Alenka Lena Klopčič: Tudi svobodnjakom je sedaj težko
Alenka Lena Klopčič je direktorica in urednica Energetike.NET, portala, ki se s trajnostnostjo v več ključnih vidikih ukvarja skozi podobne zorne kote kot portal Skozi oči prekariata. Z energetiko se je začela ukvarjati kot novinarka, s časom pa je prevzela vodenje ekipe. V pogovoru z njo smo se dotaknili predvsem energetskega prehoda, h kateremu nas med drugim usmerja tudi evropski zeleni dogovor. Zanimalo pa nas je tudi, kako je znotraj danega področja urejena varnost dela.
Črt Poglajen, politični analitik, Ljubljana, čet. 3. 9. 2020
Evropska komisija Slovenijo poziva k ukrepom za spodbujanje razvoja obnovljivih virov energije. Katerim vrstam obnovljivih virov bo po vašem vlada v prihodnih 5 letih namenila večjo pozornost?
Najpomembnejši vir obnovljive energije bodo gotovo sončne in hidro elektrarne. Država je na tem področju pospešila postopke, tako da so ovire, s katerimi so se investitorji soočali v preteklosti, sedaj odpravljene ali pa na poti, da to bodo. Posledično je bila, denimo, podpisana koncesijska pogodba za hidroelektrarne na srednji Savi, zaključili naj bi tudi dela na spodnjesavski verigi. Pomembna obnovljiva vira, ki na ravni države sicer ne bosta na istem nivoju kot sonce in voda, bosta pa pomembno vlogo imela znotraj posameznih regij, sta še vetrna energija in lesna biomasa.
O vetrni energiji smo govorili z Urošem Blažico, predsednikom uprave Elektro Primorska. Rekel je, da imamo v Sloveniji sorazmerno malo mest, ki bi bila primerna za postavitev vetrnih elektrarn. Je vetrna energija po vaši oceni lahko resen vir za pridobivanje elektrike?
Vetrna energija je vsekakor lahko resen vir za pridobivanje elektrike. Po podatkih znancev, ki so delali raziskavo o vetrnem potencialu v Podravju, imamo na več krajih pogoje, v katerih bodo tudi vetrne elektrarne donosna investicija. Je pa res, da imajo severneje, predvsem na daljnem Severnem morju, še veliko ugodnejše razmere za izgradnjo obsežnejših sistemov vetrnih elektrarn.
Izdali ste knjigo, ki se ukvarja z energetsko učinkovitostjo v občinah. Katere slovenske občine so, kar se energetske učinkovitosti tiče, najuspešnejše?
Občine smo razdelili med majhne, srednje in velike. Med malimi je bila najbolj energetsko prodorna Občina Poljčane, med srednjimi je Bled, med velikimi pa Mestna občina Ljubljana. Pri ocenjevanju smo med drugim upoštevali nabor projektov in število konkretnih ukrepov za zmanjšanje rabe energije. In emisij toplogrednih plinov. Seveda pa imajo občine različne danosti, kar smo prav tako upoštevali pri opredelitvi kriterijev.
Ali velikost občine vpliva na njeno energetsko učinkovitost? Bi se dalo reči, da so večje občine energetsko učinkovitejše od manjših?
Energetska učinkovitost ni pogojena z velikostjo občine. Ključni so cilji, ki si jih občina zada, pa tudi gospodarske in socialne razmere znotraj nje. Res pa je, da je tako načrtovanje kot tudi izvajanje okoljskih ukrepov lažje, če ima občina na razpolago večje resurse. Kar je posredno povezano tudi z njeno velikostjo. Za primer lahko vzamemo Ljubljano, kjer si je občina že pred leti za cilj zadala, da bo dosegla naziv zelene prestolnice Evrope in temu namenila tako kadre kot tudi sredstva znotraj javne uprave. Zaradi moči in referenc je Ljubljana lažje prišla tudi do evropskih sredstev. V občini Poljčane pa so morali po drugi strani verjetno zelo natančno premisliti, v katerih segmentih so močni in svoj fokus usmeriti tja.
V vseh kategorijah imamo tako dobre kot tudi slabše primere, pri čemer mislim primere, kjer prevladajo drugi interesi. Zgodi namreč se, da v izbiri med okoljskimi in ekonomskimi interesi pretehtajo slednji. In se lokalno okolje raje odloči, da bo zadržalo neko dejavnost, kot da bi dosledno izpolnjevalo visoke okoljske standarde. A pri tem si niti ne bi upala soditi, kaj je prav in kaj ne, saj so lahko v ozadju človeška življenja oz. njihova ekonomska eksistenca.
Minister za okolje in prostor, Andrej Vizjak je dejal, da je trajnostna gradnja lahko pot za hitrejše okrevanje gospodarstva. Katere sektorje lahko povečan obseg trajnostne gradnje okrepi?
Povečan obseg gradnje seveda okrepi tako gradbeni sektor kot tudi druge sektorje, ki so z njim povezani. Obnova objektov lahko poveže državno in lokalno raven, pa tudi gospodarstvo. Pri tem mi kot dober primer pride na misel partnerstvo med Ljubljano, Petrolom in Resalto v projektu energetske prenove javnih stavb v prestolnici.
Slovenija je letos sprejela Nacionalni podnebni in energetski načrt (NEPN). Kako je ta načrt vplival na odnose znotraj energetske arene?
NEPN po moji oceni nekih hudo revolucionarnih sprememb ni prinesel. Kar je lahko po eni strani morda tudi dobro. Energetika namreč vključuje velike sisteme, ki za transformacijo potrebujejo več časa in dolgotrajen plan. Nerodno bi bilo, če bi nek razvojni dokument postavil na glavo cel sistem. Bi pa na tem mestu delila opažanje, da pa morda akterji znotraj energetske arene res sedaj bolj nakazujejo interes za sodelovanje kot še nekaj let nazaj. Nedolgo nazaj sta bila sektor električne energije in plinski sektor zelo ločena. Iskanje skupnega jezika je bilo pogosto videno kot nepotrebno. Zdaj iščejo skupno pot in skupne rešitve, kar je z vidika povezovanja sektorjev, ki naj bi prispevalo k energetskemu prehodu, dobro.
Kako različni akterji znotraj energetske arene razumejo koncept trajnostnosti?
Koncept trajnostnosti je jasen. Določili so ga Združeni narodi, na raven evropskih politik pa ga je prenesla Evropska komisija. Je pa zanimivo opazovati, kako svoje sledenje temu konceptu izkazujejo različni akterji. Ker se vsak od njih bori za svojo rezino tržnega kolača, vsak – povsem legitimno, seveda –poudarja lastne prednosti, ki naj bi nas povedle do dosege ciljev zelenega dogovora. Jedrska industrija, denimo, glasno zagovarja, da je jedrska energija brezogljična in lahko v tem smislu prispeva k nizkoogljični prihodnosti. Plinski sektor na drugi strani izpostavlja pomen zemeljskega plina kot premostitvenega energenta, ki nas lahko nadalje pripelje tudi do obnovljivih plinov. Pomembno pa je, da imamo vključene različne vire energije in da se ne naslonimo le na določen vir oz. tehnologijo, tako da v tem smislu tudi celotna panoga stalno zagovarja 'zdravo' oz. uravnoteženo energetsko mešanico.
Rektor univerze v Ljubljani, dr. Igor Papič, je dejal, da so znotraj energetike delovna mesta varna. Še posebej, če jih primerjamo z drugimi delovnimi mesti v javni upravi. Zato naslednje vprašanje zastavljam širše – z zornega kota trajnostnosti: Kaj je značilno za prekarno delo? Kateri elementi?
Strinjala bi se z dr. Papičem, da so delovna mesta znotraj energetike sorazmerno varna. Se mi pa zdi, da se nasploh varnost delovnih mest v zadnjem času zmanjšuje in da smo v čedalje večji meri odvisni od tega, kako se sami znajdemo. Ne vem, če bi sploh še lahko govorili o neki varnosti.
Za prekarnost sta sicer, po mojem skromnem mišljenju, značilna prav pomanjkanje varnosti in pa tudi – ali pa predvsem – spoštovanja. Bi pa človek nekaj podobnega lahko rekel tudi za svobodnjaštvo. Ko opazujem ljudi, s katerimi smo v začetku tega leta sodelovali tudi na Energetiki.NET, vidim, da jim ni lahko. Odkar so dogodki, ob organizaciji katerih je potrebno znanje snemalcev, fotografov, simultanih prevajalcev in gostincev, ustavljeni, je ustavljen tudi glavni vir zaslužka teh ljudi. Vlada jim sicer pomaga s podporo za čakanje, mislim pa da to ni vzdržno ali v duhu trajnostnosti.
Omenili ste tako prekarnost kot svobodnjaštvo. Kako bi, če pogledate nekoliko širše, ločili ta pojma?
Po moji oceni so svobodnjaške tiste vrste dela, v katerih človek ni pogodbeno vezan le na enega 'odjemalca' oz. naročnika, je pa njegovo delo dostojno. Tako glede višine plačila kot glede socialne varnosti. Na ta način delajo tudi naši sodelavci. Vprašali smo jih, kako želijo delati, pa so se odločili za status samostojnih podjetnikov. Danes, kljub 'koronarazmeram', so njihova plačila po mojem mnenju dostojna, in to ob delovnem času, kot si ga sami določijo. Eni delajo na primer le štiri dni v tednu, drugi vsak dan, a po manj delovnih ur. Na koncu dneva je namreč pomembno, da je delo odgovorno opravljeno in da sta oba - posameznik, ki je delo opravil in zanj prejel dogovorjeno plačilo, ter njegov naročnik - zadovoljna. Prekarne pa so po mojem razumevanju tiste oblike dela, ki zaposlitev ne izenačujejo ne po višini izplačil ne po varnosti.