Barbara Munih: Prekarci ne vedo, ali se bo na koncu meseca izšlo ali ne
Barbara Munih je mati treh hčera. 15 let se je ukvarjala s prevajalstvom in poučevanjem jezikov, nenehna obremenitev in stalen tempo pa sta postopno postali nezdružljivi s starševstvom, zato je espe pred pol leta zaprla. Zdaj išče zaposlitev za krajši delovni čas, ki bi ji omogočila, da več časa posveti družini. Za našo diskusijo je pogovor z njo pomemben, ker obremenitve espejevstva postavlja v konkreten kontekst. Svoboda, ki jo je dani status prinašal, je bila, kot pravi, dragocena po študiju, po 30. letu pa je mnogo občutnejša obremenilna plat dela.
Črt Poglajen, politični analitik, Ljubljana, tor. 24.7.2018
Kaj je po vaši izkušnji največji problem prevajalstva?
Največji problem prevajalstva je višina plačila, ki ga dobiš za opravljeno delo. Ker je prevajalskih agencij danes kot listja in trave in se zaradi tega dobesedno tepejo za naročnike, se cena njihovih storitev vztrajno niža, kar pa v končni fazi pomeni, da slabo plačujejo tudi prevajalce same. Zgodilo se mi je celo, da so mi za prevajalsko stran ponudili 2,5 evra.
Kaj obsega prevajalska stran in koliko časa prevajalcu vzame, da bi delo opravil?
Prevajalska stran obsega 1500 znakov brez presledkov. Čas, ki je potreben za prevod prevajalske strani, je odvisen od več stvari. Glavni sta konstrukcija prispevka in jezik, ki je v tekstu uporabljen. Poleg samega prevoda je pri zahtevnejših tekstih potrebno proučiti področje in njegovo terminologijo, kar vzame dodaten čas, ki ga seveda ne zaračunaš, je pa temelj za dobro opravljeno delo. Sama sem delala zgolj na strokovnih tekstih in tudi ponudba, ki sem jo omenila prej, je bila narejena za strokoven, ne za poljuden tekst. V takšnem primeru prevajanje lahko vzame tudi več ur.
Je cena edini problem sodelovanja z agencijami?
Ne. Drugi problem so zahteve. Pogosto te pokličejo popoldne in ti povedo, da potrebujejo 60 strani prevoda do jutra. Za avtomobilsko industrijo, na primer. To pomeni, da moraš pustiti vse, kar delaš, najti nekoga, ki bo pazil tvoje otroke, izklopiti telefon in se absolutno osredotočiti na prevajanje. Delo je v takem primeru zelo na tesno naravnano, če te pri njem karkoli moti, pa ga je absolutno nemogoče narediti do roka, ki ga postavijo. Zavrnitev ponudbe seveda ne pride v poštev, ker ne veš, koliko bo povpraševanja naslednji mesec in ali boš lahko prišel čez. Včasih je zaslužek minimalen, včasih pa ga celo ni. Prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje namreč prihajajo ne glede na to, koliko si zaslužil.
To, da je ponudbo skoraj nemogoče zavrniti, postane posebno očitno, ko je človek bolan. Če ne najdeš ustrezne zamenjave, moraš priti sam, ne glede na to, ali imaš gripo, angino, ali pa so hudo bolni tvoji otroci. V primeru, da zamenjavo najdeš, je agencija sicer zadovoljna, nisi pa za čas, ko se soočaš z boleznijo, plačan.
Ste prevajali samo preko prevajalskih agencij, ali ste tudi sami iskali stranke?
Seveda sem stranke iskala tudi sama. Nekoč sem prišla v stik z agencijo, ki se je ukvarjala s prevajanjem znanega francoskega časopisa, kar mi je bilo v veselje in užitek, ker sem pri njih prevajala tekste, ki so se mi zdeli zanimivi. So mi pa že v samem uvodu povedali, da bodo plačila prišla z nekajmesečnim zamikom. Kar se je zares tudi dogajalo. Zgodilo se je celo, da je ta zamik znašal devet mesecev, delo pa je bilo kljub temu potrebno prevesti takoj, ko si ga prejel. Ko sem delala za Evropsko sodišče, je bilo delo sicer ažurno plačano in to po sorazmerno dobri tarifi, sem pa jim morala biti na razpolago kar naprej. Tudi čez vikende in ponoči.
Iskanje strank je vsekakor mogoče, je pa zelo zamudno, zato prevajalci po večini delajo preko prevajalskih agencij.
V kakšnih oblikah lahko človek sodeluje z agencijami?
Sama sem delala kot espejevka. Druga možnost je delo prek avtorskih pogodb, pri čemer moraš plačati zelo visoke davke.
Če želiš znotraj prevajalstva delati v stabilnejšem okolju, je najbolje, da se zaposliš pri kakem podjetju, ki se sicer ne ukvarja neposredno s prevajalstvom, sodeluje pa s partnerji iz tujine, zato mora gradiva nenehno izdajati v drugih jezikih. V tem primeru se lahko zaposliš tudi za nedoločen čas, kar ti močno olajša koordinacijo dela in življenja.
Kaj delate trenutno?
Trenutno se posvečam najmlajši hčeri, bom pa v jeseni na vsak način morala najti zaposlitev. Glede na okoliščine, v katerih smo, sta stalnost in gotovost zaposlitve ključni. Pomembno je tudi to, da bom ob koncu dela imela čas za otroke. Pred kratkim sem končala vzgojiteljsko šolo. Ko je bila v vrtcu moja srednja hči, sem njene vrstnike učila angleščino in francoščino. Bilo je super, ampak striktno na prostovoljni ravni. Za delo nisem dobila nič. Zato sem se odločila za prekvalifikacijo. Ko sem končala izobraževanje, ki sem ga financirala sama in na vrtce poslala prošnje, pa kakšnega posebnega odziva do sedaj še ni bilo.
Kako razumete razliko med svobodnjakom in prekarcem?
Znotraj različnih tipov zaposlitve so precejšnje razlike, bi pa načeloma rekla, da svobodnjaki od svojega dela lahko živijo, prekarci pa morajo kar naprej sestavljati konec s koncem. Nikdar ne vedo, ali se bo izšlo ali ne.
So bili vaši kolegi in kolegice v prevajalstvu svobodnjaki ali prekarci?
Po večini so združevali konec s koncem in se srečevali z enakimi problemi, kot sem se jaz. Imam pa kolega, ki je samski, ki se je povsem osredotočil samo na delo in ki dela cele dneve. On po mojem zasluži dovolj …
Lahko opredelite besedo dovolj? Kaj je dovolj?
Ne vem. Jaz sem bil zadovoljna, če sem na mesec zaslužila 700, 800 evrov. On jih po mojem 1000 ali več. Kar že je plača, kot se reče …
1000 evrov? Ko odšteje prispevke torej zasluži 650?
Pravzaprav ja. Tudi on je espejevec …
Ste kdaj uporabljali storitve Zavoda za zaposlovanje?
Sem. Ko sem zaradi dinamike zaprla svoj prvi espe, sem se prijavila na zavodu. Da bi ostala v njihovi evidenci, sem jim morala mesečno poročati o tem, kaj počnem in s tem dokazovati svojo aktivnost, oni pa so mi v pol leta posredovali eno napotitev za razgovor. Tečaji, na katere so me med tem pošiljali, so se mi zdeli povsem nesmiselni. Potrata mojega časa, če sem iskrena. Več tednov so nas namreč učili, kako pisati življenjepis ali kako iskati zaposlitev, znanja in veščine, ki so nam jih ob tem posredovali, pa sem sama imela že mnogo pred tem.
Človeku se zato zdi, da je zavod samemu sebi namen. Pri nas ni kot v skandinavskih državah, kjer je cilj zavoda, da ti pomaga najti službo in te tako vrne med delovno aktivne. Tu se ti zdi, da imajo cilj predvsem v tem, da te čim prej umaknejo iz svojih statistik. Če ne tako, pa drugače. Pomembno je, da lahko ministrstvu posredujejo spodbudne podatke – s katerimi se lahko potem to obrne na vlado in medije - in to je to.
Kdo bi po vašem mnenju moral urediti trg dela?
To ni enostavno vprašanje. Problem ljudi, ki v socialnem diskurzu danes določajo razmere na trgu dela, je, da nimajo pravega vpogleda v stanje. Prekarcev ne razumejo, ker sami prekarnosti niso nikoli izkusili. Vsi so v zaposlitvah za nedoločen čas – in glede na okoliščine, v katerih so, tudi ne rabijo pretirano skrbeti, da bi kdaj postali prekarci. Da bi trg dela spremenili in dopolnili, kot je potrebno, bi bilo v pogovor nujno vključiti tudi prekarce.
Evropske vlade še vedno govorijo o fleksibilizaciji zaposlovanja. Kakšne so po vašem posledice fleksibilizacije trga dela?
Dodatna fleksibilizacija zaposlovanja absolutno ni potrebna. Že danes zelo lahko zelo enostavno zgubiš službo – ne glede na to – kjer delaš. Dobiš pa jo mnogo težje. In še od samega sebe pri tem nisi odvisen povsem, ampak tudi od okoliščin in sreče.
Kako po vašem mnenju na politiko zaposlovanja vplivajo drže posameznih političnih strank? So programi strank za položaj posameznih skupin ljudi pomembni?
Mislim, da programi strank ne vplivajo na sam potek stvari. Ne glede na to, kaj v katerem od njih stoji, gre trg v svoji smeri. Rednih služb je čedalje manj, tisti, ki imajo možnost za večji zaslužek se čedalje bolj odločajo za svobodnjaštvo, tisti pa, ki teh možnosti nimajo, so v čedalje večjem številu prekarci. Če bi bilo drugače, če bi politična prepričanja strank močno vplivala na izvedbo politik, sem prepričana, da bi se stvari z menjavo vlad spreminjale, ne pa da kar naprej tečejo v isti smeri.Na ključnih mestih gledamo iste obraze že zelo dolgo. Kar je del odgovora na vprašanje, zakaj se nič ne spremeni. Če želimo na področju politike narediti korak naprej, je pomembno, da pride do zamenjave politikov. Da ti, ki so dejavni danes, odidejo in na njihovo mesto pridejo novi. Taki, ki imajo druge vrednote in poglede.
Kakšen je po vašem mnenju pomen in doprinos sindikatov k urejanju prekarnosti?
O delu sindikatov bi zelo težko kaj rekla. Ko si enkrat espejevec, plavaš sam in se skušaš pri tem obdržati nad gladino. Nihče ti ne ponudi neke resne možnosti, zato drugega kot lastnega preživetja ne vidiš.
Kakšna bo po vašem situacija na trgu dela čez 10 let?
Mislim, da se bodo v prihodnje oblikovali novi tipi zaposlitev, ki bodo delodajalcem omogočali še hitrejšo prekarizacijo dela. Rednih, varnih zaposlitev, ki bi nudile neko varnost in ugodnosti, kot so regres, plačana bolniška odsotnost, normalni prazniki in podobno, bo čedalje manj. In če sem iskrena, me za naše otroke kar skrbi.
Kako bo na prevajalstvo kot panogo vplivala tehnologija? Kakšno bo prevajalstvo po koncu 4. industrijske revolucije?
Učinek tehnologije na prevajalstvo je dvosmeren. Po eni strani ti prevajalski program močno olajša delo.-stvari, ki bi ti sicer vzele veliko časa, lahko opraviš hitro – po drugi strani pa je široka dostopnost do tovrstnih programov število ljudi, ki se ukvarjajo s prevajanjem, močno povečala. S tem pa je panogo kot tako tudi močno prekarizirala. Ker tudi zahteve glede kakovosti na številnih področjih padajo, je ponudba dejansko mnogo večja od povpraševanja.
Kolega z lekture je opozoril, da bodo v prihodnje programi za prevajanje dovolj dobri, da bodo tekste prevajali sami. Da bodo potrebni samo lektorji, ki bodo preverili, ali je prevod ustrezen. Kako gledate na to?
Mislim, da je to povsem mogoče. Vendar ne v desetih letih. Mislim, da bodo programi delo ljudi lahko v celoti nadomestili čez daljši čas.