dr. Črt Kostevc: Prekarizacija in globalizacija
Dr. Črt Kostevc je izredni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in predstojnik katedre za Mednarodno ekonomijo in poslovanje. Ukvarja se s proučevanjem mednarodne trgovine v okviru globalizacijskih procesov, z ekonomskimi vidiki integracijskih procesov in neposrednimi tokovi kapitala. V prispevku se osredotoča predvsem na vzroke za razvoj prekarnosti in na njene posledice, dodaja pa tudi razmislek o tem, kdo in kako se s prekarnostjo lahko sooči.
Uvod
Prekarne oblike dela, kot so začasne zaposlitve, agencijsko delo, delo za nepolni delovni čas in sorodne alternative, so v zadnjem obdobju postale vse pogostejša oblika zaposlovanja tako v gospodarskih panogah, kjer so bile tradicionalno prisotne zaradi sezonske ali projektne narave dela, kot tudi v panogah, kjer jih do nedavno nismo pogosto zaznavali. Tovrstne novitete na trgu dela, ki gredo v smeri lažjega obvladovanja mase plač za delodajalce, slednjim omogočajo dodaten vzvod manipulacije s proizvodnimi stroški, vzvod, ki ga v zgodovini v takšnem obsegu še niso imeli. Kar dela izkoriščanje prekarnih oblik dela za delodajalce še toliko zanimivejše, je, da so stroški dela praviloma ena največjih stroškovnih postavk, s katerimi se podjetje sooča, in hkrati postavka, ki je praviloma vsaj kratkoročno najmanj prilagodljiva. Razlog za počasnejše prilagajanje stroškov dela tiči predvsem v rigidnostih trga dela, ki otežujejo in dražijo zaposlovanje in odpuščanje. Zgodovinsko gledano (vsaj od druge polovice 20. stoletja naprej) so bili odnosi med delodajalci in delojemalci dokaj togo regulirani, kar je pomenilo, da je bil razmeroma stabilen tudi znesek, ki ga je podjetje namenjalo za plače zaposlenih ne glede na stanje gospodarstva. Deregulacija odnosa med delodajalcem in delojemalcem odnaša gotovost, ki so jo zaposleni imeli, in (vsaj navidezno) trajnost njihovih delovnih mest. Svet, v katerem je lastnik nosil vse tveganje neuspeha podjetja skozi pokrivanje izgub iz poslovanja oziroma zaradi padanja vrednosti delnic, počasi nadomešča svet, v katerem tveganje v vedno večji meri prevzemajo tudi zaposleni. Proces fleksibilizacije delovnega razmerja pospešuje globalizacija, ki dela tržne razmere bolj negotove, kot je to veljalo za bolj zaprta gospodarstva. V razmerah, ko je težko napovedovati prihodnje tokove podjetja, bodo delodajalci želeli ohranjati možnost hitre spremembe količine dela in s tem povezanih stroškov, najemanje dodatnih zaposlenih v času konjunkture in manjšanje kadra v krizi. Če jim tega ne bo omogočila domača država, bodo proizvodnjo preselili na lokacijo, ki kaj takega še omogoča.
Prekarnost prav tako ni značilna zgolj za trg dela v razvitih državah, temveč je prisotna tudi v državah v razvoju in na hitro rastočih trgih. Globalna epidemija fleksibilizacije trga dela je do sedaj naletela na medel odziv zakonodajalcev po svetu, saj se ti niso odločili resneje posegati v privilegij delodajalcev do popolnoma prilagodljivih stroškov dela. Dodatna težava pa je tudi dejstvo, da individualni posegi posameznih držav v omejevanje fleksibilnih oblik dela težko prinesejo željeni učinek zaradi globalne nizkocenovne konkurence. Še več, takšne unilateralne delovnopravne omejitve, ki bi omejevale pojavnosti prekarnega dela, bi znatno oslabile konkurenčni položaj podjetij v primerjavi s tujo konkurenco, kjer do omejevanja netrajnih oblik dela ne bi prišlo. Načelnost pri spoštovanju pravice delojemalca do trajne in netvegane zaposlitve bi posledično lahko vodila v dolgoročne izgube celotnega podjetja in celo do obsežnejše izgube delovnih mest, če do podobnih premikov na trgu dela ne bi prišlo tudi na konkurenčnih trgih. Obstaja torej potreba po globalnih standardih na področju netrajnih oblik dela, podobno kot je do globalne zaščite delavskih pravic postopno prišlo po industrijski revoluciji. Glede na mobilnost kapitala (in posledično proizvodnje) bi bila potrebna dejansko globalna iniciativa pri sprejemanju standardov zaposlitve, saj bi se v nasprotnem primeru odpirale možnosti za »negativno konkurenco« nepodpisnic. Tveganje nelojalne konkurence na področju delavskih pravic in pogojev dela je danes zaradi globalizacijskih sil še znatno večje, kot je bilo v 2. polovici 19. stoletja, ko so se vzpostavljali standardi delavskih pravic v razvitem svetu.
Zaradi vse pogostejših zlorab delavskih pravic se vrstijo klici po omejevanju ali celo prepovedi alternativnih oblik zaposlovanja, vendar je treba biti pri posegih na trg dela previden. V nadaljevanju iščem odgovore na tri ključna vprašanja, povezana s širitvijo in dometom prekarnega dela: do kakšne mere ga je mogoče zakonsko omejevati ali celo popolnoma prepovedati, kako na obseg različnih netrajnih oblik dela vpliva globalizacija in kako na obseg prekarnega dela vplivajo ostali dejavniki (tehnološki razvoj, standardizacija dela in projektno delo). Odgovori na ta vprašanja bodo pomagali pojasniti domet prekarizacije dela in postaviti obrise politike trga dela, ki bo lahko odgovorila na izzive prekarizacije.
Evolucija prekarnosti
Delo za nepolni delovni čas, začasne zaposlitve, projektno delo, agencijsko delo in podobne oblike so redefinirale odnos med delodajalcem in delojemalcem. Čeprav fleksibilizacija delovnega razmerja dokazano spodbudno deluje na ustvarjanje novih delovnih mest in gospodarsko dinamiko, pa jo po drugi strani zelo pogosto asociiramo tudi z nižjimi plačami, negotovostjo zaposlitve ter omejeno socialno zaščito v obliki zdravstvenega zavarovanja in pokojninskih prispevkov delodajalca. Na ta način fleksibilne oblike dela in predvsem prekarstvo prinašajo erozijo dela že doseženih civilizacijskih norm na področju delavskih pravic.
Tehnološke spremembe, večje vključevanje žensk in starejših med delovno aktivne in splošni odnos do dela (in prostega časa) so v zadnjih desetletjih občutno zmanjšali dejanski obseg dela, ki ga zaposleni v povprečju opravijo na leto. V večini razvitega sveta je samo v zadnjih dvajsetih letih prišlo do približno 5 % nižjega obsega dejansko opravljenega dela (slika 1). Del razloga za padec se poleg navedenega skriva tudi v fleksibilizaciji trga dela oziroma v alternativnih oblikah zaposlitve, tako prostovoljnih kot tudi neprostovoljnih.
Slika 1: Povprečno število dejansko opravljenih delovnih ur v izbranih državah v letih med 1995 in 2016 Vir:
OECD, 2017.
Iz slike 1 je razvidno, da je Slovenija pri dnu po urah dejansko opravljenega dela med opazovanimi državami in je tozadevno bližje nekaterim zahodnoevropskim državam (Francija, Španija) kot pa drugim nekdanjim tranzicijskim državam, ki imajo praviloma razmeroma visok obseg opravljenih delovnih ur (nad povprečjem OECD). Med razlogi, ki so pripeljali do padca opravljenih ur dela, je gotovo tehnološki napredek, ki je skrajšal določene procese in zmanjšal potrebo po človeškem delu. Prav tako so h krčenju obsega dela prispevale zakonodajne spremembe in zahteve po krajšem delavniku, vendar pa imajo pomembno vlogo tudi fleksibilne oblike dela ter procesi, povezani z globalizacijo.
V sliki 2 prikazujem delež zaposlitev za nepolni delovni čas[1] v celotnem obsegu zaposlenih. Razvidno je, da delež zaposlenih, ki ne delajo za polni delovni čas (prostovoljno in neprostovoljno), raste tako v Sloveniji kot v povprečju tudi v državah razvitega sveta. Dinamika rasti deleža zaposlenih za nepolni delovni čas v Sloveniji je občutno hitrejša od povprečij za razviti svet, vendar je slovensko izhodišče za dobrih 10 odstotnih točk nižje. Prihaja torej do konvergence med Slovenijo in zahodnimi trgi dela, kar lahko pomeni tudi, da bo v prihodnosti delež nepolno zaposlenih pri nas še občutno naraščal. Končno je razvidno tudi to, da je v kriznih letih prihajalo do opaznega dviga deleža zaposlitev za nepolni delovni čas.
Slika 2: Pojavnost zaposlitev za nepolni delovni čas kot delež vseh zaposlitev v letih od 1980 do 2016
Vir: OECD, 2017.
Med razlogi za nepolno zaposlenost so pogosto prostovoljne odločitve posameznikov, ki ne želijo ali ne zmorejo polnega delavnika (upokojenci, invalidi ...). Vzrok je lahko tudi v naravi dela, če gre za projektno ali sezonsko delo. Občutljivejši pa so primeri, ko prihaja do neprostovoljnih zaposlitev za nepolni delovni čas. To se dogaja takrat, ko iskalcem zaposlitve možnost polne zaposlitve sploh ni ponujena, čeprav bi si jo želeli.
Položaj iskalcev zaposlitve, ko so soočeni zgolj z netrajnimi ali nepolnimi oblikami zaposlitve, je najbolj kritičen za skupino mladih iskalcev zaposlitve, ki so v primerjavi z izkušenejšimi zaposlenimi v slabšem položaju zaradi pomanjkanja izkušenj in pridobljenih specifičnih znanj. Slika 3 za aktivno prebivalstvo med 15. in 24. letom prikazuje delež začasno zaposlenih med vsemi zaposlenimi za skupino držav Vzhodne Evrope, Avstrijo in povprečje razvitih držav (OECD, EU ali G7) za leti 2000 in 2016.
Slika 3: Pojavnost začasne zaposlenosti (delež od vseh zaposlenih) mladih med 15. in 24. letom v letih 2000 in 2016
Vir: OECD, 2017.
Iz zgornje slike je razvidno, da je v večini držav (razen Romunije in Latvije) prišlo do bolj ali manj občutnega povišanja deleža začasno zaposlenih v poldrugem desetletju od leta 2000 naprej. V Sloveniji nas lahko posebej skrbi tako raven deleža začasnih zaposlitev kot tudi njegova rast, saj se po obeh kriterijih uvrščamo v sam vrh med opazovanimi državami. Podatki za celotno aktivno populacijo v Sloveniji so spodbudnejši, saj v večini starostnih skupin delež začasnih zaposlitev pade nekoliko pod povprečje članic OECD. Z visokimi deleži mladih, ki so zaposleni na osnovi začasnih pogodb, Sloveniji sledita Poljska in Hrvaška.
Vloga globalizacije
Proces globalizacije tradicionalno razumemo kot liberalizacijo blagovne trgovine v ožjem pomenu besede, medtem ko obče privzeta širša definicija globalizacije vključuje tudi liberalizacijo kapitalskih tokov, selitev delovne sile, storitvene trgovine, konvergenco potrošniških navad ... Interakcija navedenih komponent globalizacije korenito spreminja opredelitev trga in vplivnega območja za podjetje. Medtem ko je še nekaj desetletij nazaj skrbi povzročal zgolj lokalni ali regionalni konkurent in je bilo poslovanje posvečeno domačim kupcem, pa je danes razmišljanje o konkurenci in strankah povsem globalno. Ob priložnostih, ki jih (vsaj za nekatera podjetja) ponujajo oddaljeni trgi, tveganja globalne konkurence pomenijo, da tudi nacionalni in lokalni trgi ne nudijo več zatočišča pred globalno tekmo za kupce. Trg se ni povečal samo geografsko, temveč se je znatno razširil tudi nabor panog, ki delujejo globalno. Globalizacija posredno ali neposredno vpliva na gospodarsko strukturo držav, infrastrukturo, naravno okolje, potrošne in življenjske navade ljudi in seveda tudi na trg dela.
Vpliv globalizacijskih tokov na trg dela se izkazuje skozi povečano potrebo po prilagajanju obsega dela (predvsem stroškov dela) trenutnim tržnim razmeram. Pomemben dejavnik vpliva na trg dela je tudi mobilnost proizvodnje neposredno z njeno selitvijo v tujino ali posredno z najemom tujega kooperanta ali podizvajalca. Grožnja selitve proizvodnje ohranja stanje negotovosti tako za redno zaposlene, predvsem pa za tiste, ki so zaposleni prekarno. V praksi tako podjetja ohranjajo manjše število (jedro) stalno zaposlenih, vrhove povpraševanja pa polnijo z zaposlenimi za določen čas in/ali projektno zaposlenimi. Tveganje, ki ga takšen način dela prinaša, je v večji potrebi in višjih stroških usposabljanja zaposlenih, v poenostavljanju proizvodnih postopkov in procesov in večji verjetnosti napak v proizvodnji in posledičnih izpadov proizvodnje, v manjšem poistovetenju in pripadnosti zaposlenih podjetju ... V primeru zunanjega izvajanja posameznih proizvodnih faz ali aktivnosti pa je primarno tveganje v izgubi nadzora kakovosti oziroma specifičnih procesnih znanj. Na strani delojemalcev prinaša »globaliziran trg dela« še znatno bolj kritične nevarnosti. Poleg že omenjene negotovosti zaposlitve, ohlapne socialne zaščite in nižjih plač globalni trg dela vodi v tendenco padajočega deleža stroškov dela v prihodkih podjetja, oslabljeno pogajalsko moč in rastočo dohodkovno neenakost.
Prednosti takšnega načina dela za podjetja pa so predvsem v večji prilagodljivosti podjetja na nenadne spremembe v povpraševanju, potencialni specializaciji oziroma koncentraciji znanj podjetja samo na določene aktivnosti ali proizvodne faze ter na drugi strani v rasti nišnih ponudnikov storitev in proizvodnih faz z visoko specializirano delovno silo. Manjkrat omenjena dobrobit prekarnega dela (agencijsko delo) nastopi v primerih, ko prihaja zaradi delovanja sindikatov do omejevanja ponudbe dela v določenih poklicih, npr. pristaniški delavci, letališko osebje ... Pritisk, ki ga povzroča obstoj nadomestnih delavcev, seveda deluje v obe smeri: po eni strani omejuje moč sindikatov, ki bi slednjo potencialno lahko zlorabljali za uveljavljanje (prekomernih) dvigov plač, po drugi strani pa povzročajo erozijo delavskih pravic obstoječih in bodočih delavcev.
Vprašanje vpliva globalizacije na posamezne elemente trga dela je seveda večplastno. Po eni strani globalizacija vpliva na strukturo zaposlenih, na njihove dohodke, hkrati pa ima lahko tudi nasprotne učinke na obseg dela, trajnost zaposlitve itd. Burgoon in Raess (2009) analizirata vpliv globalizacije, merjen s pomočjo trgovinskih in kapitalskih tokov na ravni panoge, na fleksibilizacijo delovnih razmerij v nemških podjetjih. Ugotovila sta, da je v letih med 1996 in 2002 globalizacija povečala fleksibilizacijo razmerja med delodajalci in delavci v podjetjih z močno sindikalno zastopanostjo oziroma v podjetjih, ki so imela vzpostavljen delavski svet. V splošnem je imela globalizacija zanemarljiv vpliv na število delovnih ur, drugače pa je bilo v podjetjih, ki so imela močnejšo sindikalno zastopanost. Avtorja to pripisujeta dejstvu, da so se sindikati pri pogajanjih z delodajalci odpovedali vztrajanju pri trajnih oblikah dela v zameno za ohranjanje obsega zaposlenih. Pri tem je treba vedeti, da njihovega članstva prehod na fleksibilne oblike dela ni prizadel, saj je šlo večinoma za zaposlene za nedoločen čas, ki niso člani sindikata, fleksibilizacija pa je vplivala na vse nove zaposlitve v podjetju. Podjetja, kjer sindikati niso imeli izrazitejše pogajalske moči, so obseg dela prilagajala na druge načine in je bil vpliv na število opravljenih ur statistično neznačilen, prišlo pa je do povečanja deleža fleksibilnih pogodb. Povečan obseg uvoza tako močno povečuje delež zaposlenih s fleksibilnimi pogodbami in zaposlenih za nepolni delovni čas.
Kateri dejavniki (poleg globalizacije) še pojasnjujejo rast prekarnih oblik zaposlovanja? V razvitih državah je nedvomno eden od ključnih dejavnikov tudi terciarizacija družbe[2], ki slabi jedro poklicev predelovalne dejavnosti in jih nadomešča s storitvenimi poklici, tradicionalno bolj nagnjenimi k fleksibilnim oblikam dela. Drugi razvojni trend, značilen za moderne ali postmoderne družbe, je tudi skozi zgodovinsko prizmo gledano povečan vstop žensk, invalidov in starejših med delovno aktivne, pri čemer te skupine ali zaradi fizičnih omejitev (invalidi in starejši) ali skrbi za otroke (ženske) želijo zaposlitev za nepolni delovni čas. Tako zgodovinske raziskave na ravni posameznih držav kot tudi primerjalne študije med državami OECD so pokazale statistično značilno korelacijo med deležem žensk na trgu dela in razvojem nepolnih zaposlitev (Gershuny, 1983, OECD, 1983). Manj očiten je vpliv tehnologije na trg dela, predvsem v smislu nižanja delovne intenzivnosti določenih opravil in standardizacije posamičnih poklicev. To lahko vodi v nižanje zahtevane izobrazbe ali potrebe po specifičnih veščinah in k večanju zamenljivosti zaposlenih. Ob večji fluktuaciji zaposlenih prihaja tudi do večjih potreb po kratkoročnih pogodbah, agencijskem delu in ostalih prekarnih oblikah dela. Nižja cena zaposlenih za nepolni delovni čas (nižji socialni in pokojninski prispevki in pogosto tudi nižje urne postavke) dela alternativne oblike zaposlovanja še dodatno privlačnejše za delodajalce, pri čemer ta proces ni nujno povezan z globalizacijskimi silnicami.
Kaj lahko stori zakonodajalec?
Globalizacija vsekakor ni edini razlog razcveta alternativnih oblik zaposlovanja, je pa eden od poglavitnih razlogov, da zakonodajalci ne morejo unilateralno sprejemati zelo drastičnih ukrepov pri regulaciji fleksibilizacije nacionalnega trga dela. Kolumnist New York Timesa Thomas Friedman je 2005 zapisal, da »... francoski volivci poskušajo ohraniti 35-urni delovni teden v svetu, v katerem so indijski inženirji pripravljeni delati 35 ur na dan. Veliko sreče.« (New York Times, 3. 6. 2005).
V začetku 80. let prejšnjega stoletja so mnoge države (Francija, Nemčija, Španija) z manjšimi popravki delovne zakonodaje začele dopuščati podjetjem bolj proste roke pri podpisovanju delovnih pogodb za določen čas. Pri tem jim je uspelo ohraniti enak položaj za trenutne delojemalce, kar je preprečevalo njihova večja odpuščanja, in hkrati poceniti najemanje bodočih zaposlenih. S tem pa se je na trgu odprla pot za dualnost in delovnopravno razslojevanje, saj so obveljale izrazite razlike med varovanimi redno zaposlenimi in »trgu prepuščenim« preostankom. Čeprav naj bi bile »netipične oblike zaposlovanja« most med brezposelnostjo in redno zaposlitvijo, se je izkazalo, da so za mnoge zgolj past, iz katere je zelo težko uiti.
Glede na to, da so začasne oblike zaposlovanja močno povezane s prenizko stopnjo investicije v človeški kapital, so pomemben dejavnik vpliva na oblikovanje ekonomske politike na trgu dela. V interesu države je namreč, da odločanja ne prepusti v celoti trgu, ki bo za kratkoročne interese podjetij žrtvoval dolgoročne cilje družbe. Drastično omejevanje (ali celo prepoved alternativnih oblik dela) po drugi strani bi zlahka imelo tudi negativne posledice zaradi izgube konkurenčnosti domačih podjetij na mednarodnih trgih, zato je potreben bolj posreden pristop.
Med najpomembnejšimi ukrepi, ki jih lahko država sprejme za zmanjšanje prepada med trajnimi in prekarnimi oblikami dela, so ukrepi aktivne politike zaposlovanja, ki vključujejo praktično usposabljanje in izobraževanje v poklicno specifičnih znanjih. Ti postopki bi morali potekati v sodelovanju z zainteresiranimi podjetji, ki bi bila potencialno lahko upravičena do subvencij ob uspešnem prehodu prekarcev v trajnejše oblike zaposlitve. Pri teh ukrepih bi veljalo, da bi podjetja morala optimizirati svoje srednje- in dolgoročne potrebe po jedru stalno zaposlenih in se ne preveč zanašati na rabo začasnih in delnih zaposlitev. Vlada bi lahko spodbujala tudi koncept varne začasne zaposlitve, ki bi vsaj delno omilil tveganja, povezana z začasnimi zaposlitvami, in omogočil mladim z začasnimi zaposlitvami, da bi omogočili redna vplačila socialni stroškov, dostop do bančnih kreditov ipd. Dejstvo je namreč, da bodo potrebe po začasnih zaposlitvah še rasle in da njihovo drastično omejevanje (ali celo prepoved) ne bo imelo pozitivnih učinkov na trgu dela. Soroden je tudi predlog, po katerem bi delodajalci dajali prednost delnim zaposlitvam pred začasnimi, saj prve zagotavljajo delovno mesto na daljši rok in manjše tveganje njegove izgube. Končen cilj bi morala biti destigmatizacija »alternativnih« oblik zaposlitve in lažje prehajanje med tradicionalnimi in alternativnimi oblikami.
Literatura in viri
1. Burgoon B. in D. Raess (2009): Globalization and Working Time: Working Hours and Flexibility in Germany. Politics & Society Vol 37, Issue 4, pp. 554‒575
2. Friedman, T. (2005) A Race to the Top, New York Times, 3.6.2005
3. Gershuny, J. (1983) Social Innovation and the Division of Labour, Oxford University Press, London.
4. OECD (1983) Employment Outlook, Organisation for Economic Co-operation and Development, Paris
5. Quak E. in de Vijsel (2014): Low wages and job insecurity as a destructive global standard. How economic globalisation is undermining economic development by driving many workers into low paid, insecure jobs. The Broker discussion paper November 2014.
VIR: Prispevek je bil narejen za zbornik, Prekarnost in družbena odgovornost: Interdisciplinarni pogledi na prekariat, ki ga je za zbirko Maksima leta 2018 založila Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.
[1] Podatki, na katerih temeljijo statistike OECD, ne bazirajo na popolnoma enakih definicijah pojma »nepolni delovni čas«, vendar večina držav vseeno za nepolni delovni čas šteje tistega, ki je krajši od 35-urnega tedenskega delavnika.
[2] Globalizacija proces terciarizacije v razvitih državah pospešuje s tem, ko prihaja do možnosti zunanjega izvajanja ali selitve proizvodnje na nižje cenovne lokacije, vendar pa procesa terciarizacije ni mogoče v celoti pripisati globalizacijskim vzrokom, saj je do njega prihajalo že pred razmahom globalne internacionalizacije.