dr. Karolina Babič: Kako zadruge odgovarjajo na prekarnost?

Karolina Babič je doktorica filozofskih znanosti in vodja mariborskega Centra alternativne in avtonomne produkcije (CAAP). S kolegi se posveča pomoči pri razvoju novih kooperativ, skupnostnih podjetij, društev in organizacij, ki temeljijo na sodelovanju. Niz naših strokovnih razmislekov je obogatila s pomembnim prispevkom o zadrugah. Njen pogled ima toliko večjo težo, ker ima z delom v prekarnosti izkušnje tudi sama in ve, kako lahko povezovanje deležnikov znotraj kooperativ ojača njihov položaj v okolju v katerem sicer vlada tekmovalnost.

Avtorica prispevka: dr. Karolina Babič, Maribor, 27. 04. 2018

Zadruge so se pred več kot sto petdeset leti razvile iz potrebe malih obrtnikov in kmetov, da si skozi povezovanje zagotovijo: financiranje razvoja brez oderuških obresti in nižje stroške ter boljše pogoje za izvajanje svojih gospodarskih in družbenih dejavnosti. Nastale so kot odgovor malih producentov na pritiske kapitala in ta odgovor temelji na konceptu sodelovanja oziroma kooperacije. Od tod mednarodni termin za zadrugo »kooperativa«, »cooperative«, »coop«. Po mednarodno sprejeti definiciji zadruge, ki je poleg načel in vrednot zadružništva zapisana v dokumentu Izjava o zadružni identiteti iz leta 1995, je »zadruga avtonomno združenje oseb, prostovoljno povezanih z namenom, da na skupne ekonomske, družbene in kulturne potrebe ter prizadevanja odgovarjajo prek podjetja v skupni lasti, ki ga upravljajo demokratično.« Glede povezave med dejstvom prekarnosti ter razvojem zadružništva v Sloveniji bomo v tem zapisu predstavili dva vidika. Prvi vidik se tiče vsebine in forme zadrug kot primernega odgovora na prekarni položaj malih producentov in podizvajalcev ter delavcev. Drugi vidik pa se tiče javnih politik na tem področju.

Zadruge ne dajejo enotnega in enoznačnega odgovora na problem prekarnosti. Njihova relacija do pojma je odvisna od tipa zadruge. Vsaka zadruga je naprej članska organizacija, je združenje oseb (fizičnih in/ali pravnih), šele v sekundarnem in podrejenem smislu je zadruga podjetje. Od številnih tipov zadrug, ki jih poznamo, sta dva tipa še posebej primerna za reševanje problema prekarnosti. En tip so zadruge malih producentov, ki so namenjenje združevanju producentov, torej izvajalcev dejavnosti na različnih področjih, da se povežejo z namenom, da skupaj nastopajo na trgu, da si solidarno delijo tveganja, da si skozi skupne službe ter delitev delovnih sredstev nižajo stroške produkcije, da si skupaj zagotavljajo dostop do likvidnostnih in razvojnih finančnih in drugih virov in tako dalje. Gre torej za obliko povezovanja malih producentov, ki so, kadar izolirano nastopajo na trgu, podvrženi veliki meri prekarnosti, saj so v razmerju do naročnikov in končnih kupcev v šibkem položaju, hkrati pa se sami niso sposobni odzivati na hitro spreminjajoče se okolje produkcije in trga. V Sloveniji so najbolj tipične tovrstne zadruge producentov prav gotovo kmetijske zadruge, kjer se posamezna kmetijska gospodarstva (kmetije) povezujejo z namenom, da skupaj tržijo svoje produkte, da skupaj ceneje nabavljajo repromateril, da si skupaj zagotavljajo svetovalne službe in podobno. Brez kmetijskih zadrug male kmetije v sodobni prehrambni industriji zagotovo ne bi preživele. V tujini pa so še bolj pogoste druge vrste zadrug producentov, kjer se povezujejo različni profili producentov, od umetnikov in kulturnikov, do tehničnih poklicev in izvajalcev. Npr. zadruge pisateljev, zadruge glasbenikov, zadruge arhitektov, računalničarjev in programerjev itd. Pri nas je ena najbolj znanih mladih zadrug producentov Jezikovna zadruga Soglasnik, ki je odličen primer tega, kako so se samostojni producenti (prevajalci, lektorji, tolmači, učitelji jezikov itd.) povezali z namenom, da sami najdejo odgovor na svoj prekarni položaj. Na ta način so se zaščitili pred izkoriščanjem naročnikov in posrednikov, pred pritiski na zniževanje cen, solidarno si porazdeljujejo tveganja v primerih bolezni in odstotnosti, solidarno si delijo stroške administracije in organizacije dela. Pri tem pa so vsi člani zadruge, ki jih je trenutno štirinajst, enakopravni solastniki in soupravljalci zadruge, solidarno uživajo koristi od zadruge in solidarno odgovorjajo za njeno poslovanje. Podobno so se v Mariboru povezali ustvarjalcivna področju kulture pod okriljem Kooperative Peron in skupaj ustvarjajo program in izvajajo gostinsko dejavnost na lokacijah Salon uporabnih umetnosti, Klub Wetrinsky ter poletni šank v atriju Lutkovnega gledališča Maribor. In še veliko podobnih mladih zadrug je nastalo v zadnjih letih v Sloveniji. Ne glede na kompleksnost ustvarjanja zadružnih pravil kot temelja povezovanja malih producentov ter težave pri realizacije takšnega tipa skupnega poslovanja, si mali producenti, ki se povežejo v zadruge, smiselno izboljšajo svoj položaj prav z vidika zmanjševanja negativnih posledic prekarnosti, ki bi sicer mnogo močneje zaznamovala njihov položaj.

Drug tip zadrug, ki odgovarja direktno na problem prekarnosti, pa so delavske zadruge. Mednarodna deklaracija o delavskih zadrugah iz leta 2005 določa posebne značilnosti delavskih zadrug, ki so poleg zgoraj omenjene definicije, načel in vrednot zadružništva ključne za delavske zadruge. Gre za zadruge, v katerih delavci predstavljajo večino članov, ter obratno, kjer je večina članov zadruge hkrati tudi zaposlenih v zadrugah. Pri čemer so vsi člani enakopravni solastniki in soupravljalci zadruge ter tudi izbirajo svoje vodstvo ter soodločajo o strateških vidikih poslovanja svoje zadruge. Značilnost delavskih zadrug, ne glede na to, ali so to zadružna podjetja na področju industrije, sociale, trgovine ali kakšnih drugih, je to, da so v prvi vrsti zavezana razvoju in vzdrževanju varnih in kvalitetnih delovnih mest, pri čemer pa so prav delavci v teh zadrugah, torej zaposleni in drugi izvajalci dela, tisti, ki imajo kot občni zbor oziroma skupščina zadruge najvišji glas odločanja o strateških zadevah zadruge. V tem modelu upravljanja podjetja je torej že po strukturi nemogoče, da bi se zaposlene potiskalo v prekarni položaj s pogodbami za določen čas ali prisilno espejizacijo ali kaj podobnega. Zaposleni sami odločajo o svoji usodi in se skozi komunikacijo v celotni skupini učijo solidarno porazdeljevati tveganja, ne pa prenašati tveganja zgolj na ene deležnike v produkciji, torej prekarne zunanje sodelavce in podobno. Takšne delavske zadruge lahko nastajajo ex nihilo kot nova zadružna podjetja in tudi iz obstoječih klasičnih podjetij po postopku delavskih odkupov v obliki delavskih zadrug. Delavske zadruge torej podobno kot zadruge producentov zaradi svoje demokratične in participativne upravljalske strukture odlično odgovarjajo na problem prekarnosti, saj prekinjajo z odvisnim razmerjem šibkih zaposlenih oziroma producentov na eni strani od močnih nosilcev kapitala oziroma lastnikov na drugi strani. Povezani producenti v zadrugo producentov ali povezani delavci v delavski zadrugi sami sebi postavljajo zadružna pravila o upravljanju lastnega zadružnega podjetja ter si solidarno porazdeljujejo tveganja, ki izhajajo iz pogojev na globalnem trgu.

Glede javnih politik v zvezi z zadružnimi odgovori na probleme prekarnosti moramo izpostaviti vsaj tri točke. Prvič, leta 2015 je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo naročilo pri Evropski konfederaciji delavskih in storitvenih zadrug CECOP – CICOPA Europe pripravo poročila o stanju v Sloveniji ter smernice za nadaljnji razvoj z naslovom Spodbujanje delavskih, socialnih in storitvenih zadrug v Republiki Sloveniji. V tem poročilu strokovnjaki CECOP-CICOPA Europe kot enega ključnih področjih za razvoj zadružništva v Sloveniji navedejo prav zmožnost zadrug za odgovarjanje na problem prekarnosti, še posebej prekarnosti mladih. Drugič, konec leta 2017 je isto ministrstvo objavilo javni razpis za izvedbo dveh pilotnih projektov v vzhodni in zahodni kohezijski regiji prav na to tematiko, in sicer »Javni razpis Dostop do zaposlitev preko socialne ekonomije«. Konec leta 2018 bi torej morali skozi realizacijo teh dveh pilotov dobiti dva modela, ki bosta lahko služila kot učna modela oziroma orodja za oblikovanje novih tovrstnih zadrug prekarnih delavcev ali producentov. In tretjič, trenutna vlada kot tudi mnogi kandidati za naslednje parlamentarne volitve postavljajo razvoj socialne ekonomije, katere pomemben del predstavljajo takšne zadruge kot smo jih omenjali tukaj, med svoje politične cilje. Zato lahko v prihodnje civilna družba in sektor socialne ekonomije upravičeno zahtevamo finančno in sistemsko podporo s strani države za razvoj tovrstnih zadrug, s pomočjo katerih bi se lahko prekarni producenti in podizvajalci ter delavci povezovali v zadruge in si tako samostojno zagotavljali bolj varna in kvalitetna delovna okolja.