dr. Boštjan Nedoh: Nove oblike prekarnosti na evropski periferiji: ekonomska teologija, dispozitiv varčevanja in prekarizacija socialnih transferjev v času krize 2011 -2016
Dr.
Boštjan Nedoh je asistent na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU. Raziskovalno se
ukvarja z lacanovsko psihoanalizo, sodobno filozofijo, kritiko politične
ekonomije, teorijo krize ter politično in ekonomsko teologijo. Problema
prekarnosti se loteva skozi analizo dispozitiva varčevalnih ukrepov ter pojava
novih oblik prekarnosti po njihovi uveljavitvi zlasti na področju socialnih
transferjev. Ugotavlja, da so te oblike nastale v posebnem pravnem režimu, ki
je podoben izrednemu stanju, kot je ta koncept razvil italijanski filozof
Giorgio Agamben, a se hkrati od njega razlikuje v nekaj bistvenih točkah.
Izraz »prekarnost« ter skovanka »prekariat«, ki naj bi označevala subjekt prekarnosti, sta se v zadnjem desetletju trdno zasidrala znotraj sodobnih družboslovnih in humanističnih razprav. Poreklo izraza sicer sega v zgodovino katolicizma (sveti Prekarij naj bi bil zaščitnik revnih), vendar se je kot splošni termin začel širše uporabljati šele v zadnjih nekaj desetletjih. S klasičnega filozofskega in teološkega vidika ta izraz označuje nestanovitnost človeške eksistence kot take, vendar je že tu mogoče zaslediti socialno-zgodovinsko določenost pomena. Prekarnost eksistence namreč izhaja iz nestabilnih življenjskih pogojev oziroma iz nestabilnosti družbene reprodukcije, značilne za predmoderne družbene formacije, ki so bile neideološke v smislu, da je bila glavni vir socialne kohezije fizična prisila, s katero so razpolagali nosilci oblasti (monarhi), in ne toliko ideologija kot materialna praksa reprodukcije družbenih razmerij.[1] Socialno-zgodovinska določenost pomena prekarnosti pride še bolj do izraza v njegovih sodobnih socioloških in politično-filozofskih rabah. Kljub nepopolni definiciji prekarnosti, katere pomen se spreminja glede na družboslovno ali humanistično disciplino, znotraj katere se obravnava, pa je iz uporabe izraza vendarle mogoče izluščiti nekatere pomenske stalnice, ki vztrajajo v zadnjih nekaj desetletjih. V splošnem bi lahko rekli, da prekarnost označuje spremembe oziroma segmentacijo in fragmentacijo trga dela v zadnjih tridesetih letih v državah evropskega »perifernega centra« (predvsem Španija, Francija in Italija), za katere je bilo v povojnem obdobju industrijske ekspanzije značilno, da je bil trg dela relativno uniformen, zaščita delavskih pravic pa predvsem zaradi dobre sindikalne in politične organiziranosti delavcev na relativno visoki ravni.[2] Pojav so med prvimi bolj sistematično reflektirali italijanski (post)operaisti, ki so prekarnost analizirali v kontekstu deindustrializacije in prehoda v t. i. postfordistični kapitalizem ter s tem povezanega pojava »avtonomnega« oziroma »samostojnega« dela v Italiji od poznih 70. let dalje.[3] V te nove segmente trga delovne sile so od 90. let dalje pospešeno vstopali priseljenci, večinoma iz nekdanjih kolonij, ki se jim danes reče »države tretjega sveta«.[4]
Ta trend je mogoče zaslediti tudi v slovenski novejši zgodovini po razpadu nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije. Slovenija je do leta 2004 veljala za »neokorporativistično«[5] oziroma »gradualistično«[6] izjemo glede na razvojni model, ki so ga prevzele druge nekdanje socialistične države Srednje in Vzhodne Evrope. V času vladavine stranke LDS in pred prevzemom evra ter priključitve območju skupne valute je za Slovenijo veljala »kombinacija« naslednjega: »visoko konsenzualne demokratične institucije, nizka stopnja strankarske polarizacije, močni socialni partnerji in razvit socialni dialog.«[7] Kombinacija teh elementov je omogočala postopen prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo, pri čemer je bila družbena »cena« tega prehoda absolutno gledano vzdržna, v relativni primerjavi z drugimi nekdanjimi srednje- in vzhodnoevropskimi socialističnimi državami pa precej nizka (nizka stopnja revščine in socialne izključenosti). Kljub težavam z več posameznimi primeri nepreglednega lastninjenja nekdanje družbene lastnine je Slovenija v tem obdobju beležila stabilno gospodarsko rast ter izjemno nizek bruto javni dolg, ki v letih med 1995 in 2008 ni nikdar (razen leta 2002) presegel 27 % BDP.[8]
Leta 2004 je na jesenskih parlamentarnih volitvah mandat dobila desnosredinska koalicija pod vodstvom SDS in njenega predsednika Janeza Janše, ki je postal predsednik vlade. Za makroekonomsko in socialno stanje države v času mandata 2004–2008 je veljal naslednji paradoks: kljub rekordni gospodarski rasti v letih 2006 (5,7 %) in 2007 (6,9 %) ter zmerni v letu 2008 (3,3 %)[9] se je delež prebivalstva, ki tvega revščino in socialno izključenost, v letih 2007 in 2008 celo povečal, in sicer s 17,1 % na 18,5 %.[10]
Leta 2008 je na parlamentarnih volitvah relativno večino dobila Socialdemokratska stranka (SD), njen predsednik Borut Pahor pa je postal predsednik vlade. Kmalu po nastopu mandata se je tedanja koalicija začela soočati s prvimi posledicami globalne gospodarske in finančne krize, ki se je v Evropo preselila iz ZDA, kjer je leta 2007 prišlo do zloma trga t. i. toksičnih hipotekarnih posojil. Zaradi državne socializacije zasebnih izgub in hkratnega krčenja BDP je začel bruto dolg države od leta 2008 naprej strmo naraščati – v deležu BDP se je dolg z 21,8 % v 2008 dvignil na 34,6 % v letu 2009 ter do leta 2012 postopno narastel na 53,9 % BDP. Zaradi specifične kombinacije eksogenih (globalna gospodarska kriza) ter endogenih dejavnikov (slabo zavarovani krediti, namenjeni tajkunskim prevzemom podjetij),[11] ki je v Sloveniji povzročila, da je kriza, tudi zaradi uvedbe strogih varčevalnih ukrepov pri javnih izdatkih z leta 2012 (desnosredinska koalicija pod vodstvom SDS) sprejetim Zakonom za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), leta 2013 dosegla še svoje drugo dno, se je istega leta dolg države povzpel na 71,0 % BDP, leta 2015 pa dosegel zgodovinsko najvišjo raven pri 83,1 % BDP.[12]
V obdobju 2009‒2016 so različne vlade vodile politike strogih varčevalnih ukrepov, ki so prizadeli vsa področja javnih izdatkov, pri čemer je največje krčenje (relativno in absolutno gledano) proračuna doživelo področje socialnih zadev. Prav na tem področju smo lahko v omenjenem obdobju opazili nekatere spremembe delovanja sistema, ki jih v preteklosti nismo poznali in ki so dejansko povzročile (poleg naraščanja standardnih oblik prekarnosti, ki se nanašajo na različne zaposlitvene statuse) pojav novih, prej neznanih oblik prekarnosti, ki se nanašajo po eni strani na statusno transformacijo nekaterih socialnih transferjev (denarna socialna pomoč je dejansko postala kredit), po drugi strani pa na v praksi protizakonito neenakopravno obravnavo prav tistih prosilcev za socialne transferje, ki so imeli prekaren zaposlitveni status, a so delo v času krize izgubili oziroma so prešli v drugo prekarno obliko dela.
T. i. nova socialna zakonodaja, ki jo je pripravljala že vlada Janeza Janše (mandat 2004‒2008), dodelala in sprejela pa Pahorjeva socialdemokratska vlada poleti 2010, je stopila v veljavo s 1. 1. 2011. Prvotni namen sprejema Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS)[13] je tako bil, da bi postopek uveljavljanja vseh socialnih pravic, ki so jih regulirali različni zakoni, združili v en sam zakon ter poenotili način njihovega uveljavljanja. V ta namen je resorno ministrstvo (takrat Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve) v podzakonskem aktu sprejelo enoten obrazec, ki je prosilcem omogočal uveljavljanje več pravic v enem samem, administrativno enostavnejšem postopku pri pristojnem centru za socialno delo (CSD), prav tako pa je zakon predpisal enoten način ugotavljanja dohodka prosilca, ki je bil osnova za odločanje o upravičenosti do posameznih transferjev in subvencij, ki jih je zakon določil v 5. in 6. členu.[14] Na prvi pogled je torej Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev koherentno poenotil prej razpršen in razdrobljen sistem uveljavljanja pravic do socialnih transferjev in subvencij ter ohranil zadovoljiv obseg socialnih pravic.
Kot je bilo že omenjeno, je leta 2012 desnosredinska vlada sprejela Zakon za uravnoteženju javnih financ (ZUJF),[15] ki je na makroekonomski ravni prispeval k povzročitvi drugega kriznega dna, na področju socialnih pravic pa k povečanju števila socialno ogroženih prebivalcev. ZUJF je namreč posegel v socialne pravice, ki so jih regulirali področni zakoni, administrativni postopek njihovega uveljavljanja pa je opredeljeval ZUPJS. Naj navedemo samo nekaj primerov. ZUJF je za 10 % znižal višino otroškega dodatka v 5. in 6. dohodkovnem razredu ter ukinil otroški dodatek za 7. in 8. dohodkovni razred; zmanjšal je višino starševskega dodatka; ukinil subvencijo študentske prehrane med 15. 7. in 15. 8. vsako leto veljave zakona; suspendiral je uskladitev pokojnin z rastjo cene življenjskih stroškov v letu 2012 itd.[16] Posledica krčenja obsega upravičencev do socialnih prejemkov ter zniževanja njihove višine se je kazala zlasti v relativno visokem deležu prebivalstva, ki tvega revščino in socialno izključenost, v letih 2013 in 2014.[17] ZUJF lahko tako štejemo za izreden krizni ukrep, ki je na zakonodajni ravni suspendiral dobršen del socialne države.
Toda ZUJF je bil vendarle ukrep, ki je privzel svoje mesto znotraj pravne ureditve države – četudi pod pritiski mednarodnih institucij in trgov ga je sprejel parlament, njegov zakonski status pa je pomenil spoštovanje osnovnih pravnih načel vsakega zakona, tj. njegove predvidljivosti. Poleg tovrstnega kriznega ukrepa, ki je občutno posegel v obseg socialne države, pa smo bili v letih od 2011 naprej priče še nekaterim drugim, »tihim« ukrepom na področju socialnih zadev, ki so svoj »izjemni« status dobili skozi način svojega izvajanja, pri čemer pristojne institucije, kot se je kasneje izkazalo, za tako ravnanje niso imele podlage v ZUPJS oziroma bi lahko dejali, da so sistematično izvajale množično kršitev določbe iz drugega odstavka 15. člena tega zakona. Ta in še nekateri drugi členi so namreč določali »način ugotavljanja dohodka« (in njegove višine) prosilca. Drugi odstavek 15. člena je tako določal (odstavek navajam v celoti):
Pri ugotavljanju dohodka se upoštevajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine, podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, podatki, ki jih davčnemu organu posredujejo osebe, zavezane za dajanje podatkov, in podatki, potrebni za izračun akontacije dohodnine. Pri ugotavljanju upravičenosti do pravice iz javnih sredstev se primarno uporabijo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za preteklo leto. Če ti podatki med odločanjem še niso na voljo, se upoštevajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za predpreteklo leto, preračunani na raven preteklega koledarskega leta, tako da se povečajo za rast neto povprečne plače na zaposlenega v obdobju januar–december preteklega leta v primerjavi z istim obdobjem predpreteklega leta. Kadar tudi ti podatki niso na voljo, se uporabijo podatki, ki so jih davčnemu organu posredovale osebe, zavezane za dajanje podatkov, in podatki, potrebni za izračun akontacije dohodnine za preteklo leto ali za predpreteklo leto, če podatki za preteklo leto niso na voljo. Pri ugotavljanju dohodka se lahko upoštevajo tudi podatki iz uradnih evidenc centrov za socialno delo in drugih upravljavcev zbirk podatkov, ki vodijo uradne evidence o izplačanih dohodkih oziroma pravicah iz javnih sredstev, in druga dokazila skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek.
Kot vidimo, je ključni poudarek tega odstavka, ki je opredeljeval način pridobivanja podatkov za ugotavljanje dohodka prosilca, v tem, da je primarni dokument, iz katerega se pridobivajo podatki o dohodku, odločba o odmeri dohodnine za preteklo leto, če ta v času odločanja ni na voljo (na primer zaradi pritožbe v postopku njene izdaje), pa odločba za predpreteklo leto.[18] Šele v primeru, ko obe odločbi nista dostopni centru za socialno delo, ki odloča o upravičenosti, se lahko podatki pridobivajo tudi v drugih oblikah (uradne evidence o obdavčljivih prihodkih).
Tu trčimo ob ključni paradoks in jedro problema, ki je vodil do množičnega protizakonitega kršenja socialnih pravic. Po takrat veljavnem Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2)[19] je pristojni organ (v letih 2011 in 2012 je bila to Davčna uprava RS, ki se je kasneje preimenovala v Finančno upravo RS) izdal informativni izračun za odmero dohodnine, ki se je po preteku 15-dnevnega pritožbenega roka, če se zavezanec nanj ni pritožil, samodejno spremenil v odločbo o odmeri dohodnine (tretji odstavek 267. člena ZDavP-2) v primeru, če je osnova za odmero dohodnine presegla višino splošne olajšave (določene v prvem odstavku 111. člena Zakona o dohodnini – Zdoh-2).[20] Drugače povedano, prvi odstavek 268. člena ZDavP-2 je določal, da pristojni organ ne izda informativnega izračuna za rezidenta (in posledično ne odločbe o odmeri dohodnine) oziroma davčni zavezanec rezident ni dolžan vložiti napovedi za odmero dohodnine, če gre za zavezanca, »katerega dohodki v davčnem letu, od katerih se plačuje dohodnina, ne presegajo zneska splošne olajšave po prvem odstavku 111. člena Zakona o dohodnini«. Ta olajšava je v letu 2010 na primer znašala 3100,17 evra.[21] Vsak zavezanec rezident, ki torej ni presegel zneska splošne olajšave v določenem davčnem letu, zanj ni prejel niti informativnega izračuna. Ker se ta v primeru, da se zavezanec nanj ne pritoži v pritožbenem roku, samodejno spremeni v odločbo o odmeri dohodnine, pomeni, da najrevnejši del prebivalstva (dohodki nižji od splošne olajšave) sploh ne prejme davčne odločbe. Namesto tega prejme na lastno željo zgolj izpis iz evidenc uradnega organa, vendar ta izpis po formalni plati ni enak odločbi, ki jo Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev navaja kot primarni vir za ugotavljanje dohodka upravičenca do socialnih prejemkov in transferjev.
V praksi je zadeva v času krize potekala takole (povzemam vzorčen primer, o katerem je odločalo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, sodba V Ps 2568/2013 z dne 25. septembra 2014; to sodbo je kasneje potrdilo tudi drugostopenjsko Višje delovno in socialno sodišče): Prosilka je v letu 2009 delala v prekarnih oblikah zaposlitve (delo prek avtorskih pogodb in študentskega servisa) in zaslužila dobrih 7000 evrov v celotnem letu in za to leto tudi dobila davčno odločbo, medtem ko je bila leta 2010 na neplačanem porodniškem dopustu zaradi rojstva otroka. V letu 2010 je tako zaslužila manj kot 1000 evrov v celotnem letu, zato ji pristojni organ niti ni sestavil informativnega izračuna za odmero dohodnine za to leto. Sredi leta 2011 je na CSD vložila vlogo za znižano plačilo vrtca za enega otroka ter vlogo za otroški dodatek, glede katerih je CSD odločil, da ne prizna pravice do otroškega dodatka, medtem ko je bila vlagateljica pri znižanem plačilu vrtca uvrščena v 7. plačilni razred, ki je bil vmes z že omenjenim Zakonom za uravnoteženje javnih financ tako ali tako suspendiran. CSD je namreč pri ugotavljanju dohodkov vlagateljice in družinskih članov (partner je takrat zaslužil plačo, ki je bila nižja od povprečne plače v RS) pri vlagateljici, ki ni in nikoli ne bo imela dohodninske odločbe za preteklo leto (2010), saj je bil njen dohodek v tem letu daleč pod splošno olajšavo, upošteval podatke za predpreteklo leto 2009, ko je vlagateljica zaslužila bistveno več, četudi prek prekarnih oblik dela, za kar je DURS izdal informativni izračun in nato odločbo o odmeri dohodnine za leto 2009. Pri izračunu je CSD tako seštel vlagateljičine prihodke iz leta 2009, namesto da bi upošteval dejansko stanje oziroma dejstvo, da v preteklem letu 2010 ni imela praktično nobenih dohodkov, ter dohodke partnerja iz leta 2010. Po vlagateljičini pritožbi na odločbe CSD na drugostopenjski organ (Direktorat za socialne zadeve) je ta še enkrat potrdil odločitve CSD glede obeh vlog.
Šele Delovno in socialno sodišče, na katero se je vlagateljica kasneje prek pooblaščenca pritožila, je v prej navedeni sodbi (ki jo je potrdilo tudi drugostopenjsko sodišče) ugotovilo protipravno ravnanje tako CSD kot Direktorata za socialne zadeve kot pritožbenega organa, ki sta po mnenju sodišča popolnoma napačno interpretirala določbe prvega in drugega odstavka 15. člena ZUPJS, ki govorijo o tem, da se podatki za ugotavljanje upravičenosti do socialnih transferjev primarno ugotavljajo iz dohodninske odločbe za preteklo oziroma, podredno, za predpreteklo leto, če podatki za preteklo leto v času odločanja »še niso na voljo«. Sodišče je v sodbi namreč jasno zapisalo: »V spornem primeru torej ne gre za stanje, da podatki niso na voljo, kot zatrjuje toženec, ampak za stanje, ko tožnica v letu 2010 ni imela obdavčljivih prihodkov po zakonu, ki ureja dohodnino. Sodišče zaključuje, da bi moral toženec za ugotovitev dohodkov družine tožnice za leto 2010 upoštevati podatke DURS-a, pooblastilo za to mu daje 15. člen ZUPJS, ki določa, da se lahko pri ugotavljanju dohodka upoštevajo tudi podatki iz uradne evidence o izplačanih dohodkih oz. pravicah iz javnih sredstev in druga dokazila skladno z zakonom, ki urejajo splošni upravni postopek.«
Vidimo torej, da je v tem primeru – in po poročanju medijev je bilo podobnih primerov po podatkih resornega ministrstva v letu 2014 vsaj okrog 1200, se pravi, da je šlo za sistemski problem[22] – napačno branje določil 15. člena ZUPJS in posledično protipravno ravnanje CSD in Direktorata za socialne zadeve odprlo vrata protipravnemu varčevanju, ki ni imelo podlage v sprejeti zakonodaji, zato je dejansko ustvarilo nove oblike prekarnosti. V tem primeru namreč ne gre zgolj za neenak položaj prekarno zaposlenih s tistimi, ki so v rednih delovnih razmerjih; gre za to, da se je v času krize prekarnost razširila še na uveljavljanje socialnih pravic (otroški dodatek, znižano plačilo vrtca), ki niso neposredno povezane z zaposlitvenim statusom. Kot izhaja iz sodb sodišč, se je to izvajalo protipravno, glede na količino primerov pa lahko rečemo, da tudi sistematično – pri navedeni številki okrog 1200 primerov lahko namreč utemeljeno predpostavimo, da je ta številka še bistveno višja, saj vanjo niso zajeti vsi tisti, ki so jim bile pravice kršene, vendar iz različnih vzrokov niso vložili pritožbe na odločbe CSD oziroma tožbe na odločitve Direktorata za socialne zadeve (denimo zaradi pravno-formalne neveščosti vlaganja pritožb in tožb ali slepega zaupanja v pravil(/č)nost odločitve CSD). Ob tem velja še poudariti, da so se takemu položaju lahko izognili zgolj tisti, ki so v krizi izgubili zaposlitev v okviru rednega delovnega razmerja, ne pa vsi tisti, ki so delali prek prekarnih oblik zaposlitve. »Izguba periodičnega dohodka« (enakega ali podobnega dohodka, ki ga posameznik prejema v enakih ali podobnih časovnih intervalih), za kar se je dejansko štela samo plača, ne pa tudi vse druge vrste honorarjev (avtorske pogodbe, študentsko delo itd.), je bila edini pogoj za izdajo nove predčasne odločbe glede pravic iz javnih sredstev, pri čemer se je ta periodični dohodek odštel v primeru izgube zaposlitve. Ker dohodki iz prekarnih vrst dela niso bili definirani kot »periodični«, njihova izguba ni bila podlaga za predčasni ponovni izračun dohodka in odločanje o pravicah, kjer bi se v izračunu odštel dohodek, ki ga posameznik ne prejema več.
Retroaktivno lahko tako rečemo, da je država s kršenjem predpisov pri ugotavljanju dohodkov v postopkih uveljavljanja pravic iz javnih sredstev dejansko sistematično protipravno varčevala na tem področju. Po eni strani namreč veliko upravičencev sploh ni vlagalo tožb ali pritožb na odločitve CSD, po drugi pa je pri tistih, ko so se vendarle odločili za tožbo države, ta plačilo sredstev, do katerih so bili tožniki upravičeni, preložila za nekaj let naprej, kolikor je pač trajal celoten sodni postopek na obeh stopnjah.[23]
Podobna situacija se je zgodila pri transformaciji denarne socialne pomoči v kredit. Prvi odstavek 128. člena Zakona o dedovanju (ZD)[24] namreč predvideva naslednje: »Dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, se omeji do višine vrednosti prejete pomoči, če ni v predpisih o socialnem varstvu določeno drugače. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine.«
Upravičencu do denarne socialne pomoči te sicer ni treba neposredno vračati, a ne glede na to država ali občina kot izplačevalec te pomoči terja poplačilo te pomoči posthumno, tj. po upravičenčevi smrti iz premoženja (če obstaja), ki ga dedujejo dediči. V praksi je to pomenilo, da je država pogosto terjala poplačilo izplačane pomoči prav iz naslova nepremičnine, v kateri so dediči upravičenca živeli, ter na ta način ogrozila njihov eksistencialni položaj. A če je bilo takšnih primerov manj, je to predvsem zaradi še vedno močne medgeneracijske solidarnosti v Sloveniji. Mnogi upravičenci do denarne socialne pomoči so se namreč, čeprav so živeli v slabih materialnih razmerah pod tveganjem praga revščine in so bili upravičeni do denarne socialne pomoči, uveljavljanju te pravice raje odpovedali prav iz razloga, da ne bi s tem ogrozili materialnega položaja tistih (ožjih družinskih sorodnikov, običajno naslednje generacije), ki bi postali dediči njihove nepremičnine ali drugega premoženja po njihovi smrti.[25]
Čeprav je ta primer nekoliko drugačen od prejšnjega primera protipravnega ravnanja CSD, pa kljub temu kaže na enako prekarizacijo uveljavljanja pravic iz javnih sredstev oziroma socialnih transferjev. Dejanska sprememba denarne socialne pomoči v kredit, ki ga posthumno vračajo dediči oziroma si ga država poplača z lastninsko pravico na premoženju upravičenca, kaže na to, da sistem socialnih pravic ni več niti univerzalen niti sistem nepovratnih pravic, ampak se te bodisi protipravno sistematično kršijo bodisi se transferji spreminjajo v vračljiv kredit.
Skratka, skozi oba primera lahko vidimo, da je država v času krize in uvedbe varčevalnih ukrepov pri socialno šibkih privarčevala veliko izdatkov, pri čemer vsi varčevalni ukrepi niso imeli zakonske podlage, temveč so se sistematično izvajali v sivi coni zakonodaje.[26]
***
V sklepnem delu bom poskušal na kratko predstaviti eno izmed teoretskih orodij za analizo in širše razumevanje pojava novih oblik prekarnosti na področju socialnih transferjev v času krize in logike njihovega nastanka. Italijanski politični filozof Giorgio Agamben je leta 2007 z izdajo knjige Il regno e la gloria[27] svoj famozni raziskovalni projekt Homo sacer zapeljal na področje raziskovanja ekonomske teologije in njenega razmerja z bolj znano politično teologijo. Takole pravi na začetku:
Ena od tez, ki jih bo [knjiga] poskušala dokazati, je, da iz krščanske teologije izvirata dve politični paradigmi v širšem smislu, ki sta med seboj v antinomičnem razmerju, a sta funkcionalno povezani: politična teologija, ki utemeljuje v edinem Bogu transcendenco suverene oblasti, in ekonomska teologija, ki suvereno oblast nadomesti z idejo oikonomie, razumljene kot imanenten red – gospodinjski in ne političen s strogem smislu – tako božjega kot človeškega življenja. Iz prve paradigme izhajata politična filozofija in moderna teorija suverenosti, iz druge paradigme pa izhaja moderna biopolitika vse do zdajšnjega zmagoslavja ekonomije in vladanja nad vsemi drugimi vidiki družbenega življenja.[28]
Če se je projekt Homo sacer v izhodišču vrtel okrog kritike suverene oblasti in s tem politične teologije,[29] pa vidimo, da Agamben na tem mestu doda skrito hrbtno plat te paradigme, ki jo odkriva natanko v ekonomski teologiji, ki se vrti okrog ključnega termina Oikonomia. Agambenova filološka in arheološka analiza tega izraza je tu osupljiva: kot pravi tudi na nekem drugem mestu, sta za današnji čas ključna dva trenutka v zgodovinski usodi tega izraza. Izraz oikonomia je, kot vemo, starogrški izraz, ki je označeval dejavnost, ki se je izvajala v oikosu, se pravi v zasebnem gospodinjstvu kot strogo ločenemu od javnega političnega prostora.[30] Če je bila temeljna značilnost političnega prostora ta, da je bil to prostor enakosti in pluralnosti (mnoštvo svobodnih moških), pa so v hišnemu gospodarstvu vladala razmerja hierarhije (moža nad ženo, otroki in sužnji). In kot pokaže Agamben, je ta izraz igral ključno vlogo v spekulativnih teoloških debatah krščanskih cerkvenih očetov (Tertulijana, Hipolita, Ireneja) med 2. in 6. stoletjem glede problema svete trojice znotraj krščanskega monoteizma. Ideja trojice oziroma troedinosti enega boga je bila namreč takrat velika nevarnost za ponovno uvedbo poganskega politeizma v krščanski monoteizem. Cerkveni očetje so ta problem rešili s tako utemeljitvijo:
Bog je v svoji biti in substanci zagotovo eden, toda v svoji oikonomii, v načinu, kako upravlja svoj dom, življenje in svet, ki ga je ustvaril, pa je trojen. Kakor lahko dobri oče zaupa svojemu sinu določena opravila in naloge, ne da bi pri tem izgubil lastno moč in enovitost, tako Bog zaupa Kristusu ‘ekonomijo’, upravljanje in vladanje človeške zgodovine. Izraz oikonomia se je tako v prvi vrsti uporabljal za označevanje utelešenja Sina, kakor tudi ekonomije zveličanja ter odrešitve (zato pripadniki nekaterih gnostičnih sekt Kristusa imenujejo »človek ekonomije«, ho anthropos tes oikonomias). Teologi so se tako počasi privadili na razlikovanje med »diskurzom – oziroma logosom – teologije« in »logosom ekonomije«. Oikonomia je tako postala dispozitiv, prek katerega so v krščansko vero uvedli dogmo Svete trojice in idejo oblasti božje previdnosti. […] Delovanje (ekonomsko in politično) tako nima nobenega temelja v biti, zato gre pravzaprav za shizofreno stanje, ki ga je zahodna kultura nasledila od teološke doktrine oikonomie.[31]
Cerkveni očetje so torej uvedli paradoksno rešitev, po kateri so znotraj Boga razlikovali med bitjo in prakso oziroma med ontologijo in delovanjem. Bog je v svoji biti eden, toda v pojavnem svetu deluje prek svojih »administratorjev ‒ managerjev« v obliki Svete trojice. Pri utemeljitvi njene pojavnosti (tj. način delovanja trojice kot imanentnega reda brez opore v transcendentalnem principu) v tem svetu so si cerkveni očetje pomagali z izrazom »dispositio«, s katerim so v latinščino prevajali nič drugega kot prav Aristotelov oziroma starogrški izraz oikonomia. S tem izrazom so definirali paradigmo ekonomske teologije oziroma prakso božjega upravljanja sveta. In ni naključje, da je natanko latinski »dispositio« predhodnik tega, kar bo Michel Foucault dobrih petnajst stoletij za cerkvenimi očeti artikuliral s konceptom dispozitiva, ki označuje osrednji biopolitični mehanizem.
Latinski izraz dispositio, iz katerega izhaja naš izraz »dispozitiv«, je v celoti povzel vase kompleksno semantično prtljago teološkega pomena izraza oikonomia. »Dispozitivi«, o katerih govori Foucault, so na določen način povezani s tem teološkim nasledstvom. Na neki način nas lahko ponovno pripeljejo do zevi, ki v Bogu ločuje in hkrati artikulira bit in prakso, naravo (ali bistvo) in delovanje, preko katerega Bog upravlja in vlada svetu ustvarjenih bitij. Izraz dispozitiv torej označuje to, v čemer in prek česar se udejanja čisto delovanje oblasti brez vsakega temelja v biti.[32]
To je jedro Foucaultovega dispozitiva: dispozitiv je namreč mehanizem oblasti, ki se običajno sproži v urgentnih (kriznih) situacijah in zajema neko celotno mrežo medsebojno usklajenih (protikriznih) ukrepov. In če ta koncept razumemo, kot predlaga Agamben, kot osrednji koncept ekonomske teologije, ki zasede prazno mesto politične teologije oziroma suverene oblasti v sekularni moderni, potem lahko rečemo, da pri dispozitivu natanko za nek administrativno-managerski mehanizem, ki nima opore v nobenem transcendentnem principu, ampak zgolj v vzajemni koordinaciji praktičnih ukrepov. Dispozitiv je skratka »an-arhična« (dobesedno: brez arhe) biopolitična tehnologija in strategija oblasti.[33]
Ali ni natanko ta teološka paradigma ekonomskega upravljanja na delu pri prekarizaciji socialne države in ali ni upravičeno celotno paleto »varčevalnih ukrepov« dojeti natanko s konceptom dispozitiva, tj. kot neke managerske prakse, ki nima opore v nobenem transcendentalnem načelu, temveč zgolj v sinhroni koordinaciji ukrepov? Izkušnja Slovenije v kriznih letih 2011‒2016 kaže natanko na to logiko, ko oblast prek zakonsko sprejetih varčevalnih ukrepov oziroma prek njihove množične protipravne aplikacije tam, kjer bi njihovo zakonsko sprejetje morda pomenilo protiustavno stanje, naredi prostor za čisto managersko-administrativno upravljanje z državnim dolgom, kar državljane spravlja v povsem prekaren položaj tudi v razmerju do domnevno univerzalnega sistema socialnih pravic. Morda ni naključje, da se je v slovenskem javnem prostoru vse od izbruha krize in razprav o prezadolženosti države uveljavil natanko »gospodinjski« moto, ki so ga posvojile skoraj vse politične stranke (z izjemo ene), veliko naklonjenost pa ima tudi med državljani: »Ne moremo porabiti več, kakor ustvarimo«. Ta docela »gospodinjska« logika hišnega proračuna, ki jasno označuje zaton moderne državne makroekonomske politike na periferiji, že na terminološki ravni razkriva svoje teološko poreklo.
VIR: Prispevek je bil narejen za zbornik, Prekarnost in družbena odgovornost: Interdisciplinarni pogledi na prekariat, ki ga je za zbirko Maksima leta 2018 založila Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.
[1] O tem glej klasični spis Louisa Althusserja »Ideologija in ideološki aparati države«, v: id. Izbrani spisi, Založba /*cf, Ljubljana 2000. Tu velja opomniti na kratek stik med dvema centralnima tezama tega spisa, ki ga zaznava že sam Althusser: po eni strani je ideologija »večna«, kakor je večno freudovsko nezavedno, ki ne pozna časa, po drugi strani pa so privilegirani kraji prakticiranja ideologije po Althusserju ravno aparati države, država pa je zgodovinska tvorba, ne pa transzgodovinski pojav. V temu smislu se zdi dovoljena trditev, da so bile predmoderne družbene formacije neideološke prav v smislu, da niso poznale posebnih ideoloških aparatov države, značilnih za moderno državo.
[2] Kot so opozorili nekateri sodelujoči (na primer Jože Mencinger in Primož Krašovec) na simpoziju o prekarnosti (prispevki so zbrani v pričujočem zborniku), je ta pojav sicer splošna značilnost periferij svetovnega kapitalističnega sistema in se kot deviacija od nekega standarda dojema predvsem v Evropi, pa še v tem delu svetovnega sistema je bila v predmodernih zgodovinskih obdobjih prekarnost, kot jo razumemo danes, splošno razširjen pojav. Kot neželena pravna in formalna deviacija se je začela dojemati predvsem po tem, ko sta bila vzpostavljena moderna socialna država in enoten pravni status zaposlenih delavcev. Za širši, tako aktualni kot zgodovinski pogled na prekarnost glej predhodni zbornik na to temo: Črt Poglajen (ur.), Skozi oči prekariata, Samozaložba, Ljubljana 2017. Za genealogijo prekarnosti glej Maribel Casas-Cortés, »A Genealogy of Precarity: A Toolbof for Rearticulating Fragmented Social Realities in and out of Workplace«, Rethinking Marxism, let. 26, št. 2, str. 206–226. Za razumevanje prekarnosti v kontekstu fragmentacije in segmentacije trga delovne sile glej tudi nekatere novejše študije, ki so nastale v slovenskem prostoru: Aleksandra Kanjuo Mrčela in Miroljub Ignjatovič, »Od prožnosti do prekarnosti dela: stopnjevanje negativnih sprememb na začetku 21. stoletja«, Teorija in praksa, let. 52, št. 3, str. 350–381; Mojca Kambič, Prekarno delo, prekarnost življenja: primer prekarnih delavk, magistrsko delo, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2016; za ta vidik glej tudi splošnejše študije, zbrane v zborniku Judy Funge in Kendra Strauss (ur.), Temporary Work, Agencies and Unfree Labour: Insecurity in the New World of Work, London in New York, Routledge 2013. Geografski vidik prekarnosti je mogoče najti v: Katie Meehan in Kendra Strauss (ur.), Precarious Words: Contested Geographies of Social Reproduction, University of Georgia Press, Athens, GA.
[3] V slovenskem kontekstu bi bila še najboljša pomenska ustreznica izrazu »avtonomno delo« »samostojno podjetništvo«, s poudarkom na primerih, kjer je delavec hkrati sam svoj delodajalec. Glede pojava avtonomnega dela (lavoro autonomo) kot zgodovinskega naslednika »množičnega dela(vca)« (operaio di massa) in z njim povezanega prekarnega statusa glej predvsem: Sergio Bologna, Ceti mezzi senza futuro?, DeriveApprodi, Rim 2007; Sergio Bologna in Andrea Fumagalli (ur.), Lavoro autonomo di seconda generazione, Feltrinelli, Milano 1997.
[4] Prekarni delovni pogoji migrantskih delavcev so predvsem zadnjih deset let stalnica slovenskega prostora. O tem glej na primer Zoran Kanduč in Aleš Bučar Ručman, »Razredna vojna, delo in migracije: primer delavcev migrantov v Sloveniji«, Dve domovini, št. 43 (2016), str. 77–89.
[5] Glej, med drugim, Miroslav Stanojević, »The Rise and Decline of Slovenian Corporatism«, Europe-Asia Studies, let. 64, št. 5 (2012), str. 857–877; Stephen Crowley and Miroslav Stanojević, »Varieties of Capitalism, Power Resources, and Historical Legacies: Explaining the Slovenian Exception«, Politics and Society, let. 39, št. 2 (2011), str. 268–295; Igor Guardiancich, »The Uncertain Future of Slovenian Exceptionalism«, East European Politics and Societies, let. 26, št. 2 (2012), str. 380–399.
[6] Glej predvsem Jože Mencinger, »The Slovenian Transition Model«, Montenegrin Journal of Economics, let. 1, št. 1 (2005), str. 27–35; Jože Mencinger, »Transition to a national and a market economy : a gradualist approach«, v: Mojmir Mrak, Matija Rojec in Carlos Silvia-Jáuregui (ur.), Slovenia: from Yugoslavia to the European Union. Washington: The World Bank.
[7] Guardiancich, »Uncertain Future«, str. 380.
[8] Eurostat, »General Government Gross Debt«, zadnja posodobitev 2. 10. 2017, tabela dostopna na: http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/table.do?tab=table&init=1&language=en&pcode=tsdde410&plugin=1
[9] Eurostat, »Real GDP Growth Rate – Volume«, tabela dostopna na: http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/table.do?tab=table&init=1&language=en&pcode=tec00115&plugin=1
[10] Eurostat, »People at risk of poverty or social exclusion«, tabela dostopna na: http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/refreshTableAction.do?tab=table&plugin=1&pcode=t2020_50&language=en
[11] Glej Gorazd Kovačič, »Dolžniško ter profitno izčrpavanje in kriza«, 2000 – Revija za krščanstvo in kulturo, št. 208–210 (2009), str. 33–48.
[12] Eurostat, »General Government Gross Debt«, zadnja posodobitev 2. 10. 2017, tabela dostopna na: http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/table.do?tab=table&init=1&language=en&pcode=tsdde410&plugin=1
[13] Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), Uradni list RS, 62/2010 z dne 30. 7. 2010.
[14] Med »denarne prejemke« (5. člen) je zakon uvrstil otroški dodatek, denarno socialno pomoč, varstveni dodatek in državno štipendijo, medtem ko med »subvencije in plačila« (6. člen) spadajo znižano plačilo vrtca, subvencija malice za učence in dijake, subvencija kosila za učence, subvencije prevozov za dijake in študente, oprostitev plačil socialnovarstvenih storitev, prispevek k plačilu sredstev, namenjenih za plačilo ali doplačilo družinskega pomočnika, subvencija najemnine, pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev ter pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.
[15] Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), Uradni list RS, 40/2012 z dne 30. 5. 2012.
[16] Zgoščen prikaz krčenja obsega in višin socialnih pravic kot posledice uveljavitve ZUJF-a je dostopen na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti: http://www.mddsz.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/zakon_za_uravnotezenje_javnih_financ_zujf/
[17] Po podatkih Statističnega urada RS sta bili stopnji tveganja revščine in socialne izključenosti v letih 2013 in 2014 enaki, in sicer prva 14,5 %, druga pa kar 20,4 %. Glej poročilo: http://www.stat.si/StatWeb/News/Index/5426.
[18] Na primer, če je prosilec želel uveljavljati pravice s 1. 1. 2012, je moral vlogo oddati v mesecu pred datumom uveljavljanja (december 2011). V tem primeru je merodajna odločba o odmeri dohodnine tista za leto 2010, ki jo je pristojni organ (Finančna uprava RS) izdal in odpremil do 31. maja 2011. Če ta odločba v času odločanja še ni bila na voljo, je CSD pri ugotavljanju dohodka uporabil odločbo za predpreteklo leto, tj. za leto 2009, ki je bila izdana v letu 2010.
[19] Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), Uradni list RS, 13/2011 z dne 28. 2. 2011.
[20] Zakon o dohodnini (ZDoh-2), Uradni list RS, 13/2011 z dne 28. 2. 2011. Poleg olajšave, določene v prvem odstavku 111. člena, se je vsem, ki so imeli v dohodninskem letu manj kot 10 200,00 evrov davčnih prihodkov, osnova za odmero dohodnine znižala še za dodatnih 3019,83 evra (drugi odstavek).
[21] Pravilnik o določitvi olajšav in lestvice za odmero dohodnine, Uradni list RS, 104/2009.
[22] Petra Mlakar, »Pa vendarle so bile družine opeharjene«, Dnevnik, 11. 3. 2014, str. 3.
[23] V primeru, ki smo ga povzeli zgoraj, je tako do poplačila sredstev za leto 2012 prišlo šele v letu 2015.
[24] Zakon o dedovanju (ZD), Uradni list SRS, 15/1976 s spremembami.
[25] Po nekaterih ocenah naj bi bilo leta 2015 okrog 16 000 takih upravičencev, ki so se zaradi te omejitve odpovedali uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči.
[26] Če zadevo do skrajnosti poenostavimo, je bila protikrizna »racionalnost« države v primeru kršenja zakona pri ugotavljanju upravičenosti do javnih sredstev naslednja: sistematično kršimo zakonodajo, pri čemer računamo, da bo državo pred sodiščem dejansko tožilo zelo malo oškodovancev.
[27] Giorgio Agamben, Il regno e la gloria: per una genelogia teologica dellʼ economia e del governo, Verona, Neri Pozza, 2007.
[28] Ibid., str. 13.
[29] Giorgio Agamben, Homo sacer: suverena oblast in golo življenje, Ljubljana: Študentska založba, 2004.
[30] »Oikonomia v grščini pomeni upravljanje oikosa, gospodinjstva, bolj splošno pa upravljanje, management«. (Giorgio Agamben, »Kaj je dispozitiv?«, v: Problemi, let. 45, št. 8-9 (2007), str. 20.
[31] Ibid., str. 20–21.
[32] Ibid., str. 21. Glej tudi temeljno študijo koncepta dispozitiva: Peter Klepec, »Ob mestu in vlogi dispozitiva pri Foucault«, v: Problemi, let. 45, št. 8-9 (2007), str. 29–57.
[33] Agamben, Il regno e la gloria, str. 80. Po Agambenu je imel najboljši uvid v to anarhično resnico kapitalizma Pasolini, ki je fašističnemu kapu v svojem legendarnem filmu Salò v usta položil te besede: »Edina resnična anarhija je anarhija oblasti« (ibid.).