih državah migrantk (Anderson, 2000; De Riot, 2010, Tomei, 2011).
Polformalno skrbstveno delo na trgu: osebno dopolnilno delo
V Sloveniji je država intervenirala v sivo ekonomijo leta 2014 z Zakonom o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno[5], s katerim je uvedla vrednotnice v okviru osebnega dopolnilnega dela (ODD), kamor se poleg priložnostnih neskrbstvenih del umešča tudi 'občasno varstvo otrok in pomoč starejšim, bolnim in invalidom na domu'.[6] Ker je omejitev, da prihodek iz naslova ODD v polletju ne sme presegati treh mesečnih povprečnih plač, se zdi, da gre za varianto nemškega modela malih del, podrobnejši pogled pa pokaže, da je institut ODD bistveno bolj restriktiven. Mala dela v Nemčiji so oproščena plačevanja socialnih prispevkov tako na strani delavca kot delodajalca, delavci pa iz naslova malega dela tudi niso deležni zavarovanja za brezposelnost ter zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja (Jaherling, 2004). V Sloveniji pa naj bi uporabnik (npr. starejša oseba, ki potrebuje pomoč) poleg polne tržne cene storitve plačeval še simbolične socialne prispevke skrbstveni delavki (vsak mesec 9 evrov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje), tako da bi vsak mesec na davčni upravi kupil vrednotnico. Delavke, praviloma starejše ženske z nizko izobrazbo, naj bi vsakih 6 mesecev pri davčni upravi prijavljale dohodek, unovčile vrednotnice in plačale 25 % davka od dohodka. Ta ukrep, ki je zgolj površinski in je doživel neuspeh, jasno kaže, da cilj oblikovalcev politik ni socialna varnost ljudi, ki delajo v sivi ekonomiji, še manj to, da bi država zagotovila storitve nege in pomoči na domu tistim, ki jo potrebujejo in ki bi jo kot socialna država morala zagotoviti, ampak je namen zgolj pobiranje davkov od dohodka. Z razširitvijo javne mreže storitev bi lahko vzpostavili pogoje za vse troje.
Hibridni status med formalnim in neformalnim skrbstvenim delom: družinski pomočnik
Status družinskega pomočnika, ki ga je Slovenija na področju skrbstvenega dela na domu uvedla leta 2004,[7] se kaže kot hibridni status med formalnim in neformalnim delom. Družinski pomočnik je ožji/-a družinski/-a član/-ica oskrbovanca, praviloma ima isto stalno bivališče kot oskrbovanec in mora za pridobitev tega statusa zapustiti trg dela ali se odjaviti iz evidence brezposelnih. Pri tem statusu ne gre za delovno razmerje, kot ga ureja delovnopravna zakonodaja, ni formalnega delodajalca, družinski pomočnik je deležen pokojninskega zavarovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti, ni pa deležen pravic iz delovnega razmerja, kot so pravica do počitka, plačanega dopusta, bolniške odsotnosti, nadomeščanja, niti nima definiranega delovnega časa: družinski pomočnik skrbi za oskrbovanca 24 ur na dan, 7 dni v tednu in 365 dni v letu. Dohodek družinskega pomočnika je določen v višini minimalne plače, vendar se izplačuje iz družinskega proračuna, torej iz socialnih transferjev oskrbovanca (npr. iz pokojnine, invalidnine ali dodatka za pomoč in postrežbo) ter iz doplačil zavezancev za preživljanje, to pa so ožji družinski člani. Če ta sredstva ne zadoščajo, razliko pokrije občina, vendar v tem primeru občina naredi zaznamek na nepremičnino. Glede na to, da cena institucionalne oskrbe nepokretnega oskrbovanca dosega približno dvakratnik bruto minimalne plače, lahko predpostavljamo, da je uvedba instituta družinskega pomočnika predvsem finančno motivirana. Intervjuji kažejo, da taka ureditev vodi v revščino oziroma siromašenje družinskih pomočnikov in njihovih družin, zaradi velike obremenjenosti s skrbstvenim delom pa družinske pomočnice same doživljajo zdravstvene težave, izgorelost in družbeno izolacijo. Problematično je tudi spolno razlikovanje, saj narava tega instituta povzroča, da trg dela zapuščajo predvsem ženske. Institut pa ima tudi razredno dimenzijo, ker trg dela zaradi tega statusa zapuščajo predvsem revni, medtem ko si premožnejši lahko kupijo oskrbo na trgu (Leskošek, 2016). Alternativa temu skrajno prekarnemu položaju se je razvila v nevladnih organizacijah na področju hendikepa (YHD ‒ Društvo za teorijo in kulturo hendikepa) v obliki osebne asistence. Osebni asistent je načeloma v rednem delovnem razmerju z vsemi pravicami iz dela, čeprav tudi prejema prenizke dohodke (minimalno plačo). Večji del stroška njegovega dela je pokrit iz javnih sredstev, manjši del pa še vedno plačajo uporabniki. Nevladne organizacije so se 20 let borile za sistemsko ureditev osebne asistence, ki je bila končno sprejeta letos (2017), Zakon o osebni asistenci pa naj bi stopil v veljavo leta 2019. 20 let pa je država osebno asistenco financirala delno in programsko, kar je vodilo v veriženje zaposlitev za določen čas za osebne asistente.
Neformalno skrbstveno delo: družinske skrbnice
Delo pomoči in nege na domu, ki ga ne zagotovi država z javnimi storitvami (razen za premožne pa tudi ne trg, ker je predrag), se avtomatično prenese na družinske člane kot neformalno neplačano skrbstveno delo, ki je nevidni in samoumevni temelj socialnega sistema in se pojmuje, kot da je izven ekonomije. Ker je to delo spolno zaznamovano, ga opravljajo predvsem ženske. Za ženske to pomeni prekarizacijo njihovega položaja na trgu dela zaradi preobremenjenosti: zlasti za starejše ženske, ki skrbijo za ostarele družinske člane, to pomeni daljše bolniške odsotnosti, odrekanje napredovanju na delovnem mestu, pritisk na skrajševanje delovnega časa, predčasno zapuščanje trga dela pred formalno upokojitvijo in v končni fazi nadaljevanje tradicionalne marginalizacije žensk na trgu dela (Walker, 1983; Mooney, Statham in Simon, 2002; Hrženjak, 2016).
Zaključek
Zaključimo lahko, da so vsi položaji na področju nege in pomoči na domu prekarni, vendar bolj kot je status tržen, hibriden ali neformalen, večja je prekarnost in nasprotno: pogoji dela so še vedno prekarni, vendar v primerjavi z drugimi statusi so najmanj prekarni v javnih in formalnih statusih. Pri tem pa je urejanje področja socialne oskrbe ultimativno pristojnost države in politike.
Predstavljena študija implicira, da je treba prekarizacijo razumeti bistveno širše kot zgolj frekventnost nestandardnih zaposlitev, ki so samo vrh ledene gore. Prekarizacijo je treba raziskovati z vidika elementov, ki definirajo kakovost delovnega mesta, kot so kontrola nad delovnimi pogoji, obseg in intenzivnost dela, dolžina delovnega časa, višina dohodka, delež plačanih socialnih prispevkov delodajalca, dostop do izobraževanja, možnosti usklajevanja dela in družine, sindikalno predstavništvo in prisotnost kolektivnih sporazumov (Tucker, 2002; Rodgers, 1989). Vsi ti elementi šele razkrijejo, kako se v sodobnosti spreminjajo pogoji dela za nekatera področja dela in za nekatere skupine ljudi tudi v t. i. varnih standardnih zaposlitvah. Zdi se, da ima vsako področje dela poleg splošnih zakonitosti tudi svojo specifično logiko generiranja prekarnosti. Za razvoj konkretnih strategij zmanjševanja prekarnosti se zato poleg splošnih teorij prekarizacije kažejo kot relevanten pristop tudi kvalitativne sektorske analize ali celo analize posamičnih organizacij. Zaradi kompleksnosti sodobnih situacij pa je pomembna tudi analiza součinkovanja politik trga dela in specifičnih področnih politik, ki strukturirajo neki sektor, ker niso samo politike trga dela tiste, ki povzročajo prekarizacijo in ki jo lahko omejujejo. Ta študija je konkreten primer, kako država prek socialnih politik, ki strukturirajo družbeno organizacijo skrbi za starejše, vzpostavlja prekarizacijo dela na področju nege in pomoči na domu.
Viri
Anderson, Bridget (2000): Doing the Dirty Work? The Global Politics of Domestic Labour. London: Zed Books.
Bettio, Francesca in Alina Verashchagina (2010): Long-Term Care for the elderly. Provisions and providers in 33 European countries. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/justice/gender-equality/files/elderly_care_en.pdf (16. 16. 2017)
Brodin, Helen in Elin Peterson (2016): ‘If Men Had Been Overrepresented Among Workers and Owners, Things Would Have Been Different.’ Experiences of Small Homecare Entrepreneurs in Sweden. Prezentacija na mednarodni konferenci 'Problems and Visions in Social Care’, Ljubljana, September 14‒15, 2016
Cancedda, Alessandra. 2001. Employment in Household Services. Dublin: European Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions.
Daly, Mary in Jane Lewis (2000): The Concept of Social Care and the Analysis of Contemporary Welfare States. British Journal of Sociology, 51 (2): 281–98.
De Riot, Barbara (2010): Strategies of Care. Changing Elderly Care in Italy and the Netherlands. Amsterdam: University Press.
Esping-Andersen, Gósta (1990): The Three Worlds of Welfare Capitalism. Cambridge: Polity Press.
Hlebec, Valentina, Mateja Nagode in Maša Hrast Filipovič (2014): Kakovost socialne oskrbe na domu: vrednotenje, podatkih in priporočila. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Hobson, Barbara (ur.), Jane Lewis (ur.) in Birte Siim (ur.) (2002): Contested Concepts in Gender and Social Politics. Northamption: Edward Elgar.
Hrženjak, Majda (2016): Ekonomska neenakost žensk z vidika spolnega pokojninskega razkoraka. Delavci in delodajalci, 16 (4): 609-626.
Jaehrling, Karen (2004): Political Reforms in the Domestic Service Sector – Aims and Impact. V: Favue-Chamoux, A. (ur.), Domestic Service and the Formation of European Identity. Understanding the Globalization of Domestic Work, 16th-21st Century. Berlin: Peter Lang (235‒247).
Kalleberg, L., Arne (2011): Good Jobs, Bad Jobs. The Rise of Polarized and Precarious Employment Systems in the United States, 1970s to 2000s. New York: Russell Sage Foundation.
Lebar, Lea, Nadja Kovač in Mateja Nagode (2015): Izvajanje pomoči na domu. Analiza stanja v letu 2014. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo.
Leskošek, Vesna (2016): Care between Love and Money: the Case of the Family Assistant. Teorija in praksa, 53/6, str. 1356‒1368.
Lethbridge, Jane (2017): Understanding Multinational Companies in Public Health Systems, Using a Competitive Advantage Framework. Globalization and Health, 2017/19 DOI: 10.1186/1744-8603-7-19.
León, Margarita (ur.) (2014): The Transformation of Care in European Societies. Hampshire: Palgrave Macmillan.
Mooney, Ann, June Statham in Antonia Simon (2002): The Pivot Generation: Informal Care and Work after Fifty. Bristol: The Policy Press.
Morel, Nathalie (2015): Servants for the Knowledge Based Economy? The Political Economy of Domestic Services in Europe. Social Politics, International Studies in Gender, State and Society 22 (2): 170–93.
Rodgers, Gerry (1989): Precarious Work in Western Europe: The State of Debate. V Gerry Rodgers in Janine Rodgers (ur.) Precarious Jobs in Labour market Regulation. The Growth of Atypical Employment in Western Europe, 1-17. Brussels: Free University of Brussels.
Sainsbury, Diane (1996): Gender Equality and Welfare States. Cambridge: University Press.
Stranz, Anneli in Marta Szebehely (2017): Organizational Trends Impacting on Everdyay Realities: the Case of Swedish Eldercare. V: Christensen in Pilling (ur.): Research Companion to Care Work Around the World. Routledge (v procesu objave).
Tomei, Manuela (2011): Decent Work for Domestic Workers: An Achievable Goal or Wishful Thinking? V: Shangeon, L., McCann, D. (ur.), Regulating for Decent Work. New Directions in Labour Market Regulation. New York: Palgrave Macmillan (255–291).
Tucker, Deborah (2002): ''Precarious'' Non-Standard Employment: A Review of the Literature. Wellington: Labour Market Policy Group. Department of Labour. Dostopno prek http:/www.dol.govt.nz/pdfs/PrecariousnsworkLitReview.pdf (13. 12. 2016).
Ungerson, Clare (ur.) in Sue Yeandle (ur.) (2007): Cash for Care in Developed Welfare States. Hampshire: Palgrave Macmillan.
Walker, Alan (1983): Care for Elderly people: a conflict between Women and the State. V Finch, Janet in Dulcie Groves (ur): A Labur of Love. Women, Work and Caring. London: Routledge & Kegan Paul, str. 106‒129.
VIR: Prispevek je bil narejen za zbornik, Prekarnost in družbena odgovornost: Interdisciplinarni pogledi na prekariat, ki ga je za zbirko Maksima leta 2018 založila Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.
[1] Razširjena verzija tega prispevka bo objavljena v zborniku, ki ga v okviru temeljnega raziskovalnega projekta 'Perspektive za desegmentacijo trga dela' pripravlja Center za proučevanje človeških virov, Inštitut za družbene vede, FDV.
[2] V letu 2015 je bil delež žensk, ki delajo s skrajšanim delovnim časom v Sloveniji, 14,8-odstoten in je bistveno nižji kot je povprečje v EU-28, kjer je za polovični delovni čas zaposlenih 32,4 % žensk (EUROSTAT 2015).
[3] Analizirali smo Zakon o socialnem varstvu; Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno; Resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020; Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev; Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev; Pravilnik o osebnem dopolnilnem delu; Pravilnik o pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika; Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev ter redne letne evalvacije javne mreže pomoči na domu.
[4] V raziskovalnem projektu Perspektive za desegmentacijo trga dela (2014‒2016), ki se je osredotočal na segmentacijo dela v različnih sektorjih (gradbeništvo, kovinska industrija, trgovina, zdravstvena nega, nega in pomoč na domu ter agencijsko delo), je vzorec delavk vključeval 8 skrbstvenih delavk v različnih zaposlitvenih položajih, ki smo jih spraševali o izkušnjah z delovnimi pogoji in o motivih, zaradi katerih delujejo v določeni obliki dela. Intervjuje z delavkami smo kontrastirali z intervjuji z dvema delodajalcema (javnim in tržnim) ter z vodjo sindikata socialnih oskrbovalk Slovenije. Vodilne smo spraševali po obsegu in načinih prekarizacije dela na tem področju in o perspektivah za zmanjševanje prekarizacije. Vsebinsko širši, eksplorativni projekt o skrbstvenem delu ‒ Skrbstveno delo med individualizacijo, socializacijo in globalizacijo (2015‒2017) ‒ je poleg trendov v skrbstvenih politikah v polstrukturiranih intervjujih proučeval skrbstveno delo v razmerju do spola, ekonomskega položaja, socialnega državljanstva, nasilja, migracij, etike skrbi in aktivističnih skrbstvenih gibanj. Vzorec, ki je vključeval urbana in ruralna okolja, je obsegal 44 skrbstvenih delavk (v različnih položajih: neformalne družinske skrbnice, družinske pomočnike, skrbstvene delavke v javnih in zasebnih organizacijah, samozaposlene, delavke v statusu osebnega dopolnilnega dela in v sivi ekonomiji, med njimi 5 migrantk) in 11 vodij zasebnih, javnih in nevladnih organizacij, ki organizirajo skrbstvene storitve. V obeh projektih smo skrbstvenim delavkam zagotavljali anonimnost s psevdonimom in prikritostjo kraja delovanja; intervjuji so bili narejeni leta 2015, bili so posneti, transkribirani in kodirani za namen analize.
[5] Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 12/07 – uradno prečiščeno besedilo, 29/10, 57/12, 21/13 – ZUTD-A in 32/14 – ZPDZC-1).
[6] Pravilnik o osebnem dopolnilnem delu (Uradni list RS, št. 94/14).
[7] http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/druzinski_pomocnik/