Andreja Katič: Prekarnost vodi v radikalizacijo in v krepitev nedemokratičnih gibanj
Andreja Katič je ministrica za pravosodje. Bila je vodja Velenjske mestne uprave, aktivno politično pot pa je začela leta 2014 kot poslanka in kot ministrica za obrambo. Pogovor z njo je za naš diskurz pomemben tako zaradi njenega položaja v vladi, kot zaradi njenega položaja v Socialnih demokratih. Pomembno namreč je, kako na prekarnost gledajo predstavniki koalicijskih strank. Ker je koalicija prekarnost v osnovni pogodbi definirala in opredelila ukrepe za njeno ukinjanje.
Črt Poglajen, politični analitik, Ljubljana, čet. 29.11.2018
Ko ste vodili občinsko upravo v Velenju, ste dejali, da je varovanje kakovosti življenja ljudi eno vaših ključnih vodil. Ste lahko natančnejši? Kaj razumete pod pojmom »varovanje kakovosti življenja«?
Kakovost življenja zajema veliko področij. Od izobraževanja in socialne varnosti do možnosti za razvoj podjetništva in kakovostnega preživljanja prostega časa. Smo pa v Velenju posebno pozornost namenili zaščiti ranljivih skupin. Da bi naredili na tej točki korak naprej, smo uvedli brezplačni avtobus, brezplačno izposojo koles, brezplačno pravno svetovanje, varno hišo in hišo za brezdomce. Za kakovost poslovnega življenja mesta smo v sodelovanju z Evropsko unijo in državo razpisali več projektov, ki so vključevali podjetnike in obrtnike. Zagnali pa smo tudi projekte, ki se vežejo na prosti čas.
Dejali ste, da kakovost življenja vključuje veliko področij. Tudi kakovost zaposlitve. Kako ste urejali to področje?
Velenje je imelo v preteklosti na področju kakovosti zaposlovanja pred seboj več izzivov. V času, ko je imelo Gorenje zaradi zmanjšanega povpraševanja manj potreb po zaposlenih in je bilo odpuščanje večjega števila delavcev povsem realna možnost, je družbi naproti prišla država in omogočila, da so bili delavci na plačanem čakanju, dokler se situacija ni popravila. Pri Vegradu, kjer so bili delavci zaradi izostanka plačil in neodgovornega ravnanja vodstva podjetja v daljšem času na robu lakote, smo se aktivirali na mestni občini in v sodelovanju z nevladnimi organizacijami poskrbeli, da se je agonija končala in da je bilo za zaposlene poskrbljeno.
Kolegi pri DELU so zapisali, da ste se kot poslanka zavzemali predvsem za socialno občutljivost, človekove pravice in enakost spolov. Kako bi ocenili današnje stanje na področju človekovih pravic in enakosti spolov v Republiki Sloveniji?
Zaskrbljujoča sta tako trend, ki je občuten na ravni človekovih pravic, kot trend, ki je občuten na ravni pravic žensk. Pri vsem pa je dejansko najbolj zaskrbljujoče to, da se stvari dogajajo mimo naše zaznave in da se vedno nižjim standardom prilagajamo brez neke kritične refleksije. To je bilo opazno v času krize, ko so se številne ženske odločile, da se bodo umaknile s trga dela in ostale gospodinje. Se pa stvari niso bistveno spremenile niti sedaj, ko je gospodarska rast visoka.
Ko govorimo o pravicah žensk, se mi zdi naravnost šokantno, da v začetku 21. stoletja vnovič odpiramo pravico do splava. Pod vprašaj tako postavljamo osnovne, lahko bi rekla celo civilizacijske pravice, ne da bi to imelo kak hujši družbeni odziv.
Žalosti me, ko vidim, da so mladi obrambi in zaščiti svojih pravic pripravljeni nameniti tako malo energije. Po eni strani se jim zdi, da so pravice, ki smo jih ženske in delavci pridobili v preteklosti, trdne in tako rekoč nespremenljive, po drugi pa vsi pripravljeni prevzeti neke nove standarde kot same po sebi umevne. Brez premisleka. Brez odločnega argumenta. Kar je mogoče zaznati povsod. Tako če gledate na podaljševanje delavnika oziroma prenos delovnih obveznosti na čas po koncu delavnika, kot če gledate na višino sredstev, ki jih matere dobe, ko po porodu skrbe za otroka.
Predsednik Socialnih demokratov, mag. Dejan Židan je prekarnost opredelil kot »jasno obliko družbenega zla, ki na trgu dela povzroča hude neenakosti, posamezniku, ki je vanjo ujet, pa škodi na srednji in dolgi rok«. Kako vi razumete prekarno delo?
Tudi jaz pojem razumem tako. Pridružujem se tistim, ki prekarnost razumejo v širšem smislu. Se pravi kot zaposlene v vseh oblikah dela, ki ne vključujejo vseh pravic, ki jih imajo zaposleni za nedoločen in poln delovni čas. Ne le kot espeje in kot zaposlene prek civilnih pogodb. Kot prekarno delo gre vsekakor razumeti delo za določen čas, agencijsko delo, študentsko delo in druge oblike, ki delavca prikrajšajo. Rekla bi celo, da so celo redno zaposleni lahko prekarci, če ne dobivajo dostojnega plačila in če se njihove pravice krati.
Glede na razvojne trende, moram reči, da pravzaprav ne razumem zaposlovalcev, ki se zatekajo k prekarnim vrstam zaposlovanja. Ker s tem delajo na zmanjševanju stroškov, namesto, da bi delali na dvigu njegove kvalitete. Kar jih oddaljuje od cilja. Le preko trajnostnega pristopa je po mojem mogoče uspeti na dolgi rok. In povečati premoženje podjetja in družbe. Vsak zaposlovalec, ki bi rad dolgo obstal na trgu, bi moral vlagati v znanje in kakovost delovnih pogojev, v katerih delajo njegovi zaposleni. Se pravi v tisto, kar je že v osnovi nezdružljivo s prekanostjo.
Vaš predhodnik, pravosodni minister mag. Goran Klemenčič je dejal, da je prekarec svoboden suženj. Se pravi človek, ki je »pravno sicer enako svoboden kot vsi ostali, popolnoma odvisen pa ekonomsko«. Kako vi gledate na to?
Z mag. Klemenčičem bi se pri tem sklepu vsekakor strinjala. V teoriji smo danes vsi ljudje svobodni, z enakimi dolžnostmi in pravicami. V praksi pa prihaja do ustvarjanja čedalje večjih razlik. Zaradi vztrajanja zaposlovalcev pri zmanjševanju sredstev namenjenih plačilu dela, zaradi neodzivnosti države in zaradi migracij, ki nas drže v nekakšnem krču, se položaj delavcem na mnogih mestih radikalno slabša. Če želite primer tega, kako zaposleni v današnji Evropi živijo zelo slabo in v marsičem podobno, kot so živeli sužnji v sistemu, ki je suženjstvo dopuščal, poglejte samo delavce na farmah v Italiji. Ali delavce, ki so bili zaposleni v Vegradu. Skrbi me, kam se kot družba obračamo.
Kaj torej lahko za odpravo prekarnosti naredi pravo oziroma pravosodno ministrstvo?
Pri odpravi prekarnosti bo potrebno narediti celovit korak naprej. Zakonodajo kot tako je sicer dobro dopolniti na določenih področjih, mislim pa, da je po večini že sedaj dobra. Sodišča kot samostojna veja oblasti na vrsto pridejo zadnja. Ko se zloraba zazna in je potrebno začeti postopek proti kršiteljem predpisov in zakonodaje. Pomembne so inšpekcijske službe, svojo vlogo pa mora odigrati tudi družba. Dokler bomo vsi prepuščeni individualizmu, in bo skrb za podplačane delavce na nevladnih organizacijah, tako dolgo v politiki ne bo dovolj volje za radikalen korak naprej.
Omenili ste odgovornost družbe. Kakšne so po vašem družbene posledice prekarnosti? Kje je njen vpliv za družbo kot celoto najbolj destruktiven?
Že kot ministrica za obrambo sem izpostavljala pomen zgodovine za razumevanje širših družbenih posledic posameznih procesov. Če želimo razumeti, kaj prekarnost kot fenomen pomeni za prihodnost družbe, moramo pogledati, kakšne so njene posledice za posameznika in za njegovo družino. Jasno je, kaj prinese razdvajanje družbe in pomanjkanja, ki iz tega izhaja. Jasno je, kaj so posledice vsiljenega odrekanja in depriviliranosti. Jasno je tudi, kakšne so posledice tega, da je v isti skupnosti en sosed izredno bogat, drugi pa se komaj prebijajo iz meseca v mesec. Prekarnost vodi v radikalizacijo in v krepitev nedemokratičnih gibanj kot sta fašizem in nacionalsocializem. Ob danih trendih me skrbi, da nas bo odnos do dela in do zaposlenih pripeljal v položaj, v katerem si ne želimo biti.
Kako prekarnost vpliva na socialno državo?
Vpliv je vsekakor negativen. Zdi se, da so na zahodu v preteklih desetletjih države kar nekoliko zaspale. Umaknile so se iz aktivnega iskanja ravnotežja med delom in kapitalom. Kar bo potrebno hitro spremeniti, če želimo ohraniti stabilnost družbe. Država bo morala narediti velik korak naprej. Potrebno se bo sicer prilagoditi novim razmeram, ki jih vpeljuje tehnologija, ni pa nikakršnega razloga, da bi država pri tem ne ohranila socialnih mehanizmov, ki ohranjajo stabilnost in zaščito ljudi.
Aktualna koalicija je v pogodbo podala 5 ključnih ukrepov za boj proti prekarnosti. Katerega od ukrepov mislite, da se bo lotila najprej?
Med ukrepi, ki bi zagotovili hitro zmanjševanje prekarnosti, je s postopkovnega zornega kota gotovo najlažje okrepiti delovno inšpekcijo. S sistemskega zornega kota pa je pomembno, da se čim prej organizira medresorska skupina, ki bo vprašanja in rešitve naslavljala neposredno na vlado. Tu je pomembno, da so vključeni tako stroka kot socialni partnerji in politika.
Kako mislite, da bi morala ta skupina delovati? Je dovolj, da jo vodijo predstavniki posameznih resorjev?
Ne, po mojem medresorskost sama po sebi ne bo dovolj. Je pomembna, pomembno pa je tudi, da je osnova celotnega procesa soočanja s prekarnostjo ekspertna skupina, ki bo pripravila strokovna izhodišča.
Predstavniki resorjev pridejo naprej v drugem koraku. Njim je prekarnost zgolj ena od tem, ki se ji bodo posvečali. Sta pa za celotno zajetje problema vsekakor pomembna tudi vključitev politike in javnosti. Pomembno bi po mojem bilo, da bi bili z ukrepi seznanjeni vsi predsedniki koalicijskih strank in tudi državljanke in državljani.
Ste seznanjeni s peticijo za sprejetje ukrepov za odpravo prekarnosti?
Sem. Mislim, da odpirate pomembna vprašanja, bi bilo pa pomembno, da bi se družbeni diskurz še poglobil in intenziviral.
Še sklepno vprašanje: Kako gledate na vpeljavo protiprekarnega standarda in Certifikata za družbeno odgovorno vodenje podjetij in neprekarno zaposlovanje?
Vpeljavo standarda vsekakor podpiram. V kolikor se bodo tudi zaposlovalci aktivno lotili odprave prekarnosti, bomo korak naprej naredili hitreje in odločneje. Dejstvo namreč je, da mora v boju proti prekarnosti dejavna postati celotna družba. Ne le vlada ali tisti, ki zagovarjajo pravice dela. Pomembno je, da so vključeni vsi, ki znotraj socialnega dialoga uravnavajo ključne odnose. Le na ta način lahko odpravimo obseg prekarnosti in zagotovimo tistim, ki si ne uspejo takoj zagotoviti varne službe, da živijo in delajo v bolj znosnih pogojih.