dr. Bogomir Kovač: Prekarnost na družbenem razpotju - Družboslovni ogledi prekariata

Pred nami je druga knjiga – zbornik, ki se na slovenskem družboslovnem trgu poglobljeno ukvarja s prekarnostjo in prekariatom, za obema stoji prodorna civilna iniciativa pod taktirko urednika Črta Poglajna. Če je prva knjiga Skozi oči prekariata – brez konsenza (IŠP, 2017) zbirala različna mnenja prek intervjujev šestinpetdesetih udeležencev, od akademskih raziskovalcev do nekaterih politikov in menedžerjev, pa druga knjiga postreže z bolj poglobljenimi študijami o prekarnosti in prekariatu. Prvi zbornik je iskal različne poglede sodelujočih in se zavestno odrekel   ambiciji, da bi v posebni spremni študiji ali poglobljeni primerjalni analizi intervjujev našel skupne točke strinjanja ali razhajanj  o prekarnosti. Drugi se teh ambicij ne otepa in želi ponuditi natančnejšo  opredelitev, ki bi zadovoljila kriterije minimalnega skupnega imenovalca interdisciplinarnega strinjanja. Ne gre torej za različne poglede strok, ampak za ambicijo celovitega dojemanja njenega teoretskega polja, tudi empirične metrike in  pojmovne standardizacije, ki bi bila uporabna v vsakdanji pravni, ekonomski in socialni praksi.

Z novimi teoretskimi opredelitvami je vedno težava in ponavlja se zanimiv epistemološki cikel. Najprej običajno nove teoretske poglede z vidika tradicionalnih znanosti napadajo kot absurdne, potem jih začno priznavati kot resnične, toda manj pomembne in obrobne, in si na koncu pridobijo vlogo centralnih konceptov in odločujočih teoretskih polj.  Prekarnost kot del delovnih in družbenih razmerij se zdi nekaj starega, novo ime za stare načine mišljenja in življenja, ki so obstajali v vseh družbenih načinih  produkcije. Takšen naj bi bil prekarni značaj dninarstva, ki so ga poznali v agrarnih družbah, pa obrobni proletariat v industrijskem kapitalizmu, celo socializem je v naših krajih desetletja shajal s sezonskimi delavci v gradbeništvu. Prekarnost in prekariat sta nekaj eksplicitnega obstoja torej že bila deležna, z nekaj cinizma bi lahko rekli, da morda prav zato, da bi zasejala nekaj sedanje teoretske zmede in sprožila še nove konceptualne nesporazume. Pojmovni problemi so torej globlji, čeri so na epistemološki ravni, v interdisciplinarnem dojemanju in transdisciplinarni razlagi, v posredovanju med trdim empiricizmom in občutljivim racionalizmom.

Kako torej stopiti s celovitejšim pojmovnim aparatom prekarnosti in prekariata na domačo intelektualno sceno, kako deležnikom – od konformističnih političnih oblasti do ozkoglednih menedžerjev v podjetjih, od tradicionalnih sindikatov do prodornih zastopnikov civilne družbe – ponuditi njuno najboljšo možno interpretacijo? Običajno imata oba pojma negativno konotacijo, kar velja zlasti za sociološke, politološke in tudi politično-ekonomske poglede. Ekonomistični in tudi menedžerski pogledi na prekarno delo so lahko tudi na drugem bregu, kajti zanje je pogosto resnično tisto, kar je koristno. Prekarnost kot del pragmatičnega iskanja resnice torej ni zgolj nekaj negativnega z vidika socialnega stanja,  temveč je lahko tudi nekaj pozitivnega z vidika sodobnega dojemanja konkurenčnosti  postindustrijske družbe. Prekarnost je nekakšna »nova normala« sodobnega trga dela, kot trdijo ekonomisti, ki sicer lahko vodi do različnih subjektivnih presoj, kaj je »dobra« in kaj »slaba« prekarnost.

To preprosto pomeni, da ni enoznačnih interpretacij, samoumevnih opredelitev, še manj lahko pričakujemo nekakšno ??leksinografskoleksikografsko jedrnatost o tem, kaj naj bi pomenila prekarnost in prekariat.  Bogastvo in večpomenskost obeh kategorij nas vodi do sklepa, da bi bila omejitev na enopomenske opredelitve  neprimerna, če ne že nemogoča.  Gre torej bolj za kopičenje pomenov in veriženje izrazov, ki naj približa ta fenomen in njegove razlage širši publiki in odločevalcem, ki določajo strožje in bolj sistematične institucionalne okvire in pravila zajemanja, reguliranja in usmerjanja prekarnosti. Presenetljivo, koliko možnih prepirov in različnih interpretacij postane brezpredmetnih (recimo, ali je novi prekariat razred, preprosto dopolnilo ali celo nadomestek proletariata), če tem rečem damo neposreden kontekst, jih testiramo, merimo in sledimo konkretnim posledicam. Zdi se, da je pomen tega zbornika in njegovih namer, da se abstraktna pojmovanja povežejo s konkretno ravnjo analize, ne toliko v smislu empiricistične razprave, temveč predvsem kot usmerjenost k dejstvom in dejavnostim. Zato zbornik ni toliko usmerjen k načelnim teoretskim razkritjem, temveč postreže s povsem konkretnimi aplikacijami. Kjer se zdi navidezno najbolj oddaljen od namena teoretskih opredelitev prekarnosti, se mu dejansko najbolj približa (Hrženjak, Dodič Fikfak …).

Referenčnost prekarnosti in prekariata torej ni preprosto zgolj njun opis, njuna verifikacija, temveč gre za niz dejavnosti, ki jih subjekti (deležniki) razvijajo okoli objekta, če ostanemo v nekoliko filozofskem diskurzu. Del teh dejavnosti je preprosto diskurzivne narave in razkriva različne kontekste in pomene, od koder ??so lahko mentalne slike prekarnosti. Drugi del zajema različne praktične aktivnosti, zavezan je empirični funkcionalnosti, deluje bolj instrumentalno. Vednost je prvem primeru vedno pogojena in opredeljena z določeno dispozicijo našega ravnanja. Vednost o prekarnosti postane vedno povezana s tem, kaj smo pripravljeni narediti, ni in ne more pa biti zgolj nekakšno iskanje abstraktnih entitet (opredelitev, definicij, meril), temveč v verigi spoznanj in povezav postajamo del aktivnega spoznavnega procesa. Vedoči smo reprezentanti vednosti in hkrati prav zaradi tega možni posredniki sprememb. Smisel zbornika je prepričati  deležnike, da bi razumeli prekarnost in opustili prevladujoči oportunizem, ki jo spremlja.

Čas je za spremembe, konceptualizacija prekarnosti preprosto sili prek shematskih zamejitev, ponuja nove miselne zastavke, drugačno konstrukcijo realnosti,  zahteva njeno spremembo. V mnogih primerih sproža bolečino, ker nosi s seboj toliko slabega, v drugih nas sili v konformizem prekarnega sveta kot nekakšne nove normale, hkrati pa sproža upanje, da bo jutrišnji svet prekarcev boljši od današnjega. Prekarnost je skratka mera in merilo teh sprememb. Če bomo obstali na mestu, bomo zmrznili, če bomo šli po napačni poti, se lahko raztreščimo, prekarnost je nekakšna sfinga naše prihodnosti.  Za sedaj deluje bolj kot uganka, ki jo je treba šele razrešiti.  Takšna uganka je na primer razmejevanje fleksibilnega in prekarnega dela, pa najrazličnejša pogodbena razmerja za atipično zaposlitev, tudi moralne meje neenakosti in mešani občutki subjektivnih presoj, kdaj nas zadeva »dobra« in kdaj »slaba« prekarnost. Če pustimo te dileme nerešene, tvegamo, zato jih moramo obravnavati spoštljivo in  upoštevati   duh notranje tolerance vseh deležnikov. Prekarnost je učna ura, da rahločutno upoštevamo in spoštujemo duh in življenje drug drugega. Brez tega ni mogoča niti konceptualizacija sedanje prekarnosti niti njeno prihodnje preseganje.

Seveda ostaja večina teh dilem v drugem zborniku o prekarnosti na pol poti,  gre za prvi resnejši domači strokovni spoprijem s temi temami. Toda vsak korak v pravo smer je obetaven, večina stranpoti opravičljivih. Snovalci zbornika in strokovnih srečanj pred njim so iskali  celovito,   sprejemljivo in uporabno definicijo prekarnosti, želeli so razviti metriko in standardizacijo njenih pojavnih oblik, da bi lažje oblikovali strategije, politike in ukrepe za njeno spreminjanje, za razreševanje njenih problemov. Tako smo dobili 19 študij avtorjev, ki s petih zornih kotov opisujejo in analizirajo prekarnost in jo skušajo natančneje opredeliti z vidika ekonomske, sociološke, pravne, psihološke in medicinske stroke.

Disciplinarna delitev je običajna in preprosta, prispevki so deljeni glede na prevladujoča področja in profesionalno usmeritev avtorjev, delujejo drug ob drugem in ne kot sistematična izgradnja sinteze. Zato je težko pričakovati, da nam bo takšen pristop sam po sebi prinesel želeno celovito opredelitev prekarnosti. Omenili smo, da je takšna ambicija pri kompleksnih fenomenih dejansko nemogoča, zato lahko edino racionalno rešitev ponudi politično dogovorjena opredelitev kot mednarodni standard, vključno z metriko in statističnimi zajetji  (ILO, OECD …).

Pet zornih kotov je komplementarnih in hkrati vsak nosi s seboj nekaj disciplinarnih posebnosti. Ekonomska obravnava je najštevilčnejša, šest avtorjev je dokaz, da je prekarnost najprej ekonomski fenomen in šele potem deluje in učinkuje na drugih ravneh. Za ekonomiste je prekarnost primarno   del kompleksne ekonomike trga dela, zato so v ospredju empirični podatki in statistični kazalci, bolj se posvečajo  institucionalnim (pogodbenim) razmerjem in funkcionalnim (stroškovnim) opredelitvam. Prekarnost razumejo bolj pozitivistično kot kritično, kot tržni fenomen je v ospredju opredeljevanje prožnosti dela in raznovrstnih načinov zaposlovanja. Težava ekonomike dela je bolj v posebnostih trga dela, njegovi rigidnosti in tudi globalizaciji, zato je za ekonomiste prekarnost nekakšna objektivna nujnost, ki jo pogojujejo tehnološki razvoj, globalna logika tržne konkurence  in podjetniška nuja poslovne konkurenčnosti. Prekarnost je preprosto pot potrebne deregulacije trga dela, način  zniževanja stroškov in povečanja poslovne učinkovitosti,  omogoča večjo razpršenost tveganj med  nosilci kapitala in dela.

Ekonomski zorni kot je torej funkcionalističen, prekarnost je preprosto način delovanja tržne ekonomije, raste z njeno razvitostjo, širjenjem in poglabljanjem tržne družbe, s socialno in ekonomsko diferenciacijo, politično deprivacijo in subjektivno anomijo.  Če prekarno delo obravnavamo prvenstveno kot prožno delo, ki nima standardnega pogodbenega pokritja pravic zaposlovanja za nedoločen in polni delovni čas, potem prekarnost dejansko postaja prevladujoča usmeritev sodobnega trga dela. V tržnih ??pogojihrazmerah podjetja vedno bolj posegajo po metodah fleksibilnih (prekarnih)  zaposlitev, ki povečujejo možnosti hitrejšega prilagajanja dela glede na ciklična gibanja, poslovne strategije in zahtevane poslovne rezultate. Prekarnost s tega vidika postaja vedno bolj univerzalna in hkrati globalna dejavnost (Kostevc). V razvitem centru kapitalističnega sveta jo pospešujeta digitalizacija in avtomatizacija (Tekavčič, Černe), pa tudi prevlada storitvenih in kvartalnih dejavnosti, prekarnost znižuje tveganja pri zaposlovanju in odpuščanju, ??tveganja zaradi vse večjega zaposlovanja žensk, tudi starejših in mladih, širi polje nepolnih zaposlitev (Kostevc, Redek), vedno bolj prevladujejo tudi metode zaposlovanja prek agencij (Redek).

Prekarnost je torej ne samo objektivizirana s tehnološkim in tržnim razvojem podjetij, temveč postaja sestavni del kadrovskega menedžmenta, a tudi tu reči niso preproste in enoznačne.  Tržna ekonomija gradi na principu metodičnega individualizma, vse presoja z vidika posameznikovih koristi in stroškov, oportunitetnih možnosti in svobodnih izbir. Za ekonomiste je torej prekarno delo najprej presoja položaja, interesov in izbire z vidika posameznika. Vsak torej izbira, svobodno ali izsiljeno, obliko in načine svoje zaposlitve, menjava poklicev, služb in kariernih usmeritev postaja za sodobne generacije nekaj normalnega, celo želenega (Tekavčič, Černe). Če namreč delo razumemo kot obliko človeškega kapitala, potem je prekarnost zgolj ena od kapitalskih oblik, naložba v znanje, podjetniške sposobnosti (intelektualni kapital), delo je z vidika kapitalske logike povezano  z donosi in tveganji (Kostevc).

Prekarnost se v takšni ekonomistični ideologiji razkriva kot delo s prenizko stopnjo investiranja v človeški kapital, kar velja za obe strani,  pri zaposlovalcih in zaposlencih, pri povpraševalcih in ponudnikih dela. Če gledamo na delo kot na kapital, je poslovna meja prekarnosti del dolgoročnejših podjetniških presoj, kakšen tip dela in delovnih razmerij podjetje potrebuje, na kratek in daljši rok, glede na poslovni model in strategijo razvoja. Kombinacija stalnih, dolgoročnih zaposlitev v razmerju do začasnega, kratkoročnega najemanja dela je odvisna od razvojnih potreb in poslovnega cikla podjetja.  Ali pri tem potrebuje več socialnega (zaupanje), intelektualnega (podjetništvo) ali človeškega kapitala (znanje), je odvisno od interesov notranjih in zunanjih deležnikov. Dejansko je mogoče odločanje o prekarnih zaposlitvah in načinih dela opazovati z vidika kariernih načrtov posameznikov  in podjetja. Poklicne in karierne izbire so torej lahko del samostojnih določitev, tudi del samouresničevanja posameznika. Če so torej ljudje zaradi tega zadovoljni s svojim delom in premagujejo pritiske diskriminacije, alienacije in pavperizacije, potem se preprosto ne počutijo prekarce in to tudi niso (Miklavčič Turnšek).

Če je torej v EU in tudi v Sloveniji vedno več nestandardnih oblik dela in atipičnega zaposlovanja, če je trg dela vse bolj segmentiran, plačila pa diferencirana in neenaka, potem prožno  delo postaja prekarno, njegova pozitivna podoba se spreminja v negativno. Kje so pravzaprav meje tega prehoda, kaj storiti, če so za to točko preloma zasebne koristi prekarnega dela manjše od njegovih družbenih stroškov? Najbolj splošen odgovor bi bil, da takšno ravnanje pač ni družbeno odgovorno in ga moramo zamejiti, opustiti ali celo radikalno preseči (Mulej). Če namreč prekarnost razumemo kot skrajno obliko prožnega dela, kot del  mezdnih razmerij, ki zavirajo tako invencijsko-inovacijske procese kot tudi spodbude ekonomske demokracije, prekarnost ekonomsko, socialno in moralno ni vzdržna.

Pri tem med ekonomisti ni posebnih dilem. Če je prekarnost ekonomsko škodljiva na podjetniški ali narodnogospodarski ravni, jo je treba zamejiti ali celo ukiniti. Seveda gre za mero, postopnost in posrednost ukrepov. Vsako pretirano  omejevanje ali prepoved takšnih »alternativnih oblik« dela lahko ogrozi poslovne rezultate podjetij in konkurenčnost držav na globalnih trgih, hkrati pa država ne more in ne sme prepustiti teh odločitev zgolj tržnim interesom in kapitalskim odločevalcem (Kostevc). Podjetja uporabljajo prekarnost zaradi večje tržne in poslovne fleksibilnosti, država naj bi posegla v te ??pogojerazmere sorazmerno glede na potrebe delodajalcev. Hkrati pa so pravna zaščita delavcev, regulacija in nadzor atipičnih oblik zaposlovanja in preprečevanje izkoriščanja njena politična in moralna zaveza (Redek). Prekarno delo in zaposlovanje je torej razpeto med tržnimi možnostmi in državno regulacijo, nelegalnimi in slabimi praksami in njihovim nadzorom. Družbeno odgovorno ravnanje vseh deležnikov je moralna zaveza znotraj institucionalnih pravil, ki do sedaj še niso postavljena.

In tu ??stojije temeljni problem, kako doseči univerzalni dogovor, kaj je »dostojno (dobro) delo« in kaj »prekarno (slabo) delo«, njuno razmejitev določajo jasna pogodbena razmerja in ustrezno plačilo za opravljeno delo. Domadenikova v svoji analizi najbolj jasno med vsemi pokaže, kje so dileme med fleksibilnostjo trga dela s strani delodajalcev in dostojnega dela z vidika zaposlenih. Oboje je težko ujeti v univerzalne definicije in za vse sprejemljive kazalce, ker so preprosto ??institucionalne ureditve trga dela ??institucionalno tako različne, zato konsenza glede splošno sprejete definicije prekarnosti in njenih mer na mednarodni ravni še ni.  Kot opozarja Domadenikova, so mednarodne organizacije, zlasti ILO, skušale slediti tako omejevanju delodajalcev (zaščita socialnih in drugih pravic) kot tudi delojemalcev (enaka varnost za vse zaposlence). Pomembno je, da najprej razčistimo vmesni prostor: prekarne zaposlitve z lastnostmi standardne se spremenijo v zaposlitev za določen čas. Dvigniti in zaščititi je treba tudi minimalno plačo na dostojno in primerljivo raven glede na življenjske stroške, zato je prekarnost mogoče rešiti z UTD, na kar v zborniku opozarja Dragoš.

??mogoče: … ureditve trga dela institucionalno tako … (brez podvajanja izraza) Če se strinjate, vnesite, prosim, popravek.

Sociološki uvid prekarnosti bi lahko stal pred ekonomskim, saj je fenomenologija prekarnosti prej bolj družbena kot ekonomska. Spomnimo se na tem mestu  Polanyija, ki trdi, da so zemlja, delovna sila in denar fiktivna blaga, ker pač niso »proizvedena« za prodajo na trgu. Fiktivno blago ni realno blago, zanj ne veljajo »tržne zakonitosti« in ekonomska logika, toda ekonomska teorija te distinkcije ne razume in desetletja zavaja. Torej lahko o prekarnosti več povedo drugi in ne ekonomisti. Polanyijev pronicljivi sklep poznamo. Tržna družba preprosto potrebuje državo, ki ima aktivno vlogo pri upravljanju trgov, hkrati pa kapitalizem svobodnega trga, kamor se je zasidrala tudi tradicionalna ekonomika dela, dejansko ni realna izbira, temveč utopična iluzija. Samoregulacijski trg je načrtovan, prekarnost kot ??njennjegov sestavni del tudi, kajti samo znotraj takšnih razmerij je bilo mogoče graditi špekulantske procese globalne financializacije in vse večjo neenakost, ki so uničili temelje trajne blaginje. Nedoh v sicer široki freski prekarnosti in teoloških refleksijah opozarja prav na ta moment, ko v protikrizni strategiji varčevanja sama država kot glavni vir socialne kohezije pričenja z množičnim kršenjem socialnih pravic. Prekarnost na trgu se je v zadnji krizi najbolj in največ poglobila prav z državnim ukrepanjem.

Prekarnost je s tega vidika še eden v nizu družbenih eksperimentov s tržno samoregulacijo, ni niti naključen niti samodejen ekonomski proces. Dejansko je z vidika tržne družbe to politično načrtovan proces, še zlasti v kriznem menedžmentu anticikličnih politik.  Bohinc ponuja pravno argumentacijo. Prekarnost je v Sloveniji v velikem obsegu vzpostavila država, zakonodaja zadnje desetletje in pol sistematično rahlja gotovost delovnih mest in zaposlitve v imenu večje prožnosti, evropskih usmeritev in nenehnih pritiskov delodajalcev. Za nameček je danes prekarnost  v veliki meri rezultat kršenja delovnopravnih predpisov, njegovih zlorab v poslovni praksi.   Prav utopičnost tržnega liberalizma, kjer sta pogostost kriz in njihova globina sorazmerni z uveljavljanjem deregulacije trgov, dokazuje njegovo izjemno intelektualno prožnost. Od tod izhodiščni Dragošev sklep, da je bistveno obeležje prekarnosti življenje v revščini ali na njenem socialnem, pravnem in političnem robu.

Toda kako sociološko ??mislitirazmišljati o prekarnosti? Ne gre zgolj za razmere na trgu dela, temveč za način življenja v družbi, v kateri vladata negotovost in strah, o čemer je pred desetletji tako učinkovito pisal  Beck. Ta negotovost ne zajema zgolj trga dela, kjer danes vsaj četrtina zaposlenih v EU že dela v netipičnih zaposlitvah, zunaj standardnih pogojev, velja za vedno pogostejše spreminjanje pravil, razgradnjo institucij v vedno manj obvladljive mreže, z vedno manj smisla in stabilnosti. Svet razpada v fluidne mrežno povezane delce, vsak deluje zase in hkrati povezano, ta postmoderni prostor informacijske industrializacije 4.0., eksplozivne urbanizacije, tržne globalizacije je dejansko svet diferenciacije, fragmentacije, prekarnosti kot univerzalne podobe sodobne tržne družbe. Zato je sociološki zastavek pomembnejši od ekonomskega in predstavlja dejansko odločilen referenčni okvir prekarnosti.

Prekarnosti torej ni mogoče razumeti in o njej razmišljati zunaj modernizacijskega diskurza, ni je mogoče ločiti od ideje napredka in celo dobre družbe (Klanjšek), kar sociološki uvid približa bolj uravnoteženim ekonomskim pogledom. Proces prekarizacije torej ni enoznačen, ni vedno problematičen, čeprav ga najraje problematiziramo in tako tudi rešujemo. Prekarna zaposlitev je lahko vir nestabilnosti in negotovosti, zmanjšanja varnosti in pogosto tudi odsotnosti izbire, toda to je preozek okvir. V ozadju je vendarle širši razmislek zmožnosti trajnostne rasti, družbene vpetosti, demokratičnih odločitev, prepričanja, da obstaja alternativa, svet »dobre družbe« brez negativnih vidikov prekarnosti. Seveda se prekarnost pri tem veže na uničujočo naravo neoliberalne ideologije in politike, zato je kakršna koli artikulirana rešitev onkraj teh okvirov. Nekatere rešitve so (vsaj pri Klanjšku, delno tudi pri Kovačiču) izrazito ekonomske, od ideje drugačne temeljne delitve dohodkov (UTD), davčne reforme (davek na finančne transakcije, regulacija davčnih oaz …), do ekoloških zastavkov in širše socialne vključenosti. Preprosto, prekarnosti kot problema XXI. stoletja ne moremo reševati v orodjarni iz XX. ali celo XIX. stoletja. Odprava prekarne družbe je torej opredelitev za družbeno alternativo.

Pomemben sociološki sklep lahko zasidramo v socialni antropologiji, s katero postreže Godina. Prekarnost je preprosto rezultat razvoja neokapitalistične in postsocialistične družbe, njuno prepletanje spominja ne neokolonialistično  dediščino in prekarnost se zdi kot logičen,  celo antropološko pogojen atavizem omejevanja pravic delavcev v imenu gospostva vseobsegajočega kapitala. Zdi se, da je mentalna prilagoditev na te razmere najbolj problematična in najnevarnejša posledica prekarnosti. Godina s tem odpira pravo vprašanje, ali ni največja ovira družbenih sprememb prav široka legitimacija prekarnih procesov, saj prekariat danes preprosto ni proletariat druge polovice XIX. stoletja, ki je izsilil družbene spremembe prav na področju pravic in standardizacije dela, plač in pokojnin.

Morda je treba pri tem sestopiti s splošnih opredelitev na konkretno raven. Prekarizacijo lahko razumemo širše ne kot abstrakcijo, temveč kot konkretno plastenje življenjskih situacij. Takšno je na primer delo pomoči in nege na domu, o katerih govori Hrženjakova. Zanimiva in udarna primerjava, kjer so domala vsi položaji ljudi, vsa možna delovna mesta in načini dela prekarnega značaja in za nameček ljudje svojo obrobnost starajoče družbe tudi dejansko občutijo. Nenadoma dojamemo, da ima vsako področje dela, zaposlitve in plačil element prekarnosti.  Morda je zopet najbolj univerzalna posledica prav konkretno zdravje ljudi in širok razpon bolezenskih stanj, ki spremljajo stresne in intenzivne načine prekarnega dela (Dodič Fikfak). Prekarnost je globoko prežeta s sodobnimi psihosomatskimi boleznimi, s toleriranjem prekarnega dela ne škodujemo zgolj delavcem, temveč celotni družbi, slabo zdravje in revščina preprosto ogrožata vedno večji del družbenih skupin (Dernovšček Hafner). Tako smo na  najbolj konkretni točki analize prekarnosti prišli do najbolj radikalne zahteve, da dejansko potrebujemo splošno teorijo prekarnosti, da bi dojeli njene posebnosti in razumeli vse odtenke njene sive empirične sedanjosti.

Toda sociologi se pri iskanju nosilca sprememb zatekajo prav tja, med sindikate, organizirano politično silo prejšnjega stoletja, ki bije izgubljeno fordistično bitko za svoj lastni obstoj in zaščito standardnih oblik dela, zaposlitve in plač (Kovačič, Dragoš). Prekarnost nas sicer vrača v razmere nezaščitenega in slabo plačanega mezdnega dela, nestabilnost družbene reprodukcije, značilne za predmoderne družbene formacije (Nedoh). Toda njene oblike (pa tudi vsebina) so bistveno drugačne, prekariat preprosto ni stari proletariat, kar priznava v svojih delih tudi Standing. Razredna strategija družbenih sprememb vsaj za sedaj nima politične opore, sindikati niso zastopniki prekarnih oblik dela in zaposlovanja, prekariat je zunaj njihove politično-socialne reprezentativnosti. Zato tudi možni ukrepi, na katere opozarjata tako  Kovačič kot Dragoš, pomenijo predvsem boj za socialno državo, v ospredju so razredne in ne ekonomistične strategije, ki pa žal nimajo prave politične podpore.

Od tod  bi morala graditi politološka analiza, ki prekarnost povezuje s kritično diskurzivno metodo in operativnimi koncepti. Lukšičeva skupina ni razkrila klasičnega politično-ekonomskega diskurza povezanosti ekonomskih struktur, državnih institucij in političnih sprememb. V ospredju ekonomskih in socioloških analiz v tem zborniku so strukture in njihovi nereflektirani nosilci (trgi, družbeni podsistemi, prekariat), manjka pa analiza političnih skupin, njihovih interesov in pričakovanj, porazdelitve moči in različnih bojev). Dejansko smo dobili zanimiv politološki kontekst branja in primerjav prvega zbornika z vidika razmerij delo/kapital, civilna družba, refleksij politikov, kulturnikov in akademskih strokovnjakov. Tu je temeljno vprašanje, kako različni deležniki razumejo družbeno fenomenologijo prekarnosti, kako jo reflektirajo kot politični problem, kajti prihodnost prekariata bo odvisna od političnih moči ključnih akterjev in njihovih predstav o teh problemih in možni družbeni emancipaciji. Legitimnost prekariata tiči v strukturnih pogojih prekarnosti in zmožnostih politične akcije spreminjanja razmer.

Če je namreč prekarnost danes konstitutivni element sodobne tržne družbe in njene ekonomske funkcionalnosti, potem je hkrati tudi politični simptom razpada družbe. Nič ni bolj frustrirajoče kot spoznanje, da je država sama kriva za razvoj prekarnosti, da jo je celo pomagala graditi in da s svojimi aparati, zakoni in strategijami dejansko ni niti ekonomsko sposobna niti politično zainteresirana za spremembe. Prekarnost v sferi političnega temelji na preprostem vprašanju, ali imamo nosilca družbenih sprememb, ki bi odpravil negativne lastnosti prekarnosti, kdaj, kako in za koga naj jih uresniči. Prekarnost je izraz nemoči, tudi nesposobnosti in nezadovoljive politične volje tako na državni ravni kot tudi v civilni družbi in v podjetjih (Bohinc). Tu nam  lahko  pomaga zgodovinska izkušnja, kot jo raziskuje Repe, ali pa za začetek temeljita prenova delovne zakonodaje in vpeljava ekonomske demokracije, tudi kulture družbene odgovornosti, o čemer govori Bohinc.  Odgovor avtorjev zbornika je skoraj soglasen, ko gre za nizanje obvladljivih korakov  možnih sprememb zamejevanja prekarnosti.

Svet dela se spreminja, delovna razmerja in z njimi povezana družbena gibanja so ekonomsko ??napačnonarobe interpretirana in politično najbolj podcenjena področja. Socialne spremembe XX. stoletja so se dogajale okoli osrednje vloge dela, socialna država, povojna gospodarska rast in politični mir so nekaj desetletij po II. svetovni vojni zagotavljali stabilnost in predvidljivost družbenih razmerij. Dominantni model je temeljil na socialni zaščiti, socialnem partnerstvu deležnikov in trdni institucionalizaciji t. i. socialnega državljanstva. Fordizem kot strategija institucionalne integracije in socialne kohezije je mrtev. Gorz je pred leti govoril o koncu dela, podobno so nov svet opisovali Offe, Rifkin, Beck, produkcijsko ekonomsko restrukturiranje pa je spremljala politična subproletarizacija. Prekarnost je povezovalni most teh procesov, toda boj za odpravo njegovih politično-ekonomskih temeljev zadeva najprej polje interpretacij. Šele potem lahko sledi tudi naslednji korak, ki postavlja v ospredje mobilizacijo najrazličnejših interesnih skupin  za drugačne  delovne, socialne in politične pravice vedno bolj deprivilegiranih družbenih slojev. To je točka, do koder seže ta zbornik.

Prekariat, pravi Standing, je politični razred, ki nastaja iz ekonomskega in družbenega položaja »razreda po sebi« v »razred za sebe«. Distinkcija je v starem marksističnem žargonu pomenila razredno zavest, politično sposobnost delovanja. Standing opredeljuje razredno zavest glede na tri temelje: poseben način produkcije (negotovost dela in zaposlitve), razdelitve (podpovprečne in začasne plače) in razmerja do države (omejevanje človekovih pravic). Toda težava je v dvojnosti prekariata in proletariata, ki naj bi izhajala prav iz problematičnih distinkcij med razrednimi interesi in sposobnostjo političnega organiziranja. Če je prekariat dejansko proletariat XXI. stoletja, ali to vodi glede na tradicijo v redefinicijo novega socializma kot zamenjava kapitalistične družbene ureditve? Odgovor je preprosto – ne!

Živimo v prekarnem času in prostoru. Čeprav vsi občutimo tveganja pretekle krize, tesnobo sedanje negotovosti in strah pred nedoločljivo prihodnostjo, ne smemo pomešati svojih emocij s politično-ekonomskimi razmerami, v katerih živimo. Pred nekaj meseci je globalna sindikalna federacija (več kot 50 milijonov članov) ratificirala kolektivno pogodbo v avtomobilski korporaciji VW, enem največjih in najvplivnejših podjetij na svetu. V njem omejujejo začasno delo na 5 % vseh zaposlenih, hkrati pa izenačujejo vse druge pravice »prekariata« s stalnimi zaposlenci. To morda ni pričakovana revolucija, toda hkrati pomeni eno največjih kolektivnih pogodb na podjetniški ravni doslej. Pomeni zametek nove družbene pogodbe, ki bo najverjetneje tema novega zbornika o prekarnosti.

VIR: Prispevek je bil narejen za zbornik, Prekarnost in družbena odgovornost: Interdisciplinarni pogledi na prekariat, ki ga je za zbirko Maksima leta 2018 založila Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.