dr. Gorazd Kovačič: Možnosti za sindikalizacijo prekarnih delavcev

Dr. Gorazd Kovačič je docent sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in podpredsednik Visokošolskega sindikata Slovenije. V svojem prispevku analizira možnosti za sindikalno organiziranje prekarnih delavcev glede na razdrobljenost njihovih interesov in identitet, ideološke ovire in možnost sindikatov za učinkovito servisiranje potreb prekarcev. Izhajajoč iz poznavanja sindikatov v sklepnem delu zagovarja proaktivnost in sistemski pristop sindikatov namesto storitvenega pristopa do prekarnih delavcev.

V tem članku bomo razvili odgovor na vprašanje, ali in kako se lahko razvije artikulacija posebnih interesov prekarnih delavcev in njihovo reševanje prek sindikatov.

To vprašanje ima dve plati. Prvič, pod kakšnimi pogoji in v kolikšni meri je mogoče pričakovati vključitev in angažma prekarnih delavcev v sindikate in katere so objektivne ekonomske, socialne, organizacijske in ideološke ovire pri tem. To je pomembno zaradi prevladujočega stališča v obstoječih sindikatih v fazi njihove usmerjenosti k ekonomistični strategiji (Stanojević, 2015), po kateri sindikati delajo za interese svojih članov in ne tudi nečlanov, iz česar sledi zahteva, naj se prekarni delavci najprej sindikalizirajo in šele nato bodo lahko računali na sindikalne storitve. Druga plat zgoraj navedenega vprašanja se pokaže, če na možnost sodelovanja med prekariatom in sindikati pogledamo onkraj ekonomistične strategije storitev za članstvo in če sindikalne organizacije, predvsem centrale prevzamejo odgovornost za reševanje problema širitve prekarnosti iz načelnih ali iz strateških razlogov, ker prekarizacija močno krči njihovo tradicionalno bazo delavstva s stabilnim zaposlitvenim položajem.

Odgovor na osrednje vprašanje bomo razvili postopno, prek več ovinkov, ki so namenjeni analizi posameznih sklopov ključnih okoliščin oziroma ovir temu, da bi zlahka prišlo do vključitve prekariata v sindikate ob upoštevanju empiričnega položaja obeh strani. Najprej bomo tisto, kar danes dojemamo kot vznik prekarnosti, umestili v daljši časovni lok zgodovine kapitalizma. Nato bomo orisali pravni, ekonomski in socialni položaj prekariata, in sicer v luči osrednjega vprašanja članka. Pri tem bomo izpostavili tudi ideološke ovire njegovi sindikalizaciji, ki sovpadajo z njegovim objektivnim položajem. Sledi kratek oris zgodovinskega razvoja sindikatov in njihovega sedanjega položaja s posebnim poudarkom na vzrokih za njihovo fragmentacijo in na tem, kakšne smernice sindikalnega servisiranja potreb prekarnih delavcev lahko izpeljemo iz spoznanj o možnem produktivnem organizacijskem odzivu sindikatov na dejstvo interesne fragmentacije baze. Ker so, kot bomo pokazali, omejene tako možnosti, da bi prekariat glede na svoj objektivni položaj in glede na vplivne ideološke trende »spontano« težil k sindikalizaciji, kot tudi organizacijske možnosti sindikatov, da bi učinkovito servisirali razdrobljene potrebe prekarnih delavcev, bomo na koncu poudarili odgovornost krovnih sindikalnih organizacij za sistemsko reševanje problema širitve prekarnosti z različnimi politikami, katerih naslovnik je zlasti država.

1. Zgodovinski nastanek prekarnosti

Enotno sprejeta definicija prekarnosti, kot kažejo nekateri drugi prispevki iz tega zbornika (npr. Bajec; Dernovšček Hafner; Domadenik; Klanjšček), še ne obstaja. Opredelitev prekarnosti je v jedru pravna, toda pravne oblike zaposlitve, ki odstopajo od zgodovinsko vzpostavljenega normalnega delovnega razmerja, so le potreben pogoj za definiranje nekega ekonomskega in socialnega položaja kot prekarnega. Temu mora biti dodan še zadosten pogoj, ki je sestavljen iz več kazalnikov slabega objektivnega ekonomsko-socialnega položaja posameznika, kot so negotovost, deprivacija, izpostavljenost večjim možnostim izkoriščanja in nemožnost izbire, ki je povezana z ujetostjo v konkretno razmerje odvisnosti od delodajalca in v prekarni segment trga delovne sile.

Na tem mestu nimamo prostora za podrobnejšo razpravo o pragu navedenega potrebnega pogoja (ali zaposlitev za določen čas spada v prekarni segment ali ne, kako razmejiti prostovoljne od neprostovoljnih in poslovno uspešne od poslovno neuspešnih samostojnih podjetnikov) in o metodoloških problemih merjenja kazalnikov iz drugega sklopa, ki je na ravni anketnega spraševanja pogojeno tudi s subjektivno zaznavo respondentovega objektivnega položaja. Odgovor na vprašanje, ali se respondent čuti omejenega v izbirah, ujetega in prikrajšanega, je odvisen od njegove interpretacije vprašanja, nanjo pa vpliva tudi ideologija samoodgovornosti in svobode; več o njej kasneje.

Omejili se bomo na zgodovinsko umestitev nastanka prekariata glede na prostor in čas. Prekarizacija je nedvomno pojav odstopanja od poprej uveljavljenih standardov pravne varnosti zaposlitve za nedoločen čas. Nastopa lahko v obliki splošnega osipa teh standardov ali v obliki segmentacije trga delovne sile na centralni segment z ohranjeno ravnjo pravne varnosti in na periferni, prekarni segment, pri čemer se obseg centralnega segmenta ali delež tistih, ki spadajo vanj, izmed vseh delovno aktivnih krči (Kramberger, 2007). Zgodovinsko predhodno izhodišče, v primerjavi s katerim v sedanjem zgodovinskem obdobju govorimo o prekarizaciji, je bila norma zaposlitve za nedoločen čas, ki je bila pravno zaščitena z jamstvi zoper samovoljno odpuščanje, z zakonsko in kolektivno pogodbeno regulacijo pogojev dela, delovnega časa in minimalnih plačnih tarif in ki je delodajalcu nalagala plačilo stroškov reprodukcije delovne sile v obliki plačil obveznih socialnih in zdravstvenih zavarovanj ter davkov iz dela. Ta standard pravne in blaginjske varnosti delavcev je bil zgodovinsko izjemen pojav, značilen za zahodne družbe kapitalističnega centra (Arrighi, 2009) zlasti v času od konca 2. svetovne vojne do 80. let 20. stoletja.

Začetki vzpostavljanja pravne in socialne varnosti zaposlenih so že v poznem 19. stoletju, ko so Bismarckovi konservativni nemški vladi sledile nekatere druge vlade, med katerimi je bilo več konservativnih in liberalnih kot socialdemokratskih (Tamás, 2013: 239–240). To, da so se buržoazne vlade in politične stranke lotile uresničevanja delavskih zahtev, je bil odziv na naraščajočo moč delavskega gibanja. Motiv tvorcev prvih institucij delavske zaščite in socialne države je bil ustaviti radikalizacijo delavskega gibanja in stopnjevanje razrednega konflikta. Buržoazija je torej uvedla socialne reforme, da bi preprečila možnost revolucije. Naslednji val razvoja in širitve socialne države, zlasti pokojninskih in skrbstvenih programov, predstavljata obe svetovni vojni, v katerih so vlade zmogle legitimirati totalno mobilizacijo vseh družbenih virov in številne žrtve le tako, da so vojakom, ki so jih pošiljale na fronte, in njihovim družinam zagotovile državno skrb za blaginjo vdov, otrok in ostarelih staršev padlih vojakov, pa tudi z obsežnimi programi javne distribucije ključnih življenjskih potrebščin v razmerah splošnega pomanjkanja. Posledično se je pričakovana življenjska doba ob koncu vojnih desetletij v primerjavi s časovno točko deset let prej močno dvignila (Sen, 2002: 153–154).

Najobsežnejši razvoj delavskih pravic in socialnoskrbstvenih programov beležimo v desetletjih po 2. svetovni vojni, ko se je delež javne porabe v BDP povsod na zahodu močno dvignil. Tudi ta razvoj lahko upravičeno interpretirano kot odziv kapitalizma na povečano moč socialistične alternative. Ta je nastopala kot vpliven geopolitični, državno organiziran dejavnik. Njegovo jedro je predstavljala Sovjetska zveza, ki je z izkazanimi izjemnimi mobilizacijskimi sredstvi dala odločilni delež v zmagi protifašistične koalicije na evropskih tleh in se prostorsko razširila v Srednjo Evropo. Prek vpliva z vojsko in legitimnostjo (šlo je za obet družbene pravičnosti, pa tudi za fascinanten gospodarski in tehnološki razvoj v prvih desetletjih po vojni) se je vpletala tudi v številne kraje protikolonialnih bojev in pretila z izvozom socialistične revolucije na vse celine. Skratka, vzpostavitev standarda varne zaposlitve na kapitalističnem zahodu, to je razredni kompromis, je bil odziv kapitala na moč realne alternative socializma.

V 70. letih 20. stoletja je moč realnega socializma začela pešati. Imel je vse več težav z legitimnostjo doma in v tujini, gospodarski razvoj se je upočasnil, več vzhodnoevropskih držav je v nekaj letih po obeh naftnih krizah zašlo v dolžniško past, ker so se v želji ohranjati življenjski standard prebivalstva kljub dvigu cen nafte in drugih uvoznih blag zadolžile v tujini in prišle pod oblast konzorcijev zahodnih upnikov (Drenovec, 2013: 28). V istem obdobju se je na zahodu izčrpal razvojni model keynesovskega fordizma, v katerem sta se rast produktivnosti in rast plač, ki je omogočala rast kupne moči, vzajemno pospeševali (Bembič, 2012). Z dotedanjimi ukrepi ekonomske politike niso mogli rešiti težav, temveč so le zviševali stopnjo inflacije.

Alternativni odgovor je dal neoliberalizem, ki je izpeljal obrat k ekonomiki ponudbe, pa tudi obsežne programe deregulacije, financializacije, privatizacije in likvidacije nizko rentabilnih industrij. Napadel je delavske organizacije, pravice in delovna mesta. Britanski sindikati so sredi 80. let izgubili razredni spopad, v katerem sta nasprotni strani uporabljali sredstva stavk na eni strani ter zapiranj podjetij in represije na drugi strani. Hkrati je bil sovjetski blok razmajan in njegovi režimi niso več kazali odločenosti obračunati z naraščajočim opozicijskim vrenjem v civilni družbi. To dvoje je bilo signal mednarodnemu kapitalističnemu razredu, da lahko nadaljuje s poglabljanjem in geografskim širjenjem projekta »obnove razredne moči« (Harvey, 2012). Dolžniške krize in gospodarske kolapse (nekdanjih) socialističnih in ostalih perifernih držav je izkoristil za vsiljenje radikalnih neoliberalnih reform in neokolonialni nakup celotnih panog na periferiji, zato sta Vzhodna Evropa in Afrika danes strukturno v lasti zahodnega kapitalističnega razreda (Piketty, 2014: 94, 235–236). Ta preobrat v razrednem boju je v Vzhodni Evropi (z relativno izjemo Slovenije; Stanojević, 2010; Bohle in Greskovits, 2007; Crowley in Stanojević, 2011; Berend in Bugaric, 2015) prinesel korenito razgradnjo delovnih razmerij in socialne države, v Zahodni Evropi pa povečane pritiske na delavski in srednji razred s pomočjo selitve tovarn v dežele s cenejšo delovno silo, ki so povzročili nekoliko manj obsežno razgradnjo pridobitev povojnega razrednega kompromisa.

Strukturni položaj na trgu delovne sile, ki je nastal kot rezultat teh procesov, je širitev prekarnosti. Na regulativni ravni je ta posledica delovnopravne deregulacije in prehoda od neokorporativistične (socialno partnerstvo) v smeri čiste tržne regulacije delovnih razmerij, kjer o posameznikovem pogajalskem položaju nasproti delodajalcu odloča predvsem njegov tržni položaj in manj okvir zakonov in kolektivnih pogodb (Stanojević, 1996: 17–18, 133–135). Na organizacijski ravni pa je prekarnost učinek reorganizacije velikih podjetij v grozde manjših odvisnih podjetij v proizvodni verigi, ki premesti poslovna tveganja na kapitalsko šibkejše člene (outsourcing). Na koncu te verige je posamezni prekarni delavec v hibridnem položaju delavca-podjetnika, ki mu nihče ne jamči za tolikšne dohodke in pogoje dela ali naročil, da bi lahko dosegal minimalne standarde, ki so še zajamčeni za tiste v delovnem razmerju.

Vrnitev zaposlovanja brez reprodukcijskih jamstev in pravne varnosti pomeni vrnitev mezdnega dela iz zgodnejših faz industrijskega kapitalizma. Če povojno normo varnega delovnega razmerja, ki smo jo prej postavili kot izhodišče za razumevanje prekarnosti, umestimo v širši zgodovinski lok, vidimo, da je tisto, kar danes doživljamo kot nedavni vznik prekarnosti, le vrnitev k zgodovinsko prevladujoči obliki izkoriščanja delavcev. Varno delovno razmerje je bilo izjema v zgodovini kapitalizma in omejeno na prostor zahodnega centra, medtem ko ga postkolonialna periferija v kapitalistični interesni hemisferi večinoma ni poznala. Zlom geopolitično organizirane protikapitalistične alternative je postsovjetsko regijo sunkovito vrnil v položaj »čistega kapitalizma« (Husson, 2011) in oslabil moč delavskega razreda v Zahodni Evropi. Pojav prekarizacije je torej učinek vrnitve kapitalizma v njegove začetne tirnice, ko še ni imel upoštevanja vredne protisistemske opozicije (Wallerstein, 2006: 90).

2. Položaj prekarnih delavcev

Zgoraj orisani poenostavljeni zgodovinski lok ne pomeni, da se je možno zlahka vrniti k razredni organiziranosti in odporu prekariziranega delavskega razreda. Medtem se je namreč korenito spremenila tehnična sestava delovne sile (Močnik, 2010: 168–170), ki veliko manj kot v razmerah množične in uniformirane fordistične industrije omogoča »spontan« vznik razrednega sodelovanja med delavci. Delovni postopki so zlasti na področju storitev, ki se širi z deindustrializacijo in s »terciarizacijo industrije« (Cohen, 2011: xiii), bistveno bolj individualizirani in pripravni za organizacijsko drobitev delodajalskih organizacij.

Če objektivni položaj prekarnih delavcev analiziramo na primeru najbolj skrajne pravne forme legalnega prekarnega dela, to je samostojnih podjetnikov (še dlje so delavci na črno), zlasti ekonomsko odvisnih delavcev s statusom samostojnega podjetnika, ki se nahajajo na preseku med poljema delovnega in civilnega prava, lahko izpostavimo naslednji problemski sklop. Temeljni učinek dela brez pravnih jamstev glede višine dohodka, delovnega časa, pogojev dela in morebitnega bolniškega statusa je negotovost. Če je formalni položaj samostojnega podjetništva združen z odvisnostjo od določenega dejanskega delodajalca (formalnega naročnika), se negotovosti pridruži strah pred prekinitvijo naročil in izplačil kadar koli. Strah prekarnega delavca delodajalcu/naročniku omogoča intenzivnejše izkoriščanje v obliki nestalnih naročil, groženj s prekinitvijo posla v primeru bolniških ali dopustniških odsotnosti ter nižanj tarif, tudi prek nepriznavanja doplačil, ki veljajo v delovnih razmerjih, npr. za nadure in delo ob neugodnem času. Odsotnost delovnopravnih jamstev in negotov tržni položaj vodita v intenziviranje dela in ob nizkih urnih tarifah v intenziviranje izkoriščanja.

Stanojević je že pred nastopom zadnje finančne in gospodarske krize pokazal, da je intenziviranje dela ključna poslovna rezerva v glavnini slovenskega gospodarstva razen visoko konkurenčnega in produktivnega segmenta izvoznega sektorja. Intenziviranje dela je od 90. let dalje omogočilo ohranjanje cenovne konkurenčnosti podjetij kljub nezadostnim vlaganjem kapitala v produktivnejše tehnologije. Bilo je deležno tudi podpore zaposlenih, saj je jamčilo za ohranitev služb, plač in socialne varnosti, nizke plače pa so delavci kompenzirali z dodatnim delom na črno, dokler so ob vse daljših in vse manj predvidljivih urnikih še imeli dovolj časa zanj. Ta poslovni model, ki je bil predmet soglasja med zaposlenimi in poslovodstvi, je Stanojević poimenoval »koalicija preživetja« (Stanojević, 2004a: 127). Ocenil je, da je na daljši rok nevzdržen, ker bo prišel do meja časovnih in zdravstvenih zmožnosti delavcev, da nadaljujejo ali celo stopnjujejo (samo)izčrpavanje. Z izčrpanjem tega modela se bo Slovenija, kot je napovedal, dokončno umestila v skupino srednjeevropskih (višegrajskih) polperifernih držav (prav tam, 127–128), ki se vključujejo v mednarodne proizvodne verige srednje zahtevnih izdelkov (značilna je industrija avtomobilov in komponent zanje) in pri tem konkurirajo z dobro usposobljeno, a relativno poceni delovno silo. Njihova razvojna strategija sta socialni in delovno intenzivnostni damping.

Naša poanta v zvezi s Stanojevićevimi pravilnimi opozorili iz časa pred krizo je naslednja. Intenziviranje dela prek podaljševanja formalnega delavnika in prek njegovega podaljška v sivi ekonomiji je lahko predmet soglasja celo med redno zaposlenimi in delodajalci. Zaposleni namreč v mehanizmih, ki v cenovnem smislu temeljijo na cenenosti urne vrednosti dela (in jo krepijo), ne vidijo izkoriščanja, temveč priložnost za izboljšanje osebnih dohodkov ob nizkih osnovnih plačah. Prostovoljno in s kratkoročne perspektive gledano povsem racionalno sodelovanje v intenziviranju dela in izkoriščanja pomeni, da se izkoriščanje izvaja s subjektivnim sodelovanjem, to je kot samoizkoriščanje.

Ti mehanizmi še toliko močneje učinkujejo v primeru prekarnih delavcev. Nižja raven pravic še bolj zbija urno ceno njihovega dela. Če hočejo dvigniti osebne dohodke in obenem zadovoljiti pričakovanja delodajalca/naročnika, morajo biti pripravljeni na delo kadar koli in v kakršnem koli obsegu. Med seboj ne morejo razviti razredne solidarnosti in zavesti, saj jih medsebojna konkurenca izolira. Vsak se osredotoča na lastne preživetvene strategije na trgu dela/poslov. Razdrobljenost delovnih procesov v storitvenem sektorju še dodatno otežuje prepoznanje kolegov v podobnem položaju kot pripadnikov istega razreda. Namesto tega jih vidijo kot konkurenčne podjetnike. Tako kot za ideologijo velja, da ni sprevrnjena zavest, temveč zavest, ki ustreza subjektovemu položaju v »sprevrnjenem svetu«, vendar pa mu kaže le delno, npr. zgolj individualno mikro perspektivo, tudi v primeru prekarnih delavcev ne preseneča, da njihova razredna zavest ali samoopredelitev ni kolektivna. Vidijo se kot podjetniki, saj so tudi objektivno pahnjeni v formalni položaj podjetnikov.

2.1 Ideološke ovire razredni zavesti

To perspektivo podpira popularna ideologija individuacije (Beck, 2001: 187–200) in internalizacije (Beauvois, 2000; cf. Kovačič, 2013). Njen ključni učinek je posameznikova samozaslepitev, da je kreator svojega življenja in da je sam odgovoren za svoj položaj. Probleme mora obravnavati kot izzive in napeti vse svoje psihološke in časovne zmogljivosti, da bi dosegel uspeh. Fleksibilnosti ne dojema toliko kot rezultat zunanjega pritiska, kaj šele kot krivico in predmet političnih bojev, ampak se z njo identificira, prevzame jo kot osebni projekt in celo kot rezultat svojih osebnih odločitev, sprejetih v danih okoliščinah. Vire uspeha išče v sebi, v svoji duši in v delu na njej (Berardi - Bifo, 2013) ne glede na zunanje pogoje in možnosti. Nase vzame celo razreševanje sistemskih protislovij, npr. neusklajenosti med sistemoma materinstva in službe. To, kar je sistemsko neusklajeno, skuša uskladiti na ravni svojega zasebnega življenja, vsakodnevne časovne in finančne kombinatorike ter prožnosti življenjskega sloga. Družbeno strukturo in njene napetosti projicira v strukturo svoje osebnosti. V slednji išče taktike za spodbude potencialov in blokade preprek. Družbena sistemska razmerja doživlja kot intimne dileme, kot problematičen odnos do samega sebe. To, kar delodajalci/naročniki zahtevajo od njega, preinterpretira v svoj osebni etični program in »se angažira v lastno podreditev« (Beauvois, 2000: 196). Kadar mu kljub osebnemu angažmaju ne uspe, iluzija samoodgovornosti povzroči interpretativno »preoblikovanje zunanjih vzrokov v lastno krivdo, sistemskih problemov v osebni poraz« (Beck, 2001: 137). Njegova družbena zavest je zgrajena iz samoodgovornosti, ahistoričnosti, asistemskosti, samouresničevanja in subjektivne privatizacije oziroma projekcije ekonomskih položajev v polje (domnevno izbirnih) življenjskih slogov in osebnostnega menedžmenta.[1]

Orisana ideologija individuacije, ki onemogoča »sociološko imaginacijo« (Wright Mills), lahko učinkuje na prekarnega delavca tako, da mu zamegli asimetrična razmerja moči na trgu dela/poslov, v katera je vpet, in ga spodbudi, naj se dojema kot podjetnik, ki subjektivno prevzema odgovornost za svoj poslovni uspeh. Na ravni terminologije se v primeru strokovnih poklicev kaže prek zamenjave pojma »služba« (ki implicira razmerje služenja in podrejenosti v zameno za plačo, ki mora biti ustrezna) s pojmom »kariera« (ki zabriše razmerje podrejanja in v zvezi z delom poudarja odnos delavca subjekta do samega sebe, to je samouresničevanje in »višji smisel«). Ta pojmovni obrat je izrazito pogost pri kognitariatu, ki dela v kulturi, umetnosti, znanosti, visokem šolstvu, novinarstvu in raznih kulturnih industrijah, kjer so (ne slučajno) izjemno napredovali prekarizacija, samoizkoriščanje in plačna neenakost.

3. Kaj lahko pritegne prekarne delavce v sindikate?

Pokazali smo, da objektivni položaj prekariata, vključno z vladajočim ideološkim okvirom, ni ugoden za spontane (v smislu »tehnične sestave delovne sile«; Močnik, 2010: 168–170) težnje prekariata k sindikalizaciji. Če k temu dodamo še temeljno oviro za politično angažiranje revnih, to je pomanjkanje časa zaradi vsakodnevnega boja za preživetje, pridobivanje poslov in izterjavo plačil, so možnosti še toliko manjše. Položaj prekarnih delavcev je bistveno drugačen od položaja množičnih industrijskih delavcev, ki sta jih povezovala že skupno in uniformirano delo v velikih obratih ter skupna kultura prostega časa in pri katerih se je politizacija v delavsko gibanje lahko opirala na ta njihov družbeni substrat. Prekarni delavci so po svojem delu, pravnem položaju in načinu življenja ter prek vladajočega ideološkega okvira bistveno bolj razdrobljeni od delavcev v veliki industriji, ki so zgodovinsko predstavljali jedro sindikalnega organiziranja (Stanojević, 1996: 12–13). Edina oblika »razrednega boja«, ki jo prekarni delavci poznajo in prakticirajo (kolikor jo lahko), je ta, da se na slabe pogoje zaposlitve odzivajo z begom k manj slabim delodajalcem ali naročnikom. A možnosti za to so odvisne od gospodarskih ciklov, regije, panoge in iskanosti individualno specifičnih znanj. Kapital skuša to hrbtno, zanj manj ugodno plat trga delovne sile ublažiti tudi z uvozom dodatne delovne sile iz bližnjih bazenov »rezervne armade delovne sile« ali s preselitvijo dejavnosti k njim. Pred sindikati, ki so nastali kot nekakšni cehi kvalificiranih delavcev, kot politični podaljšek njihove poklicne samozavesti (kar je še vedno značilnost njihovih najuspešnejših različic), je zato velik izziv.

Kako bi lahko sindikati ponujali svoje pravne in politične storitve prekarnim članom, da bi ti prepoznali svoj interes v njih? O možnostih za sindikalizacijo prekarcev v njihovem danem razrednem položaju bomo razpravljali potem, ko bomo orisali današnji zgodovinski položaj sindikatov in produktivne načine njihovega odzivanja nanj.

3.1 Zgodovinski razvoj in sedanji zgodovinski položaj sindikatov

Zgodovinski razvoj sindikatov v Zahodni Evropi ima značilen časovni lok. V 19. stoletju so bili majhne organizacije z ozkim dometom. Med vojnama so se sprva krepili, a so jih nato zatrli fašistični režimi, ki so prišli na oblast v skoraj vseh evropskih državah. Po 2. svetovni vojni so doživeli svoj največji razcvet. Od neoliberalnega obrata v 80. dalje, v Vzhodni Evropi pa od 90. let dalje so v zatonu in izraziti defenzivi. Dva glavna strukturna dejavnika, ki vplivata na to dinamiko, sta produkcijski način in menjavanje faz gospodarskih ciklov.

Najprej bomo povzeli vpliv menjav produkcijskih načinov. Sindikati so se razvili z nastankom množične industrije. Prehod iz obrtnega v industrijski produkcijski način je dekvalificiral delovno silo, standardiziral delovne postopke in vloge, birokratiziral upravljanje podjetij in začrtal razcep med izvajalci in upravljavci. V tem kontekstu so se množični delavci lahko interesno povezali. V obdobju liberalnega industrijskega kapitalizma 19. stoletja, ko je bil trg delovne sile povsem nereguliran in so imeli delodajalci popolno oblast nad svojimi delavci, so bili sindikati organizirani večinoma na ravni obrata. Njihovo delovanje je bilo solidarnostno, članom so nudili pomoč v primeru bolezni ali izgube službe. Proti koncu 19. in v 20. stoletju se je industrijska proizvodnja na zahodu koncentrirala v velikih tovarnah z množičnim delavstvom. Temu je sledilo množično sindikaliziranje. Njegovi nosilci so bili polno zaposleni kvalificirani moški fizični delavci iz osrednjih industrijskih panog (prav tam, 13), v zgodnejših obdobjih zaposleni v kovinarstvu, rudarstvu, ladjedelništvu in na železnici, v 20. stoletju pa tudi v strojni in avtomobilski industriji.

V zadnjih desetletjih je preoblikovanje gospodarske in podjetniške strukture bogatih zahodnih družb v precejšnji meri spodkopalo ali preselilo množično industrijsko proizvodnjo v novo industrializirane države. Proizvodni procesi v državah z drago delovno silo se avtomatizirajo in preobražajo delo v smeri specialističnih storitev. Delovna sila se seli v razdrobljeno polje storitev, poleg tega se spreminjajo tudi poslovni modeli. Velika podjetja »outsourcajo« nejedrne dejavnosti, kar vodi v grozdenje manjših, podizvajalskih podjetij, vključno s samozaposlenimi. Premik delovne sile v polji beloovratniških storitev in malih delodajalcev ter njena prekarizacija prinašata razdrobitev delovnih izkušenj in individualizacijo zaposlenih. Terciarizacija industrije in prevlada belih ovratnikov vodita v interesno fragmentacijo delavstva in sindikalne scene. Interesna fragmentacija sindikatov je značilna zlasti za javni sektor, kjer so v nasprotju s tradicionalno homogenostjo v množični industriji baziranih sindikatov interesi zaposlenih zaradi raznolikosti strokovnih poklicev bolj raznoliki (prav tam, 14, 82). Zlata doba in zaton moči sindikatov v 2. polovici 20. stoletja torej sovpadata z zaporedjem fordistične industrije in obrata k storitvam ter s prestrukturiranjem delovne sile od prevladujočih modrih k belim ovratnikom.

Druga okoliščina, pomembna za moč sindikatov, je menjavanje gospodarskih konjunktur in recesij oziroma zlasti spreminjanje stopenj brezposelnosti. »Najpomembnejši dejavnik (spreminjanja) latentne moči delavstva je stopnja zaposlenosti« (prav tam, 100). Ob velikem povpraševanju po delovni sili si zaposleni lažje privoščijo konflikte in umik iz podjetja. Kadar imajo delavci na trgu delovne sile ugoden pogajalski položaj, ga še nadgradijo s sindikalizacijo in kolektivnimi pogajanji. Članstvo v sindikatu se posameznikom v takšnih razmerah izplača, saj sindikati lahko veliko dosežejo. Ker ima delavstvo zaradi visokih pričakovanj visok stavkovni potencial, imajo sindikati veliko pogajalsko moč, s katero lahko izpogajajo pridobitve v zameno za pacifikacijo. Tudi delodajalska združenja so naklonjena neokorporativnim centralnim kolektivnim pogajanjem, s katerimi omejujejo apetite zaposlenih po višanju plač in preprečujejo interesne stavke.

Nasprotno je v razmerah recesije, ko se zviša stopnja brezposelnosti in so delavci prisiljeni znižati svoja pričakovanja. Sindikati so v defenzivi, v najboljšem primeru svoje zahteve preusmerijo s plač k drugim temam, npr. h kakovosti delovnih pogojev. Stopnjevanje konkurence med delavci krepi njihovo fragmentacijo, kar še dodatno otežuje možnost centraliziranega delovanja sindikatov. Delodajalci težijo k umikanju s centralne ravni reguliranja industrijskih odnosov na podjetniško raven, kjer ima kapital večjo moč v primerjavi z zaposlenimi, zaposleni pa so pogosto pripravljeni potrpeti, ker razumejo, da je njihova eksistenca odvisna od preživetja podjetja. Industrijske odnose v večji meri regulira trg, ključno prizorišče tržne ali kolektivne regulacije je raven posamezne delovne organizacije (prav tam, 17–18, 133–135). Kolektivna pogajanja, ki v času konjunkture prinašajo pridobitve za člane sindikatov, se v času recesije sprevračajo v popuščanje kapitalu (concession bargaining), zato so delavci razočarani nad sindikati in se desindikalizirajo, pa tudi ostali socialni partnerji kažejo malo interesa za pogajanja z njimi. Stanojević meni, da bi sindikati morali v takšnih strukturnih razmerah zamenjati neokorporativistično strategijo delovanja s strategijo razredne konfrontacije (»mi« vs. »oni«), vendar priznava, da so okna priložnosti za takšno mobilizacijo delavstva redka (Stanojević, 2015). Do njih lahko pride v razmerah popolnega gospodarskega zloma, ko se delavci lahko radikalizirajo, ker nimajo ničesar izgubiti, lahko pa tudi pod nepriljubljeno vlado, ki žali državljane.

Zgodovinsko zaporedje gospodarskih ciklov in sovpadajočih faz razvoja sindikatov po 2. svetovni vojni je naslednje. Neokorporativizem se je v Zahodni Evropi vzpostavil v razmerah močne gospodarske konjunkture, podprte s keynesovsko gospodarsko politiko, polne zaposlenosti in izjemne moči levice, ki je bila tudi tesno povezana s sindikati. Predstavništva kapitala so se vključila v socialno partnerstvo, saj je bilo prek njega mogoče brzdati rast plač in s tem inflacijo, ki se je pojavljala v takih gospodarskih razmerah. S sindikati so sklepali politične menjave: sindikati so pristajali na počasnejšo rast plač in pacifikacijo delavskega gibanja, pa tudi na temelje kapitalizma v zameno za druge ugodnosti na področju socialne države. Zastoj gospodarske rasti v 70. letih in neoliberalni obrat k monetaristični politiki omejevanja inflacije v 80. letih sta spremenila položaj sindikatov. Višje stopnje brezposelnosti so postale normalne in politično vzdržne, kar je sindikate pahnilo v defenzivo. Val odpuščanj je najprej prizadel panoge in segmente delovne sile, ki tradicionalno niso bili močno sindikalizirani (tekstilna in usnjarska industrija z nizko kvalificirano žensko in migrantsko delovno silo). Ko so valovi deindustrializacije zajeli visoko sindikalizirano delovno silo (kvalificirani moški domači delavci srednjih let), so se začeli neokorporativistični aranžmaji sesuvati (Stanojević, 2010: 107–109). Pogajalske strukture so se s sektorske in panožne ravni začele seliti na raven posameznih podjetij, kjer se kolektivna pogajanja tudi nadomeščajo »s participacijo, ki jo inicirajo delodajalci« (Stanojević, 1996: 95; cf. prav tam, 108–112), kar maje sam mehanizem kolektivnih pogajanj in vlogo sindikatov. V panogah z zaostreno konkurenco so se delavci sprijaznili z nižjim standardom in ravnjo regulacije industrijskih odnosov. Z menedžmentom so sklenili koalicije preživetja, v katerih so pripravljeni lojalno potrpeti, da bi podjetje preživelo in bi obdržali zaposlitve. Delavsko gibanje je skušalo predvsem zadrževati proces izgubljanja delovnih mest, četudi za ceno intenziviranja dela in relativnega padanja plač. Z nekaj zamude je ta perspektiva zajela tudi sindikate v javnem sektorju (prav tam, 134).

V 90. letih se je v Zahodni Evropi neokorporativizem začasno prenovil, ker so vlade potrebovale sindikate za to, da so spravile stopnjo inflacije pod maastrichtske kriterije in so se lahko pridružile evrski monetarni uniji (Stanojević, 2010: 107–109). V Sloveniji so ga v tistem času vzpostavile levosredinske vlade, da so obrzdale visoko stopnjo inflacije. V zameno za pristanek na omejevalno plačno politiko so sindikati izpogajali relativno visok standard pravne varnosti delovnega razmerja za nedoločen čas, zakonsko uveljavitev sodelovanja delavcev pri upravljanju ter ohranitev medgeneracijsko solidarnostnega javnega pokojninskega sistema in relativno velikega obsega socialne države (prav tam, 122–123). Po vezavi vrednosti domače valute na evro in opustitvi politike drsečega menjalnega tečaja, ki je stimulirala izvoznike, so se razmere v podjetjih zaostrile, intenzivnost dela se je okrepila, zaupanje delavcev v sindikate se je porušilo in v tržnem sektorju se je začel hiter osip članstva (Broder, 2016: 41). Tudi vlada in delodajalska združenja jih zaradi dosežene ciljne stopnje inflacije niso več potrebovali. Notranja in zunanja moč sindikatov je začela upadati, začetek gospodarske krize leta 2008 pa je te trende še pospešil. Hud upad stopnje sindikaliziranosti v poslovnih storitvah in v nekaterih industrijskih panogah je povečal relativno težo sindikalnega članstva iz javnega sektorja (Broder, 2016: 31–32; Stanojević, 2015: 409).

Beli ovratniki v javnem sektorju spadajo v različne poklice z zelo različnimi problemi in interesi. To skupaj z na splošno defenzivnim položajem sindikatov in eksistenčno stisko profesionalnih sindikalistov kot posledico upadanja članstva in prilivov povzroča močno interesno fragmentacijo med sindikati javnega sektorja. Pri tem so posamezni sindikati lahko tudi radikalizirani, saj skušajo agresivneje nagovarjati pričakovanja svoje baze. Soglasje med njimi in sodelovanje pri skupnih aktivnostih je vse težje doseči, saj v boju za parcialne cilje igrajo drug proti drugemu, kajti velikost državnega proračuna, iz katerega se financirajo izplačila stroškov dela v javnem sektorju, je omejena in povzroča učinek igre ničelne vsote, sploh v pogojih varčevalne politike. A to je le strukturni del odgovora na vprašanje, kaj povzroča interesno fragmentacijo sindikatov. Enako vplivna je politika posameznih sindikalnih vodstev, ki uveljavljajo interesno hegemonijo nosilnega poklica dejavnosti na škodo interesov podpornih poklicev ali bolj množičnih ožjih dejavnosti znotraj sindikata širše dejavnosti. Ker zapostavljene skupine ne morejo uveljavljati svojih posebnih interesov prek takega sindikata, se bodisi desindikalizirajo bodisi ustanovijo svoje, ožje usmerjene sindikate. Organizacijska fragmentacija sindikatov v javnem sektorju tako ni le mehanična posledica interesne fragmentacije članstva, temveč tudi partikularistične politike sindikalnih vodstev, ki spodbuja samoobrambno ustanavljanje novih sindikatov interesno zapostavljenih skupin (cf. Kovačič, 2017).

Iz tega sledi praktični nauk, da je mogoče ohraniti enotnost širšega sindikata in privrženost članstva z raznolikimi interesi le tako, da se organiziranost sindikata prilagodi realni diferenciaciji polja delovnih praks v številne niše, tako da lahko s svojim delovanjem sindikat pokrije čim več niš in različnim delom svojega članstva omogoča kanale, prek katerih lahko delegirajo svoje parcialne agende sindikalnim vodstvom. Višje organizacijske strukture (konfederacije in sindikati širših dejavnosti) morajo delovati hkrati centralistično nevtralno in demokratično, zato da omejijo vpliv močnejših parcialnih agend na skupno agendo. Splošna razredna mobilizacija pa ni realna možnost, razen v izjemnih političnih razmerah (npr. ko vlada žali državljane), saj je razredna zavest velike večine sindikalnega članstva omejena na neposredno delovno okolje ali na lastni poklic. Zato so lahko poklicni sindikati, kot sta Fides in SVIZ (formalno je sindikat dejavnosti, po svoji agendi pa je dejansko sindikat nosilnih poklicev), zelo kompaktni in imajo velik mobilizacijski potencial, saj delujejo kot sindikalistična veja poklicnega združenja, ki daje svojim članom močno profesionalno identiteto. A to učinkuje le v strokovnih poklicih.

4. Kaj lahko sindikati naredijo za prekarne delavce?

Po ovinku orisa zgodovinskega razvoja sindikatov in njihovih različnih načinov delovanja glede na družbene okoliščine se bolje opremljeni vračamo k osrednjemu vprašanju te razprave. Na kakšni podlagi je mogoča vključitev prekarnih delavcev v sindikate? Kaj lahko prekarni delavci pričakujejo od sindikatov in kaj jim ti lahko ponudijo? Kako naj sindikati naslovijo problem širjenja prekarnosti?

Temeljna dejstva v zvezi s sindikati danes so naslednja. V razmerah terciarizacije gospodarstva je konfrontacijska razredna zavest med delavci zelo redka. Stopnja sindikaliziranosti hitro upada v tistih gospodarskih panogah, za katere so značilne razdrobljenost poslovnih subjektov, nizka produktivnost in lahka zamenljivost zaposlenih. Prekarni delavci so redko člani sindikatov, če pa že, so naskrivaj. V javnem sektorju so najuspešnejši poklicni sindikati z močno profesionalno identiteto, njihov hegemonizem pa pospešuje fragmentacijo sindikalne scene. Večina tistih delavcev, ki so še člani sindikatov, ima omejeno »sociološko imaginacijo«, svoje interese vidijo v neposrednem delovnem okolju ali v zvezi s svojo poklicno skupino. Do sindikata imajo storitveni odnos, mobilizirati jih je težko. S svojim sindikatom se identificirajo le toliko, kolikor jih ta servisira v njihovih neposrednih, specifičnih interesih in potrebah ožjega delovnega okolja ali pa prek močne strokovne identitete.

Glede na tak odnos članstva do svojih sindikatov in glede na delovni položaj prekarnih delavcev je problem naslednji. Delovno okolje prekarcev je izjemno razdrobljeno, pogosto celo individualizirano, in diskontinuirano. Njihovi delodajalci oziroma naročniki, delovna mesta, panoge in področja dela se nenehno menjujejo in nikjer ne morejo razviti dolgotrajnejše identifikacije s sodelavci, delovnim mestom ali celo delovnim področjem. Identifikacijska oprijemališča so zelo redka, še največ jih je v strokovnih storitvenih poklicih, npr. v kulturi. Zaradi okrepljene konkurenčne percepcije tovarišev bi še toliko bolj razvili instrumentalni odnos do sindikata, če bi se včlanili vanj. Od njega bi pričakovali učinkovit servis, to je reševanje individualnih konkretnih in aktualnih problemov. Ker so ti zelo številni in raznoliki, bi bilo delovanje profesionalnega sindikalnega aparata drago. Težko bi ga financiralo samo članstvo s članarinami, skorajda nujno je solidarnostno subvencioniranje s strani sindikalnih central.

Takšne so tudi vse dosedanje izkušnje s poskusi ustanovitve sindikata prekarnih delavcev in podobnih kategorij: delovali so ali delujejo samo, dokler jih finančno podpirajo sindikalne centrale. Edina izjema, ki postaja vse bolj finančno neodvisna in se financira iz lastnih članarin, je sindikat z nekoliko nenavadnim imenom »Delavska svetovalnica«. Res pa je, da so njegove storitve za člane precej generične. Večinoma gre za proletarce, ki so jih ogoljufali za temeljne pravice, kot je izplačilo plač ali obveznih prispevkov. Na Delavsko svetovalnico se obrnejo, ko dojamejo, da nimajo več ničesar izgubiti. Svetovalnica (poleg učinkovitih medijskih kampanj) uporabi predvsem najostrejša pravna sredstva in dnevno vlaga prijave inšpekciji, kazenske ovadbe in tožbe.

Neka možnost znotraj modela servisnega sindikata je še nudenje generičnih poslovnih (parasindikalnih) storitev samostojnim podjetnikom, kot so računovodske in izterjevalske storitve. A to bi impliciralo in spodbujalo instrumentalni odnos do sindikata kot enega izmed možnih ponudnikov tovrstnih poslovnih storitev na trgu, kar ni obetavno za mobilizacijo, ta pa je sredstvo, brez katerega se vodstva težko pogajajo o sistemskih rešitvah.

Sklenemo lahko, da zaradi razdrobljenosti neposrednih delovnih izkušenj prekarnih delavcev niti instrumentalni niti poklicni model sindikalnega članstva nista obetavna in seveda tudi ne model podjetniških sindikatov z močno udeležbo kvalificiranih delavcev, ki prevladujejo v industriji. Sindikalizacija prekarnih delavcev (in nato delo sindikatov za svoje člane) ni pot, po kateri lahko pride do angažmaja sindikalnih aparatov za omejitev prekarnosti. Problem prekarnosti je treba sanirati na sistemski ravni. Ključno odgovornost za proaktivnost kljub nesindikaliziranosti prekarnih delavcev nosijo sindikalne centrale in druge politične organizacije (tudi politične stranke), ki imajo na voljo pravno znanje in profesionalni aparat.

Na mobilizacijo interesentov v kampanjah, s katerimi bi bilo treba prepričevati socialne partnerje in širšo javnost, gre računati le v posebnih primerih. Partikularni primeri bi se lahko zgodili znotraj posameznih poklicnih skupin z jasno identiteto in s pomočjo obstoječih socialnih omrežij ali strokovnih organizacij, širša mobilizacija pa je možna za zadeve z močno moralno noto. Primer dobre prakse je mobilizacija državljanov (tudi nečlanov sindikatov) ob državljanski pobudi za redefinicijo minimalne plače, ki so jo organizirale združene sindikalne centrale in jo je državnozborska politika morala soglasno podpreti.

Razlogi za angažma krovnih sindikalnih organizacij so načelni, a tudi interesni. Delež prekarcev v delovno aktivnem prebivalstvu narašča in dosega med 40 in 50 % (odvisno od metodologije; prim. Kramberger, 2007; Kanjuo Mrčela in Ignjatović, 2015). Baza potencialnega članstva izginja, normalizacija grobih oblik izkoriščanja pa slabša pogajalski položaj redno zaposlenih in njihovih sindikalnih predstavnikov. Sindikalne centrale morajo v primeru prekariata opustiti logiko servisiranja članov, sicer jim na daljši rok grozi izginotje ali vsaj marginalizacija.

Sistemsko ukrepanje zoper sedanjo razširjenost prekariata je mogoče po več poteh. Naj naštejemo nekaj konkretnih reformnih predlogov. Tiste oblike prekarnega zaposlovanja, ki so nezakonite, je treba zatreti s učinkovitejšim in zmogljivejšim nadzorom pristojnih organov in s povečanjem njihovih pooblastil. Korak v pravo smer je novela zakona o inšpekciji dela, ki velja od 21. 10. 2017 in je uvedla pooblastilo inšpektorju, da odredi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, kadar so za to izpolnjeni pogoji, in ne le prenehanje zaposlitve na ugotovljeni način. Ostale oblike prekarnega zaposlovanja, kolikor niso funkcionalno nujno potrebne zaradi izrazite nestalnosti potreb po določenem delu, je treba omejiti z zaostritvijo delovne zakonodaje. Načelne smernice je teoretično mogoče dogovoriti v socialnem sporazumu. Pomembna pridobitev bi bila sklenitev splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti z razširjeno veljavnostjo na določene kategorije prekarnih delavcev, kot so agencijski delavci in ekonomsko odvisni delavci. S tem bi lahko v primeru samozaposlenih obrnili odgovornost za višino urne postavke in dolžino delavnika, ki je preračunano na 8-urni delavnik v številnih primerih večkrat daleč pod ravnjo minimalne plače, z ekonomsko odvisnih samozaposlenih na njihove naročnike ali prikrite delodajalce. Enako bi lahko v kolektivnih pogodbah dejavnosti razširili veljavnost določb glede pogojev dela, delovnega časa in tarifnih razredov. V strokovnih poklicih, kjer je zaradi izrazite individualnosti dela, npr. zaradi avtorskega značaja dela, vedno obstajalo samozaposlovanje, bi bilo mogoče podplačanost sanirati s sistemom obveznih minimalnih tarif, za kar bi verjetno morala strokovna združenja zakonsko pridobiti zbornični status.[2]

Literatura:

Althusser, Louis, 2000. »Ideologija in ideološki aparati države«. V: Izbrani spisi. Ljubljana: Založba /*cf., str. 53–110.

Arrighi, Giovanni, 2009. Dolgo dvajseto stoletje: Kapitalizem, denar in moč. Ljubljana: Sophia.

Beauvois, Jean-Léon, 2000. Razprava o liberalni sužnosti: Analiza podrejanja. Ljubljana: Krtina.

Beck, Ulrich, 2001. Družba tveganja: Na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Krtina.

Bembič, Branko, 2012. Kapitalizem v prehodih: Politična in ekonomska zgodovina Zahoda po drugi svetovni vojni. Ljubljana: Sophia.

Berardi - Bifo, Franco, 2013. Duša na delu. Ljubljana: Maska.

Berend, Ivan T., 2013. Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju: Ekonomski režimi od laissez-faire do globalizacije. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, in Modrijan.

Berend, Ivan T., in Bojan Bugaric, 2015. »Unfinished Europe: Transition from Communism to Democracy in Central and Eastern Europe«. V: Journal of Contemporary History, let. 50, 4/2015, str. 768–785.

Bohle, Dorotee, in Béla Greskovits, 2007. »Neoliberalism, Embedded Neoliberalism and Neocorporatism: Towards Transnational Capitalism in Central-Eastern Europe«. V: West European Politics, let. 30, 3/ 2007, str. 443–466.

Broder, Živa, 2016. Sindikalno gibanje v Sloveniji od osamosvojitve do danes: Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.

Centrih, Lev, 2012. »Fašizem v današnji družbenopolitični problematiki«. V: Sohn-Rethel, Alfred, Ekonomija in razredna struktura nemškega fašizma. Ljubljana: Sophia, str. 195–222.

Crowley, Stephen, in Miroslav Stanojević, 2011. »Varieties of Capitalism, Power Resources, and Historical Legacies: Explaining the Slovenian Exception. V: Politics & Society, let. 39, 2/2011, str. 268–295.

Cohen, Daniel, 2011. Tri predavanja o postindustrijski družbi. Ljubljana: Sophia.

Drenovec, Franček, 2013. Kolaps elite: Iskanje normalnosti in naprednosti v majhni evropski državi. Ljubljana: Založba /*cf..

Harvey, David, 2012. Kratka zgodovina neoliberalizma. Ljubljana: Studia humanitatis.

Husson, Michel, 2011. Čisti kapitalizem. Ljubljana: Sophia.

Kanjuo Mrčela, Aleksandra, in Miroljub Ignjatović, 2015. »Od prožnosti do prekarnosti dela: Stopnjevanje negativnih sprememb na začetku 21. stoletja«. V: Teorija in praksa, let. 52, 3/2015, str. 350–379.

Kovačič, Gorazd, 2013. »Ideologija individuacije in internalizacije ter njen vpliv na razredno zavest«. V: Misliti prelome, lomiti ideologije. Ljubljana, Društvo 2000, str. 283–311.

Kovačič, Gorazd, 2016. »The Practical Suspension of Slovenian Employment Legislation.« V: Adam, Frane (ur.), Slovenia: Social, Economic and Environmental Issues. Hauppauge, NY: Nova Science Publishers, str. 163–181.

Kovačič, Gorazd, 2017. »Trade Unions’ Fragmentation in Slovenia: The Causes and Practical Lessons«. V: Simonič, Peter (ur.), Solidarity and Reciprocity (v tisku).

Kramberger, Anton, 2007, »Strukturni razlogi težje zaposljivosti mladih v Sloveniji«, v: Kramberger, Anton, in Samo Pavlin (ur.), Zaposljivost v Sloveniji. Ljubljana: Založba FDV, str. 64–102.

Leskošek, Vesna, idr., 3013. Revščina zaposlenih. Ljubljana: Sophia.

Močnik, Rastko, 2010. »Delovni razredi v sodobnem kapitalizmu«. V: Kirn, Gal (ur.), Postfordizem: Razprave o sodobnem kapitalizmu. Ljubljana: Mirovni inštitut, str. 149–202.

Piketty, Thomas, 2014. Kapital v 21. stoletju. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Salamon, Michael, 2000. Industrial Relations: Theory and Practice (4^th Edition). Harlow idr.: Pearson Education.

Sen, Amartya K., 2002. Ekonomija blaginje: Izbrane razprave. Ljubljana: Založba /*cf..

Stanojević, Miroslav, 1996. Socialno partnerstvo: Modeli industrijskih odnosov ob koncu 20. stoletja. Ljubljana: Enotnost.

Stanojević, Miroslav, 2004a. »Mobilizacija človeških virov s povečevanjem intenzivnosti dela«. V: Svetlik, Ivan, in Branko Ilič (ur.), Razpoke v zgodbi o uspehu: Primerjalna analiza upravljanja človeških virov v Sloveniji. Ljubljana: Sophia, str. 111–129.

Stanojević, Miroslav, 2004b. »Stanje in aktualni trendi razvoja sindikatov v svetu in pri nas«. V: Industrijska demokracija: Časopis za zaposlene v sodobnem podjetju, let. 8, 4/2002, str. 23–29.

Stanojević, Miroslav, 2010. »Vzpon in dezorganizacija neokorporativizma v Republiki Sloveniji«. V: Dragoš, Srečo, idr., Neosocialna Slovenija?. Koper: Univerzitetna založba Annales, str. 107–139.

Stanojević, Miroslav, 2015. »Sindikalne strategije v obdobju krize«. V: Teorija in praksa, let. 52, 3/2015, str. 394–416.

Stanojević, Miroslav, in Jožica Čehovin Zajc, 2017. »Kadrovske politike v pogojih demontaže kolektivnih delovnih razmerij«. V: Kohont, Andrej, in Miroslav Stanojević (ur.), Razpotja in prelomi: Spremembe na področju menedžmenta človeških virov v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV, str. 133–162.

Tamás, Gáspár Miklós, 2016. Komunizem po letu 1989: Razprave o razredni teoriji, realsocializmu in Vzhodni Evropi. Ljubljana: Sophia.

Tičar, Luka, 2012. Nove oblike dela: Kdo in v kakšnem obsegu naj uživa delovnopravno varstvo?. Ljubljana: Pravna fakulteta.

Wallerstein, Immanuel, 2006. Uvod v analizo svetovnih sistemov. Ljubljana: Založba /*cf..

VIR: Prispevek je bil narejen za zbornik, Prekarnost in družbena odgovornost: Interdisciplinarni pogledi na prekariat, ki ga je za zbirko Maksima leta 2018 založila Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.

[1] Kot kažejo novejši politični trendi, so edine kolektivne identitete, ki lahko dopolnijo ta individualizem in psihološko olajšajo občutek negotovosti in brezperspektivnosti, izključevalne, npr. nacionalizem, ksenofobija in rasizem (Prim. Tamás, 2016: 163‒186, 215‒253). Zoper tegobe v kapitalizmu ponudijo kvazialternativni odgovor (Centrih, 2012), ki neoliberalno načelo, naj vsakdo poskrbi zase, razširijo na razmerja med etničnimi ali nacionalnimi skupinami. Od tod je mogoče razumeti protibegunsko kampanjo v Evropi po nedavni gospodarski krizi, ki deluje kot katalizator premika celotnega političnega prostora proti skrajni desnici. Seveda pa tako kot v primeru zgodovinskega fašizma tovrstne neofašistične težnje, ki jih sprožajo učinki liberalnega kapitalizma, v svoji kvazialternativnosti ne naslavljajo zares svojega sprožilnega pojava, temveč ga njegovim žrtvam z ideološko premestitvijo tarče (prim. Althusser, 2000: 87‒90) pomagajo zdržati.

[2] Nekateri vidijo ključno rešitev v uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Do tega smo zadržani. Če pustimo ob strani pomisleke o izvedljivosti, nepravičnosti, tveganjih v primeru, da bi za financiranje UTD razgradili obstoječe mehanizme socialne države, in o negativnih učinkih, kot so inflacija, destimulacija za opravljanje slabše plačanih formalnih del in premikanje teh delavcev v sivo ekonomijo, naj izpostavimo vsaj sindikalistični pomislek. Sindikalni in drugi delavski boji so se vedno osredotočali na reguliranje delovnih razmerij in na pravice iz dela. Če bi pristali na tezo, da je UTD alternativa (tudi tem bojem), to implicira opustitev urejanja industrijskih odnosov (cf. Močnik, 2010: 165‒167) in odvečnost sindikatov, kajti UTD ni pravica iz dela, temveč je socialni transfer. Idealnotipski rezultat opustitve bojev za dostojno delo v zameno za uvedbo UTD bi bil povsem dereguliran trg delovne sile, ob katerem bi bil UTD edina garancija minimalne blaginje. Če bi ga nato zaradi težav z izvedljivostjo ali zaradi politične odločitve omejili ali celo ukinili, bi se znašli v čisto liberalni gospodarski ureditvi, brez zaščitnih okvirov kolektivnih dogovarjanj in socialne države, ki so rezultat dvesto let delavskih bojev, možnosti za ponovno vzpostavitev institucionalnega zaščitnega okvira pa so povsem nejasne. V tej luči se predlogi za UTD kot alternativo kažejo kot neoliberalni trojanski konj ali kot socialno pomirjevalo, ki nima le neraziskanih stranskih učinkov, temveč tudi nejasen rok učinkovanja.