Angelca Likovič: Prekarnost je moderna oblika suženjstva
Angelca Likovič je kandidatka za Predsednico Republike. Je članica Gibanja za otroke in družine in zagovornica konservativnih, tradicionalnih vrednot. Zaposlena je bila kot učiteljica in ravnateljica, za časa vlade Andreja Bajuka pa je na Ministrstvu za šolstvo in šport prevzela položaj državne sekretarke. Njeno mnenje o prekarnosti nas je zanimalo, ker je v komentarju družbene stvarnosti vselej neposredna in ostra.
Črt Poglajen, politični analitik, Ljubljana, tor. 19.9.2017, 09:00
Kako bi opredelili prekarnost? Katere vrste zaposlitev so prekarne?
Rekla bi, da je prekarnost moderna oblika suženjstva. Izraza ljudje po večini ne razumejo, zajema pa tiste vrste zaposlitev, ki so po naravi podobne delu za določen čas, nudijo pa dejansko še manj gotovosti.
Delodajalci lahko pri prekarnih oblikah zaposlitev delavce takoj odpustijo, kar je katastrofa. Že pri delu za določen čas gre za pritisk in povzročanje stresa, je pa v tej obliki delodajalec vsaj do določene mere vezan k spoštovanju dogovorjenih rokov. Prepričana sem, da bo prišlo do velikih problemov, če prekarnosti pri nas naposled ne bomo omejili.
Ali prekarnost v Sloveniji po vašem mnenju predstavlja dejanski problem?
Seveda. Prekarnost v Sloveniji predstavlja zelo velik problem. Vpliva namreč na družbo kot tako. Mladi si ne upajo vzeti kredita, kupiti avta, obnoviti hiše, skleniti poroke in imeti otrok. Zaradi pritiskov, ki jih pri ljudeh oblikuje prekarno delo, ljudje danes delajo celo samomore.
Država bi tu morala poseči vmes in dejansko preprečiti divje širjenje prekarnega zaposlovanja. Nujno je, da ljudem povrnemo upanje. Da jim ponudimo zaposlitve, ki so stabilne.
Od nestandardnih oblik je po mojem sprejemljivo samo delo za določen čas, pa še to le tedaj, ko posameznik konča šolanje in se mora preizkusiti kot pripravnik. Ko delodajalec ugotovi, da se nanj da zanesti, da je priden in delaven, ga mora zaposliti za nedoločen čas. To je pomembno zlasti pri mladih, ki si še niso uspeli ustvariti drugih virov dohodka in so v celoti odvisni od zaposlitve in zaradi tega še posebno ranljivi.
Kaj boste kot Predsednica Republike naredili, da bi se s prekarnostjo začeli intenzivneje soočati na družbeni, strokovni in politični ravni?
Kot Predsednica Republike bom prekano delo omejila na minimum. So določeni časovno omejeni projekti, pri katerih človeka delodajalec ne more zaposliti dolgoročno, ker je celotna dejavnost omejena na nekaj mesecev. Morajo pa taki projekti v celotnem naboru zaposlitev dejansko predstavljati zelo majhen odstotek.
Kako bi to kot Predsednica Republike naredili?
Predsednik Republike ima po naši ustavi zares malo možnosti pri neposrednem oblikovanju politik. Mora pa opozarjati na probleme in nepravilnosti, ki nastajajo. Ne sme biti tiho.
Pri Borutu Pahorju pogrešam to, da bi jasno odpiral področja, znotraj katerih prihaja do krivic. Tu bom jaz vsekakor ravnala drugače. Kot predsednica bom s svojo ekipo zelo pozorno spremljala življenje na vseh področjih in jasno in glasno povedala, kaj si mislim o posamezni stvari. Ne bom se trudila biti všečna vsem, bom pa vsakemu povedala svoje. S tem bom zagotovila, da se država sooči z aktualnimi problemi.
Kakšno vlogo bodo v prihajajočih letih pri zagovoru pravic prekarcev prevzeli sindikati? Bodo oni branili pravice prekarno zaposlenih, ali je bolj verjetno, da bodo prekarci sami ustanovili organizacije, ki jih bodo zastopale v dialogu s socialnimi partnerji?
Sindikati, ki jih imamo, so prisesani na proračunska sredstva, za delavce pa dejansko ne naredijo nič. Rekla bi, da jih je bistveno preveč, da bi imeli potrebno moč. Kot Predsednica Republike bi zagovarjala socialni dialog, je pa pomembno, da se razvijejo novi sindikati, ki bodo svoje delo opravljali temeljito in kakovostno.
Ali bi morala država tista podjetja, ki se obnašajo družbeno neodgovorno in zaradi povečevanja profita zaposlujejo prekarno, sankcionirati, ali je bolje, da jih sankcionira trg in kupci?
Sem silovito proti bogatenju na račun preprostega človeka. Tu bi morala intervenirati država in urediti stvari. Da tajkuni nebi še narej bogateli in se okoriščali na račun poštenega dela. Mislim tudi, da bi delavci morali biti udeleženi pri delitvi dobička. Podpreti bi morali predvsem privatno iniciativo, ker lastniki privatnih podjetij zelo dobro vedo, da je dober delavec dejansko njihov kapital.