dr. Božo Repe: Prekarnost v sferi političnega

Dr. Božo Repe je profesor na oddelku za sodobno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Ob celovitejšem pregledu zgodovine 20. stoletja se ukvarja s tranzicijo iz samoupravnega v kapitalistični sistem, pri tem pa se posveča tudi razvoju liberalizma. V danem prispevku soočanje s prekariatom postavlja v širši družbenozgodovinski kontekst, pri tem pa se posveča predvsem političnim strankam in razmisleku o tem, v kolikšni meri so problemi, ki jih s seboj prinaša prekarizacija, pomembni za posamezne stranke.

 Zbornik Skozi oči prekariata: brez konsenza (ur. Črt Poglajen, Ljubljana 2017) in spremljajoče javne razprave so odprle temeljno vprašanje, ali je mogoče problem prekariata uspešno reševati znotraj obstoječih prevladujočih zahodnih družbenih sistemov, torej tudi slovenskega.   Odgovor je bolj ali manj jasen (kot tudi še pri številnih drugih sodobnih problemih, ki v temelju izvirajo iz neoliberalističnega in globaliziranega ter hkrati fragmentiranega sveta): Ne! Morda ga je možno  blažiti, vsaj v nekaterih družbah, ki so ohranile nekaj občutka za socialo, kaj več pa ne. To nas seveda nujno privede do naslednjega vprašanja, ali je socializem v modernizirani verziji (v novodobnih razpravah se običajno povezuje z ekologijo) znova aktualen. Ga bo (če ga bo) dosegla sedanja generacija ali kakšna od prihodnjih? In kako ga bo dosegla? Evolucijsko (kot bi si najbrž vsi želeli) ali bo znova prišlo do nekontroliranih nasilnih družbenih sprememb (revolucij)?  

Zdi se, da je  obdobja revolucij v Evropi konec, da je  pojem razredni boj iz druge polovice 18. stoletja in prve polovice 19. stoletja, ko sta francoska revolucija leta 1789 in sočasna industrijska revolucija v Angliji preobrazili svet, zgolj zgodovinski, neprimeren za današnje čase. In kaj pravzaprav danes je  »ancien régime«? Za levico neoliberalizem, ki ga imamo in ga goreče zagovarjajo  zvesti politični služabniki kapitala, ki se nikoli ne bodo dvignili iz srednjega razreda, ampak lahko le hrepeneče gledajo v mali svet hitro obogatelih in se tolčejo po glavi, ker niso znali izkoristiti priložnosti preloma.  Za desnico pač obratno: »ancien régime« je sindikalna in druga obramba ostankov socialne države iz časa socializma in hladne vojne, ko so bili tudi na zahodu v strahu pred širjenjem revolucij prisiljeni upoštevati delavske zahteve in sindikate.

Gospodarske krize so od nastanka zgodnjega kapitalizma bolj ali manj ciklične, vendar se do prve vojne niso pojmovale kot krize družbene ureditve. Po prvi svetovni vojni in gospodarski krizi konec 20. in v začetku 30. let je gospodarska kriza prerasla v splošno krizo. Zbudila je pomisleke o parlamentarni družbeni ureditvi. Se danes to ponavlja? Brez dvoma smo priča vse močnejšim dvomom o kapitalizmu, kakršnega doživljamo. Ta dvom se ponovno prenaša tudi na družbeno ureditev. Razredni boj je odprt, čeprav je po formi specifičen, vsebinsko pa ne prav drugačen od tistega v 19. in 20. stoletju. Marx in Engels sta zgodovino človeštva definirala kot zgodovino razrednih bojev. Delavci delajo, a so kljub temu vse revnejši, kapitalisti imajo vse večji dobiček, kar bo pripeljalo do revolucije in uvedbe komunistične družbe, družbe enakih.

V nasprotju z njuno napovedjo si je delavski razred v razvitih državah ekonomsko na splošno opomogel, ne pa postal revnejši, a danes se spet bližamo Marxovim opisom. Razredni boj poteka   v okviru Bernsteinovega »revizionizma« (pomembno je gibanje za delavske pravice, ne pa cilj, to je komunistična družba). Odgovor na vprašanje, zakaj je tako, je na dlani.  Sodobne družbe so zelo kompleksne, zato je homogenizacija, s katero se lahko doseže kritična masa za spremembe, izjemno težavna. Včasih je bilo mogoče delavski razred, kmete, srednji razred zbrati v   prevladujočo kritično skupino. Tega danes ni več. Danes ni videti na obzorju politične sile, ki bi bila sposobna zapleteno družbeno sliko »spraviti v predalčke«, identificirati skupne interese in angažirati ljudi proti  neoliberalistični buldožerski praksi. Nekaj časa je kazalo, da bo to mogoče v obrobnih državah v času krize,  v Španiji, Grčiji … Sindikati v nekdanjih socialističnih državah so bili uničeni ali oslabljeni, v Sloveniji, kjer so sicer ostali relativno močni, branijo klasične delavke pravice, čeprav klasičnih delavcev praktično nimamo več, kar jih je, pa jih  v velikem delu najemajo t. i. »agencije«. Na drugi strani pa imamo vrsto družbenih skupin, ki nimajo svojih predstavnikov, kaj šele zaščite. Stvari se ne dogajajo ob istem času. Enkrat je prizadeta ena, drugič (prav hitro za tem) pa druga družbena skupina. Prva je bila medtem že razbita ali se je vdala v usodo. Gre za razbijanje družbe po delcih, kar oblasti delajo precej spretno: javni sektor proti zasebnemu, starejši proti mlajšim, en del univerz proti drugemu, vsi proti vsem.

Ideja socializma se je sicer začela leta 1825 v ameriški divjini v Indiani, potem ko je škotski industrialec Robert Owen tam kupil naselje opuščene protestantske sekte in ustanovil skupnost »New Harmony«. Skrajšal je delovnik in priznal bolniške dopuste, prepovedal otroško delo, zapovedal izobraževanje, uvedel enakopravnost, izdal »deklaracijo o delovni neodvisnosti«. »Institut za vzgojo značaja« pa naj bi oblikoval novega, socialističnega človeka, ki verjame v znanost, je izobražen in privržen egalitarni skupnosti. Lastnina naj bi bila skupna, čeprav jo je Owen previdno dal zgolj na voljo. V praksi zadeva ni prav dobro delovala: delitev dobrin iz skupne »trgovine« je bila močno podobna delitvi na karte v kasnejših socialističnih državah in tudi v Sloveniji po drugi svetovni vojni. Od solate, ki je šla iz vrtičkov najprej v »trgovino« in nato nazaj k pridelovalcu, na koncu ni ostalo prav veliko in še to je bilo uvelo. Po dveh letih je skupnost propadla, menda zato, ker je bilo na kupu preveč mislecev in premalo delavcev, verjetneje pa zato, ker se enaka delitev med sposobnimi in nesposobnimi, pridnimi in lenimi pač ni obnesla. Ideja pa je ostala. Marx in Engels sta iz nje razvila teorijo o zgodovini človeštva kot o zgodovini razrednih bojev. Delavci delajo, a so kljub temu vse revnejši, kapitalisti pa imajo vse večji dobiček, kar bo pripeljalo do revolucije in uvedbe komunistične družbe, družbe enakih. »Pošast komunizma« je bila rojena. »Vse moči stare Evrope so se zavezale za sveto gonjo proti tej pošasti«, sta zapisala v uvodu k Manifestu politične stranke iz leta 1848, ki je postal poleg biblije najbolj prevajan in tiskan tekst na svetu. Vendar Marx in Engels »bližnjega« cilja komunistov nista ločevala od cilja drugih delavskih strank: formiranje proletariata v razred, strmoglavljenje buržoaznega gospostva, osvojitev politične moči za delavski razred. Ko se po petdesetih letih ni zgodilo nič, delavski razred v razvitih državah pa si je ekonomsko na splošno opomogel in ni postal revnejši, je  postalo pomembno gibanje za delavske pravice, ne pa cilj, to je komunistična družba.  Ta koncept so posvojili socialisti in socialdemokrati. Lenin pa je šel v drugo smer. Če se na delavce ni mogoče zanesti, da bodo izvedli revolucijo, bodo to v njihovem imenu storili poklicni revolucionarji. Pri tem ne bodo izbirali sredstev, po vzoru državnega terorizma iz francoske revolucije bodo neusmiljeno obračunali z nasprotniki in vzgojili novo generacijo komunizmu privrženih ljudi. Po zmagi oktobrske revolucije so se tako pota socialistov in komunistov razšla, tudi slovenskih.

Z nastankom komunistične stranke na Slovenskem aprila 1920 in z njeno vključitvijo v Komunistično partijo Jugoslavije julija istega leta je tudi na Slovenskem začela delovati stranka z jasnim revolucionarnim programom, katerega cilj je bila vzpostavitev oblastnega monopola delavskega razreda (diktature proletariata). Že decembra 1920 je bilo delovanje komunistične stranke prepovedano (t. i. obznana), avgusta 1921 pa je bila komunistična dejavnost z zakonom o zaščiti države razglašena za zločinsko. Pred prepovedjo je v nemirnih in revolucionarnih povojnih razmerah sicer dosegla nekaj uspehov. Na volitvah v ustavodajno skupščino je dobila 12,36 % glasov in je bila po moči tretja stranka v državi, vendar v 20. letih ni imela večjega vpliva na politiko.

KP je od prepovedi delovala ilegalno in katoliški tabor jo je že takoj označil za najhujšega nasprotnika, na kar so vplivale takratne revolucionarne razmere in izrazito nasprotovanje komunizmu, ki je po oktobrski revoluciji prihajalo iz Vatikana. »Za edinega resnega nasprotnika, s katerim se moramo baviti, smatram s svojega stališča samo komunistično stranko. Boj prihodnosti bo samo boj med krščansko demokracijo in socializmom,« je rekel dr. Anton Korošec že leta 1920. Sredi 30. let se je KP okrepila in takrat so se zagovorniki komunizma in njegovi nasprotniki prvič zares soočili. Šlo je za neposreden politični in propagandni boj med levico in desnico, ki je enega od vrhov dosegel v času španske državljanske vojne. Desničarska politika in vodilni katoliški list Slovenec sta se močno trudila prikazati, kaj se dogaja v SZ, predvsem položaj cerkve, protiversko politiko, vzpon Stalina na oblast in čistke, kolektivizacijo, stalinistične procese. Vendar je večina Slovencev živela v   zelo revnih razmerah, ki jih je svetovna gospodarska kriza še zaostrila, nacionalna ogroženost od fašizma in nacizma ter tudi zaradi diktature v Jugoslaviji in njenih posledic pa   je bila vse večja. Kljub posmehljivemu pisanju, da bi vse slovenske komuniste lahko strpali v eno umobolnico, in kljub kritičnemu odnosu nekaterih levih intelektualcev (npr. Lojze Ude), se je ideja med ljudmi prijemala. Tradicionalno slovanofilstvo je dajalo možnost za iskanje zaveznikov tudi med meščanskimi politiki in intelektualci (izkazalo se je npr. pri akciji za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze leta 1940).

Slovenski komunisti so politični val, ki jih je kasneje  skozi revolucijo ponesel na oblast, zajahali na ustanovnem kongresu 17. in 18. aprila 1937 na Čebinah. Delegati so se zbrali najprej v cerkvi. V tem je morda nekaj simbolike, saj so bili po strastni veri neke vrste antipod katoličanom, pa tudi brezobzirnost, s katero so izvedli revolucijo, močno spominja na nasilno pokristjanjevanje. Ni bilo prvič, da so uporabili cerkveni objekt, tudi jugoslovanska partijska konferenca leta 1934 v Goričanah je potekala v škofijskem dvorcu (za to je poskrbel brat škofa Gregorija Rožmana) in delegati so tam jedli z zlatim priborom. Na Čebinah je bilo skromneje, vendar niso sestankovali v cerkvi, v domačijo jih je zvečer povabil kmet Barlič. Besedo »kongres« je treba jemati z rezervo, pot na Čebine je uspelo najti enajstim delegatom, ki so predstavljali kakšnih štiristo komunistov, kolikor jih je bilo takrat na Slovenskem. Vendar je bilo to dovolj: v manifestu ustanovnega kongresa so uspešno združili nacionalne in revolucionarne cilje, pozvali na enotnost in obrambo naroda, mu izrekli neomajno zvestobo in »dali na razpolago ljudstvu vse svoje sile«. Vsebinsko je manifest slabi dve leti kasneje utemeljil Edvard Kardelj - Sperans v knjigi Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Odgovornost za usodo slovenskega naroda naj bi prevzela proletariat kot njegov najnaprednejši del in komunistična stranka kot avantgarda delavskega razreda.

Pri uresničitvi svojih ciljev so imeli komunisti sprva težave, navezanost na politiko Kominterne in Sovjetske zveze jih je pred vojno odvrnila od političnih zaveznikov, nove so poiskali pri levem krilu Sokola in krščanskih socialistih ter liberalnih književnikih. Z njimi so v vojnih razmerah ustanovili Osvobodilno  fronto in kot del jugoslovanskega odporniškega gibanja osvobodili Slovenijo ter razširili njene meje proti zahodu in na morje, kolikor so pač omogočale mednarodne okoliščine. Dosegli so republiko znotraj Jugoslavije in trajno pravico do samoodločbe in odcepitve. Pri svojih ciljih so bili pripravljeni žrtvovati tako sebe kot druge, v  spopadih s protipartizanskim taborom in v povojnih obračunih pa so sledili revolucionarni logiki, pri čemer je  revolucija požrla tudi mnogo lastnih otrok.

Po drugi svetovni vojni se je politika skoraj povsod obrnila v levo. Razen redkih izjem se nikjer niso obdržale stare politične sile, četudi niso neposredno sodelovale z okupatorjem. Nove politične sile so skoraj v celoti izšle iz odporniških gibanj. Desnica je bila na splošno povsod politično poražena in v defenzivi. Čeprav je bil zmagovalec v vojni, je celo Winston Churchill izgubil volilno bitko z laburisti.  Zahodne vlade v Evropi  so s socialno politiko poskrbele za brzdanje razrednega boja,  a tudi za to, da sindikati niso postali premočni in da so ostali pretežno na panožni (t. i. craft union) ravni, kjer zaradi svoje parcialnosti niso bili nevarni za družbeno ureditev. Sindikalne in delavske voditelje so kupile z raznimi ugodnostmi,  s čimer naj bi (poleg oboroževalne tekme) zaustavile širjenja socializma, a je ta s sovjetsko pomočjo postajal »svetovni proces« zlasti zaradi protikolonialnega boja in osvobajanja kolonij. Nastala sta dva, med seboj izključujoča se svetova: kapitalizem in socializem, če je mogoče totalitarne in diktatorske sisteme, ki so zamenjali bivše kolonialne gospodarje, označevati kot »socializem«.

Tudi jugoslovanski in slovenski komunisti so po vojni sprva sledili Ownovi Utopiji o preoblikovanju človeškega značaja in družbe   v sovjetski (stalinistični) različici, vendar so se jugoslovanski komunisti s Sovjetsko zvezo leta 1948 razšli. Na svoj specifični način, s »socialnim inženiringom«, so   izvedli tiste modernizacijske procese, ki jih niso zmogle ali hotele prejšnje politične elite: socialno pravičnejša družba, ženska emancipacija, ločitev cerkve od države, industrializacija, na nacionalnem področju postopna krepitev slovenske državnosti. Zgodovinsko nihalo so potisnili na drugo stran: zatrli so predvojne elite in se vselili v njihove vile, čeprav so moralno gojili asketizem in se v glavnem tudi v praksi držali skromnosti. Dali so možnost izobrazbe in napredovanja na družbeni lestvici otrokom predvojnih generacij, ki o tem niso mogle niti sanjati. Postopno so pripeljali Slovenijo na   najbolj zahodni rob vzhodnega sveta. Ustavili pa so se tam, kjer se je Owen: pri problemu enake delitve med sposobnimi in nesposobnimi, pridnimi in lenimi. Tudi oni se niso zmogli odreči »lastnini« in vodilni vlogi v »Institutu za vzgojo značaja«, torej   gospodarskemu in političnemu monopolu, dokler jih v to konec 80. let niso prisilile razmere. Strinjali so se z mehkim prehodom in pomagali soustvariti nacionalno državo, niso pa bili več »avantgardno« odgovorni za narod v smislu čebinskega kongresa. Elitna kadrovska stranka z ljudmi »posebnega kova«, ki je še po vojni delovala napol ilegalno in imela manj kot 5 000 članov, je na vrhuncu, sredi 70. let dosegla številko 126 000. Vedno bolj je postajala stranka uradnikov in karieristov. Ko se je morala leta 1990 prvič registrirati, je najprej korenine iskala v začetkih komunizma na Slovenskem v letu 1920, nato pa se je kar nekaj časa preobražala v socialdemokratsko stranko, kar naj bi danes bila.

Dediščini prejšnjega sistema  lahko pripišemo socialno državo, ki so jo v prehodu iz socializma v kapitalizem programsko zagovarjale vse stranke, zapisale pa tudi v ustavo. A nenapisana »družbena pogodba« med novim in starim iz časov demokratizacije in osamosvojitve ni ostala prav dolgo.

Socialna država je postajala iz leta v leto bolj oskubljena, beseda socializem pa že sicer od začetka demonizirana in so se je otepali celo socialni demokrati. Šlo je za radikalni obrat po razpadu Sovjetske zveze, ki se mu tudi Slovenija ni izognila. Povsod po Evropi  so prevladale desne stranke, potrebe po socialnem ravnotežju ni bilo več. Revolucija je prišla iz mode, primerna je bila le še za kakšne države tretjega sveta, nazadnje  za arabske. Seveda ob pomoči zahodnega orožja, nadzorovano in z zagotovili, da ne bodo ogrozile naftnih in drugih interesov zahodnih držav.

Eric Hobsbawm je po padcu berlinskega zidu zastavil vprašanje, ali je protislovje kapitalizem – socializem mogoče razumeti le enkratno, znotraj posebnega, povojnega, zgodovinskega konteksta. In če je tako, kateri pol je po letu 1990, ko je prišlo do »konca zgodovine«, »naraven«? "Tudi kapitalizem je totalitarni sistem. Od komunizma ga ločijo samo večja zvitost, brezobzirnost ter doslednost izčrpavanja žive in mrtve sile,« pravijo danes laibachovci, nekdaj kritiki socializma. V svetovni tekmi, ki jo Evropa izgublja, se mnogim politikom tudi na zahodu  kot idealni združeni model ponuja kitajski (tudi evropske države kar tekmujejo, katera bi tam dobila večji tržni delež), ki seveda najbolj ustreza mednarodnemu kapitalu.

So se metode izkoriščanja v domnevno demokratičnih evropskih družbah spremenile? Znana je Tocquevillova izjava o Manchestru iz leta 1835: »Iz te smrdljive mlakuže izvira veletok človeške dejavnosti, ki oplaja ves svet. Tukaj dosega človek višek svojega razvoja in najnižjo točko svoje surovosti. Tukaj ustvarja civilizacija svoje čudeže, hkrati pa civilizirani človek postaja divjak.« Če jo postavimo v sodobne, tudi slovenske razmere, je še  zelo aktualna. Po eni strani vrhunski dosežki znanosti, ki so v praktični uporabi (npr. zdravstvo) dosegljivi le elitam, po drugi strani pa proletarizacija, le da klasične industrijske delavce zamenjujejo prekarci: od trgovk, gostinskih in gradbenih delavcev, šoferjev do novinarjev in raziskovalcev. Pa armada  statistično ali prikrito brezposelnih diplomirancev in drugih.

Vrnimo se v aktualne slovenske  politične razmere. Z vstopom Združene levice (sedaj Levice) v slovenski parlamentarni prostor in zaradi nekaterih civilnodružbenih gibanj je razprava o socializmu sicer  v zadnjih letih dobila prostor v javnem diskurzu in tudi za t. i. sredino ni več tabu. Po drugi strani  pa so vladajoče koalicije že dolgo neoliberalne, čeprav so v njih tudi deklarativno »leve« stranke.  Prav velike ločnice med socialdemokrati in  drugimi strankami ni ali pa ima ideološko in ne socialno podstat.

»Toda zdi se, da ima socialdemokracija sedaj prvič vse pogoje, da se začne uveljavljati kot večinska opredelitev in preraste tudi v večinsko politično silo.« Le kdo na Slovenskem bi izjavil kaj takega? Prvi, ki  nam seveda pride na misel, je Borut Pahor – tam nekje pred volitvami 2008.  Res so takrat socialdemokrati prvič od začetkov socialdemokracije na Slovenskem v 90. letih 19. stoletja zmagali, a ne zaradi programa ali ker bi jim večina verjela, da so socialdemokrati, pač pa zaradi  protijanšističnega razpoloženja, predvolilne povezave v t. i. »trojček« z LDS in Zares in podpore ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

Tudi kasneje in še danes se SD (ki Pahorja zvesto podpira tudi na predsedniških volitvah) kljub fiasku v času vladanja  in predčasnim volitvam, ki jih je koalicija doživela, samopromovira kot »edina prava« socialdemokratska stranka. A  naj vas  z avtorstvom citata razočaram. To niso Pahorjeve besede. Precej prej, leta 1996 jih   je zapisal Janez Janša v uvodu h knjigi Milana Zvera ob 100-letnici ustanovitve Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS), ki jo je takrat Janševa stranka imela za svojo vzornico in predhodnico.

Seveda je v Sloveniji »levi« tudi Desus (resda bolj samopostrežno in glede na trenutne interese) in še kdo. Le kako, da ob vseh teh »levičarjih« v takih ali drugačnih koalicijah v zadnjega četrt stoletja doživljamo  konstantno erozijo  socialne države? Vse stranke danes izhajajo iz izhodišča, da je kapitalizem nezamenljiv in da bistvenih sprememb ne potrebuje. Treba je le dosledno  izvesti reforme, ki jih zahteva EU, in razprodati, kar je še ostalo od nekdanjega družbenega premoženja.

Najbolj goreče neoliberalistični koncept zagovarja desnica, celo katoliška (NSI), kar je zgodovinsko gledano novost.  Ne samo katoliška sredina med obema vojnama (Gosar, Šolar, npr.), ampak vse katoliške stranke od svojega nastanka do druge svetovne vojne in  znova po letu 1990 so bile (vključno s Koroščevo SLS) na gospodarskem področju krščanskosocialistične že od Krekovih časov dalje,  po ideoloških sporih v 30. letih pa korporativistične. Tudi Demosu ni šlo za liberalni kapitalizem, ampak predvsem za to, da »njegovi« (vključno s cerkvijo) dobijo nazaj premoženje v naravi in da prevzame nadzor nad državnim gospodarstvom, ki bi ga potem politično razdelili. Omanova in Podobnikova Kmečka zveza  in kasnejša SLS sta bili prav tako daleč od liberalizma, SDS pa je, kot rečeno, sploh začela kot socialdemokratska stranka, njen program je predvsem populističen, kapitalizem pa si je predstavljala (in ga uresničevala) v hrvaški različici domačih tajkunov, izbranih po političnih kriterijih. Sedanji politični katolicizem (vključno s katoliško cerkvijo, kot sta pokazali denacionalizacija, privatizacija in posledično bankrot mariborske škofije) je prevzel ideologijo svojega največjega sovražnika: liberalizma.

Tako imamo danes v domači politični ponudbi  (ne pa doslej še v vladi) kombinacijo, značilno za latinskoameriške diktature: skrajni katolicizem in nebrzdani liberalizem. Slednji je v obeh primerih (latinskoameriškem in našem) vzet iz t. i. »čikaške« šole, ki ga med goreče politike (še posebno najmlajše) desničarske  generacije prek raznih »izobraževanj« širijo ameriške  republikanske fundacije. Ti počasi vstopajo v vrh strankarske politike in naj bi državo vodili v naslednji generaciji z v slovenski zgodovini  doslej unikatno kombinacijo sklicevanje na boga in slovenstvo ter  s hkratnim klicanjem tujih korporacij, naj prevzamejo ostanke slovenske ekonomije.

Tudi slovenski liberalizem  sicer ne v teoriji in ne v praksi zgodovinsko gledano ni temeljil na nebrzdanem kapitalizmu. Prvi sodobni ekonomski program, ki ga je pred koncem prve svetovne vojne spisal Milko Brezigar, je v bistvu socialno-liberalni. Slovence je definiral kot »skupino nadarjenih individualistov«, ki bodo morali združiti svoje sile in iz nekdanjih dežel ustvariti skupno narodno gospodarstvo. »Gospodarske dobrine so integralen del narodnega obstanka in narod kot politična suverena oblast bo dekretiral, da se morajo obrniti njemu v prid,« je zapisal. Kot enega temeljnih predpogojev za preživetje Slovencev kot skupnosti je predvideval, da mora vsaka družina imeti osnovna živila za preživetje. In je tudi naštel, katera (kruh, krompir, riž in zabela, preprosta obleka in obutev, perilo in kurjava). T. i. »življenjska  košarica«, ki je politika tako ali tako ne upošteva, torej ni neki novodobni izum. Akumulacija slovenskega kapitala med obema vojnama je bila možna zaradi izrazito »protiglobalistične« jugoslovanske ekonomske politike, ki je svojo šibko industrijo ščitila z visokimi carinami.

Socialna zgodovina tega obdobja kaže, da sta tako katoliški kot liberalni tabor kazala precejšen posluh za higieno, zdravstvo, šolstvo in drugo »družbeno nadgradnjo«, le da finančno niti približno nista mogla slediti takratnim potrebam. Sicer šibka liberalna sredina (t. i. masarikovci) pa je bila še bližje socialističnim kot liberalnim vrednotam. Tudi nenavadna oblika »liberalizma« znotraj socializma konec 60. in v začetku 70. let, ki jo simbolizira Stane Kavčič, je bila v resnici prikrita zahteva po socialdemokratski ureditvi samoupravnega socializma (tržni sistem z zasebno lastnino ob prevladujoči družbeni in zadružni), ne pa po uvedbi klasičnega kapitalizma.

In vse Drnovškovo obdobje, do vstopa v EU, je bilo gradualistično. Šele v prehodnem obdobju in po vstopu v EU je neoliberalizem vstopil v slovensko teorijo in prakso. Medijsko odmevni so postali t. i. »mladoekonomisti«, ki so se ob službah na državnih univerzah vzpenjali s sočnimi zmerljivkami na račun svojih nekdanjih profesorjev in s pisanjem dobro plačanih »ekspertiz« za politiko in za državna podjetja. In seveda s članstvi v upravnih odborih državnih podjetij ter sem in tja s kakšnim neuspešnim poskusom v politiki. To vse je politika dovoljevala, spodbujala in plačevala, da bi si zagotovila mir pred njimi in da bi svoje odločitve »strokovno« utemeljila. Ob načelnem posmehovanju »nacionalnemu interesu« se jim je (če je bilo to zanje osebno koristno) enkrat zdelo, da pa neka pivovarna vendarle je nacionalni interes, drugič, da je TE6 racionalno ekonomska naložba, ki jo je iz nacionalnih interesov treba nujno izpeljati, tretjič , da  Mercator pa  ni nacionalni interes in ga je treba nujno prodati, če ne drugemu, pa Hrvatom (kar se je tudi zgodilo). Itd.

Nihče od njih ni zmogel niti približno česa takega kot Brezigar po prvi svetovni vojni: v zgodovinsko spremenjenih okoliščinah napisati neki razvojni program za družbo, v kateri živimo; za družbo, ki jo prvič v zgodovini definira državnost. Tukaj smo in imamo pravico do svojega interesa, zlasti ekonomskega, ki je predpogoj tudi za uresničevanje vseh drugih! A »slovenski« neoliberalizem gre v nasprotno smer od Brezigarjevega koncepta: v ponovno ekonomsko razdrobljenost brez nadzora, le da so partikularizem nekdanjih dežel zamenjali razni skladi tveganega kapitala in multinacionalke. Žal se kaže, da je takratna slovenska politika  (čeprav brez države) na ekonomskem področju zmogla več kot današnja, ki je državne vzvode odvrgla sama in se podredila že vnaprej.

In nova socialistična perspektiva? Gotovo je osvežujoče, da je beseda »socializem«  v zadnjem mandatu dobila domovinsko pravico  tudi v slovenskem parlamentu. Prav tako in še bolj razveseljivo je, da so v parlament vstopili ljudje, ki jim teoretične osnove družbenih gibanj, zgodovina in analiza globalnega dogajanja ter sprotno spremljanje relevantne literature niso tuji. Gotovo je bilo blagodejno, da je ZL (Levica)  s konkretnimi zakonskimi predlogi bezala skrito Cerarjevo naravo na plano in razgaljala njegovo nezmožnost, da se konkretno opredeli do ideoloških problemov, ki hkrati pomenijo modernizacijske premike. Te pa je politično mogoče doseči le z večino v parlamentu, ki jo Cerar (še) ima (če že pride do razhajanj v koaliciji, mu pomaga desnica), levica pa seveda ne.

Bo možna večja odmevnost socialističnih idej v bližnji prihodnosti, torej po bližajočih se parlamentarnih volitvah? Dosedanja kratka zgodovina parlamentarne levice je pokazala, da jim gre povezovanje že znotraj heterogenih lastnih skupin težko od rok, čeprav so se nekako »konsolidirali«.  Prav veliko projektnega sodelovanja med levo opozicijo in deklarativno levico v vladi (SD, deloma Desus) v iztekajočem mandatu ni bilo,  so se pa, kolikor je o tem pač mogoče soditi od zunaj, predstavniki levice v življenjskem slogu  dokaj uspešno upirali konformizmu, ki levičarje navadno povozi. Skozenj je šla večina generacij, ki so hotele kaj spremeniti. Teniški copati Joschke Fisherja, s katerimi je prvič vstopil v deželni parlament, so danes v muzeju, politično kariero pa je končal v Armanijevi obleki. V mojih študentskih časih je bil na podhodu iz Rožne doline napis: »Hotel sem spremeniti svet, pa je svet spremenil mene.« Napisali so  ga pripadniki uporniške študentske generacije, ki je »na pohodu skozi institucije« nazadnje končala v LDS, LDS pa vemo, kje.

Vedno me je zanimalo, kako (zlasti levičarske) ideje nastajajo, v kakšnih krogih se razvijajo in do kam jim uspe priti. Spremljal sem delovanje Delavsko-pankrtske univerze, bil večkrat na Metelkovi, tam tudi predaval. Podobno tudi v nekaterih drugih krajih Slovenije, kjer pa je tovrstna dejavnost v glavnem zamrla. To, kar sem v razpravah slišal in prebral, še tudi v čisto zadnji fazi pred vstopom levih gibanj v parlamentarni boj, je bilo precej radikalno. Uresničljivo zgolj z revolucijo in v družbi, ki srednjega sloja tako rekoč nima, kar za Slovenijo še ne drži, res pa (kakor koli ga že definiramo) iz leta v leto drsi nižje.

Za širši, zmerno levi pol slovenske družbene sfere znotraj kapitalizma sprejemljive stvari: zadružništvo, solastništvo, večja vloga civilne družbe in ljudi pri odločanju in podobne zadeve so  postale aktualne šele, ko so se  na Metelkovi odločili za parlamentarni boj (kar je  sicer pripeljalo tudi  do notranjega razcepa).  

Navedeno pa je poleg vrste drugih stvari del »kapitalizma s človeškim obrazom«  ali socialnega liberalizma, če hočete, in poleg še nekaterih stvari (kot omenjeno, npr. ekologija) temelj, na katerem je mogoče povezovati  levico z bolj sredinskimi političnimi usmeritvami. Bolj oddaljene ideje, projicirane v socialistično prihodnost, pa, kot vedno, od zgodnjega Ownovega utopizma do našega kardeljanstva (in tudi v krščansko-socialistični Kocbekovi varianti), temeljijo na podmeni, da je mogoče spremeniti človeški (in narodni) značaj.

Doslej je bilo to mogoče z avantgardo, ki pelje množice v revolucijo, in posledično s socialnim inženiringom. Ko je po prvi svetovni vojni prišlo do cepitve na socialdemokratski in komunistični del delavskega gibanja, v revolucionarnem delu niso računali na parlamentarni prevzem oblasti. Revolucija je potrebovala vojake revolucije, zbrane v majhnih, elitnih komunističnih partijah, koordiniranih iz enega centra. Šlo je za Leninovo tezo, da se tudi na delavce ni mogoče zanesti, da bodo izpeljali revolucijo, zato bodo to v njihovem imenu storili poklicni revolucionarji.  

Kaj bi v Sloveniji  danes lahko definirali kot »revolucionarni« (ali vsaj angažirani) del  prebivalstva, ki daje (bi dajal) podporo parlamentarni levici? Močnih družbenih gibanj 80. let, ki so sprožila družbene spremembe, ni več, takoj po osamosvojitvi so jih posrkale vase ali uničile stranke. So danes civilna družba  blogerski in drugi spletni komentatorji? Majhne, bolj kot ne anarhistične skupine (ki jih na vsak način z lučjo pri belem dnevu išče desnica),  nekaj alternativne kulture  in nevladnih združenj (seveda ne tistih, povezanih s političnimi strankami ali cerkvijo)?  So to le bolj ozaveščeni in angažirani segmenti v posameznih poklicih?  In seveda je ključno vprašanje, ali je to dovolj za družbene spremembe.

V novodobnih razmerah se  spremembe iščejo skozi soodločanje, kooperacijo, poudarjeno vlogo civilne družbe, skozi nekakšno stalno »demokratizacijo« in iskanje družbenega konsenza.  Vendar gre bolj za teorijo ali politično retoriko,  v praksi »družbeni konsenz« temelji na tistem, kar strankam pokažejo javne ankete, v najboljšem primeru še na dogovorih s sindikati, ki pa so ozko usmerjeni. Procesi, ki naj bi pripeljali do uvedbe demokratičnega socializma, so zelo dolgoročen projekt. Moja  generacija ga gotovo ne bo videla, najbrž pa tudi še kakšna kasnejša ne.  Bi pa bil poleg  večjega angažiranja civilne družbe  prvi korak, če bi na prihodnjih volitvah ob ugodnem razpletu v vladi sodelovala tudi Levica in dosegla kar največ uveljavitev svojih programskih ciljev. To bi nas lahko med drugim  vodilo k  večjemu upoštevanju specifičnosti zapostavljenih družbenih slojev, t. i. »nevidne« generacije«, ki danes nima možnosti za spodobno preživetje, v prihodnosti pa ne, da bi dočakala pokojnine. 

VIR: Prispevek je bil narejen za zbornik, Prekarnost in družbena odgovornost: Interdisciplinarni pogledi na prekariat, ki ga je za zbirko Maksima leta 2018 založila Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.